14 Reads
·
1 Citation
POVZETEK V za~etkih nastajanja so zdravstveno dejavnost opravljali v obliki zasebnega dela. Javni sistemi zdravstvene dejavnosti so nastali {ele z uvajanjem solidarnostnih sistemov oziroma socialnih zavarovanj. Z njihovo uveljavitvijo je dr'ava prevzela velik del odgovornosti za zdravje prebivalstva, saj je zdravstveno varstvo postalo javni interes dr'ave. S tem je dr'ava za~ela skrbeti tudi za zdravstvene zmogljivosti in dejavnost. To odgovornost uresni~ujejo dr'ave neposredno ali jo prena{ajo na razne agencije, nosilce javnih zavarovanj ali tudi na zasebne organizacije in izvajalce zdravstvenih storitev. Tako danes skoraj v vseh dr'avah obstajajo me{ani javno-zasebni sistemi zdravstvenega varstva, kar pomeni so'itje in hkrati obstoj javne in zasebne zdravstvene slu'be ter financiranje opravljenih storitev iz javnih in zasebnih virov. Podobno je stanje v Sloveniji, kjer je bila privatizacija ponovno uvedena ob spremembi zakonodaje leta 1992. V Sloveniji je to podro~je pravno slabo urejeno, zaradi ~esar prihaja v javni zdravstveni slu'bi tudi do pojavov neopravi~enega zaslu'karstva in prelivanja javnih sredstev v zasebne dohodke, kar gre na {kodo javnega sistema in zavarovanih oseb. Ti pojavi, pravne nejasnosti in odsotnost jasne razmejitve med javno in zasebno dejavnostjo povzro~ajo dolo~ene odpore do nadaljnje privatizacije v zdravstvenem varstvu. ^e bi se te zadeve ustrezno uredile na na~in, ki je v ve~ini evropskih dr'av znan, bi bilo s {ir{ega dru'benega vidika povsem vseeno, ali bi bili izvajalci zdravstvenih storitev javni zavodi ali zasebne zmogljivosti. 1 UVOD Iz zgodovine lahko vidimo, da so se za~etki prakti~ne medicine oziroma zdravstvenega varstva pojavljali kot oblika zasebne dejavnosti, v za~etku posameznih vra~ev in pozneje zdravnikov. V tistih ~asih je bila medicinska veda {e dokaj slabo razvita, postopki odkrivanja in zdravljenja bolezni so bili zelo enostavni in so potekali brez uporabe zapletenih naprav in tehnologije. Odnos med posameznikom, ki je zbolel ali potreboval pomo~, je bil podoben odnosom, ki ga {e danes poznamo na podro~jih storitvenih dejavnosti. Posameznik si je poiskal zdravnika, ki ga je pregledal, nudil dolo~eno storitev ali {e kak{no zeli{~e oziroma zdravilo. Za uslugo je nato pla~al dolo~en znesek. Z razvojem medicinske znanosti in znanosti na mnogih drugih podro~jih ter s pridobivanjem novega znanja o mo'nostih prepre~evanja, odkrivanja in zdravljenja bolezni so se za~eli ti odnosi med bolniki in zdravniki spreminjati. Novo znanje in tehnologija sta pomenila tudi uvajanje zelo zapletenih postopkov diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije, pri ~emer so se za~ele uporabljati razne naprave, sredstva za zdravljenje in zdravila. ^e je to izbolj{alo uspe{nost postopkov zdravljenja, je hkrati pomenilo ve~je stro{ke za tistega, ki je zdravstveno obravnavo 'elel oziroma potreboval. S~asoma so ti stro{ki postali za posameznika preveliko finan~no tveganje, ki so ga zmogli le nekateri premo'nej{i posamezniki. Zato so se za~eli po svetu pojavljati razni solidarnostni sistemi, v okviru katerih si je pomagalo pri kritju stro{kov za zdravljenje vse ve~je {tevilo ljudi. Ne glede na to, na kak{nih na~elih so ti sistemi temeljili, jih je spremljala zahteva in spoznanje, da mora skrb in odgovornost za zdravje (in zdravljenje) v ve~ji meri kot poprej prevzeti dr'ava. Ta njena skrb in odgovornost pa ni bila le finan~na, ampak je za~ela dr'ava to podro~je urejati tudi s predpisi, organizirati zdravstveno dejavnost in zavarovanje, ga upravljati in tudi ustanavljati javne zdravstvene zmogljivosti. Slednje {e posebej velja za bolni{nice, manj pa za zmogljivosti osnovne dejavnosti oziroma dejavnosti primarne ravni. Tako so se v razli~nih obdobjih in v razli~nih oblikah za~ele pojavljati razne vrste javne zdravstvene slu'be in javnih zdravstvenih zavarovanj, ki so prevzemale dotedanje oblike zasebnega dela pri urejanju odnosov med bolniki in zdravniki glede pravic in financiranja dejavnosti (3).