BookPDF Available

Politike človekovih pravic

January 2023

DOI:10.26493/978-961-293-318-0

ISBN: 9789612933180

Authors:

Simona Kustec

University of Primorska

Content uploaded by Simona Kustec

Content may be subject to copyright.

Politike

človekovih pravic

Simona Kustec

Drago Zajc

Znanstvene monograﬁje

Fakultete za management

Politike

človekovih pravic

Simona Kustec

Drago Zajc

Znanstvene monograﬁje

Fakultete za management

Najinim družinam – svetilnikom vrlin

in smerokazom najinih odgovornosti

Politike človekovih pravic

Simona Kustec in Drago Zajc

Recenzenta · Miro Haček in Andreja Pegan

Lektoriranje in tehnična ureditev ·DavorinDukič

Oblikovanje ·AlenJežovnik

Prelom ·PrimožOrešnik

Fotograﬁja na naslovnici ·Rawpixel.comnaFreepik

Izdala in založila · Založba Univerze na Primorskem

Titov trg ,  Koper · www.hippocampus.si

Glavni urednik · Jonatan Vinkler

Vodja založb e ·AlenJežovnik

Koper, 

Brezplačna elektronska izdaja

https://www.hippocampus.si/ISBN/----.pdf

https://www.hippocampus.si/ISBN/----/index.html

https://doi.org/./----

Izid monograﬁje je ﬁnančno podprla

Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost

Republike Slovenije iz sredstev državnega proračuna

iz naslova razpisa za soﬁnanciranje

znanstvenih monograﬁj

Kataložni zapis o publikaciji ( ) pripravili

v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

.- 

  ---- ()

  ---- ()

Vsebina

Seznam slik · 6

Seznam preglednic · 7

Predgovor · 9

Uvod: človekove pravice v svetu politike · 11

1 Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega · 15

1.1 Vsebina, vedenje in uporabnost pravic · 17

1.2 Funkcija in oblika pravic · 19

1.3 Vrste in tipologizacije pravic · 22

1.4 Zgodovinski razvoj človekovih pravic s poudarkom

na izbranih zgodovinskih idejah in političnih mejnikih · 35

1.5 Obdobje revolucij in pravice kot pozitivne kategorije · 59

1.6 Uveljavljanje človekovih pravic s postrevolucionarnim ustavnim

razvojem · 67

1.7 Človekove pravice po obeh svetovnih vojnah

kot vsakodnevni globalni preizkus · 81

2 Obrazi politik(e) in človekovih pravic · 87

2.1 Kaj vse je torej politika · 89

2.2 Človekove pravice kot politike boja za oblast (podoba A) · 92

2.3 Človekove pravice in institucionalna organizacija politične moči

(podoba B) · 117

2.4 Človekove pravice in avtonomno politično delovanje

na posameznih področjih javnih politik (podoba C) · 128

3 Raziskovanje in merjenje politik človekovih pravic · 145

4 Namesto zaključka: o prihodnosti politik človekovih pravic

v digitalnem svetu umetne inteligence · 157

Literatura in viri · 161

Recenziji · 177



Seznam slik

. Hierarhija človekovih potreb po Maslowu () · 

. Kulturne razlike hierarhije vrednot · 

. Razseljeno prebivalstvo po svetu · 

. Podobe politike · 

. Načini spoštovanje pravic s strani držav, po regijah · 

. Interaktivni zemljevid političnih režimov po svetu, leta  · 

. Model človeškega razvoja in učinkovite izbire · 

. Vrste demokracije skozi vsebine človekovih pravic · 

. Zemljevid ocene zaščite ﬁzične integritete ljudi s strani držav

po svetu, leta  · 

. Možni izhodi iz konﬂikta vrednot · 

. (Neo)institucionalni prostor medsebojnih odnosov na primeru

organizacije moči v politiki · 

. Institucionalno-pravni prostor človekovih pravic znotraj države · 

. Evropsko sodišče za človekove pravice, statistika sodb po državah

(–) · 

. Organigram Sveta Evrope · 

. Število ratiﬁciranih mednarodnih pravnih dokumentov na področju

človekovih pravic po državah · 

. Finančne kazni Evropskega sodišča za človekove pravice, izrečene

Sloveniji (v ) · 

. Gibanje vhodnih in izhodnih tujih neposrednih investicij

() Slovenije · 

. Možni ﬁlozofski pristopi oz. razlogi preučevanja politike

in človekovih pravic · 

. Vrste podatkov · 

. Potrjeni uboji zagovornikov človekovih pravic, novinarjev

in predstavnikov sindikatov po svetu skozi čas · 

. »Univerzalnosti« človekovih pravic skozi ﬁnančno enakost sveta

v podobi kozarca za penino · 

Seznam preglednic

1.1 Klasične tipologizacije človekovih pravic · 23

1.2 Zgodovinski pregled razvoja idej in vsebin človekovih pravic · 38

2.1 Človekove pravice v politoloških (pod)disciplinah · 93

2.2 Klasične oblike vladanja oz. ustavnih ureditev po Aristotelu · 94

2.3 Sodobne ureditve političnega vladanja glede na vire moči · 95

2.4 Aktualne vrste političnih režimov v svetu v odnosu do moči

in človekovih pravic · 98

2.5 Vrednote in pravice skozi politične ideologije · 111

2.6 Institucionalna mreža na primeru izbranih institucij na polju

človekovih pravic · 124

2.7 Ukrepi in instrumenti nodalnosti na polju človekovih pravic · 139

3.1 Raznoliki pristopi raziskovanja politik človekovih pravic · 151



Predgovor

Prej izjema kot pravilo je, da ima neka monograﬁja na svojem začetku

tako predgovor kot tudi uvod. V primeru pričujoče monograﬁje mora

biti tako iz tehtnih moralnih in pietetnih argumentov, ki jih navajam v

krajšem zapisu, ki sledi.

Delo, ki je pred vami, je nastajalo (pre)dolgo in na žalosten, a hkrati

kruto realen način ter odraža življenjski krog vsega – vsebin, stvari,

dogodkov in predvsem nas samih, ljudi. Vsebine človekovih pravic, kot

bo najnazorneje vidno v preglednem zgodovinskem poglavju, so pred

davnimi stoletji začele utirati svojo pot proti življenju in se nato borile

za svoj obstoj, ki so ga krojili vsakokratni družbeni, politični, socialni

in gospodarski dogodki, ideje velikih mislecev, delo institucij, skupin

ter posameznikov, z njimi povezane odločitve, usmeritve, modrosti in

tudi kančki usode. Najsi so bili v danem trenutku dobri ali slabi, so

vsak skozi svoje poslanstvo in delo vse do danes na koncu predstavljali

varno točko nadaljnjega (pre)živetja in moči idejam ter vsebinam člo-

vekovih pravic.

Osebno sem se z vsebinami te knjige prvič srečala pred skoraj tri-

desetimi leti, v času študija politologije na Fakulteti za družbene vede

Univerze v Ljubljani, ko nam jih je tedaj pri predmetu s tem istim nas-

lovom predstavljal dr. Drago Zajc. Drago, po stroki doktor pravnih

znanosti, po ideološkem prepričanju zvest čisti ideji človekovih pravic,

zavezan liberalec krščanskosocialističnega kova (to slednje si upam tr-

diti, čeprav nisem prepričana, če bi se strinjal z menoj), po srcu pa velik

človek, ki je živel svoja prepričanja v dobrem in slabem, ki ni obtoževal,

ampak je poslušal, ker je želel slišati, čeprav je velikokrat mislil drugače

in bil pogosto preslišan.

Drago je razumel, da so človekove pravice mnogo več kot zgolj pravni

projekt, saj lahko v svoji ideološki moči predstavljajo nevarnost lastne-

mu obstoju in je zato njihovo poučevanje treba postavljati v širok druž-

boslovni kontekst (še prav posebej ved, ki se neposredno ukvarjajo s

politično močjo) ter jih približati mlajšim generacijam, ki prav zaradi



Predgovor

dosežkov človekovih pravic v praksi (lahko) vidijo in živijo drugačne

podobe sveta.

Z vso opisano toleranco in začetno podporo je Drago pred skoraj de-

setletjem pritrdil moji pobudi, da iz vseh najinih zapiskov, pogledov

in tudi izkušenj pripraviva skupno knjigo, ki ne bo govorila o pravnih,

ampak o političnih podobah razumevanja človekovih pravic. Takoj ko

je pristal, je bil motor »projekta«. Vestno je že pred leti pripravil svoj

del besedila, ki se večinoma nahaja v . delu monograﬁje, in ga vmes,

ko je s potrpljenjem čakal na preostale moje dele, dodeloval ter z mod-

rostjo zrelega človeka popustil mojemu predlogu, da zaradi senzibil-

nosti in potrebe po povsem drugačnem fokusu o človekovih pravicah

v času naše nekdanje pa tudi sedanje države ne bova posebej pisala v

tej knjigi.

Ob vsakem najinem srečanju je z očetovsko in hkrati kolegialno za-

držanostjo povprašal, kako daleč sva že, in nikoli očital, da so vmes

začela minevati že leta. Obljubila sem mu, da bom najino delo zaklju-

čila v poletju . Nisem (z)mogla … Obdobje minulega dela, ki sem

ga začela najprej kot poslanka v Državnem zboru Republike Slovenije

(–), nato pa kot ministrica za izobraževanje, znanost in šport

v Vladi Republike Slovenije skozi celotno obdobje koronavirusa (marec

–junij ), je bilo tako močno obarvano tudi z dilemami in s

kontroverznostjo politik človekovih pravic, da sem se pred vrnitvijo k

pisanju morala najprej od vsega odpočiti, umiriti, si pustiti ponovnih

razmislekov. Jeseni  je steklo, z Dragom sva se veliko videvala, de-

lala in zaključevala predvsem z njegovimi komentarji na moj del knji-

ge. Preden je po novem letu  odšel na operativni zdravniški poseg,

sta nama ostala le še del z zaključnimi pogledi ter tehnično urejanje

besedila ... Drago se s posega ni vrnil.

Čeprav posthumno, misel, srce in etos Draga Zajca skozi to knjigo

živijo dalje.

Hvala ti za vse skupaj prehojene poti po svetovih človekovih pravic,

dragi Drago!

Simona Kustec



Politična misel in človekove pravice imajo veliko skupnega, saj ne gre

zgolj za nekakšen vzporedni razvoj, ampak za vseskozi prepleteno raz-

merje. Že v antiki so se ﬁlozoﬁ spraševali, kakšna bi bila najboljša ure-

ditev, in si zamišljali državo kot skupnost ljudi z večjimi ali manjšimi

pravicami, čeprav takrat sam koncept pravic ni bil določneje oprede-

ljen in tudi še ni bilo določeno razmerje med pravicami ter dolžnostmi.

Kasnejši razvoj teorij o družbi je imel velik vpliv na opredeljevanje in

priznavanje človekovih pravic. Širjenje pravic je bilo v veliki meri od-

visno od razvoja liberalne misli, ki je poudarjala vlogo posameznika in

s tem omogočala ne le prodor demokracije kot načela demokratičnega

odločanja, ampak tudi družbeni, gospodarski in tehnološki razvoj. Na

odnos do človekovih pravic je zlasti v našem prostoru vidno vplivala

tudi socialistična misel, z vsemi svojimi raznolikimi podobami in pra-

ksami. V zadnjem času na pojmovanje človekovih pravic vplivajo tudi

ideje in skupni problemi globalnega razvoja, povezanosti, zlasti pa tudi

problemi, ki zaobjemajo vsebine od skupne varnosti, boja proti tero-

rizmu in organiziranemu kriminalu, trgovini z orožjem in drogam do

socialnih vprašanj revščine, migracij ter skupne skrbi za ohranjanje na-

rave, v najaktualnejšem času pa tudi zdravstvenih problemov (epide-

mija covida-), zagotavljanja energetske in prehranske oskrbe, še prav

posebej pa tehnološkega razvoja umetne inteligence, ki pospešeno in

s številnimi nepredvidljivimi posledicami vstopa prav v srce temeljnih

vsebin, povezanih s človekovimi pravicami.

Potreba po politološkem pristopu k obravnavi človekovih pravic in

dolžnosti v sedanjem času izhaja zlasti iz dveh dejstev: () razmerja

(moči) med skupnostjo in posameznikom ter () odnosa med pravno-

-normativnim in politično-ideološkim razumevanjem, opredeljeva-

njem, izvajanjem in ocenjevanjem polja človekovih pravic. Sodobna

politologija je tesno povezana s teorijo ter prakso človekovih pravic. Ne

glede na obseg formalnega oz. pravnega priznavanja človekovih pra-

vic in svoboščin znotraj vsake družbe ali države namreč ugotavljamo

Uvod: človekove pravice

v svetu politike



Uvod: človekove pravice v svetu politike

zelo različne prakse uresničevanja teh pravic in tudi različne stopnje

zavedanja o njih pri vsakodnevnem delovanju. Človekove pravice so

na polju politologije utemeljene na različnih disciplinarnih podlagah,

od razumevanja človekovih pravic v povezavi s teorijami demokracije

preko njenih institucionalnih (t. i. polity), javnopolitičnih (t. i. public

policy) kot tudi vsakokratnih ideološko-političnih razmerij moči, ki se

v demokracijah vzpostavijo kot rezultat volilnih procesov in rezultatov

(t. i. politics).

V zvezi s človekovimi pravicami lahko in moramo govoriti tudi o

moralnem, vrednotno-etično usmerjenem družbenem projektu, ki širi

prostor svobode posameznika, družbenih skupin pa tudi države kot

politične skupnosti. Tako kot je sam koncept človekovih pravic podlaga

modernim demokratičnim ureditvam (političnim sistemom), tako je

politika človekovih pravic tista politika, ki sodobno demokracijo in nje-

ne načine ter rezultate delovanja osmišlja, jim daje smoter in namen.

V današnjem času človekove pravice in svoboščine pomenijo temeljno

vsebino aktualne demokratične družbe ter obratno. Oba pojma, člove-

kove pravice in demokracija, sta pravzaprav sinonima. Kadar ima do-

ločena družba dobro opredeljen sistem človekovih pravic in svoboščin

ter razpolaga z učinkovitim sistemom njihovega varovanja in tega tudi

uspešno izvaja pri vsakodnevnem delovanju, dosega predpogoj za viso-

ko razvito demokracijo. Na drugi strani pa prav tako tudi sama demo-

kracija zahteva visoko stopnjo priznavanja in spoštovanja človekovih

pravic, ki je hkrati predpogoj za njen obstoj in stopnjo razvitosti oz.

trdnosti. Ne smemo pa si niti zatiskati oči, da je ob vsem zapisanem

tudi veliko idealizma, pragmatizma, konﬂiktov in paradoksalnosti.

Zaradi vsega navedenega, kot tudi raznolikih zgodovinskoteoret-

skih pogledov ter vsakokratnih praks, je treba pri preučevanju člove-

kovih pravic poseben poudarek vedno nameniti naslednjim vidikom:

. vsebinam pravic (katere oz. do katere mere in za koga), ki se nada-

lje neposredno povezujejo z vprašanji:

. subjektom pravic (pristojnosti in razmerja med »nosilci« ter

»skrbniki« pravic) in

. namenom pravic (čemu in v kakšni podobi služi ideja človekovih

pravic kot ideološki ali demokratični aparat moči večine ali sobi-

vanja različnosti).

V sodobni (post)industrijski in kompetitivni družbi se srečujemo z

novimi izzivi, ki se na eni strani kažejo v pojavu novih družbenih in vse

Uvod: človekove pravice v svetu politike



bolj tudi tehnoloških, spreminjajočih se širše družbenih problemov ter

razmerij, na drugi strani pa tudi v vsakodnevnem pravnem in politič-

nem ustvarjanju konﬂiktov med različnimi vrstami človekovih pravic

ter svoboščin in njihovi hierarhiji (ne)pomembnosti. S tem, ko se ne-

nehno povečuje posameznikova odvisnost od razmer v družbi, se hkra-

ti zmanjšujejo njegove možnosti vplivanja ter odgovornosti za lasten

položaj. Ravno zato v tovrstnem, pogosto medsebojno izključujočem

se sobivanju nastaja potreba po vedno novih in učinkovitejših oblikah

zaščite posameznika. Hkrati pa nastajajo tudi precejšnje razlike v mo-

žnostih uveljavljanja zahtev po zaščiti in tudi v stopnji zaščite že uve-

ljavljenih pravic. Odpirajo se tudi nova vprašanja o oblikah in načinih

posameznikove ter kolektivne akcije zagovarjanja in zaščite pravic ter

končno tudi vprašanja usklajevanja pravic, uveljavljenih na nacionalni

ravni s pravicami, ki so uveljavljene v mednarodnih organizacijah oz.

kot posledica globalizacijskih procesov v širših nadnacionalnih sku-

pnostih.

V tem smislu obravnava politologija človekove pravice in svoboščine

podobno kot ideale ter vizije oz. kot pogonsko moč razvoja. Politologija

se zdi poklicana tako za teoretična osmišljanja kot za družbene analize

stanja in razmer na polju človekovih pravic. Zato je tudi odgovorna, da

ponudi smiselne odgovore na vprašanja o razmerju med pravicami in

dolžnostmi, med katerimi je tudi dolžnost spoštovanja pravic drugih

in seveda odnosa med človekovimi pravicami ter demokracijo.

Slovenska politologija se zaveda, da za obravnavanje in uveljavlja-

nje človekovih pravic in svoboščin nikakor ne zadostuje samo čustve-

no prizadeto zavzemanje zanje ter javno nastopanje proti krivicam ali

različnim oblikam represije, grobim oblikam nasilja državnih oblasti

in njenih organov ali posameznikov ter celih skupin, prav tako tudi ne

golo navdušenje zanje, ampak je treba znanje o politikah človekovih

pravic z izbrano teoretsko in metodološko strukturo opredeliti, ga zna-

ti pojasniti in seveda o njem tudi kritično razmišljati.

Vsi zgoraj predstavljeni pogledi in odnos do človekovih pravic na po-

lju političnega usmerjajo vsebino te knjige. Njen namen je prispevati

zlasti k spoznavanju pomembnosti ter kompleksnosti problematike

človekovih pravic in širjenju takšnega znanja o njih, kot ga ob zave-

danju in spoštovanju njihovega zgodovinskega razvoja terjajo potrebe

sedanje moderne demokratične družbe. Znanja, ki utrjuje zavest in

povečuje občutljivost za človekove pravice in svoboščine v družbi, od

obdobja tranzicije oz. konsolidacije demokracije, še posebej glede utr-



Uvod: človekove pravice v svetu politike

jevanja demokracije ter pridobivanja raznolikih vsakokratnih izkušenj

in praks političnega ter parlamentarnega sistema v samostojni sloven-

ski državi, do aktualnih izzivov na področju varstva človekovih pravic

ter vse pogostejšega konﬂikta med temeljnimi pravicami do življenja,

svobode, varnosti in enakosti med ljudmi, v odnosu do soljudi, družbe,

narave, živali pa tudi tehnološkega razvoja.

V odnosu do vsega navedenega je ta knjiga v grobem razdeljena na

dva večja dela, katerih namen je izmenjaje podajati opise, vpoglede,

pojasnila, premisleke o tem: (a) kdo in kaj (se) razume pod danes široko

in vsakodnevno uporabljenim pojmom človekove pravice, b) kako se je

pogled na človekove pravice skozi čas razvijal ter spreminjal v različnih

idejnih, političnih, ekonomskih, družbenih in končno tudi strokovnih

ter znanstvenih okoliščinah in (v)pogledih.

Bralcem knjige želiva, da vam njena vsebina ponudi priložnosti za

razmišljanje o dejanskem statusu človekovih pravic v našem družbe-

nem, političnem in pravnem sistemu, o načinih njihovega uresničeva-

nja, še posebej o osveščenosti ljudi glede lastnih vlog pri skrbi za člove-

kove pravice, pa tudi o možnostih, načinih in sredstvih za razmišljanje

o prihodnji viziji ter poslanstvu idej ter vsebin človekovih pravic pa

tudi odgovornosti.

Simona Kustec in Drago Zajc

Ljubljana, november 



V današnjem času je zamisel o človekovih pravicah idealno utemelje-

na na spoštovanju vseh posameznih članov človeške družbe na teme-

lju njihove enakosti in pravnega varstva – vsak posameznik je obdar-

jen z enakimi pravicami do življenja in osebne svobode, užival naj bi

pravico do svobode in imel enake možnosti vsestranskega razvoja ter

uveljavljanja svojih sposobnosti. Posamezniku se te pravice ne morejo

odvzeti, tudi če bi dal svoj pristanek. Ta pojmovanja se navezujejo na

zgodovinska načela, ki so se (tudi in predvsem v obliki medsebojne kri-

tike) razvijala v okviru dveh vodilnih pogledov na (človekove) pravice

kot na (a) naravno ter (b) pravno danost.

Začetni pogled na pravice je bil osnovan na ideji t. i. naravnih pravic

ter selektivnega razumevanja enakosti in se je razvijal od antike, inten-

zivno pa v času od . stoletja dalje. Humanistični pravniki so z argu-

mentacijo o neodtujljivosti svoboščin (angl. liberties) in pravic (angl.

rights) do življenja v odnosu do države ter cerkve, ki jih človek dobi ob

rojstvu, postavili temelje za nadaljnji razvoj razumevanja človekovih

pravic, ki so ga utrdili ter razširili evropski pravniki in ﬁlozoﬁ v . sto-

letju. Med njimi kot ključne lahko izpostavimo nizozemskega pravni-

ka Huga Grotiusa (–) in njegovo prepričanje, da zakon narave

preprosto pomeni medsebojno spoštovanje pravic, nadalje zamisel o

»naravnem stanju« omasa Hobbesa (–), razumevanje zave-

zanosti oblasti k spoštovanju človekovih pravic in pravico ljudi do upora

proti nepravični oblasti Johna Locka (–), idejo o »vračanju k

naravi« Jean-Jacquesa Rousseauja (–), zagovarjanje pravice do

svobode, ki preko spoštovanja moralnih imperativov in naravnega prava

prehaja v javno pravno kategorijo Immanueala Kanta (–), ra-

zumevanje naravnih pravic kot univerzalnih pravic posameznika – kot

pravic, ki veljajo za vsakogar, kjer koli in kadar koli, z vlogo civilne druž-

be kot sodelovalne in progresivne po sami naravi njenega obstoja, ki je

v funkciji regulacije in omejevanja vsakokratne vladavine v državi kot

aparatu prisile in imperativa po omasu Painu (–), pojmova-

1 Konceptualizacija človekovih

pravic skozi prizmo političnega 1



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



nje »naravnih pravic« Herberta Spencerja (–) kot utemeljitelja

t. i. družbenega darvinizma, ki je utemeljen na ideji evolucijskega ra-

zvojnega cikla in z njim povezane utilitarne etike stalnega spreminjanja,

ki se tako v prvobitnih kot kompleksnih in univerzalnih skupnostih ter

sistemih začenja razvijati z rojstvom, nadaljuje z rastjo, zrelostjo in za-

ključi s smrtjo (Donnelly, ; Freeman, ). Zlasti v aktualnem času

pa številni avtorji skozi razmišljanje o človekovih pravicah ponovno po-

sebej izpostavljajo predvsem njihove moralne vidike, razprave o pravič-

nosti, poštenosti in vlogi institucij v pravični družbi, kot jih zagovarja

John Rawls (–), ali pa tudi močno zagovorništvo »pravice imeti

pravico« Hannah Arendt (–) (Ingram, ).

Kot protiutež in kritike dotedanjih – na t. i. zakonih narave (lat. ius

naturale) in enakosti glede na naravne zakonitosti utemeljenih – da-

nih pravic so se proti koncu . stoletja pojavila pojmovanja pravic kot

pravičnosti, ki izhajajo iz pravne pravice (angl. legal rights). Kritiki,

pogosto poimenovani reformisti ali utilitaristi, v vsakem primeru pa

predstavniki konzervativne kritične misli, so dotedanje dojemanje pra-

vic zaradi njihove preprostosti, nejasnosti, nerazdelanosti, ﬁktivnosti,

nespoštovanja nacionalnih in kulturnih raznolikosti ter dogmatičnosti

prepoznavali kot ogrožajoče za temeljni red v družbi. Jeremy Bentham

(–), eden vodilnih reformistov svojega časa, je idejo človekovih

pravic kot naravnih, od boga danih pravic opisal z besedami, da je osno-

vana na »ničemer« (angl. nothing at all). Še pred njim je Edmund Burke

(–) koncept naravnih pravic do življenja, svoboščin in svobode

vesti ovrgel z argumentom, da so le-te lahko zgolj rezultat dela, lastni-

ne ter enake zakonske pravice. Henry de Saint-Simmon (–) in

kasneje Karl Marx (–) sta utilitaristični pristop k razumevanju

človekovih pravic povezovala s pravico do materialne proizvodnje, z de-

lavskimi pravicami, blaginjo ljudi ter ideologijo socializma in sorodno

kot Georg Wilhelm Friedrich Hegel (–) dotedanje pojmovanje

pravic kot individualne kategorije utemeljila na izpostavljanju pravic

skupnega dobrega (angl. common good) ter v tej povezavi ekonomskih,

socialnih in političnih pravic (Freeman, , str. –).

Očitno je, da je prvotna zamisel človekovih pravic kot naravnih pra-

vic tesno povezana z idejo individualizma in s pojmovanjem družbe

kot sožitja posameznikov ter z njeno odprtostjo, čeprav pod omejenimi

pogoji, ki so praviloma veljali za moške predstavnike višjih družbenih

slojev. Tradicionalne družbe, v katerih gredo pravice celim skupinam in

v katerih so posamezniki podrejeni različnim avtoritetam (družinskim,

Vsebina, vedenje in uporabnost pravic .



rodovnim, verskim in tudi državnim) ter morajo svoja ravnanja uskla-

jevati z nespremenljivimi pravili zaprte družbe z nizko stopnjo mo-

bilnosti, nimajo potrebe po človekovih pravicah. Medtem ko je stara

fevdalna družba vnaprej določala položaj človeka v družbenem redu

glede na rojstvo in stan, je moderna odprta družba priznavala, da pra-

vice z rojstvom pridobi vsak posameznik. V tem smislu je pojmovanje

človekovih pravic povezano tudi z dinamiko družbe, na kar opozarjajo

reformisti in misleci konzervativizma kot glavni kritiki ideje narav-

nih pravic. Posameznik ni več vezan na določeno mesto, ker ima na

razpolago številne možnosti spreminjanja svojega položaja v skladu s

svojimi interesi in sposobnostmi. V aktualni, moderni in zopet »indi-

vidualizirani« družbi pa pravice ponovno pripadajo posamezniku in ne

družbi ali skupini kot celoti, ker to lahko omogoča njegovo socialno in

prostorsko mobilnost (Sorokin, , str. ). Priznavajo se sicer tudi

posameznim skupinam, ki se lahko znajdejo v neenakopravnem polo-

žaju (posebej npr. etničnim in socialnim manjšinam).

Iz teh na kratko in časovno pregledno predstavljenih zamisli izhaja

niz načel oz. lastnosti človekovih pravic, ki veljajo vse do danes in so

prikazane v nadaljevanju.

. Vsebina, vedenje in uporabnost pravic .

Človekove pravice so pravice posameznika kot takšnega – preprosto

zato, ker je človek, ker je tudi član neke skupnosti v družbi in član drža-

ve oz. državljan (Weston, b. l.). Človekove pravice so tudi kompleksen

odgovor na družbene prakse, na odnose med ljudmi, med skupinami,

skupnostmi, odnos države do posameznika in skupin ter obratno.

Ene same in enoznačne opredelitve človekovih pravic ni. Z vidika

aktualnega razumevanja človekovih pravic je sicer najsorodnejši izraz

»pravice« (angl. rights) prvi uporabil omas Hobbes, kasneje pa je iz-

raz »človekove pravice« pri prevajanju francoske Deklaracije o pravicah

človeka in državljana v angleški jezik uporabil omas Paine (Donnelly,

). Večina avtorjev, ki poskušajo priti najbližje enotnemu pojasni-

lu razumevanja človekovih pravic, se tako v svojih opredelitvah doti-

ka posameznih vsebinskih kategorij, s pomočjo katerih v prvi vrsti in

pogosto tudi skozi zgodovinsko sosledje dogodkov ter razvoj ideje po-

skušajo opisati in mnogo manj dokončno opredeliti meje razumevanja

fenomena človekovih pravic (Bay, ; Donnelly, , ; Jambrek

idr., ; Sruk, , ; Ishay, , ; Lampe, ; Sastry,

; Freeman, ; Landman, ).



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



Na nek način lahko izhajajoč iz teh dejstev nadalje izluščimo tudi tri

vodilne elemente pojavnosti pravic (Donnelly, ), in sicer:

. vsebine pravic

. vedenjskost pravic in

. uporabnost oz. utilitarnost pravic.

Temeljna dilema, ki se ob tem odpira, je tako najprej povezana z vpra-

šanjem, kaj je vsebina pravice. Kot pravico lahko v najširšem smislu

opredelimo možnost obstoja in razvoja posameznika pa tudi posame-

zne skupnosti oz. možnost uresničevanja osnovnih potreb, celo zahtev.

Po mnenju Christiana Baya naj bi bila pravica »upravičenje in varstvo,

ki je družbeno in pravno sankcionirano« na način in v obsegu, ki je pri-

meren za zadovoljitev človekove potrebe. Pravica naj bi bila »veljavna

zahteva, ki je utemeljena na človekovi potrebi« (Bay, , str. ).

Gledano skozi čas so v tradicionalnih oz. predmodernih družbah

pravice priznane brez posebne formalne oblike, so kot sestavni del

obnašanja, ki temelji na utrjenih običajih in družbenem statusu, ki je

pridobljen ob rojstvu (t. i. razumevanje naravne pravice). V modernih

družbah je poudarek na zapisani pravni normi, ki točno in nedvoumno

določa obseg pravic (t. i. razumevanje pravne pravice). Po mnenju Maxa

Webra naj bi bila pravica posameznika možnost, da za uveljavitev svo-

jih interesov pokliče na pomoč »prisilni aparat« države. Možnost mu

nudi interpretacija pravne norme, ki zagotavlja pomoč določenih orga-

nov ali oseb, če so pozvane na pravilen način. T. i. »pravna pravica« je s

strani objektivnega prava (ustave, zakonov, drugih pravnih predpisov)

opredeljena in zavarovana možnost pravnega subjekta, da ravna na do-

ločen način (Pavčnik, , str. ). Na abstraktni ravni pravica sestoji

iz enega ali več upravičenj ter zahtevka, ki se aktivira takrat, ko je do-

ločeno pravno priznano upravičenje kršeno ali ogroženo. S posebnimi

pravnimi pravili so določeni tudi načini in postopki uveljavljanja pravic

ter dolžnosti odgovornih in pooblaščenih organov, da omogočijo izpol-

nitev zahtevka, ter roki za izpolnitev.

S tako predstavljenega gledišča pravice v sebi nosijo tri prevladujoče

podobe:

. moralno, v smislu, da je nekaj prav, da ima nekdo prav;

. politično, v smislu pojavnosti in izvajanja pravic v vsakodnevnih

življenjskih razmerah ter razmerjih, s posebnim zavedanjem, da

moralno razumevanje pravice enega ne odraža nujno tudi enakega

Funkcija in oblika pravic .



razumevanje na strani drugega; še več, prav to je lahko razlog za

začetek nepremostljivih medosebnih, družbenih pa tudi politič-

nih konﬂiktov, ki terjajo iskanje kompromisnih rešitev po zelo

različnih možnih poteh; vsakodnevno razumevanje in izvajanje

pravice nekoga je pogosto neposredno povezano tudi z obvezno-

stjo, s pričakovanjem, z zahtevo druge strani;

. pravno, v smislu pravne opredelitve in regulacije moralnih in po-

litičnih razumevanj ter razmerij do pravic(e).

. Funkcija in oblika pravic .

Treba se je zavedati, da so nekatere pravice, kot so pravica do nedo-

takljivosti življenja in enakosti ob rojstvu, dane oz. jih pridobimo ob

rojstvu samem, nekatere pa (pri)dobimo glede na vloge, ki jih imamo

v družbi, in glede na državljanstvo (tj. oblike pravic). Imeti pravico po-

meni biti upravičen do nečesa, kar nimamo oz. nimamo več, in imeti

možnost uveljaviti zahtevo po tem (tj. funkcije pravic).

Funkcija varovanja oz. zaščite se izhodiščno nanaša na varovanje po-

sameznikov in družbenih skupin ter zato njihovih ustaljenih načinov

življenja pred posegi drugih posameznikov in družbenih skupin, civil-

nih organizacij ter predvsem države.

Človekove pravice naj bi v tem pogledu zagotavljale zaščito ljudi v

primerih, ko so prizadeti kot udeleženci v političnem, socialnem, kul-

turnem ali gospodarskem življenju, kot zaposleni ali nezaposleni ali

socialno šibki, kot pripadniki etničnih manjšin, kot prebivalci dolo-

čenih območij zaradi onesnaževanja okolja, kot potrošniki zaradi ne-

vestnega ali goljuﬁvega ravnanja proizvajalcev določenih dobrin, ali

v odnosu do drugih posameznikov, če obstaja sum, da so ti s svojimi

besedami ali dejanji kršili pravice prvih. Varovale naj bi jih v primerih,

ko svojih pravic sami niso sposobni uveljavljati (otroci in mladoletniki,

tujci, migranti), v primerih, ko so posebej prizadeti, kot npr. bolniki,

kot udeleženci v sodnih postopkih ali kot zaporniki.

Pravice naj bi posameznike varovale pred posegi državnih organov,

ki skušajo državljane prisiliti k sprejemanju določenih nesprejemljivih

ukrepov ali posegajo v njihovo zasebnost. Prav tako naj bi jih ščitile

pred in(ter)vencijami raznih ideološko opredeljenih skupin, političnih

strank, državnega aparata, ki preko množičnih medijev in na druge

načine uveljavljajo določene vrednote ter ideologije, s katerimi se poli-

tika reducira na posamezne dimenzije, vsiljujejo predstave o nujnosti

družbene organiziranosti na določen način ali razvoja v določeni smeri



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



itd. Človekove pravice naj bi tudi omejevale agresivnost današnjih po-

litičnih in tehnokratskih elit, ki manipulirajo z »razvojem«, s »scien-

tizmom«, tehnološkim determinizmom, profesionalizmom, z zakoni-

tostmi tržišča itd. (Rizman, , str. ).

Poleg funkcije zaščite pa imajo človekove pravice tudi funkcijo spod-

bujanja posameznikov k čim optimalnejšemu razvijanju njihovih spo-

sobnosti in znanj, uveljavljanju njihovega položaja v družbi in v proce-

sih odločanja. Človekove pravice naj bi torej posameznikom omogočale

in jih spodbujale, da čim bolj razvijajo svoje potenciale in se uveljavljajo

tako v političnem kot gospodarskem, družbenem ter kulturnem življe-

nju. Človekove pravice jim omogočajo boljši vpogled v način družbene

organiziranosti in delovanje političnega sistema, širijo možnosti pri-

dobivanja posameznih informacij in participacije na načelih enakosti.

Omogočajo jim tudi, da v primerih prizadetosti zahtevajo odgovornost

državnih uradnikov in politikov ter popravo krivic, ki so jim bile priza-

dejane zaradi njihovega nevestnega ali celo protipravnega delovanja.

Očitno je torej, da je nek skupek objektivnih človekovih potreb tista

osnova, na kateri se oblikuje pojmovanje pravic kot stopnja in način

njihovega uveljavljanja, zaradi česar je pravice možno in tudi treba raz-

likovati glede na:

. obliko pravice, v smislu notranje strukture vsebine posamezne

pravice;

. funkcijo pravice, v smislih: (a) upravičenosti, (b) zahtev, (c) od-

govornosti do nečesa in nekoga, (č) varovanja in (d) spodbujanja.

Z vidika razumevanja pomena človekovih pravic (po obliki in funk-

cijah) je zato učbeniško dobrodošlo in ilustrativno nazorno spomniti

na uporabnost ter hkrati tudi kulturno-regijske omejitve hierarhije

človekovih potreb Maslowa (), kot je prikazano na slikah . in

.. Slika ., izdelana na primeru zahodnih kultur, prikazuje tudi

odnos do človekovih pravic, ki ga sprva, ob rojstvu določa zadovolje-

vanje osnovnih potreb oz. t. i. potrebe po (a) »biti«, nato (b) potreb

in hkrati pravice do različnih oblik varnosti, v kasnejših življenjskih

obdobjih pa vse bolj (c) subjektivno in individualni občutki upravi-

čenosti do določenih dobrin ter pravic, vključno s končno potrebo

po samouresničevanju, ki predstavlja močno spodbudo za aktivno

udeležbo v javnem življenju s ciljem uveljavitve določenih lastnih

pravic oz. zahtev po »imeti«, ki bodo pomagale zapolniti potrebe

»deﬁcita«.

Funkcija in oblika pravic .



Nadalje pa Schütte in Deanna Ciarlante () v sliki . nazorno opo-

zorita na obstoj kulturnih razlik v odnosu do hierarhije potreb, kot se

kažejo med zahodnim in vzhodnim delom sveta, kjer se slednji po zače-

tni sorodni potrebi po zadovoljitvi ﬁzioloških potreb v primerjavi s pr-

vim mnogo bolj osredotoča na vrednote družbe in ne na želje ter z njimi

povezane pravice do lastnega osebnega razvoja, kot to velja v zahodnem

svetu. Prav opisane ugotovitve, sicer raziskovalno zbrane nekaj desetletij

po Maslowu in na primeru preučevanja vedenjskih navad potrošnikov,

so, kar je koristno tudi za nadaljnje namene te knjige, na jasen način po-

kazale na omejitve, relativnost, predvsem pa neizvedljivost in neprimer-

nost poskusov univerzalnega razumevanja sveta po kateri koli podobi.

Kljub temu da družboslovci upravičeno ugotavljajo, da smo kljub

izčrpnim teoretičnim delom in razpravam o človekovih pravicah, ki so

včasih spodbudile pomembne zgodovinske premike v gledanju na vlo-

go človeka v družbi in na razmerje med njim ter državo, še vedno da-

leč od kakršnega koli soglasja, na osnovi katerega bi lahko enotno se-

stavili kakšno izčrpnejšo vsebinsko listo primernih človekovih pravic

ali opredelili temelje njihove legitimnosti (Donnelly, ; Landman,

; Freeman, ; Jambrek idr., ; Lampe, ). Iz omenjenega

razloga bo zato v nadaljevanju tega poglavja poseben poudarek najprej

Fiziološke potrebe

Varnost

Ljubezen/pripadnost

Spoštovanje

Samouresničenje

Dihanje, hrana, voda, spolnost, spanje, homeostaza, izločanje

Varnost: osebna, družina, zdravje,

nance, morala, lastnina

Prijateljstvo, družina, intimnost

Samospoštovanje, samozavest,

dosežki, spoštovanje do drugih,

spoštovanje od drugih

Etika,

sproščenost,

ustvarjalnost,

sprejetje dejstev,

brez predsodkov,

reševanje problemov

Slika . Hierarhija človekovih potreb po Maslowu ()



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



namenjen prikazu poskusov različnih tipologizacij in njihovemu ume-

ščanju v idejni ter zgodovinskorazvojni kontekst.

. Vrste in tipologizacije pravic .

Človekove pravice vsebinsko gledano v prvi vrsti opredeljujejo različne

odnose med posamezniki, njihovimi skupnostmi in seveda državo.

Najpogosteje se v politološki in pravni literaturi pojavljajo naslednje

tipologizacije človekovih pravic, ki jih podrobneje opisujemo v nada-

ljevanju in ki sledijo posameznemu vodilnemu kriteriju glede na/po:

. nosilce oz. subjekte pravic;

. deljivost pravic;

. učinku;

. področjih oz. vsebinah pravic;

. časovnorazvojni liniji.

 Čeprav so pravice med seboj na različne načine povezane ali celo

soodvisne, jih je mogoče razvrstiti v različne tipologizacijske sku-

pine, je pa v osnovi ne glede na posebnosti izbrane tipologizacije

spodaj navedene pravice možno najti v vsaki tipologizaciji:

. pravica do življenja,

. enakost,

. telesna svoboda,

Potrebe

na visoki ravni

Potrebe na nižji ravni

Prestiž

Pripadnost

Varnost

Fiziološke

OSEBNE

DRUŽBENE

FIZIČNE

AzijaZahodni svet

Status

Pripadnost

Varnost

Fiziološke

Samouresničenje

Občudovanje

Slika . Kulturne razlike hierarhije vrednot (povzeto po Schutte in Ciarlante,

, str. )

Vrste in tipologizacije pravic .



. duhovna svoboda,

. politična svoboda,

. gospodarska svoboda,

. pravice, povezane s socialno varnostjo.

Preglednica . Klasične tipologizacije človekovih pravic

Kriterij Zvrst Lastnosti

Nosilec

oz. subjekt

pravice

Individualne Zagotavljanje obstoja, razvoja in integritete

posameznika.

Kolektivne Zagotavljanje obstoja, razvoja in avtonomije oz.

suverenosti določeni družbeni skupini (in s tem

posredno tudi posameznikom); npr.: pravica ljud-

stev do samoodločbe, pravice narodnih manjšin,

sindikalne pravice, pravice invalidov ter drugih

družbenih in etničnih manjšin ipd.

Deljivosti

pravice

Temeljne

ali nedeljive

Conditio sine qua non oz. nujni sestavni del človek-

ovega bivanja in ustvarjalnega delovanja znotraj

družbe: pravica do življenja, do svobode in do

enakosti.

V nobenem primeru ne smejo biti niti začasno

razveljavljene niti omejene in so praviloma vedno

tudi ustavno varovane.*

Izvedene

ali deljive

Pravice, ki so praviloma izvedene iz temeljnih

pravic in so v primeru izrednih razmer lahko

tudi začasno omejene: pravica do združevanja,

do dostopa do javnih služb in storitev, do izbire

bivališča ipd.

Učinek

pravice

Negativne Pravice, ki omejujejo državo in ji nalagajo

dolžnost ter odgovornost zagotavljanja svobode

delovanja posameznika, kljub možnosti, da bi

država lahko s svojim aparatom nadzorovala

državljane s posegi v njihovo zasebnost (civilne in

politične pravice).

Pozitivne Pravice, ki državljanu omogočajo, da od države

zahteva določene usluge ali dobrine v primeru

življenjske ogroženosti (naravne nesreče, vojne),

materialne ogroženosti (lakota, revščina, brez-

poselnost) oz. v povezavi s šolanjem, z zdravst-

venim varstvom, delovnim mestom, ustreznim

stanovanjem, varstvom okolja ipd.

 * V slovenski ustavi (Ustava Republike Slovenije, ) so to naslednje pravice:

nedotakljivost človekovega življenja (čl. ), prepoved mučenja (čl. ), varstvo človekove

osebnosti in dostojanstva v pravnih postopkih (čl. ), domneva nedolžnosti (čl. ), nače-

lo zakonitosti v kazenskem postopku (čl. ), pravna jamstva v kazenskem postopku (čl. )

ter svoboda vesti (čl. ).

Nadaljevanje na naslednji strani



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



Pravica do življenja je najpomembnejša in prva pravica, je najstarejša

in prvobitna pravica, uveljavljena v vseh človeških družbah. V moder-

nih družbah je človekovo življenje nedotakljivo, nihče ne sme drugemu

odvzeti življenja ali mu zmanjšati možnosti preživetja s tem, da mu

omejuje nujno potrebne dobrine, ga izganja v kraje, ki so nevarni za

zdravje, zapira v taborišče.

Preglednica . Nadaljevanje s prejšnje strani

Kriterij Zvrst Lastnosti

Področje

oz. vsebine

pravice

skozi čas oz.

generacijo

Civilne in politične

. generacija

pravic – liberté (fr.)

oz. t. i. modre pravice

do svobode

. Civilne pravice kot tiste, ki pripadajo

posamezniku kot osebi in članu raznolikih

družbenih skupnosti. Med njimi pravica do živ-

ljenja, svobode, osebne varnosti, enakosti pred

zakonom, zaščite pred arbitrarnim pridržanjem,

poštenega sojenja in sodnih postopkov, verske

svobode in verovanja.

. Politične pravice, ki pripadajo posamezniku

kot članu, predstavniku politične skupnosti

(državljanu):** pravica do govora in izražanja,

združevanja, pravica voliti in biti voljen, pravica

do politične participacije, vključenosti v

javne zadeve in zadeve države.

Socialne,

ekonomske

in kulturne

. generacija

pravic – égalité (fr.)

oz. t.i. rdeče pravice

do enakosti

. Socialne pravice: pravica do družine,

izobraževanja, zdravja, blaginje, socialne

varnosti.

. Ekonomske pravice: pravica do dela,

poštenega plačila, sindikalnega organiziranja,

svobodnega združevanja, prostega časa.

. Kulturne pravice: pravica do koristi kulture,

avtohtonosti okolja, ritualov, skupnih kulturnih

praks, govorjenja lastnega jezika, uporabe

maternega jezika pri izobraževanju.

Blagostanja

oz. dobrobiti

. generacija

pravic – fraternité

(fr.) oz. t. i.

zelene pravice

do solidarnosti

(bratstva)

Vseobsegajoče pravice (vključno z aktualno

okoljevarstveno), ki po načelu solidarnosti

zagotavljajo dobrobit oz. blagostanje človeku kot

posamezniku in s tem človeštvu (angl. human

beings).

 **Pri omenjenih pravicah je vsekakor treba izpostaviti tudi dileme pravic ljudi brez

državljanstva, beguncev brez statusa in vseh drugih, ki nimajo urejenega statusa državljanstva.

Douzinas () pa prav tako poudarja tudi razkorak, ki ga lahko v vsakodnevnih primerih opa-

zujemo pri razumevanju človeka (angl. man) kot abstraktnega bitja in državljana (angl. citizen)

»iz mesa in krvi«.

Vrste in tipologizacije pravic .



Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za temeljno pravico, ki bi kot

takšna morala biti absolutno nesporna, pa vsakodnevni primeri v pra-

ksi pogosto odpirajo številne dileme v tej povezavi, začenši z mehaniz-

mom smrtne kazni, abortusa, dopustnostjo krajšanja življenja, pomoči

pri umiranju neozdravljivih in trpečih bolnikov (t. i. evtanazija), celo

vprašanjem presajanja človeških organov pa vse do humanitarnih ka-

tastrof, povezanih z umiranjem zaradi pomanjkanja vode in hrane. V

najaktualnejšem času se med primere takšnih dilem uvršča tudi vpra-

šanje odnosa do epidemije covida- in sorazmernosti med pravico do

življenja v povezavi z varovanjem zdravja in zagotavljanjem neomeje-

ne svobode.

Pravica do enakosti predstavlja temeljno načelo in pogoj za uresniče-

vanje drugih pravic. Z njo so odpravljene razlike med ljudmi, čeprav si

ti dejansko že od rojstva dalje – razen dejstva, da so se rodili kot ljud-

je– niso povsem enaki in se že v začetku med seboj opazno razlikujejo,

kot npr. po spolu, velikosti, teži, barvi oči, las, kože pa vse do razlik

v socialnem in ekonomskem statusu, geografskem in etičnem okolju,

končno političnem sistemu in režimu, v katerega so se rodili.

Enakost so vse deklaracije o pravicah človeka poudarile kot priro-

jeno pravico. Kot bomo videli v nadaljevanju, je ameriška deklaracija

o neodvisnosti iz l.  ugotavljala, da so ljudje ustvarjeni kot ena-

ki, francoska Deklaracija o pravicah človeka in državljana iz l.  pa

je razglasila, da se ljudje rodijo in živijo kot enaki v pravicah. Z njo je

prepovedana diskriminacija in priznana enakost ne glede na različne

posebnosti, kot so že zgoraj omenjeni družbeni položaj, narodnost,

vera, spol, izobrazba ali premoženje. Načelo enakosti pred zakonom

zakonodajalcu preprečuje, da bi v določbah omogočal zapostavljanje

ali dajal posebne pravice komur koli. Zapoveduje tudi, da morajo dr-

žavni organi enake primere obravnavati in reševati enako. Enakost

predpostavlja tudi načeloma enake prispevke v dobro skupnosti oz.

države (npr. davki, prispevki, vojaška služba), praviloma sicer glede na

moralno in pravno normo, primerno sposobnosti posameznikov. Po-

sameznim skupinam, ki so socialno ogrožene ali kakor koli prizadete,

tako država zagotavlja posebno zaščito, da jih revščina ne bi prikrajšala

za določene pravice.

V realnem življenju neenakost ostaja – tako v razvitem kot posebej

v manj razvitem delu sveta. Prvo neenakost povzročajo velike razlike

in razkoraki v ﬁnančni ter ekonomski zmožnosti posameznikov, družb

in končno tudi držav. Kot ena od vidnih oblik neenakosti se npr. v



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



ekonomsko razvitih družbah t. i. zahodnega sveta kaže neenakost med

spoloma na področju zaposlovanja in opravljanja poklica, ki se kaže

preko višine plačila za enako opravljeno delo ali prevzemanja vodilnih

funkcij na delovnem mestu. Manjši delež zaposlenosti in nižja plačila

ženskam za delo v nekaterih vodilnih poklicih so stalni primer kršitev

pravice enakosti (npr. Selin Dilli idr. ; International Labour Orga-

nization, ).

Pravica do osebne svobode pomeni, da nihče ne more biti last nekoga

drugega. Telesna svoboda zagotavlja, da nikomur ni mogoče odvzeti

prostosti, razen v primeru, ko za to obstaja zakonska podlaga. Varstvo

pred arbitrarnim odvzemom osebne svobode je v moderni zgodovini

zagotovil že Habeas Corpus Act, ki ga je angleški parlament sprejel l.

. Prostost se lahko posamezniku odvzame samo v tistih prime-

rih, ki jih določa zakon, in to pomeni, da če npr. obstaja sum, da je

oseba storila kaznivo dejanje, o upravičenosti pripora po vnaprej pred-

pisanem postopku dokončno odloča neodvisno sodišče. Oseba, ki ji

je odvzeta prostost, mora biti poučena o svojih ustavnih pravicah oz.

razlogih odvzema prostosti in o tem, da ji ni treba ničesar izjaviti ter

da ima pravico do zagovornika. V teku postopka imajo obtoženi poseb-

ne pravice in se niso dolžni obtoževati. Osebna svoboda je povezana s

svobodo gibanja oz. s svobodo selitve, to je spreminjanja bivališča na

ozemlju države. Ta svoboda omogoča uresničevanje vrste drugih pra-

vic, kot so pravica do izobraževanja, do izbire zaposlitve, izbire prebi-

vališča, zbiranja in združevanja itd. Sem spada še svoboda stanovanja,

ki zagotavlja, da nihče ne sme vstopati v tuje stanovanje brez dovolje-

nja stanovalca, uradne osebe pa to lahko storijo samo iz zakonitih ra-

zlogov. Svoboda gibanja je povezana tudi s preseljevanjem v druge dr-

žave, ki je sicer lahko dokaj omejeno s posebnimi pogoji in zahtevami.

V nadnacionalnih skupnostih () je ta pravica priznana v večji meri

kot v primeru preseljevanja med državami, ki niso članice. Svoboda

gibanja je lahko tujcem omejena tako, da se jim omeji vstop v državo ali

čas bivanja v njej. Država lahko odpove prebivanje iz razlogov javnega

reda ali varnosti in določi prisilno odstranitev tujca.

Poleg opisanih, t. i. ﬁzičnih oblik svobode pa posebno in pomembno

mesto zavzemajo tudi pravice do t. i. duhovne svobode.

Pravica do duhovne svobode omogoča svobodo vesti, verovanja in miš-

ljenja, zagotavlja pa tudi prosto izbiro mišljenja in verovanja. Nihče

ne sme biti kaznovan zaradi svojega prepričanja ali vere in nikogar ni

mogoče siliti, da tuje prepričanje ali verovanje prizna za svoje, ali pa ga

Vrste in tipologizacije pravic .



za to nagrajevati (včlanjevanje v različne skupine, cerkve ali politične

organizacije). Prav tako zaradi sklicevanja na vero ali prepričanje nihče

ne more odklanjati izpolnjevanja državljanskih dolžnosti, čeprav ob-

stoje določene izjeme (ugovor vesti). S to svobodo je povezana svoboda

izražanja misli v govoru, pisanju, tisku in na druge elektronske načine,

ki pomeni prepoved vsake cenzure ali pogojevanja izdajanja in posre-

dovanja oddaj s strani državnih organov. Omejena je le toliko, kolikor

zakoni prepovedujejo žalitve ali posredovanje nezakonitih in nemo-

ralnih vsebin. Z duhovno svobodo sta povezani tudi svoboda znano-

sti in umetnosti, vključno s kritiko, kjer gre za razširjanje ugotovitev

umetniškega in znanstvenega raziskovanja, ter svoboda poučevanja, ki

zagotavlja prosto poučevanje univerzam in drugim akademskim usta-

novam ter njihovo avtonomijo.

Duhovna svoboda je podlaga politični svobodi, ki omogoča svobod-

no sodelovanje ljudi v javnem življenju in pri upravljanju družbenih

zadev. Omogoča tudi prosto delovanje za dosego političnih in drugih

ciljev z demokratičnimi sredstvi, še posebej oblikovanje in javno pred-

stavljanje političnih programov. Politična svoboda predpostavlja svo-

bodo združevanja in zborovanja, ki zagotavlja zaščito interesov posa-

meznika, ki jih sam ne more uveljavljati. V demokratičnih državah je

za ustanavljanje društev in političnih strank dovolj le prijava, čeprav

morajo organizacije običajno izpolniti zahtevnejša merila (število čla-

nov) in s pravili zagotoviti notranjo demokratičnost. Ljudem, združe-

nim v društva in organizacije, se načeloma priznavajo iste pravice kot

posameznikom in jim torej država teh pravic ne more odvzeti, razen

v določenih primerih, ko se ukvarjajo z nezakonitimi dejavnostmi oz.

zasledujejo nedemokratične cilje, izvajajo nasilje nad drugimi ljudmi

ali nad svojimi člani (»pranje možganov«, podrejanje avtoritetam, te-

lesno kaznovanje, odpovedovanje družinskim in prijateljskim zvezam,

siljenje v prostitucijo itd.).

Sem se uvršča tudi svoboda političnega tekmovanja na volitvah in

postavljanja kandidatov. Prav tako sem spada pravica voliti, ki obsega

aktivno in pasivno pravico ter možnost volilne izbire izmed več tek-

mujočih kandidatov (svobodna volilna pravica). Splošna volilna pravi-

ca je pravica vsakega državljana brez omejitev ali izključevanja, enaka

volilna pravica pa pomeni, da je glas vsakega državljana enak drugemu

in da se mora po načelu »en človek – en glas« upoštevati z enako težo.

Pravica do gospodarske svobode. Predvsem se pojavlja v razmerju do

lastnine, kot pravica do zasebne lastnine v različnih oblikah – kot



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



ﬁzična, intelektualna ali kapitalska in kot pravica do dedovanja. Go-

spodarska svoboda pomeni svobodno sklepanje kupoprodajnih po-

godb in pogodb o vlaganju sredstev za različne namene ter o inve-

stiranju kapitala, vključuje svobodo ustanavljanja gospodarskih in

drugih družb za različne dejavnosti (proizvodne, trgovske, kultur-

ne, izobraževalne, oglaševalske, informativne, zabavne, prodajanje

informacij itd.) z namenom pridobivanja dobička oz. podjetniško

svobodo. Pomeni tudi svobodno razpolaganje vsakega posameznika

s svojo delovno močjo, vsebuje pravico do dela, svobodno izbiro pok-

lica in prosto izbiro zaposlitve pod enakimi pogoji pa tudi pravico

sklepanja delovnih pogodb. Omejevanje te pravice in nalaganje neso-

razmernih davkov pomeni omejevanje te svobode. Lastnina se sme

odvzeti le v primeru javne potrebe proti pravični odškodnini. Vendar

je gospodarska svoboda na različne načine omejena v korist skup-

nosti. Z državno zaščito gospodarsko in socialno slabših slojev skuša

država zagotavljati socialno pravičnost ter ščiti ljudi, ki brez svoje

krivde izgubijo delo. Poleg tega ima država pristojnosti poseganja v

gospodarsko življenje, z določanjem davkov in cen nekaterih dobrin

ali storitev, državnih sredstev za pospeševanje razvoja določenih pa-

nog itd.

Pravice, povezane s socialno varnostjo, oz. socialne pravice so pravice,

ki zagotavljajo določeno stopnjo materialne in socialne varnosti, ki

posameznikom in družbenim skupinam omogoča obstoj ter razvoj. Te

pravice gredo vsem ljudem oz. državljanom oz. določenim skupinam

pod določenimi pogoji. Sem spadajo pravica do socialnega varstva, ki

je zagotovljena le državljanom, in pravica do zdravstvenega varstva,

ki je načeloma zagotovljena vsem, v nujnem obsegu tudi osebam brez

bivališča in tujcem. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko,

invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo učinko-

vito delovanje. Vsakdo je torej na osnovi svojih prispevkov v pokoj-

ninski sklad upravičen do pokojnine, ob pogojih, ki jih določa zakon

(delovna doba, višina prispevkov, razmerje med deležem zaposlenih

in upokojenci). Pomembna vrsta socialnih pravic so tudi pravice do iz-

obraževanja, stanovanja, kulturnega udejstvovanja, kjer so v skrbi za

zagotavljanje javnega interesa državi naložene obveze za zagotavlja-

nje, izvajanje in varovanje teh pravic.

K socialnim pravicam v širšem smislu spadajo tudi družinske pra-

vice, ki se nanašajo na zakonsko zvezo in družino (izvenzakonska

skupnost je povečini izenačena z zakonsko skupnostjo, tako da imata

Vrste in tipologizacije pravic .



partnerja, ki nista sklenila zakonske zveze, enake pravice in dolžnosti),

svobodno odločanje o rojstvih otrok, pravice in dolžnosti staršev ter

pravice otrok. Država namenja posebno skrb družini, materinstvu in

očetovstvu, otrokom ter mladini. Otroci uživajo pravice in svoboščine

v skladu s svojo starostjo ter zrelostjo. Država ureja posebno varstvo

otrok in mladoletnikov, za katere ne morejo skrbeti starši – rejništvo

in skrbništvo, posebej določa tudi pogoje posvojitve otrok. Posebno

varstvo zagotavlja invalidom, otrokom z motnjami v telesnem ali du-

ševnem razvoju, vojnim veteranom ali žrtvam vojnega nasilja, poseb-

nim etničnim in narodnostnim manjšinam.

Človekove pravice lahko razdelimo tudi po drugih kriterijih na posa-

mezne skupine in vsebine pravic, ki jih ločimo glede na razmerja med

individualnimi in kolektivnimi pravicami, temeljnimi in izvedenimi,

deljivimi in nedeljivimi ter »pozitivnimi« in »negativnimi« pravicami.

Individualne in kolektivne pravice

Individualne pravice zagotavljajo obstoj, razvoj in integriteto posame-

znikom. Vse pravkar navedene pravice so izhodiščno utemeljene na

posamezniku in so kot takšne po svoji naravi torej individualne. Ker

pa je obstoj določene politično organizirane skupnosti predpostavka

obstoja in zagotavljanja človekovih pravic, je treba v širši okvir indi-

vidualnih pravic všteti tudi pravice, ki zagotavljajo obstoj in normal-

no delovanje določene skupnosti ter s tem omogočajo tudi zagotovi-

tev človekovih pravic njenih članov. V takšnih primerih govorimo o

kolektivnih pravicah, ki omogočajo obstoj, razvoj in avtonomijo oz.

suverenost določenim družbenim skupinam (in s tem posredno tudi

posameznikom).

Med kolektivne človekove pravice sodijo predvsem pravica ljudstev

do upora zoper zatiranje oz. do samoodločbe in pravice narodnih manj-

šin, sindikalne pravice itd. Na podlagi kolektivne človekove pravice, ki

daje vsem ljudstvom pravico do samoodločbe, lahko po določilih med-

narodnih paktov (npr. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih

pravicah iz leta ) ljudstva svobodno določajo svoj politični status

in svobodno zagotavljajo svoj gospodarski, socialni ter kulturni razvoj.

Vprašanja pravice do samoodločbe ljudstev in narodov so tako že dolgo

časa stalno aktualna dejansko na vseh celinah sveta, med njimi konec

. let . stoletja tudi v Sloveniji, ko se je prav na podlagi uveljavi-

tve omenjene pravice naroda do samoodločbe z izraženo referendum-

sko voljo večina ljudi izrekla za osamosvojitev in samostojno državno



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



formacijo. Aktualno in konﬂiktno odprto ostaja spoštovanje pravice

do samoodločbe npr. v Baskiji, Kataloniji, Škotski, Gibraltarju, vzhod-

ni Ukrajini, Kosovu, Čečeniji, Kurdistanu, Palestini, Quebecku, Tajva-

nu, Tibetu, Zahodni Sahari, Etiopiji.

Temeljne in izvedene pravice

Človekove pravice je mogoče ločiti na tiste, ki so povezane s tako po-

membnimi vsebinami, da jih ni mogoče nikoli in pod nobenimi pogoji

zamejiti (t. i. temeljne pravice), in tiste, ki so izvedene iz temeljnih ter

jih je možno pod določenimi, pravno strogo opredeljenimi pogoji tudi

začasno zamejiti (t. i. izvedene pravice).

Človekove pravice je torej mogoče označiti za temeljne takrat, ka-

dar predstavljajo conditio sine qua non oz. so nujni sestavni del člove-

kovega bivanja in ustvarjalnega delovanja znotraj družbe ter seveda

na ravni posameznikovega varstva življenja, svobode vesti in telesa

ter varstva v (pred)kazenskih postopkih. Temeljne človekove pravi-

ce uživajo posebno varstvo v ustavah držav. Tudi slovenska ustava

(Ustava Republike Slovenije, ) v . odstavku . člena navaja,

katere človekove pravice ne smejo biti v nobenem primeru niti zača-

sno razveljavljene niti omejene, kar daje tem pravicam v ustavnem

kontekstu najvišjo oz. temeljno veljavo. Gre za naslednje pravice oz.

načela, iz katerih pravice izvirajo (Ustava Republike Slovenije, ):

nedotakljivost človekovega življenja (čl. ), prepoved mučenja (čl.

), varstvo človekove osebnosti in dostojanstva v pravnih postop-

kih (čl. ), domneva nedolžnosti (čl. ), načelo zakonitosti v ka-

zenskem postopku (čl. ), pravna jamstva v kazenskem postopku

(čl. ) ter svoboda vesti (čl. ).

Deljive in nedeljive pravice

Tako s stališča posameznika kot s stališča družbe (države) se pravice lah-

ko delijo na »deljive« in »nedeljive«. Ta delitev je v veliki meri odvisna od

tega, za kakšne pravice gre, ali za temeljne, ki so podlaga drugim pra-

vicam, ali izvedene, prav tako tudi, s kakšnimi dobrinami so povezane.

V primeru nedeljivih pravic gre za pravice, ki so lahko podane oz.

uresničljive le v celoti, ali pa niso. Kratenje npr. pravice do življenja,

izbire bivališča, združevanja ali izražanja mnenja običajno pomeni, da

teh pravic v primeru kratenja enostavno ni več ali da ni osnov, da bi jih

bilo mogoče realizirati »na pol«. Te pravice se torej lahko uresničujejo

le celovito ali pa se sploh ne morejo uresničevati.

Vrste in tipologizacije pravic .



V primeru t. i. deljivih pravic pa se lahko zastavlja vprašanje, koliko

določenih dobrin (npr. let brezplačnega šolanja, stanovanjskega stan-

darda, zdravstvenih uslug, dohodka, premoženja itd.) lahko pripada

posamezniku ali določeni skupini ljudi. Govorimo torej o (z)možno-

stih države oz. družbene skupnosti, da materialno zagotavlja določe-

ne pravice, npr. pravice do socialne pomoči, do dela, do zdravstvenega

varstva, do pomoči mladim družinam, do otroškega dodatka, do šti-

pendij. Raven zagotavljanja pravic je v veliki meri odvisna od razvito-

sti gospodarstva in ustvarjenega nacionalnega dohodka na prebivalca,

stopnje zaposlenosti v državi pa tudi ideološke orientacije vsakokratne

vladajoče politične oblasti in seveda drugih okoliščin, kot so npr. go-

spodarska, socialna, zdravstvena kriza, naravne katastrofe. Od načina

delitve nacionalnega dohodka je končno odvisna raven zagotavljanja

standarda nezaposlenih, starejšega prebivalstva, mladih družin itd.

Zagotavljanje in uveljavljanje številnih pravic tako ni odvisno samo od

stopnje družbenoekonomske razvitosti, ampak tudi od stopnje solidar-

nosti v družbi oz. državi.

»Pozitivne« in »negativne« pravice

Glede na pojmovanje, da lahko posameznika najbolj ogroža avtoriteta

države in da so človekove pravice sredstvo za zaščito njegovih temeljnih

. člen

(začasna razveljavitev in omejitev pravic)

S to ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine

je izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem

in izrednem stanju. Človekove pravice in temeljne svoboščine se

smejo razveljaviti ali omejiti le za čas trajanja vojnega ali izre-

dnega stanja, vendar v obsegu, ki ga tako stanje zahteva in tako,

da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti, ki bi temelji-

la le na rasi, narodni pripadnosti, spolu, jeziku, veri, političnem

ali drugem prepričanju, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi,

družbenem položaju ali katerikoli drugi osebni okoliščini.

Določba prejšnjega odstavka ne dopušča nobenega začasnega

razveljavljanja ali omejevanja pravic, določenih v ., ., ., .,

., . in . členu.

(Ustava Republike Slovenije, )



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



svoboščin v odnosu do države, se je razvil koncept »negativnih« pravic,

ki se ločijo od »pozitivnih« pravic. Kot bo kmalu prikazano v zgodo-

vinskem poglavju knjige, so začetni misleci dejanske ideje o človekovih

pravicah začeli razvijati prav na podlagi omejevanja moči oblasti v od-

nosu do posameznika in družbe.

»Negativne pravice« so pravice v razmerju države do posameznika.

Država ima zaradi svoje osrednje funkcije vrhovne avtoritete na svo-

jem ozemlju, ki v primeru opravičljivih razlogov varovanja ozemlja ter

življenja ljudi kot edina lahko uporabi tudi moč prisile, možnosti, da

lahko nadzira državljane oz. jim v takšnih primerih vsili svojo voljo.

S tem seveda lahko z razlogom odgovornosti za varovanje ljudi ter

ozemlja ovira številne svobode in pravice državljanov, slednji pa od nje

upravičeno pričakujejo, da bo storila vse, da ji kljub skrbi za temeljno

varnost življenj ter ozemlja pri tem ne bo omejevala uveljavljanja člo-

vekovih pravic in svoboščin. Posledično so bile oblikovane in kasneje

ustavno potrjene številne pravice, ki državi omejujejo oz. celo prepo-

vedujejo določena ravnanja v odnosu do posameznika, med njimi so

npr. pravica do nedotakljivosti človekovega življenja, prepoved mu-

čenja, enako varstvo pravic, pravica do sodnega varstva, do javnosti

sojenja, do pravnega sredstva, do povračila škode, do rehabilitacije in

odškodnine. Ker vse omenjene pravice omejujejo državo z namenom

zagotavljanja svobode delovanja posameznika, so poimenovane kot

»negativne« pravice.

»Pozitivne« pravice pa so tiste, ki po eni strani državljanu omogoča-

jo, da od države zahteva določene usluge ali dobrine, na drugi strani pa

se država obvezuje, da bo prevzela odgovornost pri spodbujanju neka-

terih pravic, kot npr. pravice do zaposlovanja, zdravstvenega varstva,

izobraževanja, stanovanja, varstva okolja, pitne vode. Država naj bi

posamezniku nudila pomoč v vseh primerih življenjske ogroženosti

(naravne nesreče, zdravstvene epidemije, vojna), materialne prizade-

tosti (socialna ogroženost, revščina, nezaposlenost, lakota) ali ogro-

žanja posameznikovega dostojanstva s strani organizacij, ustanov ali

skupin, npr. delodajalcev, delojemalcev, političnih strank, interesnih

ter drugih oblik združenj, nevladnih organizacij, medijev (npr. poseg v

integriteto posameznika, mobing, manipulacije, dezinformacije, sov-

ražni govor).

Kljub opisani temeljni razliki pa lahko rečemo, da so »pozitivne«pra-

vice bolj ali manj povezane z »negativnimi« oz. celo da je skupina »ne-

gativnih pravic« nujni temelj za pravice iz skupine »pozitivnih«.

Vrste in tipologizacije pravic .



Univerzalne pravice v globalnem, multikulturnem,

multietičnem, multireligijskem svetu

Kadar govorimo o univerzalnosti človekovih pravic, pomeni, da se to

nanaša na pravice vseh posameznikov, ne glede na to, ali so državljani

posamezne države ali ne, čeprav je obseg priznanih in zagotovljenih

pravic v sodobnih državah zelo odvisen od gospodarske, družbene,

etične, verske ter drugih raznolikosti in razvitosti države. Človekove

pravice mora država zagotavljati vsem po načelu nediskriminacije, to

je ne glede na raso, spol, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo

mnenje, nacionalni ali socialni izvor, lastnino, rojstvo ali druge drugač-

ne značilnosti (status). Prav zato so pravice univerzalne in jih je treba

priznavati ter uresničevati povsod in brez razlik.

Univerzalnost pravic ne more povsem izključevati civilizacijskih in

razvojnih razlik v prostoru, v katerem se pravice in svoboščine uve-

ljavljajo. Države same pravice in svoboščine priznavajo na svoj način,

upoštevaje materialne, politične, kulturne, zgodovinske, ideološke ter

tudi verske posebnosti in značilnosti, vključno s posebnostmi nacio-

nalne sestave. Pri oceni teh razlik sta se v preteklosti uveljavili delitev

vzhod – zahod in sever – jug, ki sta pokazali na posebno potrebno po

spoštovanju vrednotnih razlik pri razumevanju človekovih pravic gle-

de na različne kulture, nacije in tudi zgodovinski razvoj na različnih

geografskih kontinentih, v zadnjih obdobjih pa tudi na mednarodno

vpetost držav v globalno okolje in režime (Donnelly, , str. –).

Medtem ko naj bi delitev vzhod – zahod s prehodom realsocialističnih

. člen

Država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne

svoboščine. Varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in

madžarske narodne skupnosti. Skrbi za avtohtone slovenske na-

rodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in

zdomce, ter pospešuje njihove stike z domovino. Skrbi za ohra-

njanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja

možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije.

Slovenci brez slovenskega državljanstva lahko uživajo v Slo-

veniji posebne pravice in ugodnosti. Vrsto in obseg teh pravic in

ugodnosti določa zakon.

(Ustava Republike Slovenije, )



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



držav v demokracije izgubila na političnem pomenu, čeprav je po-

membno obdržala potrebo po spoštovanju vrednotne različnosti pri

dojemanju sveta, pa se delitev sever – jug, ki predstavlja nasprotje med

ekonomsko razvitim in nerazvitim svetom, z globalnimi tokovi v vseh

različnih razsežnostih celo še bolj zaostruje. Medtem ko se v nerazvitih

državah pogosto ukvarjajo s problemi zagotavljanja varstva osnovnih

pravic in svoboščin, so za razvitejše države pomembni sklopi novih, s

sodobnim družbenim razvojem izpostavljenih pravic (npr. varovanje

okolja, tehnološke pravice in pravice uporabe umetne inteligence), s

čimer v zvezi se vedno bolj izpostavlja tudi pravica do enakomernega

razvoja oz. solidarnostna pravica (kot kolektivna pravica), saj se pre-

bivalci manj razvitih držav zavedajo, da niti približno nimajo enakih

možnosti, da stopijo v korak z razvitimi.

Pomembna je tudi delitev, ki naj bi šla po načelu t. i. diagonale – tu

gre za nasprotja med pravicami na kulturno-verski podlagi. Dejstvo

je, da posamezne tradicionalne kulture in vere pravic ne pojmujejo na

enak način. Človekove pravice so dejansko »izum» evropske kulture

oz. posebnega zgodovinskega razvoja v Evropi, ki je v delih teoretikov

naravnopravne šole uveljavil pravico do upora proti nepravični oblas-

ti, to je oblasti, ki krši človekove prirojene pravice. Sekularizem, ki se

je po verskih vojnah uveljavil po sklenitvi vestfalskega miru leta ,

je ločil cerkveno oblast od posvetne in utemeljil načela verske svo-

bode ter državne regulacije položaja cerkve na svojem ozemlju. Med

posameznimi kulturnimi okolji še vedno obstajajo pomembne razlike

v pogledih na vrednote, ki jih je treba zaščititi in varovati kot pravice

posameznikov, kot so življenje, lastnina, zasebnost, čast. Pomembne

razlike so tudi v pojmovanju dolžnosti – medtem ko jih številne izve-

nevropske kulture posebej poudarjajo ali postavljajo na prvo mesto

(hinduizem, budizem, islam, konfucianizem, tradicionalno pravo Ja-

ponske ipd), jih evropsko pojmovanje pogosto zakriva ali zmanjšuje

njihov pomen (Donnelly, , str. –; Cerar in Pavčnik, ,

str. ).

Vendar ima vztrajanje pri legitimnosti teh razlik svoje meje. Preve-

lik poudarek na teh razlikah bi pripeljal do popolnega relativizma in

ponovne uveljavitve načela cuius regio, eius religio v razmerju do pra-

vic. Procesi globalizacije so prispevali k temu, da velika večina držav

vsaj formalno priznava nek skupen minimum političnih, ekonomskih

in socialnih pravic. Temeljne človekove pravice in svoboščine so tako

vsaj na papirju postale last vsega človeštva – postale so nadideološke,

Zgodovinski razvoj človekovih pravic .



transnacionalne in univerzalne (Donnelly, , str. –; Rizman,

, str. ).

. Zgodovinski razvoj človekovih pravic s poudarkom

na izbranih zgodovinskih idejah in političnih mejnikih .

Za razumevanje aktualnega stanja ter geneze človekovih pravic in svo-

boščin se je treba ustaviti pri njihovem zgodovinskem razvoju. Brez

poznavanja okoliščin njihovega nastanka, idejnih misli in načinov uve-

ljavljanja ni mogoče teoretično razpravljati o njih niti realno ocenjeva-

ti dejanskega spoštovanja in uresničevanja pravic ali pa prepoznavati

različnosti ter razhajanja med normo in stvarnostjo.

Za celovito razumevanje človekovih pravic je zato potrebno vede-

nje o tem, kdaj, kako, zakaj in pod katerimi vplivi so se idejno raz-

vijale. Z drugimi besedami, koliko so k njihovi uveljavitvi ali omeje-

vanju še pred pravnimi opredelitvami prispevali različne ﬁlozofske

šole in njihovi misleci, tudi posamezne religije in končno seveda raz-

lične politično podprte ideologije, ki so nastopile kot pojav moderne

dobe.

Zgodovinski začetek razvoja ideje človekovih pravic je težko na-

tančno opredeliti. MacIntyre () npr. tega povezuje s prvo omem-

bo besede »pravica», ki se pojavi okoli leta . Micheline R. Ishay

(), Freeman () in Landman () pa pojavnost človekovih

pravic povezujejo z iskanjem zgodovinskih korenin idej, ki so poveza-

ne z njimi, in jih tako postavljajo v čas samega začetka razvoja človeš-

ke civilizacije. Po njihovem mnenju je zametke idej o človekovih pra-

vicah možno najti že v vsebini Hamurabijevega zakonika (. stoletje

pr. n. št.), v zavzemanju za versko strpnost ter odpravo suženjstva,

ki ju je odredil perzijski kralj Ciril Veliki (umrl  pr. n. št.), dolgo-

letni prevladi Konfucijeve misli, podprti z močjo vrlin in harmonije

(pribl.  do  let pr. n. št.) ter v sorodnem času in s sorodnimi

sporočili pri evropskih antičnih oz. grških mislecih Sokratu, Platonu

in Aristotelu. Freeman, povzemajoč Weeramantryja (, str. ) v

povezavi z razvojem kasnejših idej človekovih pravic izpostavlja od-

ločitve indijskega budističnega kralja Ašoka (okoli – pr. n. št.),

ki so poleg zagovarjanja splošnih načel strpnosti za ljudi uvajale tudi

zdravstvene in izobraževalne storitve ter vzpostavile prve formacije

imenovanih uradnikov, katerih glavna naloga je bila skrb za prepre-

čevanje nepoštenega mučenja. Micheline R. Ishay () ter Bain,

Raghuramaraju in March (v Gaus in D‘Agostino, , str. –)



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



posebno vrednost v kontekstu vsebin človekovih pravic posvetijo vlo-

gi sporočil v verskih knjigah – v Bibliji, Koranu, Vedah –, in mislecem,

ki so se opirali nanje.

Nekateri spet začetek človekovih pravic povezujejo z vzpostavitvijo

novega družbenega, gospodarskega in političnega reda v zahodnem

delu sveta po koncu obeh uničujočih svetovnih vojn, ko je bil z usta-

novitvijo Združenih narodov sprejet tudi prvi mednarodni pravni do-

kument o človekovih pravicah, imenovan Splošna deklaracija človekovih

pravic (United Nations General Assembly, ). Omenjena skupina

avtorjev vse pretekle zgodovinske misli in prakse človekovih pravic

bodisi opisuje pod eno oznako, kot npr. »humanost pred človekovimi

pravicami« (Moyn, ), ali pa jih zaradi njihovega manka »univerzal-

nosti«, ki jo po njihovi oceni kot prva prinaša prav Splošna deklaracija

človekovih pravic, niti ne omenjajo (Johnson in Symonides, ; Mc-

Neilly, ).

Zgodovinskokronološko razvoj (oz., po mnenjih nekaterih avtorjev,

»predhodnice«) človekovih pravic lahko umestimo v naslednja časovna

obdobja s prevladujočimi lastnostmi (Ishay, ; Donnelly, ; Fre-

eman, ; Weston, b. l.):

. zgodnje civilizacije – ideje božjih, moralnih in selektivnih narav-

nih pravic;

. antično in rimsko obdobje – obdobje naravnega prava (grški stoi-

ki) in prava narodov (rimsko pravo);

. renesansa in novi vek – obdobje kritike naravnega prava oz. pozi-

tivno pravo;

. sodobnost – globalna univerzalnost človekovih pravic.

Ilustrativni očrt ključnih značilnosti posameznega obdobja pov-

zemamo v preglednici . in opisujemo v nadaljevanju besedila. Ob

zavedanju speciﬁčnega odnosa oz. razumevanja nezahodnih kultur

in tradicij do človekovih pravic (Donnelly, , str. –; Gaus in

D‘Agostino, ) se bomo zaradi racionalnosti ter nadaljnje vsebin-

sko-kronološke linije pregleda razvoja ideje človekovih pravic omejili

predvsem na evropski kulturno-politični prostor in se posebej posve-

tili t. i. »meščanski družbi« ter mislecem, ki so z razsvetljenskim pou-

darkom na politični emancipaciji in individualizaciji postavili temelje

za kasnejšo, t. i. pozitivistično in utilitaristično presojo pravic v vsa-

ki moderni družbi. Posebno pozornost bomo še pred tem obdobjem

posvetili šoli naravnega prava, ki je s svojo zahtevo po zapisanih in

Zgodovinski razvoj človekovih pravic .



razglašenih pravicah, ki izhajajo iz »naravnih« okoliščin posameznika

ob rojstvu, kasneje spodbudila utilitarno zahtevo po vključitvi člove-

kovih pravic v ustavne dokumente.

Vsekakor pa se zavedamo in hkrati ponovno opozarjamo, da opisani,

na svet t. i. zahodne kulture osredotočeni pogled na razvoj človekovih

pravic v svetovnem merilu ni edini in edinstven, čeprav je zanesljivo

eden od vodilnih, na katerih je osnovano razumevanje in ravnanje s

človekovimi pravicami današnjega časa, t. i. sodobnosti, ki se je na po-

lju človekovih pravic dokončno utemeljila leta , s sprejemom prve

vsesvetovne in univerzalne pravne opredelitve človekovih pravic, zapi-

sane in sprejete v Splošni deklaraciji človekovih pravic (United Nations

General Assembly, ).

Med osrednjimi prvimi temeljnimi (pravno in kasneje ustavno opre-

deljenimi) dokumenti, ki vsebujejo pomembna sporočila ter smeri raz-

mišljanja o vsebinah človekovih pravicah, o katerih, pa tudi o njihovih

idejnih očetih oz. mislecih, podrobneje pišemo v nadaljevanju tega po-

glavja, velja izpostaviti naslednje (Ishay, ):

• Hamurabijev zakonik (– pr. n. št.);

• Velika listina svoboščin – Magna Carta Libertatum ();

• e Habeas Corpus Act ();

• angleška Listina pravic – e Bill of Rights ();

• Deklaracija neodvisnosti Združenih držav Amerike – e United

States Declaration of Independence (),

• francoska Deklaracija o pravicah človeka in državljana – Declaration

of the Rights of Man and Citizen ();

• prvi ustavni dokumenti držav (od  do );

• Splošna deklaracija človekovih pravic () – e Universal Declara-

tion of Human Rights.

 Naravne okoliščine se navezujejo na idejo o naravnih pravicah, ki je v sodobni pravni in politič-

ni misli neločljivo povezana z doktrino enakopravnosti med ljudmi, kar ob rojstvu pridobimo

že s samim dejstvom življenja. Sodobni pogled na naravne pravice tako izhaja iz dejstva, da

imamo vsi ljudje, ne glede na naše razlike v ﬁzičnem izgledu (npr. spol, starost, rasa) ali širše

družbeno-ekonomske ter druge razlike (npr. izobrazba, ﬁnančni položaj, razredna, verska, na-

rodnostna, etnična pripadnost), enake pravice, svoboščine in tudi obveznosti. Takšen pogled

ima korenine v številnih predhodnih intelektualnih tradicijah, ki pa so temeljile na drugačnih,

omejevalnih oz. izbranih kriterijih »naravnosti« po kriterijih božjega, intelektualnega in eko-

nomsko-družbenega dednega statusa in ne dejstva življenja samega. Vse do zgodnje moderne

Evrope so na podlagah opisane omejevalne »enakosti« pravic, ki veljajo za izbrane skupine

ljudi, dalje razvijali tudi različne poglede na naravno pravo (Cliﬀord, ). Več in podrobneje

v nadaljevanju tega poglavja.



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



Preglednica . Zgodovinski pregled razvoja idej in vsebin človekovih pravic

Obdobje / Temeljne lastnosti obdobja

Vrste pravice Avtorstvo

Stari vek od  pr. n. št. do  n. št. / Zametki pravic skozi sekularne, azijske in

monoteistične tradicije

Svoboda, strpnost, kodeks

pravičnosti

 * (): členi , , –,

–, 

Sekularna tradicija:

Hamurabijev zakonik, Platon, Aristotel, Cicero,

Epictetus

Azijska religija in tradicija: Konfucij, Kautil, Ašoka,

budistični verzi o kodeksih morale

Monoteizem: hebrejska Biblija, Nova zaveza, Koran

Socialna in ekonomska pravičnost

  (): členi , –

Sekularna tradicija:

Hamurabijev zakonik, Platon, Aristotel

Azijska religija in tradicija: Konfucij, Kautil, Manu,

budizem

Monoteizem: hebrejska Biblija, Nova zaveza, Koran

Pravičnost, vojna in mir

  (): členi –

Sekularna tradicija:

Platon, Tukididi

Azijska religija in tradicija: Konfucij, Mencius,

Ašoka

Monoteizem: hebrejska Biblija, Nova zaveza,

Koran, Sv. Avguštin, Sv. Tomaž Akvinski

Pravičnost »z izjemami«

  (): členi , , , ,

, , 

Sekularna tradicija:

Hamurabijev zakonik (ženske in sužnji), Platon

(ženske, homoseksualnost), Aristotel (sužnji)

Azijska religija in tradicija: Kautil (ženske,

homoseksualnost, sužnji), Manu (ženske, sistem

kast), budizem mahayana (stiska ženskosti)

Monoteizem: hebrejska Biblija (prešuštvo,

homoseksualnost, tujci, sužnji), Nova zaveza

(ženske, homoseksualci, sužnji, neverniki)

Obdobje šole naravnega prava: – n. št. / Zapuščina liberalizma in

razsvetljenstva

•   (): člen 

Liberalna vizija 

. Svoboda izražanja in verska

svoboda   ():

členi –

. Pravica do življenja  

(): člen , –

. Pravica do lastnine  

(): člen 

. Locke, Voltaire

. Hobbes

. Locke, Rousseau, de Robespierre

Zagovorništvo liberalnega

pojmovanja 

  (): preambula

Grotius, Locke, Rousseau, Smith, Paine, de

Robespierre, Kant

 S kratico   označujemo Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki jo je Organiza-

cija združenih narodov sprejela l. .

Nadaljevanje na naslednji strani

Zgodovinski razvoj človekovih pravic .



Obdobje / Temeljne lastnosti obdobja

Vrste pravice Avtorstvo

, osredotočene na ranljive

družbene skupine

  (): člena , 

de Las Casas (Indijanci), Grotius (tujci in begunci),

Equiano (afriški sužnji), Smith (sužnji in kmetje),

de Robespierre (nepremičnine, volilna pravica

moških), de Gouges in Wollstonecraft (pravice

žensk)

– / Obdobje revolucij ter ustavnosti in pravice kot pozitivne kategorije

Kritika in izziv naravnim pravicam

in pravu

Virginijska deklarcija o pravicah

Deklaracija o neodvisnosti 

Francoska Deklaracija o pravicah

človeka in državljana

Ustave

Hume, Paine, Burke, Bentham, Hegel, Kant

– / Socialistični prispevek in industrijska doba

  (): členi –

Kritike in izziv liberalni viziji pravic Engels (zg. materializem), boj za volilno pravico:

kartisti, Marx, Lassalle; boj za ekonomske in

socialne pravice: Proudhon, Marx

Zagovorništvo socialističnega

pogleda na 

Marx (nepravičnost prostega trga); razredni boj:

Marx, Luxemburg, Kautski, Trocki; mednarodne

organizacije: Proudhon, Marx, Woolf

, osredotočene na ranljive

družbene skupine in vsebine

Owen (otroci), Marx (židovsko vprašanje,

suženjstvo), ženske: Bebel, Zetkin, Lenin, Dumant

– / Pravica do samoodločbe in imperialno obdobje

  (): preambula, členi , , , in konvenciji  ()

O narodnostnem vprašanju Mill, Luxemburg, Lenin, Wilson, Gandi, Sati‘ al-

Husri, Ho Chi Minh, Nkrumah,

–/  v dobi globalizacije

•   ()

• Svet Evrope – evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin

()

• Evropska unija – Listina  o temeljnih pravicah ()

Redeﬁnicija  Moralni vidiki: Arendt, Rawls, Raz, Buchanan

Razvojne pravice in delo: Friedman, Tilly, Beck,

Stiglitz, Raz, Buchanan, Varufakis

Okoljevarstvo: deklaracija iz Ria, Saro-Wiwa, Guha

Begunci, migranti, trgovanje z ljudmi: Arendt,

Sassen

Kulturne pravice nasproti

univerzalizmu

Lukes, Hobsbawn, Donnelly, Rorty, Muzaﬀar,

Kymlicka, Stychin

Zagovorništvo  Terorizem: Cole, Posner, Dershowitz

Humanitarna intervenca: Raz, Power, Ignatieﬀ,

Hobsbawn, Ishay

 Prirejeno po Ishay (), Weston (), United Nations General Assembly () in

Ustava Republike Slovenije ().

Preglednica . Nadaljevanje s prejšnje strani



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



Od zgodnjih civilizacij preko antike do srednjeveške države

in razvoj šole naravnega prava

Koncept sorazmerne kazni in pravičnosti je v luči svetosti življenja ter

vzajemnih pravic pred okoli  leti pr. n. št. prvič opredeljen v te-

danjem temeljnem pravnem dokumentu, imenovanem Hamurabijev

zakonik starega Babilona. Po sporočilnosti zaščite omenjenih prvih

pravic sodobno pomembno vlogo prevzemajo verski dokumenti in

sporočila hinduistične ter budistične religije, konfucionizem s spod-

bujanjem izobraževanja, krščanstvo in islam z močjo morale (posebej

v vojnem času) in spodbujanjem človeške solidarnosti. Na sorodnih

idejnih podlagah so bili postavljeni tudi temelji starogrške in rimljan-

ske misli ter izoblikovane ideje naravnih zakonov in sposobnosti v za-

hodnem svetu, na katerih so vse do današnjih dni utemeljeni vodilni

pogledi ter razumevanja vsebin človekovih pravic, o katerih pišemo v

nadaljevanju (Ishay, ).

V starem veku država ni poznala nobenih omejitev in se je lahko

vpletala tudi v najosebnejše življenje posameznikov, njen vpliv je bil

velik tudi v verskem življenju. Državna in verska organiziranost sta

se v veliki meri prepletali, splošno pa so bile v veljavi smernice t. i.

naravnega prava oz. sistem pravic ali pravičnosti, ki naj bi bil skupen

vsem ljudem in ki izhaja iz danosti narave, čeprav je v tem obdobju še

vedno del t. i. božjega prava, ki ga oblikuje bog, človek pa ga je zmožen

(raz)umeti. Po vodilni ideji Aristotela in stoikov ter kasnejših vidnih

mislecev šole naravnega prava, med katerimi so Sveti Avguštin, Tomaž

Akvinski, Hugo Grotius, Hobbes, Locke, še kasneje Rousseau in Kant,

to označuje predpisana pravila (dobrega, primernega, pravičnega; op.

avt.) vedenja, ki jih naravno sprejema in z dejanji razsoja človek s svo-

jim razumom (Crowe in Youngwon Lee, ).

Aristotel (– pr. n. št.), grški ﬁlozof, Platonov učenec in vse do

danes eden od osrednjih zgodovinskih mislecev zahodne ﬁlozoﬁje, v

svojih razpravah odpira vsebine, ki jih je mogoče povezati z idejami

in prvimi oblikami naravnega prava. V delu Politika (Aristotel, )

obravnava pojem pravičnosti in njegovo povezavo z naravnim redom

ter trdi, da pravičnost ni le človeška konvencija, ampak je zakoreni-

njena v naravi, da so nekatera načela pravičnosti univerzalna in jih je



Legendarni primer začetnega pogleda na opisano šolo naravnega prava je Sofoklejeva igra An-

tigona, v kateri naslovna junakinja, ko ji kralj Kreon očita, da se je uprla njegovemu ukazu, naj

ne pokoplje ubitega brata, trdi, da je ravnala po razumu, v skladu z nespremenljivimi zakoni

bogov.

Zgodovinski razvoj človekovih pravic .



mogoče izpeljati iz razumevanja človeške narave ter da so tudi politič-

ne ideje v nadaljnji povezavi s politično dejavnostjo tesno povezane s

človeško naravo, kar človeka po naravi dela politično žival (gr. zoon poli-

tikon) – a ne za vse enako, saj po Aristotelu pridni državljani (gr. politês)

izmenično vladajo in so vladani, prav tako kot se nasploh človeška bitja

po naravi razlikujejo. Suženj se tako po naravi razlikuje od svobodnega

človeka in »po naravi pripada gospodarju«, ki bi sužnju moral vladati

kot naravni vladar na način, kot bi morala telesu vladati duša. Podobno

se moški po naravi razlikuje od ženske (Aristotel, ). Neposredno z

vidika kasnejših vsebin človekovih pravic pa je Aristotel v delu Nikoma-

hova etika () trdil, da je v naravnem svetu vgrajen moralni red, ki

ga sestavljajo vrline, in da lahko posamezniki z razumom in s praktično

modrostjo prepoznajo, kaj je moralno pravilno za dosego končnega cilja

eudaimonije – »razcveta« ali »dobrega življenja«. Na vrline sta odločilno

vplivala moralna vzgoja in dobro politično upravljanje. Vodilna vrlina

je sreča, ki je sestavljena iz iskanja resnice, oprte na razumu (Gaus in

D’Agostino ). Aristotel sicer opredeli dve vrsti vrlin: () intelektu-

alne in () moralne. Intelektualne vrline so pridobljene z učenjem in

služijo kot vodilo pri ravnanju, saj posamezniku pomagajo odkriti res-

nico. Moralne vrline so bile pridobljene z navadami in so gradile značaj,

saj so posamezniku pomagale, da si je prizadeval za to, kar je koristno,

in se izogibal tistemu, kar je škodljivo (Byars in Stanberry ).

 Aristotel kot popolno vrlino, ki traja skozi celo življenje, opredeljujejo

srečnost – najvišji smoter, h kateremu so usmerjeni vse človeško hotenje

in vsa njegova dejanja, najvišje dobro, ki ga lahko doseže človek v svojih

dejanjih (Aristotel, , str. ). Posamezno vrlino znotraj kategorije

moralnih in intelektualnih vrlin opiše na sledeči način (Aristotel, ):

. Moralne vrline:

• hrabrost (ali moč): nahaja se med skrajnostma nepremišlje-

nosti in strahopetnosti ter vključuje soočanje s strahom in z

nevarnostjo s pravo mero samozavesti in odpornosti;

• blagost – vrlina, ki predstavlja srednjo mero pri jezi, a ji je ved-

no bližje odpuščanje kot pa maščevanje;

• obvladanost oz. umerjenost in samokontrola: iskanje sredine

med presežkom in pomanjkanjem, zlasti v užitkih in željah;



Kajetan Gantar, slovenski prevajalec Nikomahove etike (Aristotel, , str. –), v zaključ-

ku prevoda opisuje »tveganost« oz. izzive, zapletenost, zahtevnost prevajanja Aristotelove

terminologije, ki jo tudi v tej knjigi poskušamo deloma prevajati glede na aktualni strokovni

politološki etični diskurz in poznavanje vrhunskega slovenskega ﬁlozofskega prevoda.



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



• radodarnost: kot srednja mera med razsipnostjo (pretirano ra-

dodarnostjo) in skopostjo, uravnoteženost in primernost daja-

nja ter jemanja;

• širokosrčnost: ustrezna poraba denarja v velikih in pomemb-

nih projektih; sredstvo med vulgarnostjo (pretiranim troše-

njem) in skopostjo;

• visokomiselnost: pravilna ocena in prikazovanje lastne vred-

nosti; sredstvo med nečimrnostjo in pretirano ponižnostjo;

• prijaznost: sredstvo med ustrežljivostjo (pretirano prijaz-

nostjo) in prepirljivostjo; vključuje gojenje pozitivnih odnosov

z drugimi;

• resnicoljubnost: govoriti resnico na pravi način, ob pravem

času in pravim ljudem; izogibanje slabostim, kot sta hvalisa-

vost in samohvala;

• spretnost (ali dober humor): duhovitost kot vrlina, povezana

s prijaznim pogovorom; sredstvo med šaljivostjo in nesra-

mnostjo.

• Intelektualne vrline

• modrost: najvišje mojstrstvo na področju znanosti, znanje o

pravzrokih, nespremenljivih in nepreminljivih bitnostih;

• zdrava pamet, pametnost, blagohotnost: najvišja intelektual-

na vrlina, ki vključuje preudarno presojo o moralnih in praktič-

nih vidikih življenja; pomaga pri določanju pravilnega ravnanja

v določenih situacijah;

• intelektualni pogum: pripravljenost soočiti se s težavami pri

iskanju resnice in intelektualna odličnost;

• intelektualna poštenost (ali pravičnost): zmožnost, da se vsa-

kemu primeru prizna ustrezna vrednost in da smo v intelektu-

alnih zadevah pošteni.

Nasploh so grški misleci verjeli, da lahko človek živi svobodno samo

v politično organizirani skupnosti, to je mestni državi oz. polisu. Živ-

ljenje posameznikov v polisu je bilo pojmovano kot moralno izpopol-

njevanje in doživljanje največje sreče. Država – polis je stvaritev narave

in prioriteta posamezniku, ki je zgolj sestavni del družbe in tako pred-

stavlja del v odnosu do celote, posameznik kot državljan pa je bil lahko

le moški, ki ni bil rojen kot suženj. Zanj so veljale pravice državljana,

ki pa glede na razumevanje sistema in družbe niso bile osebnostne,

ampak funkcionalne (Miller, ). Na opisani način se je v Atenah

Zgodovinski razvoj človekovih pravic .



demokracijo razumelo kot sistem, utemeljen na enakosti posamezni-

kov (državljanov; op. avt.) pred zakonom, z vlogo prava v funkciji zaš-

čite posameznika pred dejanji drugih (Finley, , str. ).

V miselnem svetu, ki je nastal na predpostavki skladnosti posame-

znika s skupnostjo, kjer je bila udeležba pri razpravljanju o skupnih

zadevah zaželena in nujna, je posameznik torej neprestano sodeloval

pri vzpostavljanju te oblasti, a se ji je moral hkrati tudi prostovoljno

pokoravati. Posegi oblasti so bili dopuščeni tudi zato, ker je veljalo, da

je vsak posameznik predstavljal tako državljana kot oblast, sodni sis-

tem pa ni bil samostojen, temveč rezultat odločanja ljudstva. Sodišče,

ki so ga sestavljali porotniki, predsedujoči pa je bil po tedanjem načelu

demokratičnosti izbran z žrebom, je razpravljalo in razsojalo o krivdi

posameznikov za dejanja, ki so ogrožala ustaljene norme obnašanja ali

verska načela, kot posebej huda zločina pa sta veljala svetoskrunstvo

in brezboštvo. V posebej pomembnih primerih je kot sodišče zasedala

cela skupščina, običajno pa so sklicali velike porote, izbrane z žrebom s

seznama . prostovoljcev (Perenič, , str. ).

Čeprav je bila ideja atenske demokracije utemeljena na moči ustave,

so zamisel o pomenu prava za zagotavljanje pravic precej bolj razvili Ri-

mljani. V stalnih političnih bojih med rimskimi plebejci in vladajočimi

elitami so prvi edino oporo videli v zapisanih pravilih. Pod pritiskom

plebejcev so nastali prvi zapisi zakonov na bakrenih ploščah (prvih

dvanajst plošč je nastalo leta  pr. n. št.). Ti prvi dokumenti rimske-

ga prava uveljavljajo vrhovno moč v osebi družinskega očeta (lat. pater

familias), ki je imel pravico odločati o življenju in smrti svojih otrok

– edina razlika med gospodarjevim sinom in sužnjem je bila v tem, da

je imel sin pravico do dediščine. Po drugi strani pa je bil družinski oče

odgovoren za blaginjo članov svoje družine.

Kot enega od vodilnih mislecev na ozemlju Rimske republike, prav

tako tudi idej naravnega prava, štejemo Cicera (– pr. n. št.), ki

je veliko pisal o etiki, politiki in religiji. Med njegovimi ﬁlozofskimi

deli so O republiki (De Republica), O zakonih (De Legibus) in O dolžno-

stih (De Oﬃciis). Možno je, da so na njegovo misel vplivali grški stoiki,

posebej Aristotel, kar se kaže tudi skozi njegovo poudarjanje moral-

ne dolžnosti in kreposti, tudi v političnem življenju. Cicero v svojih



V Atenah so leta  pr. n. št. pred najvišjim sodiščem, ki je štelo  člana, sodili Sokra-

tu, ki je bil obtožen, da ne veruje v državne bogove in kvari mladino. Spoznan za krivega je

imel možnost, da gre v izgnanstvo, a je namesto tega izbral smrt in po pogovoru s prijatelji o

nesmrtnosti duše spil strup ter umrl (Ksenofont, ).



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



delih povzema ideje o moči razuma in morale, ki imajo namen »s svojo

mislijo in trudom izboljšati človeško življenje«, pa tudi moraliziranja

javne oblasti, ki naj jo vodi strog občutek javne odgovornosti. Cicero je

podpiral republiko kot najboljšo ureditev oblasti, ki jo usmerja zako-

nodaja, vlado pa sankcionira univerzalni naravni zakon, ki odraža koz-

mični red. Njegova dela so močno vplivala na kasnejšo zahodno mi-

selnost, zlasti v času renesanse. Njegovo poudarjanje pomena prava,

upravljanja in vrednot republike je bilo blizu mislecem, ki so se ukvar-

jali z vprašanji politične teorije in etike (Gaus in D’Agostino, ).

Rimsko pravo je razvilo urejen sodni postopek z možnostjo obrambe

obtoženih, poznalo pa je tudi številne instrumente za zaščito njihovih

pravic v postopkih pred sodišči, zlasti če je šlo za rimske državljane.

Kodiﬁkacija rimskega prava je dosegla vrhunec v Justinijanovem mo-

numentalnem zakoniku iz leta , ki je služil kot temelj zahodnega

(evropskega) prava. Njegovo bistvo je zaščita pravic vsakega posame-

znika, kjer mora vsakdo izpolnjevati naloge, ki so mu naložene na pod-

lagi njegovega položaja. Bistveno pri rimskem konceptu pravic je bilo

torej to, da so te v prvi vrsti utemeljene na pravu in na konceptu uredi-

tve v družbi, ne pa več na naravnih danostih (Tuck, ; Tierney, ).

 Rimsko pravo je bilo tako kot drugi antični sistemi prvotno uteme-

ljeno na načelu, da pravo države velja le za njene državljane. Tujci niso

imeli nobenih pravic, jih je pa že ščitila pogodba med njihovo državo

in Rimom, če je bila sprejeta. Celo v primerih, ko ni bilo pogodbe, je

običajno veljalo, da so Rimljani zaradi vse večjih trgovinskih interesov

tujce, ki so prišli na njihove meje, zaščitili z določeno obliko pravnega

varstva. Prav zaradi opisanih primerov rabe prava se je uveljavil rim-

ski izraz jus gentium – pravo narodov, kot t. i. »prožna alternativa« za

civilno pravo in kot osnovno pravilo za vse narode v opisnih medse-

bojnih odnosih (du Plessis idr., ). Millner idr. (b. l.) pri navajanju

posameznih kategorij rimskega prava posebej dragocen opis njihovih

namenov utemeljijo prav z vidika vsebin kasnejših idej človekovih pra-

vic, povezanih z različnimi vidiki svobod in varnosti:

. Osebno pravo: svoboda in državljanstvo – »glavna razlika v oseb-

nem pravu«, je dejal pravnik Gaj v . stoletju, je, »da so vsi ljudje



Pravice rimskih državljanov so bile politične, pravne in materialne. Med prve so spadale pravi-

ce do sodelovanja na skupščinah, volilna pravica, pravica služiti v vojski ter pravica do delitve

plena. Med materialne pravice sta spadali pravici do oskrbe z živili (žitom, mesom itd.) ter do

uporabe državnega zemljišča. Med pravnimi sta bili pravica do sodnega postopka in pravica do

pritožbe.

Zgodovinski razvoj človekovih pravic .



svobodni ali sužnji«. Pravo je veljalo zgolj za svobodne posame-

znike – državljane (lat. jus civile); nedržavljani so bili lahko latini,

prebivalci rimskih naselij, ki so imeli pravice članov prvotne latin-

ske lige, ali peregrini, ki so bili pripadniki tujih skupnosti ali tistih

ozemelj, ki jih je Rim upravljal, vendar jih ni absorbiral. Sužnji so

bili načeloma človeška premičnina, ki jo je bilo mogoče imeti v

lasti in z njo ravnati kot s katero koli drugo lastnino, bili so last la-

stnika, brezpravni in (razen v kazenskem pravu) brez dolžnosti.

. Družinsko pravo: glavna značilnost rimske družine vse do . sto-

letja n. št. je bila patria potestas (lat.; očetovska oblast v obliki ab-

solutne avtoritete), ki jo nad svojimi otroki izvajal oče, ki je imel

celo pravico do izrekanja smrtne kazni nad njimi in razpolagal

tudi z vsemi njihovimi pravicami v zasebnem pravu. Družinsko

pravo je po vzoru opisanih moči očeta in moškega urejalo tudi sis-

tem poroke in ločitve, ki je bila mogoča že v tedanjem času.

. Korporacijsko pravo: čeprav Rimljani niso razvili splošnega kon-

cepta pravne osebnosti v smislu subjekta, ki bi imel pravice in

dolžnosti, so nekaterim skupinam oseb podelili posebna poobla-

stila in sposobnosti, temeljni pravni pojem pa se je gibal med po-

oblastili družbe, kot jih razume sodobno pravo, in pooblastili, ki

jih je imela skupina posameznikov skupaj. Vir takšnih kolektivnih

pooblastil pa je bil vedno državni akt.

. Lastninsko in posestno pravo: že v rimskem pravu so bili lahko

tako zemljišča kot premičnine v absolutni lasti posameznikov, kot

to velja še danes.

. Pogodbeno pravo: delikt in pogodba, ki je z vidika vsebin člove-

kovih pravic pomembna zaradi zaščite v primerih prekrškov in

zlorab.

. Dedno pravo: prevzem vseh pravic in dolžnosti dediča od pokojni-

ka, če so bile te pravice prenosljive oz. jih je dedič zavrnil. Svoboda

oporoke je bila omejena tudi tako, da je moral dedič določen delež

svojega premoženja zapustiti svojim otrokom, v nekaterih prime-

rih pa tudi potomcem ter bratom in sestram.



Čeprav je bil suženj po zakonu stvar, je bil dejansko človek, kar je spremenilo načelo. Suženj ni

mogel biti pogodbena stranka niti lastnik premoženja, lahko pa je dobil dejansko dediščino, ki

jo je lahko obdržal, če je bil osvobojen. Tako je v večini primerov postal ne le svoboden, ampak

tudi državljan (Millner idr., b. l.).



To pojmovanje absolutne lastnine (lat. dominium) je značilno za Rim, v nasprotju z relativnim

pojmovanjem lastnine kot boljše pravice do posesti, ki je temelj germanskih sistemov in an-

gleškega prava (Millner idr., b. l.).



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



. Postopkovno pravo: spoštovanje pravil postopka in dokaznih bre-

men kot varovalo za tožnika ter toženca.

Skozi čas se je rimsko državljanstvo postopoma širilo na nova ozem-

lja (severno Italijo, Sicilijo, Španijo, Malo Azijo), prebivalci pa so z njim

dobivali pomembne pravice in dolžnosti ter pravno zaščito.

Ob bok opisanemu pa je v času razvoja rimskega prava in pravic

treba kot pomemben ter poseben opisati tudi odnos države do vere.

V začetnih obdobjih je v Rimu vladala verska svoboda, povezana še z

verovanjem v rimske bogove in božjo naravo cesarjev. S pojavom zgo-

dnjega krščanstva pa se je ta svoboda za omenjene vernike omejila,

zgodnje kristjane pa obtožilo, da kršijo javni red in se jih preganjalo,

saj niso opravljali daritev rimskim bogovom in priznavali božanske na-

rave cesarjem. Zgodnje krščanstvo, ki se je razvilo v posebnih razme-

rah oblikovanja velikih centraliziranih držav, je bilo pomembno tudi

zato, ker je povsem drugače koncipiralo odnos med posameznikom in

državo. Človek kot posameznik v posvetni državi ne more izpopolniti

svoje osebnosti – svoje moralne izpopolnitve ne more doseči v odno-

su do politike oz. države, ampak le v veri in njenem utrjevanju skozi

zvestobo cerkvi. Prišlo je torej do bistveno novega pojmovanja države:

človek se sicer mora pokoriti državni oblasti in dati celo svoje življenje

za državo, vendar pa je njegova duša svobodna. Za zgodnje krščanstvo

je značilen poudarek na avtonomiji in svobodi človeka ter s tem na

individualizmu, ki je prišel do izraza v odnosu posameznika do boga,

kar je bistvena novost glede na človekove pravice, hkrati pa tudi na

vzpostavitvi skupnosti, ki naj bo popolnoma enakopravna, ne glede na

družbeni razred ali spol. Človek, ki je ustvarjen po božji podobi in je

član božjega kraljestva, ima prirojeno in neodtujljivo dostojanstvo in k

njegovemu spoštovanju naj bi bile zavezane vse posvetne oblasti (Gre-

en, ). Načela o enakosti ljudi, njihovi avtonomnosti in pravici do

duhovne svobode so pomembno prispevala k razvoju drugih pravic ter

svoboščin in v tem pogledu nakazujejo na misel o obstoju prirojenih in

neodtujljivih pravic (Villey, , str. ).



Rim je bil daleč največje mesto v rimskem svetu, kar je močno vplivalo na razvoj krščanstva.

Zelo zgodaj se je ločilo od judovstva. Rimski kristjani so bili prvi, ki jih je Neron brutalno

preganjal. Verska svoboda je bila kristjanom priznana šele z Milanskim ediktom, ki ga je l.

 izdal cesar Konstantin Veliki. Že konec stoletja, l. , pa je cesar Teodozij . s Konstanti-

nopelskim ediktom prepovedal poganstvo, s čimer je krščanstvo postalo uradno prepoznana

vera državna vera. Konstantinovo pokroviteljstvo nad krščansko vero se je odrazilo tudi v

gradnji bazilik in prepoznavi visokega osebnega statusa papeža (Green, ).

Zgodovinski razvoj človekovih pravic .



Med pomembne mislece tedanjega obdobja štejemo Svetega Avgušti-

na (–), najpomembnejšega krščanskega misleca po svetem Pa-

vlu. Avguštinovo osrednje delo z naslovom Božje mesto (De Civitate

Dei) obravnava vprašanja krščanske teologije, narave boga ter odnosa

med zemeljskim mestom (mestom človeka) in Božjim mestom, kjer

Avguštin zagovarja prednost duhovnega pred posvetnim, saj je sta-

nje človeštva na stalni preizkušnji, ob kateri je nujno potrebno božje

posredovanje. Verjel je, da vsi ljudje rodimo z grehom in da je za od-

rešenje nujno potrebna božja milost. Sveti Avguštin je klasično grško

sholastično misel prilagodil krščanskemu nauku in ustvaril močan te-

ološki sistem s trajnim vplivom, oblikoval je prakso biblične eksegeze

in pomagal postaviti temelje velikemu delu srednjeveške ter sodobne

krščanske misli. V ﬁlozofskem utemeljevanju krščanstva je začrtal nov

način razumevanja človeške družbe, namenil velik poudarek duhovne-

mu samospraševanju ter izkazoval pesimističen pogled na možnosti

človeške pravičnosti v svetu politike (Gaus in D’Agostino, ).

Kljub vplivu zgodnjega krščanstva na razvoj človekovih pravic in

nadaljnji širitvi krščanstva je srednjeveška družba priznavala ter

pravno utemeljevala izrazito politično (slojevsko) in s tem družbeno,

ekonomsko pa tudi versko neenakost. Krščanska načela o osebnem

dostojanstvu človeka v vsakodnevnem življenju niso pomenila svobo-

de vesti oz. vere. Nasprotno, po razcepu krščanskih cerkva l.  na

vzhodno (pravoslavno) in zahodno, ki je priznavala primat papeža, so

v katoliški cerkvi, ki je postala vodilna duhovna sila zahodnega sveta,

prevladala avtoritarna pojmovanja. Cerkev je znotraj sebe vzpostavila

monarhično-hierarhično ureditev in je zavračala zamisel o človekovih

pravicah, češ da si človek prisvaja pravice, ki mu ne gredo. Katoliška

(rimska) cerkev je vsiljevala primat papeža nad posvetnimi vladarji,

sicer pa podpirala idejo, da je oblast vladarjev dana od boga. V sre-

dnjeveški Evropi se je tako utrdilo načelo o enotnosti in edinosti kr-

ščanstva, ki je pravice priznavalo le kristjanom, nad katerimi je imel

vrhovno duhovno oblast papež. Pripadniki drugih ver so bili v svojih

pravicah omejeni, lahko so jih tudi izgnali. Namesto da bi cerkev osta-

la nevtralna do raznih novih idejnih in znanstvenih tokov ali izkoriš-

čala njihova dognanja, je v . stoletju zapadla v dogmatizem (John-

son, ).

Tomaž Akvinski (–) je osrednji in največji sholastični mislec

omenjenega časa. Akvinski je v političnih spisih z naslovom O vla-

danju knezov (De Regimine Principum) in O kraljestvu (De Regno) ter



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



komentarjih Aristotelovih Politike in Nikomahove etike razvil teorijo

naravnega prava, ki je imela velik vpliv na moralno ﬁlozoﬁjo in politič-

no misel. Po njegovem razumevanju lahko ljudje z razumom prepoz-

najo moralna načela, ki temeljijo na naravnem redu, ki ga je vzpostavil

bog. Akvinski naravno pravo opredeljuje kot »udeležbo razumnih bitij

pri večnih zakonih«, ki so bili ustvarjeni z naravno sposobnostjo, ime-

novano »naravno nagnjenje«, razumeti Božje namene, ki se izražajo

v moralnem redu sveta. Moralni svet pa nadalje temelji na etiki: ()

glavnih vrlin preudarnosti, pravičnosti, zmernosti in kreposti ter ()

teoloških vrlin vere, upanja in ljubezni.

 V tej povezavi Akvinski nadalje ločuje tudi med dvema temeljnima

vrstama prava, in sicer:

. človeškim pravom, ki ga pozneje razdeli na civilno pravo in pravo

narodov ter se nanaša na zunanje ravnanje;

. božjimi zakoni, s katerimi misli na zakon, ki ga vsebuje Sveto pis-

mo in ki zagotavlja dodatno gotovost glede osnovnih moralnih na-

čel ter zajema tudi področja, ki jih človeški zakon ne more urejati,

ker vključujejo notranje motivacije ali človeka usmerjajo k njego-

vemu nadnaravnemu cilju – združitvi z bogom.

Monarhija je po mnenju Akvinskega najboljša oblika vladavine, ker

je najučinkovitejša pri sprejemanju enotnih odločitev o skupnem dob-

rem, zakone sprejemajo tisti, ki so odgovorni skupnosti, odraža tudi

enotnost boga in vzorce narave, čeprav se z naklonjenostjo izreka tudi

o Rimski republiki, ne pa tudi o tiraniji, ki jo ocenjuje kot najslabšo od

oblik vladanja.

Teorija naravnega prava Akvinskega je izvirna sinteza vseh prete-

klih pristopov in jo je mogoče uporabiti za številne sodobne moralne

probleme, vključno z odnosom do politike, religije, vojne, ekonomije.

Njegova teorija je stoletja vplivala na razvoj rimskokatoliške doktrine

in bila leta  sprejet kot uradna ﬁlozoﬁja cerkve (Goyette idr., ;

Gaus in D’Agostino, ).

Verska nestrpnost je v dolgem prihajajočem obdobju privedla do

večstoletnega preganjanja in množičnega izganjanja pripadnikov dru-

gih ver po vsej Evropi. Zaradi zlorab in napak cerkve so postali ljudje

veliko občutljivejši in kritičnejši, začeli so nasprotovati papeževi du-

hovni oblasti. Cerkev se je sicer uspešno ubranila zamisli verskih re-

formatorjev, kot sta bila npr. Anglež John Wicliﬀ in Čeh Jan Hus, a

na koncu, po več kot tristo letih, vendar ni več zmogla premagati idej

Zgodovinski razvoj človekovih pravic .



protestantizma, ki se v začetku . stoletja razmahnejo v nemških in

drugih deželah severne Evrope. Protestantizem z globokim moralnim

in reformatorskim značajem da nov poudarek individualnosti človeka

ter utrjevanju svobode vesti, hkrati pa poudarja zakonitost ter potrebo

po nadzoru nad oblastjo. Velik poudarek je namenjen izobraževanju

posameznika preko branja Svetega pisma v lastnem jeziku. V tem pog-

ledu lahko razumemo tudi  tez za reformo cerkve, ki jih je . oktobra

 predstavil Martin Luther, avguštinski menih in profesor biblične

teologije na univerzi v Wittenbergu, v katerih je zagovarjal stališče,

da je človek odvisen le od božje milosti in ne od različnih dobrih del

ali kupovanja odpustkov za grehe, njegova vest pa naj bi bila poslušna

le božji besedi, ki naj jo bere sam. Njegove teze v luči zgodovinskih

dogodkov zato pogosto veljajo za ustanovno listino in izjavo o neodvi-

snosti protestantskih cerkva (Perenič, ).

Po razmahu protestantizma v Nemčiji in nekaterih drugih deželah so

se vnele verske vojne, v katerih je bilo pobitih ogromno ljudi (v Nemčiji

polovica, na Češkem celo do tri petine prebivalstva). Luteranska vera

je bila priznana šele z verskim mirom v Augsburgu l. , ki je določil,

da se noben državljan cesarstva ne bo bojeval z drugim zaradi verskih

razlogov. Izbira vere v posamezni deželi pa je bila odvisna od vere de-

želnega kneza (načelo cuius regio – eius religio). Pripadniki »neprave»

vere so se morali prekrstiti ali pa prodati svojo lastnino in se odseliti v

deželo svoje veroizpovedi.

Dolgotrajne verske vojne, v katerih so posamezne dežele izgubile

velik del svojega prebivalstva, so se v srednji Evropi končale šele z vest-

falskim mirom leta , s katerim se je v Evropi začelo novo obdobje.

Katolikom in protestantom je bila priznana enakopravnost, vzpostav-

ljen je bil decentraliziran sistem suverenih držav in postavljen temelj

nacionalni državi ter s tem mednarodni skupnosti držav, kakršno poz-

namo še danes. Nastale so prve sekularizirane države, ki jim papež

ni več mogel vsiljevati svoje volje. Dokončno je zmagalo pragmatično

spoznanje, da je izbira vere ali nevere stvar posameznika in da sta mir



Katoliška in protestantska cerkev sta šele l.  ( let po tem, ko je Luther javno objavil

svoje teze) v Augsburgu podali spravno izjavo, s katero naj bi ponovno prišlo do enotnosti

krščanske cerkve.

 Obdobje pred začetkom in med samim uveljavljanjem protestantizma v srednji Evropi je bilo

tudi čas velikih kmečkih uporov. Razlogi zanje so številni in zelo kompleksni, saj se je položaj

kmetov poslabšal tako zaradi pomanjkanja proste zemlje kot zaradi pogostih spopadov med

plemstvi raznih dežel, hkrati pa se je okrepilo denarno gospodarstvo, uveljavile so se oblike

zgodnjega kapitalizma, na podeželju pa se je razvila kmečka trgovina (Štih idr., ).



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



in strpnost najpomembnejši dobrini. Svoboda vere je tako skozi čas

postala priznana pravica, zavedena tudi v modernih ustavah, ki te-

meljijo na razlikovanju med vero (verskimi institucijami oz. šolami)

in posvetno oblastjo ter izhajajo iz liberalnega pojmovanja človekovih

pravic. Zagotovljena je tudi v mednarodnih dokumentih.

V luči in praviloma kot neposredna posledica opisanih zgodovinskih

dogodkov, povezanih tudi s stalnimi napetostmi in nestrinjanji med

versko in prosvetno oblastjo, so se skozi stoletja oblikovali tudi prvi

dokumenti, v katerih so se začele pojavljati ideje in vsebine, ki jih da-

nes poimenujemo z izrazom človekove pravice.

Kot eden od povsem začetnih te vrste je v začetku . stoletja v An-

gliji nastal dokument Velika listina svoboščin oz. e Magna Carta Liber-

tatum (). Listina, ki jo sestavil canterburyjski nadškof, kardinal

 Vodstvo katoliške cerkve se je sicer še dolgo upiralo ideji verske svobode in zamisli o člove-

kovih pravicah nasploh. Še leta  je papež Pij . izdal okrožnico Quantum cura in z njo

znameniti Syllabus – seznam posebej obsojenih trditev, ki se nanašajo tudi na nekatere danes

splošno priznane človekove pravice. Idejo o človekovih pravicah je katoliška cerkev v celoti

rehabilitirala šele leta  z okrožnico Janeza . Pacem in terris. Zavzetost cerkve za

moderne človekove pravice se je potrdila na . vatikanskem koncilu l. . Cerkveni zbor je

ob tej priliki izjavil, da ima vsaka človeška oseba pravico do verske svobode oz. biti v verskih

zadevah prosta vsakršne prisile s strani posameznikov ali oblasti (Stres, , str. ).

 Zelo pomembno vlogo pri tem je imela tudi vsebina Nantskega edikta, ki ga je po kon-

cu verske vojne med katoliki in hugenoti (t. i. hugenotske vojne so trajale od leta 

do ) leta  izdal francoski kralj Henrik . Navarski. S tem dokumentom je bila

francoskim protestantom – hugenotom – po dolgih letih krvavih obračunavanj prizna-

na pravica do čaščenja in izražanja lastne vere. Nantski edikt je eden prvih dokumentov v

evropski zgodovini, ki je neki verski manjšini priznal legitimnost obstoja. Hugenotom

je bil zajamčen tudi enak pristop do služb na univerzi, sodiščih in na dvoru. S tem naj bi

bilo konec razlikovanja med katoliki in hugenoti, vsi naj bi bili dobri državljani. Nant-

ski edikt, ki ga je sicer narekoval politični pragmatizem, je prvi dokument, s katerim je

nek evropski suveren priznal svobodo vesti. Z njim je takratna država ne le prevzela vlogo

najvišjega razsodnika glede verskih vprašanj, ampak je državljanom neposredno zapove-

dala strpnost in medsebojno spoštljivost ne glede na verske razlike. Vsebina dokumenta

je imela velik vpliv tudi na kasnejše formulacije v temeljnih aktih, ki so naslavljali vsebine

človekovih pravic, posebej v francoski deklaraciji o človekovih pravicah iz leta , ki določa,

da nihče ne sme biti zaslišan o lastnem verskem prepričanju. Podobno določilo je prišlo tudi

v prvi amandma ameriške ustave in je del sodobnega pojmovanja človekovih pravic, ki je po-

vezano z opreznostjo do vseh resnic, ki se razglašajo za absolutne in omejujejo človekovega

duha. Svoboda izbire vere (ali nevere), verska strpnost, laičnost in ekumenizem so danes pov-

sod po svetu splošno priznane vrednote, ki uravnavajo tudi odnose med državnimi oblastmi

in verskimi skupnostmi. Verovanje in tudi svobodna izbira vere je postala stvar osebnega

prepričanja, v katero se država ne more več vmešavati.

 Zgodovinarji so mnogo kasneje kot prvi, skoraj  let starejši dokument odkrili Textus Ro-

ﬀensis. To je pravna enciklopedija iz . stoletja, ki jo je leta  po normanski osvojitvi v

katedrali Rochester v Kentu sestavil en sam pisar. Knjiga, napisana v stari angleščini in latin-

ščini med letoma  in  n. št., vsebuje dva rokopisa. Prvi rokopis se navezuje na pravo

države in vsebino kronske listine Henrika ., drugi pa vsebuje najstarejše listine druge najsta-

rejše angleške katedrale, ustanovljene v Rochestru leta , in dokumente o danski osvojitvi

Zgodovinski razvoj človekovih pravic .



Stephen Langton, da bi sklenil mir med nepriljubljenim kraljem Iva-

nom Brez dežele in skupino upornih baronov, je kralju zapovedovala,

da se mora odreči nekaterim pravicam, spoštovati pravne postopke in

se strinjati, da njegovo voljo omejujezakon, s čimer se zaščiti barone

in tudi cerkvene pravice (Linebaugh, ). Velika listina svoboščin

je nastala v zgodovinskih okoliščinah potrebe po omejitvi vedno večjih

kršitev pravic s strani vladarjev (in ne zagovorništva pravic; op. avt.) in

kot takšna v svoji vsebini prva opredeli »subjektivno» pravico (kot this

right – jus surum), v okviru katere priznava in daje pravno poroštvo za

osebno svobodo v primeru (pred)kazenskih postopkov, čeprav najprej

zgolj na podlagi kraljeve pripadnosti, po kasnejši odločitvi parlamenta

leta  pa za vse »ne glede na lastninske ali druge pogoje«. Bistveno v

omenjenih prvih dokumentih je zato predvsem to, da predmet zakon-

skih predpisov in regulacije postane tudi kralj kot prvi vladar naroda in

ozemlja (Freeman, , str. ).

Velika listina svoboščin po številnih zgodovinskih nesoglasjih in

napetostih na relaciji med prosvetno in cerkveno oblastjo v Angliji

predstavlja izhodiščno pravno podlago za kasnejše sorodne pravne do-

kumente, med katerimi je treba posebej izpostaviti najprej Petition of

Right (), ki jo je v obliki pritožb zaradi številnih kršitev zakonov

kralju Karlu . posredoval parlament. V peticiji se je zahtevalo prepo-

znavanje štirih načel, in sicer: () nobene obdavčitve brez soglasja par-

lamenta, () zapora ni brez vzroka, () vojake se vpokliče le z razlogom,

() vojne zakonodaje v miru ni. Karel . je vsebine peticije iz pragmatič-

nih razlogov sicer sprejel, in čeprav njenih načel pri svojem nadaljnjem

delovanju ni spoštoval, je Petition of Right skupaj z Magno Carto in s

Anglije leta . Textus Roﬀensis vsebuje besedila, ki z namenom zaščite cerkve in ohranjanja

družbenega miru določajo pr ve zametke pravil kazenskega prava, zaščite ter odškodnin (glede

na družbeni položaj; op. avt.) in se kot takšna čez sto let zopet ponovijo v vsebini Magne C arte

Libertatum in nato več kot pol tisočletja kasneje v Deklaraciji neodvisnosti Združenih držav

Amerike iz leta  (e University of Manchester, ).

 Ker nobena od strani ni izpolnila svojih obveznosti, je papež Inocenc . listino razveljavil,

čemur je sledila prva vojna baronov. Po nekaj neuspešnih vmesnih poskusih je bila listina

kot del angleškega zakonika potrjena pod kraljem Edvardom ., leta , in tako postala del

angleškega političnega življenja, vsakokratni novi kralj jo je potrdil, ob nastanku angleškega

parlamenta in z njegovo pristojnostjo sprejemanja zakonodaje je sicer postopoma izgubljala

svoj dejanski pomen, vse do danes pa je ostala močan, ikoničen dokument o prvih pravnih

navedbah vsebin, povezanih s človekovimi pravicami (Linebaugh, ).

 S podpisom te listine se je kralj Ivan Brez dežele zavezal, da ne bo pobiral davka na vojaško

obveznost in ne drugih davkov brez soglasja kraljevega sveta. Člen  je vsem svobodnjakom

zagotavljal pravico do sojenja, člen . pa je pooblaščal  baronov, da se z orožjem uprejo

kralju, če ne bo spoštoval listine. (Glej tudi izvirni dokument: Magna carta ().)



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



kasnejšo Listino pravic () pojmovana kot konstitutivni dokument

oblasti Združenega kraljestva (Zeidan, ).

Habeas Corpus Act, ki ga je sprejel angleški parlament leta , je

prvi predpis v zgodovini ustavnosti, ki varuje pravice človeka, ko se

ta znajde v kazenskem postopku. V njem je prišlo do veljave načelo

zakonitosti v kazenskem pravu, po katerem nihče ne more odgovarjati

za kaznivo dejanje, če to ni bilo že prej opredeljeno kot tako v zakonu.

Prav tako je bilo prepovedano ponovno začeti postopek zoper ljudi za

isto kaznivo dejanje. Osebe, ki so v priporu, so dobile možnost vlaganja

pritožb, omogočeno jim je bilo tudi zastopanje po drugih. Vse, zoper

katere je začel teči postopek, je bilo treba v treh dneh privesti pred

sodnika, mogoče pa jih je bilo izpustiti proti varščini, ki ni smela biti

previsoka (Jambrek idr., , str. ).

Listina pravic oz. e Bill of Rights, ki jo je sprejel angleški parlament

leta , je eden najpomembnejših ustavnopravnih dokumentov, do-

loča načela omejevanja kraljeve oblasti in zavezuje kralja, da spoštu-

je pravice podanikov in se podreja zakonom. Hkrati ko Listina pravic

uveljavlja parlament kot vrhovno zakonodajno telo, postavlja temelje

ustavne monarhije in omogoča začetek parlamentarne demokraci-

je. Konkretne določbe v njej kralju prepovedujejo pravico odpravljati

(suspendirati) zakone ali pobirati denar brez odobritve parlamenta.

Ustanavljanje vojske v mirnem času je nezakonito oz. je mogoče le s

privolitvijo parlamenta. Vlogo parlamenta utrjujejo določbe, da mo-

rajo biti volitve članov parlamenta svobodne in da se mora parlament

pogosto sestajati zato, da bi izboljšal in utrdil zakone. Za neodvisnost

parlamenta je posebej pomembna določba, da se svoboda govora in

parlamentarnega postopka ne sme spodbijati izven samega parlamen-

ta (Jambrek idr., , str. ).

Navedeni pravni dokumenti, ki so posredno ali neposredno, zaneslji-

vo pa začetno opredeljevali vsebine človekovih pravicah, so bili osnova-

ni na ideji naravnega prava in pogodbenem prenosu ter omejitvi oblas-

ti in so bili kot takšni v velikem nasprotju s posvetnim ter cerkvenim

pravom tedanjega časa. Bistveno na tem mestu pa je zlasti izpostaviti,

da so se ideje, povezane z naravnim pravom, ves čas razvijale z ramo

ob rami z aktualnimi družbenimi in političnimi dogodki ter seveda z

njimi povezanimi pogledi tedanjih vodilnih mislecev, zaradi česar ima-

jo (logična) razlaga naravnega prava pa tudi njegove kritike različne

podobe in poglede ter je treba pri njihovem pojmovanju vedno upo-

števati tudi čas nastanka določenega pogleda, tako kot tudi kulturne

Zgodovinski razvoj človekovih pravic .



posebnosti okolij, kjer so se oblikovali. Z drugimi besedami, na pri-

meru idej naravnega prava to pomeni, da imajo po teoriji prava, ime-

novani jusnaturalizem, vsi ljudje prirojene pravice, ki jih ne podeljuje

noben zakonodajni akt ali družbena konvencija, temveč »Bog, narava

ali razum« (Kelsen, ). Ob tem velja tudi, da so nekatere pravice in

etična načela neločljivo povezani s človeško naravo ter jih je mogoče

odkriti in doumeti z razumom, razmišljanjem ter razmislekom o nara-

vi človeštva (Crowe in Youngwon Lee, ).

Ključni elementi oz. načela naravnega prava so tako (Murphy, ):

• razum in racionalnost: temelji ideje naravnega prava izhajajo iz

razuma in ideje, da lahko ljudje z intelektualnim raziskovanjem

ter razmišljanjem prepoznajo temeljna etična načela;

• morala: v naravnem svetu je prisoten moralni red, ki ga lahko

ljudje razumejo;

• univerzalnost: nekatera moralna načela so univerzalna in veljajo

za vse ljudi, ne glede na kulturne, družbene ali pravne razlike;

• neodtujljivost pravic: že zaradi samega dejstva človekovega obsto-

ja ta dobi niz pravic, ki se jim ni mogoče odpovedati, jih prenesti

ali odvzeti.

Sporočilnost in idejne argumente, povezane z naravnim pravom ob-

dobja, ki ga preučujemo, prikazujemo v nadaljevanju tega poglavja.

Boj za človekove pravice, ki je potekal med posvetno državo in cerkvi-

jo, je v . in . stoletju izpostavil nekaj novih vprašanj in zahtev glede

razmerja med posameznikom in oblastjo (državo). Te zahteve so bile

jasno izražene v spisih predstavnikov naravnopravne šole, ki so iskali

logično utemeljitev oblasti. Šele od tu dalje lahko pravzaprav govo-

rimo o pravih začetkih moderne zasnove človekovih pravic. Že prvi

predstavniki te šole, ki so se ukvarjali z vprašanjem, kdo je dejanski

nosilec suverenosti, so poudarjali, da je nosilec te v začetku ljudstvo, ki

pa jo prenese na vladarja. Medtem ko so v začetku misleci zagovarjali

načelo enotnosti oblasti, so z razvojem njihovi sodobniki že trdili, da

se človek rodi svoboden in da je namen države, da vsakemu posame-

zniku zagotovi pravico do svobode in imetja. Zato naj se oblast omeji,

določene naj bodo jasne meje, ki jih država ne sme prestopiti. Ta novi,

moderni (»meščanski«) pogled na človekove pravice je s seboj prinašal

 Jean Bodin je v tem delu opisal obred ustoličevanja karantanskega vojvode na Gosposvetskem

polju kot pomemben primer neposrednega sodelovanja ljudstva pri postavljanju oblasti.



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



tudi spoznanje, da o človekovih pravicah ni mogoče govoriti, dokler te

niso priznane na pravno obličen način (Perenič, ; Freeman, ;

Allen, ).

Za enega najvidnejših predstavnikov teorije suverenosti in suverene

države velja francoski pravnik Jean Bodin (–), ki je v svojem

delu Šest knjig o republiki (Les Six Livres de la Republique, , )

zagovarjal (kraljevo oz. državno; op. avt.) suverenost. Suverenost je

opredelil kot absolutno in trajno moč, ki pripada skupnosti (državi) in

ji omogoča, da sprejema zakone, izvaja pravosodje in nadzoruje svo-

je ozemlje, ne da bi bila podvržena zunanji oblasti. Oblast po Bodinu

mora biti vrhovna, enotna in nedeljiva (kar je bilo v nasprotju z razdro-

bljenimi in decentraliziranimi političnimi strukturami tistega časa; op.

avt.), ključ do stabilnosti pa močan in avtoritativen vladar – monarh.

Bodin je tudi poudarjal pomen posvetne narave politične oblasti, ki jo

je treba ločiti od verske. Nasprotoval je vmešavanju cerkve v politične

zadeve in se zavzemal za neodvisnost države od cerkvenega nadzora,

čeprav naj bi po njegovem videnju ideje naravnega prava kralj imel ob-

last dano neposredno od boga, ki pa jo nato v posvetnem svetu prenaša

na državo. Bodin je naravno pravo povezoval tudi z načeli pravičnos-

ti in morale, za katere je verjel, da so neločljivo povezana s človeško

naravo in bi morala usmerjati ravnanje posameznikov ter vladarjev

(Andrew, ).

Čeprav Bodin ni razvil podrobne teorije družbene pogodbe kot po-

znejši misleci, so njegove ideje prispevale k številnim kasnejšim mislim

o odnosih med vladarji in državljani, ki jih prikazujemo v nadaljevanju.

Hugo Grotius (–), nizozemski pravnik, državnik in učenjak,

sicer pogosto viden kot »oče mednarodnega prava«, si je na polju vse-

bin, povezanih z idejami človekovih pravic, kot prvi prizadeval določiti

načela za urejanje odnosov med suverenimi državami v kontekstu t.

i. »pravičnih vojn« oz. vprašanja, povezana z idejo, s pogoji oz. z up-

ravičenostjo in s pravili vodenja vojne, ki bi sicer morala biti skrajno

sredstvo reševanja konﬂiktov, ter z zaščito nebojujočih se oseb. Pri tem

je nanj močno vplivala tradicija naravnega prava, ki trdi, da so določe-

na etična načela neločljivo povezana z naravo in jih je mogoče razbra-

ti z razumom. Grotius je zagovarjal prepričanje, da tudi v naravnem

 Že v istem obdobju so nasprotno stališče, namreč da je bog sicer prvotni vir oblasti, vendar

pa je neposredni vir oblasti v posvetnem svetu ljudstvo, zagovarjali t. i. kalvinisti ali monar-

homahi, med vodilnimi Johannes Althusius (–), a se ideja v obdobju svojega nastanka

še ni mogla uveljaviti (Althusius, ; prva izdaja l. ).

Zgodovinski razvoj človekovih pravic .



stanju posameznike in države zavezujejo določena moralna ter pravna

načela. Zavzemal se je za versko strpnost in sožitje ter verjel v možnost

skupnega moralnega okvira, ki bi lahko združil ljudi različnih veroizpo-

vedi in spodbujal mir (Boukema, ).

Idejo o teoriji kraljeve suverenosti so podprli tudi nekateri misleci,

ki so sicer izhajali iz ljudske suverenosti, med njimi omas Hobbes

(–). Hobbes si je v svojem delu Leviatan (Leviathan or the Ma-

tter, Forme and Power of a Commonweath, Ecclesiatical and Civil (,

) zastavil nalogo, da razdela teorijo naravnega stanja. Zamisel o

»naravnem stanju», to je stanju brez države, je namreč za razumeva-

nje celotne politične teorije tako pomembna, da si brez nje ne more-

mo predstavljati utemeljitve oblasti. Gre za predpostavko, ki naj po-

maga iskati rešitve tudi v sedanjosti in prihodnosti. Hobbes pravi, da

so ljudje ustvarjeni kot enaki, vendar niso samozadostni. V naravnem

stanju torej poteka neusmiljen boj za dobrine in preživetje. Cilj vseh

ljudi naj bi bil torej možnost preživetja in boljšega življenja. Človeška

preračunljivost (racionalnost) je izumila državo, ki je boljša kot na-

ravno stanje.

Država omasa Hobbesa ali »Leviatan« nastane, ko se njeni posa-

mezni člani odrečejo svojim pooblastilom za izvajanje naravnih zako-

nov in se zavežejo, da bodo ta pooblastila predali vladarju ter se s tem

od takrat naprej podrejali zakonom, ki jih je sprejel ta vladar. Hobbes

tudi pravi, da takšni zakoni uživajo avtoriteto, ker so posamezni člani

družbe dejansko njihovi soavtorji (Spiro, b. l.). Ljudje se ne vključujejo

v državo, ker bi bili prepričani, da je to prav in dobro, ampak ker jim

drugega ne preostane, brez nje ni nobenih drugih možnosti preživetja.

Zato mora človek državi prepustiti nekatere pravice, ki mu po narav-

nem pravu pripadajo. Do države je mogoče priti na dva načina. Najprej

tako, da si zmagovalci podvržejo svoje sovražnike. Drugi način pa je,

da se ljudje prostovoljno podredijo nekemu človeku ali skupini ljudi, v

upanju, da jih bo ščitil pred drugimi. Kdor hoče postati nosilec suvere-

ne oblasti, mora ljudi prepričati ali pa jim pokazati, da si le s podredi-

tvijo lahko rešijo življenje. Ko ljudje sporazumno ustanovijo državo, tj.

prenesejo svojo neokrnjeno svobodo na enega ali več posameznikov,

mora vsakdo odobriti vse odločitve oblasti, zato da so vsi zaščiteni

pred drugimi in živijo v miru. Nosilec državne oblasti je suveren, na

katerega je bila prenesena oblast (Hobbes, ).

Kljub pojmovanju, da vladarjeva moč in avtoriteta izhajata iz

ljudstva, predstavljena ideja ne preseže Bodinove teorije suverenosti,



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



ki vladarju zagotavlja neomejeno oblast in po kateri je vsak upor zo-

per vladarja, četudi je ta slab, nepravičen in prepovedan. Hobbes pravi

(), da je tisti, ki »je poskušal zamenjati svojega vladarja, in ga ta

kaznuje ali ubije zaradi tega poskusa, sam avtor svoje kazni«. V svoji

misli avtor tudi ne preseže načela nedeljivosti oblasti, ki vladarju za-

gotavlja praktično celotno oblast – od sprejemanja in izvajanja zako-

nov do nagrajevanja in kaznovanja podložnikov. Načelo nedeljivosti

oblasti razume v dobesednem smislu in najstrožji obliki – suverena

oblast je le ena in enotna ali pa ne obstoja. Vladarja je po Hobbesu

mogoče zamenjati le sporazumno, vendar je to soglasje treba doseči

ne le med podaniki, ampak tudi med podaniki in vladarjem. Ljudstvo

si ne more samo povrniti svoje suverene oblasti, katere imetnik je

bilo, in ne more samovoljno zamenjati vladarja, ne da bi stopilo nazaj

v naravno stanje, kar pa pomeni državljansko vojno.

Ne glede na vse opisane podobnosti je Hobbes glede zamisli svoje-

ga predhodnika Jeana Bodina napravil pomemben korak naprej, saj

je zanj ljudstvo postalo primarni nosilec suverenosti. Čeprav se je kot

konservativec in redoljub zavzemal za ohranitev minimalnega držav-

nega reda ter celo opravičeval totalitarno oblast, ki ne upošteva no-

benih človekovih pravic, je s svojim delom nesporno odprl pot idejam

Johna Locka, ki pa je suverenost že pripisal zgolj in edinole ljudstvu, ki

se ji tudi ne more za vedno odreči (McPherson, , str. ).

John Locke (–) je v svojem temeljnem delu Two Treatises on

Government (, , ; prva izdaja l. ) predstavil idejo mo-

derne »meščanske« družbe in industrijske civilizacije sploh. V delu, ki

je nastalo kot teoretično in politično opravičilo angleške revolucije leta

, je Locke razpravljal o smislu države, ki jo je izvajal iz družbene

pogodbe. Temeljno vprašanje, ki si ga je zastavil, je bilo, ali so človeko-

ve pravice odvisne od vladarja ali pa so »naravne« in prirojene (Jerman,

, str. ). Od odgovora na to vprašanje je bila odvisna pozicija oblasti

– če so namreč pravice človeka prirojene in neodtujljive, so postavljene

nad vsakokratno oblast, ki jih je dolžna spoštovati in varovati. Locke

med naravne pravice poleg pravice do življenja, svobode in enakosti

uvršča tudi pravico do lastnine, kar z drugimi besedami pomeni, da tudi

obstoj te pravice ne more biti odvisen od oblasti. Avtor sicer pravico do

lastnine obravnava na več načinov – na eni strani naj bi bilo razum-

no prisvajati le toliko, kolikor nekdo potrebuje zaradi neke življenjske

potrebe, tj. kolikor s svojim delom vzpostavi lastnino nad tem (Loc-

ke, , str. ). Na drugi stani pa Locke opravičuje »olastninjenje«

Zgodovinski razvoj človekovih pravic .



tudi preko teh meja, v kolikor gre za večjo produktivnost, ki je v prid

vsem. Lockov »naravni človek« je torej moderni človek, ki stremi k pri-

laščanju oz. povečanju kapitala.

Locke človekove pravice povezuje z »naravnim stanjem« v katerem

so vsi ljudje enaki, svobodno uravnavajo svoja dejanja in razpolagajo z

lastnino. Pri tem niso omejeni in niso odvisni od volje nikogar. Stanje

enakosti je stanje, v katerem sta oblast in jurisdikcija vzajemni, to pa

pomeni, da nihče nima več oblasti kot drugi (Locke, , str. ). Ven-

dar pa naravno stanje za avtorja ni idealno, saj je uresničevanje narav-

nih pravic izpostavljeno napadom. Človek se je zato pripravljen odreči

naravnim pravicam in na osnovi družbene pogodbe vstopiti v državo,

ki bolje zaščiti njegove pravice. Vsak posameznik torej prenese na dr-

žavo svojo naravno pravico do kaznovanja tistih, ki ga ogrožajo. Če pa

državni organi sami ogrožajo svobodo in imovino državljanov, names-

to da bi ju varovali, državno stanje preneha in je ljudstvo upravičeno

ustvariti novo državno organizacijo oz. postaviti novo vlado za boljšo

zaščito svojih pravic. V tem primeru ima ljudstvo neodtujljivo pravico

do upora proti nepravični oblasti (lat. ius resistendi).

Po Locku se posamezniki s tem, ko pristopijo k dogovoru z drža-

vo oz. vlado, torej strinjajo, da bodo sprejeli sodbe skupnega sodnika

(zakonodajalca), s čimer takšna pogodba vzpostavlja tudi civilno druž-

bo. Med člani civilne družbe na eni strani in vlado na drugi se tako

vzpostavi zaveza, po kateri vlada obljubi, da bo zvesto izvrševala za-

upanje ljudi ter jim prepustila pravico do upora v primeru, ko vlada krši

pogoje pogodbe. Kdor zavrača takšen dogovor, mora zapustiti ozemlje

politične enote in oditi v vacuis locis (lat.) ali »prazne kraje« (Shapiro,

). Namen družbene pogodbe ali ustave je torej zaščititi določe-

ne temeljne pravice človeka, ki ne izvirajo iz kakršnega koli zakona,

ampak iz »naravnega« zakona, ki je večen in nespremenljiv. Za pomen

povezovanja demokracije in človekovih pravic je pomembna tudi Loc-

kova teza, da je za namene varovanja pravic treba ločiti zakonodajno in

izvršilno oblast (Locke, ).

Nove ideje, ki jih je razvil Locke, so naletele na številne odmeve. Na

evropskem kontinentu je k nadaljnjemu razvoju novega liberalnega miš-

ljenja veliko prispeval voditelj francoskega razsvetljenstva in nasprot-

nik tradicionalnega družbenega reda Voltaire (–). Potem ko je

v epski pesmi La Henriade napadel obstoječe politične odnose in cerkev

 V Lockovem času je to pomenilo v Ameriko.



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



ter se zavzel za versko svobodo, je moral leta  zbežati v Anglijo, kjer

se je seznanil z delovanjem angleških liberalnih političnih institucij in

se navzel idej Johna Locka, po vrnitvi pa je zagovarjal svobodo posa-

meznika, mišljenja, izražanja, strpnost, kritiziral samovoljno oblast

in zlorabo moči ter zagovarjal enakost pred zakonom (Voltaire, ).

Čeprav je živel v povsem drugem zgodovinskem in intelektualnem ob-

dobju, je Voltairov prispevek k razsvetljenstvu postavil intelektualne

temelje za poznejše razprave o pravicah in svoboščinah posameznika,

omejitvah oblasti in načelih človekovih pravic, kot so danes zapisani v

Splošni deklaraciji človekovih pravic Združenih narodov (Shestack, ).

V istem obdobju je francoski ﬁlozof, pravnik politik in pisatelj Char-

les-Louis de Secondat, baron de La Brède et de Montesquieu (–)

dokončno utemeljil zamisel o omejevanju oblasti, ki je pomenila

nasprotovanje neomejeni oblasti, združeni v isti osebi. V svojem delu

De l‘esprit des lois (; prva izdaja l. ) je za cilj sleherne vladavi-

ne postavil svobodo in se zavzel za omejevanje oblasti (Montesquieu,

, str. ). Zakonodajna, izvršna in sodna veja oblasti ne smejo

biti združene v rokah enega človeka ali telesa, saj bi to privedlo do tira-

nije in nasilja. S to zamislijo je pomembno prispeval k omejevanju ob-

lasti in k njeni odgovornosti, s poudarkom na neodvisnem sodstvu pa

postavil temelje za enakost pred zakonom in pravično sojenje. Čeprav

je Montesquieu zahteval demokratično zasnovo oblasti, ki naj zagota-

vlja svobodo, in tudi priznaval, da bi moralo ljudstvo imeti zakonodaj-

no oblast, je vendarle sodil, da ljudstvo samo ni sposobno razpravljati

o javnih zadevah, in je to razpravljanje poveril telesu predstavnikov

(str. ).

Lockove ideje so prisotne tudi v delih Jeana Jacquesa Rousseauja

(–), ki, kot nadomestek za naravno skupnost, v kateri ni zago-

tovljeno varstvo človekovih pravic, zagovarja novo obliko prostovoljne

združitve. V delu Du contrat social ou principe du droit politique (;

; prva izdaja l. ), ki je sintetičen povzetek njegovih pogledov na

politično ureditev družbe, opisuje, da naj bi nova družbena skupnost,

ki nastane (prav tako) z družbeno pogodbo »z vsemi skupnimi silami

branila in varovala osebo in premoženje vsakega člana«. V njej naj pa

bi se »vsakdo, združen z vsemi, vendarle podrejal le samemu sebi in os-

tal prav tako svoboden kot poprej« (Rousseau, , str. ). Rousseau

 Za enega najznamenitejših zapisov Voltaira o svobodi izražanja velja naslednji (): »Ne

odobravam tega, kar govorite, vendar bom do smrti branil vašo pravico, da to izrečete.«

Obdobje revolucij in pravice kot pozitivne kategorije .



je načelo suverenosti ljudstva zastopal na najdoslednejši način, saj te

suverenosti po njem ne more zastopati nihče drug kot zbor samih dr-

žavljanov. Zavračal je zamisel o predstavniških organih in poslance do-

puščal le kot poverjenike ljudstva. Zakoni naj bi bili veljavni šele, ko

jih ljudstvo potrdi. Iz istih razlogov je zavračal tudi potrebo po delitvi

oblasti. S stališča človekovih pravic pa so z današnjega vidika vredne

premisleka njegove besede (str. ), da je »obča volja vedno pravilna in

da le sposobnost presojanja ni vedno dovolj razsvetljena, [...] pokazati ji

je treba pravo pot, ki jo išče, in jo zavarovati pred zavajanjem tujih volj«.

. Obdobje revolucij in pravice kot pozitivne kategorije .

Vpliv Lockovih in Motesquieujevih idej, začenši s pravicami do živ-

ljenja, svobode in lastnine, se je zgodovinskopravno gledano utrdil po

koncu velike revolucije leta  in preko zagovorništva liberalnih ide-

ologov (t. i. whigovcev), kasneje pa je bil skozi tedanje zgodovinske do-

godke opazen v boju za politično neodvisnost zlasti v Severni Ameriki

(Freeman, , str. ).

Zaradi velikega nezadovoljstva angleških kolonistov z britanskim

upravljanjem in še posebej s centralistično trgovinsko politiko v takra-

tnih kolonijah (od Nove Anglije na severu do Georgie na jugu), na ka-

tero niso imeli nobenega vpliva, ker niso imeli predstavnikov v britan-

skem parlamentu, je v Ameriki izbruhnilo več uporov (najznačilnejši

je upor leta  pod geslom »no taxation without representation«).

Britanska vlada je imela tudi neomejeno pravico v zakonodaji kolonij

(obnovljeno z zakonom Declaratory Act leta ). Do odkritega spora

pri tej vsebini lastninskih pravic, ki je odpirala najširšo možno politič-

no pravico do samostojnosti, pa je prišlo zaradi zakona o čaju leta .

Ko so neposredno po sprejemu zakona ameriški domoljubi zaradi tega

z britanskih ladij, zasidranih v Bostonu, zmetali v morje tovor čaja, so

se septembra  poslanci  kolonij zbrali na prvem kontinentalnem

ameriškem kongresu v Philadelphiji in objavili prekinitev trgovine z

matično deželo ter s tem dodatno izoblikovali oz. utrdili idejo o samo-

stojnosti (Rachum, ; Wallace, b. l.).

Prav pod močnim vplivom angleške in francoske politične misli sta

nato na ameriških tleh kmalu nastala dva pomembna dokumenta, in

sicer Virginijska deklaracija o pravicah (Virginia Declaration of Rights),

ki jo je sprejela ustavodajna skupščina Virginije . junija , in Dekla-

racija neodvisnosti Združenih držav Amerike, ki jo je sprejel . konti-

nentalni kongres . julija  (Freeman, ).



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



Virginijska deklaracija o pravicah je bila sprejeta . junija  na

konvenciji delegatov v Virginiji. Ključne vsebine oz. načela o pravicah,

zavedene v  razdelkih (angl. sections), je moč povzeti takole (e Vir-

ginia Declaration of Rights, ):

. pravice posameznika: vsi ljudje so rojeni svobodni in enaki ter

imajo neodtujljive pravice do življenja, svobode in lastnine;

. oblast države izhaja iz ljudstva in deluje v skupno korist ljudstva;

. ločitev oblasti: zakonodajna, izvršilna in sodna veja oblasti so lo-

čene ter medsebojno neodvisne;

. svoboda tiska kot branik svobode;

. verska svoboda: vsi ljudje imajo naravno in neodtujljivo pravico,

da častijo vero po svoji vesti;

. pošteno sojenje ter zaščita pred nerazumnim preiskovanjem in

zasegom ter krutim in neprimernim kaznovanjem: izpostavlja se

neprimernost sodnih nalogov, v katerih niso navedene konkretne

osebe in dejstva, zagotavljanje pravice do pravičnega sodnega po-

stopka in zaščite posameznikovega premoženja, prepoved okrut-

nih in neprimernih kazni.

Vsebine Virginijske deklaracije o pravicah so vplivale na oblikovanje

politične ﬁlozoﬁje ameriške revolucije in na kasnejše vsebine državnih

ustav ter ustave , posebej na Listino pravic (Bill of Rights) iz leta

, o kateri podrobneje v nadaljevanju.

Deklaracija neodvisnosti Združenih držav Amerike, ki jo je nekaj dni za

Virginijsko deklaracijo o pravicah, . julija , sprejel . kontinentalni

kongres, je ustanovni dokument Združenih držav Amerike, ki ga je pod

avtorstvom omasa Jeﬀersona le nekaj dni po Virginijski deklaraciji o

pravicah sprejel celinski kongres in razglasil odločitev trinajstih ame-

riških kolonij, da se odcepijo od britanske oblasti. Deklaracija o neod-

visnosti v uvodnem delu (preambula) najprej navaja ﬁlozofsko uteme-

ljitev razglasitve neodvisnosti (e Declaration of Independence, ):

Ko se v toku človeških dogodkov izkaže, da je potrebno, da eno

ljudstvo razpusti politične vezi, ki so ga povezovale z drugim, in

med zemeljskimi silami zavzame ločen in enakopraven položaj, ki

mu pripada po zakonih narave in Boga narave, dostojno spoštova-

nje mnenj človeštva zahteva, da razglasi razloge, ki ga silijo k ločitvi.

 Ta koncept je pozneje postal temeljna ideja v Deklaraciji o neodvisnosti .

Obdobje revolucij in pravice kot pozitivne kategorije .



Pomemben del vsebine je namenjen opisovanju razlogov za razglasi-

tev neodvisnosti, ki se jih povezuje z zatiralskimi in nepravičnimi pri-

tožbami nad britansko vladavino ter politiko kralja Jurija .

Navajanje nravnih pravic zavzema drugo osrednje poglavje deklara-

cije in se ob tem sklicuje na »Stvarnika«, ki je posameznike obdaril z

nekaterimi neodtujljivimi pravicami, vključno z življenjem, s svobodo

in z iskanjem sreče. Kot drugi osrednji sklop pravic pa se izpostavlja

pravico do spremembe ali odprave vlade z vzpostavitvijo nove vlade,

kar je pravica in dolžnost ljudstva, če to oceni, da obstoječa vlada začne

škodovati pravicam ljudi, njihovi varnosti ali sreči.

Ameriška deklaracija o neodvisnosti, še prav posebej v delu, ki se na-

naša na pravice, močno in jasno odraža vpliv razsvetljenske ﬁlozoﬁje,

zlasti idej Johna Locka (Perenič, ).

V času ameriške vojne za neodvisnost od britanske kolonialne

uprave, ki je trajala do leta , ko je angleški kralj Jurij . v bri-

tanskem parlamentu priznal ameriško neodvisnost, je več ameriških

držav oblikovalo lastne ustave in vzpostavilo ustavne vlade, ki pa jim

je primanjkovalo učinkovitih institucionalnih in procesnih struktur

oblasti. Po veliki politični in gospodarski nestabilnosti, ki je nastala

zlasti po letu , so predstavniki trinajstih držav v Philadelphiji leta

 oblikovali in podpisali Ustavo Združenih držav Amerike. Potem, ko

je ustavo potrdil New Hampshire kot deveta država, je ta . junija

 začela veljati. Ustava opisuje strukturo zvezne vlade, razmejuje

pristojnosti njenih vej ter zagotavlja sistem zavor in ravnovesij. To

zamisel so uresničili v prvih treh od sedmih členov (prvi določa za-

konodajno oblast, drugi izvršno in tretji sodno) in s tem izoblikovali

temelje prvega demokratičnega političnega sistema. Dokument naj bi

po besedah Alexandra Hamiltona za vedno določil republikansko ob-

liko vladavine.

Da bi odpravili pomisleke antifederalistov med postopkom rati-

ﬁkacije ustave in zagotovili, da bo imela nova zvezna vlada omejena

in nadzorovana pooblastila ter da bodo individualne človekove pravi-

ce deležne še dodatnih jamstev, je bilo že leta  sprejetih nasled-

njih deset amandmajev k ustavi , znanih kot e United States Bill

 Deklaracija podrobno našteva, katere pravice Američanov je angleški kralj samovoljno kršil, in

navaja, da »modrost narekuje, da se vlade ne menjujejo zaradi nepomembnih razlogov, temveč

imajo ljudje pravico in dolžnost, da v primeru dolgotrajnih krivic, ki kažejo namero oblasti,

da jih spravi pod despotsko oblast, takšno vlado zavržejo« (e Declaration of Independence,

).



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



of Rights oz. Listina o pravicah Združenih držav Amerike (e Bill of

Righs, ):

• prvi amandma: svoboda vere, govora, tiska, zbiranja in peticij vla-

di za odpravo krivic;

• drugi amandma: pravica do nošenja orožja;

• tretji amandma: zaščita pred nastanitvijo vojske, ki vladi prepo-

veduje nastanitev vojakov v zasebnih hišah brez soglasja lastnika,

zlasti v času miru;

• četrti amandma: zaščita pred neutemeljenimi in nerazumnimi

preiskavami ter zasegi, zahteva, da se nalog za preiskavo izda na

podlagi verjetnega razloga;

• peti amandma: varstvo pravic do življenja, svobode in lastnine,

vključujoč pravico do obtožnice pred veliko poroto, zaščito pred

dvojno kaznijo, pravico do molka;

• šesti amandma: pravice obtoženih oseb v kazenskih zadevah, ki

vključuje pravico do poštenega in hitrega sojenja, pravico do soo-

čenja s pričami in pravico do zagovornika;

• sedmi amandma: pravica do sojenja pred porotnim sodiščem v ci-

vilnih zadevah;

• osmi amandma: varstvo pred krutim in neobičajnim (angl. unu-

sual) kaznovanjem ter previsokimi varščinami ali denarnimi ka-

znimi;

• deveti amandma: zaščita pravic, ki niso posebej naštete, določa,

da naštevanje določenih pravic v ustavi ne zanika ali omalovažuje

drugih pravic, ki jih imajo ljudje;

• deseti amandma: pristojnosti držav in ljudstva, ki niso prenesene

na zvezno vlado, so pridržane zveznim državam ali ljudstvu.

 V evropskem kontinentalnem prostoru omenjenega obdobja pa je

osrednji dokument, povezan z vsebinami človekovih pravic, franco-

ska Deklaracija o pravicah človeka in državljana (Declaration des droits de

l‘homme et du citoyen), ki jo je . avgusta  kot temeljni dokument

 Čeprav je ustava  primer zelo stare, v primerjavi z angleško trdne ali toge ustave, je vendar

tudi primer žive in z vidika človekovih pravic razvijajoče se ustave. Samo število amandmajev

Ameriške listine pravic je skozi čas naraslo na , zadnji je bil npr. predlagan leta , rati-

ﬁciran pa je bil v maju leta  (All Amendments to the United States Constitution, b. l.). Ideje

ustave  so kasneje svoje mesto dobile tudi v ustavnih dokumentih številnih držav Južne

Amerike.

 Vključujoč zaščito pred odvzemom zasebne lastnine brez pravičnega nadomestila (angl. emi-

nent domain).

Obdobje revolucij in pravice kot pozitivne kategorije .



francoske revolucije sprejela nacionalna ustavodajna skupščina. Njene

ključne točke prikazujemo preko sklopov vsebin in pravil o () človeko-

vih pravicah in svoboščinah, () načinu delovanja oblasti ter () temelj-

nim pravnih načelih in zaščiti (Declaration of Human and Civic Rights of

 August , ):

. Človekove pravice in svoboščine

• enakost vseh državljanov pred zakonom; razlike in privilegiji, ki

temeljijo na rojstvu ali družbenem položaju, so nepravični in jih

je treba odpraviti;

• pravice do svobode, lastnine, varnosti in odpora proti zatiranju

so naravne ter neodtujljive pravice, ki se jih ne sme uveljavljati v

škodo skupnega dobrega;

• svoboda govora in tiska sta temeljni pravici, pod pogojem, da ne

kršita pravic drugih ali javnega interesa;

• bratstvo kot solidarnost in občutek skupnosti med državljani.

. Pravila delovanja oblasti

• ločitev pristojnosti in neodvisnost zakonodajne, izvršilne ter sod-

ne veje;

• suverenost je v rokah ljudstva, ki ima pravico sodelovati pri spre-

jemanju zakonov preko izvoljenih predstavnikov.

. Temeljna pravna načela in zaščita

• pravna država: zakoni morajo izražati splošno voljo in veljati ena-

ko za vse državljane;

• domneva nedolžnosti, dokler krivda ni dokazana;

• pravica do poštenega in javnega sojenja.

Na osnovi tega dokumenta je bila leta  sprejeta prva francoska

ustava, ki je sicer utemeljila ustavno monarhijo. Posebnega pomena je

tudi t. i. Montagnardska deklaracija iz l. , ki odraža revolucionarno

dogajanje tistega časa, v katerem so odločilno vlogo dobili jakobinci.

V njej je enakost dobila prednost pred svobodo, poudarjene pa so nove

pravice do družbene pomoči v stiski, do dela in do izobrazbe (Jambrek

idr., , str. ).

 Pravica do upora proti zatiranju je temeljna pravica, ki nastopi, kadar so pravice kršene in ni

mogoče doseči povračila s pravnimi sredstvi.

 Že prva francoska ustavodajna skupščina je sprejela nekaj ukrepov, ki so na novo uredili po-

ložaj cerkve in omejili njen vpliv. Cerkveno premoženje je bilo zaseženo, duhovniki so morali

priseči ustavi, leta  pa so cerkev ločili od države.



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



Prav s francosko Deklaracijo o pravicah človeka in državljana in njeno

vključitvijo v francosko pravo (nanjo se sklicuje ustava iz l.  in vse

kasnejše francoske ustave, vključno z ustavo iz leta ) je bil storjen

eden najpomembnejših korakov v procesu preoblikovanja naravno-

pravnih idej o človekovih pravicah v pozitivnopravne predpise.

Kot kritika individualizma in v obrambo tradicionalnega reda ter ve-

činoma neargumentiranega utemeljevanja pravic kot naravne danosti

se je prav v obdobju velikih revolucij pojavilo nekaj ideologij, ki so do-

tedanjemu pogledu na razumevanje človekovih pravic bodisi naspro-

tovale, ga kritizirale ali pa ga nadgrajevale. Ob koncu . stoletja, torej

dejansko sovpadajoč z že prikazanimi revolucionarnimi procesi ter s še

vedno močnimi idejami o razumevanju človekovih pravic kot naravnih

pravic, so konservativni misleci dotedanji smeri pogleda na človeko-

ve pravice začeli močno nasprotovati, češ da so preveč egalitarne in

subverzivne, premalo reformno usmerjene ter da so revolucionarnim

gibanjem tudi omogočale odkrito izvajanje nasilja. Istočasno so pred-

stavniki radikalne misli tudi trdili, da koncept naravnih pravic utrjuje

preveliko neenakost bogastva (Freemann, , str. ).

Med prvimi in vodilnimi kritiki naravnega prava ter pravic je tre-

ba omeniti ključnega škotskega razsvetljenca in ﬁlozofa Davida Huma

(–), ki je znan po svoji empirični ﬁlozoﬁji in skepticizmu glede

obstoja gotovega znanja. Poudarjal je na empiričnih dejstvih podprto

kritično opazovanje in vlogo čutnih izkušenj pri oblikovanju znanja ter

trdil, da je naš občutek osebne identitete skupek zaznav in ne trajna

oz. nespremenljiva substanca, dana po neki vrsti »naravne» danosti.

Izpodbijal je idejo, da en dogodek nujno vodi k drugemu, in s tem iz-

podbijal tradicionalno pojmovanje vzroka in posledice, njegova kritika

indukcije pa je kasneje pomembno vplivala na ﬁlozoﬁjo znanosti (Co-

ventry in Valls, ). V delu A Treatise of Human Nature (Traktat o

človeški naravi) iz leta  je celovito raziskal tudi moralno ﬁlozoﬁjo

in zagovarjal, da morala in moralne sodbe temeljijo na čustvih ter ob-

čutkih, ki pa jih je seveda po njegovem treba sistematično empirično

prepoznavati (Hume, ).

Navdahnjen s francosko revolucijo je angleško-ameriški politik in

ﬁlozof omas Paine (–) napovedal »novo dobo človeške rase«,

ki jo bodo ljudje dobili na podlagi svojega statusa (Dagger v Freemann,

, str. ). Painov pogled na človekove pravice je bil še vedno moč-

no utemeljen na individualizmu in univerzalnosti pravic za vsako-

gar, kjer koli in kadar koli, a jih je začel dalje povezovati tudi z logiko

Obdobje revolucij in pravice kot pozitivne kategorije .



dolžnosti – predvsem v odnosu do drugih, ne pa tudi do družbe ali

države. Slednja je utemeljena na temeljnem načelu prisile in mora biti

tudi zato v svojih posegih omejena, hkrati pa je treba spodbujati civil-

no družbo, ki je po naravnem načelu sodelovalna in progresivna (Pa-

ine, ).

Tudi irski politik in ﬁlozof Edmund Burke (–), nosilec kon-

zervativne misli, sicer ni povsem zanikal koncepta naravnega prava,

ki gradi na pravicah do življenja, svobode, svobode vesti, lastništva,

enakih zakonskih pravicah ter pravicah do sadov opravljenega dela, a

je trdil, da so vse te prevečkrat zgolj neuporabne metafore nečesa ab-

straktnega in da so »prave pravice ljudi« družbeno in ne naravno po-

gojene (Burke, ). V tem pogledu je tudi francosko doktrino o pra-

vicah označil kot preveč preprosto, preveč dogmatsko in zato nevarno.

Neke vrste osrednji miselni povezovalni člen med obema pogledoma

na človekove pravice – kot na začetno naravno in kasneje prvenstveno

pravno kategorijo – je v omenjenem obdobju predstavljala ideja moral-

nega zakona, ki jo je razvil in zagovarjal nemški ﬁlozof Immanuel Kant

(–). Po Kantovem mnenju je bistvo pravic svoboda in ne zaščita

interesov ali sreča, skupek pravic pa se odraža v njeni upravičeni razde-

litvi. Pravice so politični in ne etični projekt, utemeljene z zakonom na-

rave in zamejene s pozitivnim pravom, kar vsakemu človeku omogoča,

da je pojmovan kot moralna oseba s pravicami (Kant, ).

Vedno bolj pa je konceptu naravnih pravic nasprotoval utilitaristični

angleški pravnik in ﬁlozof Jeremy Bentham (–), ki je zagovarjal

potrebo po vzpostavljanju prava na racionalnih osnovah in na osnovi

izogibanja kakršnim koli nejasnostim ter izmišljotinam, za kakršne je

označil (Bentham, ) ideje naravnih pravic. Edine pravice, ki obsta-

jajo, so pravne pravice. Po načelu uporabnosti (angl. utility) le dejstva

opredeljujejo dobro in slabo ter predstavljajo osnovo etičnih in politič-

nih ciljev, ki odražajo največjo srečo največjega števila ljudi oz. skupno

dobro. Na takšnih osnovah sta se v povezavi z načeli naravnega prava

in revolucionarnih procesov dalje razvijali tudi francoska ter angleška

misel, ki sta kot antipod individualnemu dojemanju sveta v kritičnih

in reformističnih idejah tega obdobja vedno bolj izpostavljali tudi po-

men ter vlogo skupnosti.

Individualizem naj bi nevarno načenjal naravne odnose in razmerja

v skupnosti (nem. Gemeinschaft), zato naj bi bilo – po mnenju Georga

W. H. Hegla (–), enega vodilnih mislecev opisovanega pristo-

pa – nered v skupnosti treba nadomestiti z vsemogočnim državnim



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



aparatom in institucijami za preseganje sebično naravnanih zasebnih

interesov (Bibič, ). Pravica je po Heglu razumljena kot »obstoj svo-

bode«, ki terja izpolnitev formalnih, moralnih in nravnih pogojev, da bi

lahko »svobodna volja« udejanjila svojo svobodo (Hegel, , ).

Na podoben tradicionalističen način je razmerje med posamezni-

kom in skupnostjo obravnaval tudi katoliški korporativizem, ki je

vzpostavljal korporacije kot oblike »organske solidarnosti« med ljud-

mi. Z njimi kot naravnimi okviri sodelovanja se med delavci in delo-

dajalci skuša odpraviti temeljne družbene konﬂikte, kar je s svojim

razvojnim konceptom industrijske družbe, utemeljene na znanstvenih

osnovah, zagovarjal francoski socialni ﬁlozof, pozitivist in socialist He-

nri de Saint-Simon (–). Podobno kot je lahko po Webru ()

posameznik postavljen v odnos do vsemogočne birokratske države, je

v primeru Saint-Simona utopljen v korporacije, zaradi česar so njegove

individualne pravice in svoboščine enako zapostavljene, zabrisane ali

celo odpravljene v korist abstraktne skupnosti, države ali solidaristič-

ne kolektivitete (Lukšič, ).

Sorodni misli sledimo tudi pri nemškem ﬁlozofu Karlu Marxu (–

) in njegovi kritiki ločitve posameznika od družbe. V kapitalizmu

naj bi se posameznik ravnal po svojih egoističnih interesih in priha-

jal v nasprotje z drugimi posamezniki ter družbo. Marx je človekove

pravice delil na tiste državljanske pravice, ki jih je mogoče uporabljati

skupaj z drugimi v oblikah participacije, in na individualne svobošči-

ne, ki posamezniku omogočajo uveljavljanje na račun drugih. Verjel

je, da naj bi se posameznik šele v socializmu uresničeval kot resnično

družbeno bitje, v takšni utopični družbi prihodnosti pa naj bi odpadla

tudi potreba po uveljavljanju pravic posameznika, saj naj bi ta tudi ne

potreboval več zaščite pred državo (Marx, ). Na podobnih pred-

postavkah je bila zasnovana tudi teorija samoupravnega socializma,

ki je zavrgla klasične človekove pravice oz. jih skušala nadomestiti s

samoupravnimi (Kardelj, ; Županov, ; Lebowitz, ).

Pozitivno pravo, ki se razvija kot odziv na zgodovinske (praviloma

revolucionarne) upore ljudstva tedanjim oblastem in tudi na preab-

straktno ter pravno neopredeljeno idejno misel naravnega prava, to-

rej svojo moč opira na sistem prava, ki ga sprejme in kodiﬁcira za to

 Vsebinsko pojmovanje pravice deluje kot kritika oz. dopolnilo Kantove moralnosti, ki ji očita

nedejanskost in arbitrarnost ter nasproti njej poudarja nravnost, Sittlichkeit (nem.), ki v sebi

združuje naravno, družbeno in historično objektivnost, na podlagi katere subjekt šele je to,

kar je (Hegel, ).

Uveljavljanje človekovih pravic .



pristojna politična institucija, bodisi zakonodajno telo, vlada ali v ne-

katerih primerih tudi sodna veja. Pravo je izrecno kodiﬁcirano v zako-

nih, predpisih, ustavah ali drugih pravnih dokumentih, ki so jasen in

ekspliciten izraz pravil, podprtih z avtoriteto pristojnih državnih insti-

tucij ter dostopnih in razumljivih posameznikom, za katere so sprejeta.

Pomembna lastnost pozitivnega prava je tudi odprtost za spremembe

oz. možnost, da je pravo mogoče spremeniti, razveljaviti ali nadome-

stiti v okviru uveljavljenih pravnih postopkov in se tako prilagoditi

spreminjajočim se družbenim normam, vrednotam ter potrebam.

Med danes najprepoznavnejše vrste pozitivnega prava se uvršča

ustavno pravo, zakonsko (angl. statutary law), upravno ter zlasti v an-

glosaksonskem pravnem redu še običajno pravo (angl. common law), ki

se razvija na podlagi sodnih odločb in precedensov.

Pozitivno pravo je prevladujoča oblika prava v sodobnih pravnih sis-

temih. Zagotavlja jasno in avtoritativno podlago za upravljanje družb,

reševanje sporov ter zagotavljanje reda. Vendar pa je legitimnost pozitiv-

nega prava lahko predmet razprav, zato se lahko pojavijo vprašanja o poš-

tenosti, pravičnosti in moralnosti določenih pravnih določb (Viola, ).

Nekatere pozitvističnopravno usmerjene teorije, ki so postavlja-

le posameznika v okvir vnaprej določene skupnosti in zanemarjale

vprašanje neodtujljivih človekovih pravic ter svoboščin, niso zadostile

osnovnim kriterijem demokratičnosti in so pogosto dušile človekovo

dostojanstvo ter ustvarjalnost. Čeprav naj bi zagotavljale družbeno

harmonijo in omogočale optimalen razvoj, so se z vidika skrbi in razvo-

ja človekovih pravic kazale kot izrazito nedemokratične, nemoderne,

utopične in protirazvojne, v praksi zlasti v konceptu socialističnega oz.

komunističnega političnega sistema (Donnelly, ; Richardson-Lit-

tle, ). V imenu demokracije in boja za človekove pravice so se v to-

vrstnih okvirih v imenu določene skupnosti celo nevladne organizacije

izkazale kot dejanski akterji »totalitarizma od spodaj« (Mastnak, ).

. Uveljavljanje človekovih pravic s postrevolucionarnim

ustavnim razvojem .

Zamisel predstavnikov pozitivistične pravne šole, da morajo biti člo-

vekove pravice zavarovane tako, da so zapisane in razglašene, je dobila

izraz v različnih dokumentih, listinah in deklaracijah, najpomembnej-

še pa je bilo njihovo vključevanje v ustave. Idejno-teoretične temelje

sodobnega konstitucionalizma pa so v svojih delih, ki so prenašala

predvsem ideje o t. i. družbeni pogodbi (angl. social contract), postavili



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



Hobbes in Locke v . ter Rousseau v . stoletju. Družbena pogodba je

lahko hipotetična ali dejanska (tj. praviloma ustava; op. avt.) pogodba

ali sporazum med vladanimi in njihovimi vladarji, ki opredeljuje pravi-

ce in dolžnosti vsakega od njih (Freeman, ). Sestavljajo jo nasled-

nji ključni elementi, povezani z idejnimi argumenti, ki so jih idejno-te-

oretsko vpeljali Hobbes, Locke in Rousseau (Spiro, b. l.):

• Suveren in suverenost (Hobbes). Po Hobbesu se posamezniki iz na-

ravnega stanja, ki je stanje nereda in vojne, združijo, ker jim razum

pravi, da lahko svojo samoohranitev najbolje zagotovijo, če vso ob-

last predajo suverenu. Slednjega lahko predstavlja ena oseba, skup-

ščina ali celotno telo državljanov, vendar morajo biti ne glede na

obliko po Hobbesu vse njegove pristojnosti združene in zgoščene

na enem mestu. Avtor je menil, da vsaka delitev pristojnosti uniči

suverena in s tem člane skupnosti vrne v naravno stanje, v kate-

rem je človek »osamljen, reven, grd, brutalen in kratek«. Posame-

znik naj bi ohranil le svoje naravne pravice, ki jih ne more predati

v skupni bazen suverenih oblasti. Te pravice vključujejo pravico do

prepovedi samoobtoževanja, pravico do nakupa nadomestila za ob-

vezno vojaško službo in pravico do svobodnega ravnanja v prime-

rih, ko zakoni molčijo.

• Nadzor nad koncentracijo moči z delitvijo oblasti na zakonodajno in

izvršilno ter z vzpostavitvijo »instituta« civilne družbe (Locke). V

nasprotju s Hobbesom Locke ni govoril o suverenosti, je pa po

zgledu angleške ustavne tradicije v prvi vrsti zagovarjal neustre-

znost koncentracije vseh pristojnosti v enem organu oblasti. Za-

govarjal je ločitev sicer medsebojno usklajenih pristojnosti med

monarhom in parlamentom oz. približek opredelitve središča su-

verene oblasti, kot je od . stoletja dalje izhajala iz angleškega

sistema, poznanega z izrazom »kralj (ali kraljica) v parlamentu«.

Locke je poleg zagovarjanja delitve oblasti na današnjo zakono-

dajno in izvršno vejo trdno zagovarjal tudi stališče, da je naravna

pravice posameznika, da pridrži pravico do revolucije proti vla-

di, ki je postala protiustavno zatiralska, ter se pri tem združuje v

 V pradavnini so se po tej teoriji posamezniki rodili v anarhično naravno stanje, ki je bilo po

mnenju tedanjih mislecev lahko srečno ali nesrečno. Prav razvoj idej, povezanih z naravnimi

pravicami ter naravnim sklepanjem (angl. natural reasoning), pa je vzpostavil idejne razloge za

oblikovanje družbe in vlade preko vsebin družbene pogodbe.

 Hobbes je dajal prednost singularnemu suverenu, saj je bilo manj verjetno, da se bo notranje

ali funkcionalno razdelil kot skupščina ali kot celotno telo državljanov.

Uveljavljanje človekovih pravic .



civilno družbo. Po Locku neomejena suverenost torej ostaja v

rokah ljudstva, ki ima moč, da razveljavi oblast svoje vlade (ali

njenega dela), če ta preseže svoje (stoletje in več kasneje ustavno

opredeljene ter zagotovljene; op. avt.) omejitve.

• Izraz splošne volje (angl. general will) (Rousseau).Rousseau je v svo-

jem pogledu vse posamezne državljane združil v vsemogočnega

suverena. Glavni namen državljanov kot suverenov je izražanje

splošne volje. Le-ta ne more biti nikoli napačna. Če je izraženo

nekaj, kar je v nasprotju s splošnim interesom, je to opredeljeno

kot navadna »volja vseh« in po Rousseauju ne more izhajati od

suverena. Da bi zagotovil legitimnost vlade in zakonov, bi avtor

uveljavil splošno udeležbo, da bi »prisilil ljudi, da so svobodni«,

kot je paradoksalno formuliral.

Hobbes, Locke in Rousseau so v imenu suverenosti torej zahtevali

soglasje vseh o prvotni družbeni pogodbi, ki s seboj nosi ustavno sta-

bilnost. Razlika med njimi je bila predvsem v Rousseaujevi ideji, pove-

zani z zagotavljanjem legitimnosti oblasti s splošno udeležbo pri zako-

nodaji, s katero je država, ki jo opisuje v Družbeni pogodbi, podrejena

nenadnim spremembam ali celo preoblikovanju svoje ustave po nareku

univerzalnega in soglasnega vladarja – državljanov. Danes suverenost

v najsplošnejšem smislu razumemo kot posedovanje najvišje (in po

možnosti neomejene) normativne moči in oblasti na nekem področju,

državno oblast oz. v njenem imenu zakonodajno, izvršilno in sodno

vejo pa kot institucije, preko katerih se ta suverenost izvaja. To razli-

kovanje jasno sporoča, da mora biti suverenost nekje drugje kot pri ob-

lasti države in tistih, ki izvajajo državna pooblastila, in s tem skladno z

omejenostjo države v povezavi z neomejeno suverenostjo. V ustavnih

demokracijah je suverena oblast ljudstva končna in neomejena, organi

državne oblasti – zakonodajni organi, predsedniki in sodišča –, preko

katerih se ta suverenost izvaja v imenu ljudstva, pa so ustavno omejeni

in podrejeni (Waluchow in Kyritsis, ).

Normativno gledano moderne demokratične ustave človekove pra-

vice ter svoboščine opredeljujejo kot temelj državne ureditve in orga-

niziranosti ter so podlaga za vso drugo zakonodajo (Kaučič in Grad,

). Ustava kot sodobna oblika družbene pogodbe pa naj bi tudi v

dejanskem smislu predstavljala zagotovilo za določanje pravic in nu-

dila poroštva za varstvo pravic slehernega človeka ter državljana in

pomoč pri uveljavljanju pravic ter svoboščin v odnosu do države (t. i.



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



negativne pravice). Hkrati naj bo ustava tudi normativni ter moralno

osrednji akt, ki določa dolžnosti državljanov in nekatere omejitve nji-

hovih pravic, z namenom, da ne bi bile kršene pravice drugih posame-

znikov ali skupin (koncept odgovornosti).

Kot smo že videli, so sodobne ustave dokumenti, ki imajo svoje

predhodnike v različnih aktih in deklaracijah od angleške Magne Carte

Libertatum dalje ali celo v obličnih izjavah o spoštovanju pravic, ki so

bile del ceremoniala ob umestitvah novih vladarjev in so nastale že v

začetku fevdalizma. Ustava po vzoru opisanih temeljnih idej očetov

družbene pogodbe iz . in . stoletja predstavlja temeljni pravni akt,

utemeljen na pojmovanju pravic in dolžnosti, je temelj pravnega reda

in pomeni tudi omejitev osebne, avtokratične ter poljubno izvrševane

oblasti (Pitamic, , str. ). Z vidika ﬁlozofske in politične misli

smo lahko prav na primeru evolucije od začetnih teorij naravnega pra-

va proti kasnejšim oblikam pozitivistične racionalnosti opazovali tudi

poglede na razvoj ustav oz. konstitucionalizma. Oblast kot pojem, ki

je bil najprej povezan s pojmom »naravni« vladar kot božji predstav-

nik na Zemlji, se utemelji v »tozemskih« zadevah, to je v medčloveš-

kih odnosih. Prav tako pomemben je prehod poudarkov preko začetne

(selektivne; op. avt.) individualnosti proti univerzalnosti na primeru

človekovih pravic, na katere se ne gleda več kot na problem naravne

danosti in občutij, komu in zakaj naj bi pripadale, ampak kot na po-

zitivno ustavnopravno vprašanje – pravice obstajajo tukaj in zdaj ter

niso z ničemer pogojene, oblast pa jih mora priznati s posebnimi akti

in razglasiti na svečan način ter jim zagotavljati učinkovito varstvo.

Tako ravnanje oblasti postane kriterij njene legitimnosti in s tem

 Štih idr. (, str. ) opisujejo, da so zgodnjesrednjeveška ljudstva ali plemena na ozemlju

današnje Slovenije za razliko od zahodnih, germanskih sosedov, ki so svoje pravo zapisa-

li (kodiﬁcirali), živela po nezapisanih običajih in tako izpodrivala staro pogansko sakralno

strukturo. V . stoletju se pojavijo viri, ki so opisovali pravo, po katerem so živele slovanske

gentilne kneževine, ki pa so se začele prav pod vplivom frankovske ekspanzije širiti. Kaučič in

Grad () navajata, da so se s tem zahodnim zgledom na našem ozemlju postopoma začele

pojavljati različne izjave, listine in dogovori, katerih namen je bil, da so posamezne družbene

skupine, fevdalna gospoda, posamezne dežele ali mesta lahko od vladarjev izsilili potrditev

določenih pravic ali priznanje novih, s čemer je bila vladarjeva oblast omejena oz. se je mo-

ral pri svojem ravnanju posluževati določenih postopkov ali pridobiti soglasje za nekatere

odločitve. Kot najpogostejši prvi primer opisanih kodiﬁciranih oblik v naših krajih štejemo

obred ustoličevanja karantanskih knezov, ki je iz opisov znan že iz . stoletja in s katerim so

Karantanci »naredili kneza« (lat. ducem fecerunt), določal pa naj bi, da mora knez odgovarjati

na vprašanja in zagotoviti, da bo pravičen sodnik in da bo skrbel za blagor dežele, ter svojo

oblast nato »izročiti« dalje (lat. ducatum illi dederunt), kljub temu da z zgodovinskimi dejstvi

ni mogoče dokazati, da je bil obred takšnega ustoličevanja že oblika tovrstne legitimacije (Štih

idr., , str. ).

Uveljavljanje človekovih pravic .



temeljno vodilo obdobja širjenja konstitucionalizma, ki sledi njegovim

opisanim začetkom.

Devetnajsto stoletje štejemo kot stoletje širjenja ustavnosti (predvsem

v Evropi) in pisanih ustav, ki urejajo državno oblast izhajajoč iz načela

ljudske suverenosti in postopoma vključujejo pravice posameznika ter

zagotavljajo njegovo varstvo nasproti oblasti.

Ker je bilo plemstvo skupaj z vladarji v Evropi še vedno precej moč-

no, so ustave pri izvajanju oblasti sprva predvidevale le omejeno so-

delovanje ljudstva. Pomen volitev kot načina zamenjave vladajočih in

sredstvo nadzora nad oblastjo je bil na začetku pogosto zelo skromen,

vendar je postopoma naraščal s širjenjem volilne pravice.

V Evropi je sicer prva in hkrati tudi najstarejša ustava na svetu ustava

San Marina iz leta , ki se neprekinjeno uporablja vse do današnjih

dni. Ker pa je ustava države nekodiﬁcirana, kar pomeni, da vsi njeni

elementi niso del zakonodaje, se kot najstarejša pogosto navaja ustava

Združenih držav Amerike iz leta . . maja . leta je bila kot dru-

ga v Evropi sprejeta ustava Poljske, ki je zaradi rusko-poljske vojne leta

 sicer učinkovala zgolj eno leto, je pa v besedilu ustave vzpostavila

ustavno monarhijo z jasno razdelitvijo izvršilne, zakonodajne in sodne

oblasti. Tej je nato leta  sledila že omenjena ustava Francije, leta

 in  sta bili sprejeti ustavi severnoevropskih držav Norveške

in Nizozemske, sledile so jim Belgija (), Luksemburg (), Švica

(), Italija z Albertinskim statutom (), Danska (), Avstrija

s t. i. »decembrsko ustavo» (), Nemčija ob združitvi (). Države

srednje Evrope so se ustavnemu valu večinoma pridružile po letu ,

medtem ko so države vzhodne Evrope prve ustave, ki so določale tudi

obseg pravic državljanov, sprejele šele proti koncu . stoletja, Rusija

komaj na začetku . (Jambrek idr., ; Trone, ; Lampe, ;

Daum, ).

Prva svetovna vojna (–), ki je zajela večji del sveta, je spre-

menila način razmišljanja in dojemanja sveta ter s tem tudi človekovih

pravic. Spremenile so se dotedanje ustaljene oblike življenja in druž-

benih odnosov ter pojavile številne nove ideje. Propadle so najstarejše

imperialne države, številni predvsem evropski narodi pa so se osvobo-

dili ter na načelih spoštovanja pravic človeka in državljana oblikovali

nove države. Kot enega od pomembnih dosežkov ob koncu te vojne

 Nanjo sta vplivala Corpus Juris Civilis in rimsko običajno pravo, z vsebinami -ove Dekla-

racije o državljanskih pravicah iz leta  je bila ustava San Marina sicer zadnjič dopolnjena

leta .



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



štejemo ustanovitev Društva narodov (), organizacije, ki naj bi

spodbujala mednarodno sodelovanje in s tem tudi varovanje pomemb-

nih temeljnih pravic.

Ena najmodernejših ustav opisanega zgodovinskega obdobja, »wei-

marska« ustava, je bila sprejeta . avgusta  kot ustava nove demo-

kratične republikanske nemške države na zasedanju narodne skupščine

v mestu Weimar. Ta ustava je primer evropske demokratične ustave, ki

izhaja iz pravic posameznika in državljana – človekovim pravicam je na-

menila izredno obsežno poglavje, hkrati pa uvedla moderno republikan-

sko obliko parlamentarizma. Ob pravici do lastnine in gospodarske po-

bude so v njej prvič omenjene ter naštete obsežne socialno-ekonomske

in kulturno-prosvetne pravice, zaradi česar jo štejemo tudi kot izrazit

primer ustave moderne liberalne in hkrati intervencijske države. Wei-

marska ustava je služila za vzor pri sestavljanju nekaterih drugih ustav,

ki so nastale po prvi svetovni vojni. Podrobno je določila politične pra-

vice, ki gredo vsem državljanom, kot so pravica zbiranja (čl. ), zdru-

ževanja (čl. ), svoboda in tajnost volitev (čl. ). Posebej je bil zago-

tovljen enakopraven dostop do javnih služb (čl. ). Lastninska pravica

je bila zajamčena (čl. ), v gospodarskem prometu pa je veljala v skladu

z zakoni pogodbena svoboda (čl. ). Za ohranitev zdravja in delovne

sposobnosti, za varstvo materinstva in za primer starosti je država ob

sodelovanju zavezancev ustvarila obsežen zavarovalni sistem (čl. ),

ki je zagotavljal minimum socialnih pravic za celoten delavski razred.

Potem ko je bila . novembra  razglašena avstrijska republika,

je bila . oktobra  sprejeta nova avstrijska ustava, ki je temeljila

na klasičnih pravicah človeka in državljana ter zagotavljala relativno

visoko raven političnih in tudi socialnih pravic (z dopolnitvami leta

 in ). Vendar se je Avstrija spopadala s hudimi gospodarskimi

težavami ter pomanjkanjem prave tradicije spoštovanja državljanskih

pravic. V začetku leta  so gospodarska kriza ter notranja politična

nasprotja, zlasti med socialdemokrati in krščanskimi demokrati, do-

segla vrhunec, kar je imelo za posledico prepoved socialdemokratske

stranke. Parlament je istega leta brez socialdemokratskih poslancev

sprejel novo ustavo, ki je vrsto klasičnih pravic in svoboščin odpravila

ali bistveno omejila (onemogočila je npr. možnost politične opozicije)

ter je veljala do priključitve Avstrije nemškemu rajhu leta  (Hil-

pold, ).

 Glej Ustava nemške države , v Jambrek idr. (, str. ).

Uveljavljanje človekovih pravic .



Kot državna skupnost južnoslovanskih narodov je z aktom o združi-

tvi, sprejetim . decembra , nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slo-

vencev. Njeno ustavo, v pomembnem delu povzeto po weimarski, je .

junija  na Vidov dan zgolj z navadno večino sprejela ustavodajna

skupščina. Ustava, ki je veljala do državnega udara leta , je uvaja-

la izrazito centralistično in unitarno monarhično vladavino. Izhajajoč

iz predpostavke, da trije narodi predstavljajo en jugoslovanski narod,

je onemogočala oblikovanje kakršnih koli nacionalno zaokroženih in

zgodovinsko utemeljenih politično-upravnih enot. Vsebovala je dokaj

obsežno poglavje o človekovih pravicah, vključno s socialno-ekonom-

skimi pravicami. Z določbami o enakosti pred zakonom (čl. ), osebni

svobodi (čl. ), nedotakljivosti stanovanja (čl. ), svobodi vesti (čl. ),

tiska (čl. ), združevanja (čl. ) in tajnosti pisem (čl. ) ter svobo-

di znanosti in umetnosti (čl. ) je bila primerljiva z ustavami drugih

evropskih držav. Prav tako je zaposlene postavljala pod zaščito drža-

ve (čl. ). Zanimivo je, da je ta ustava zagotavljala pravico do osebne

lastnine ob poudarjanju obveznosti, ki izvirajo iz lastnine, in določala

razlastitev veleposestev ter njihovo porazdelitev v korist onim, ki ob-

delujejo zemljo (čl. ) (Ustava Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev,

, v Jambrek idr., , str. ). Ne glede na te ustavno deklarirane

pravice pa se je v praktičnem delovanju te države pod vodstvom srbske

politične oligarhije uveljavljal avtoritarni unitarizem, ki je spregledo-

val nacionalne pravice ostalih narodov. Notranje napetosti so poveče-

vale velike gospodarske težave zaradi gospodarske krize. Poskusi, da

bi rešili nacionalno in socialno vprašanje v Kraljevini , so bili zato

vnaprej obsojeni na neuspeh (Zečević, ; Balkovec, ).

Ustavni razvoj človekovih pravic pa je povsem drugače potekal v

Rusiji. T. i. »leninska» ustava Ruske sovjetske republike iz leta  je

bila povsem drugačen tip ustave, saj je izhajala iz predpostavke o zgo-

dovinski zmagi proletarske revolucije. Ustava je vzpostavila diktaturo

proletariata kot obliko državne organizacije v prehodu od kapitalizma v

socializem (Britovšek, , str. ) in radikalno omejila vse politične

 Vidovdanska ustava je bila sprejeta s  glasov, kar je bilo v nasprotju s Krfskim paktom

in akti iz decembra , ki so za sprejem ustave zahtevali kvaliﬁcirano absolutno večino.

Od slovenskih poslancev so zanjo glasovali samo predstavniki Samostojne kmetijske stranke

in Jugoslovanske demokratske stranke. Poslanci narodnih socialistov in socialnih demokra-

tov so bili proti. Poslanci Slovenske ljudske stranke so skupščino zapustili že . junija zaradi

nestrinjanja z uvajanjem centralistične državne ureditve, poslanci Komunistične stranke pa

. junija v znak protesta proti Obznani, ki je Komunistično partijo postavila izven zakona

(Zečević, ; Balkovec; ).



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



pravice, ki bi lahko služile »izkoriščevalskemu« razredu, ter uvedla

»ljudsko demokracijo» (Denisov in Kiričenko, , str. ). Ta ustava,

ki je služila kot model ustavam drugih sovjetskih republik, ki so nasta-

le na ozemlju bivše carske Rusije, je doživela hudo kritiko iz vrst evrop-

ske socialne demokracije. Po njenem modelu je bila leta  priprav-

ljena prva ustava Zveze sovjetskih socialističnih republik, ki je bila

sicer v svoji skrajni obliki sprejeta pod oznako »stalinska« leta . Iz-

hodišče stalinske ustave je bilo prepričanje, da je kapitalizem dokonč-

no likvidiran in da so antagonistični razredi izginili, obstajala pa naj

bi samo prijateljska razreda delavstva in kmetov. Vsa oblast pripada

delovnim ljudem, vodenje družbe pa z diktaturo preko komunistične

stranke kot najvišje oblike političnega organiziranja delovnih ljudi in

hkrati kot vodilne sile v boju za zgraditev komunizma izvaja delavski

razred kot najnaprednejši. Vrhovni sovjet kot predstavniško telo je le

še formalni potrjevalec sklepov komunistične stranke (str. ). Ustava

je vsebovala obsežen del (X. poglavje), posvečen temeljnim pravicam

in dolžnostim državljanov, ki jih deli na politične, socialno-ekonomske

in kulturne. Med političnimi pravicami (čl. –) zagotavlja pravico

vesti, svobodo govora, pravico tiska, svobodo zbiranja in združevanja,

vendar pri tem poudarja, da so te pravice povezane le z emancipacijo

delavskega razreda. Hkrati ko npr. zagotavlja svobodo vere, izhaja iz

prepričanja, da so družbeni vzroki religije izginili. Prav tako svobodo

govora interpretira le v interesu izgradnje komunizma in utrjevanja

miru. Svobodo tiska in izražanja mnenj skozi tisk razume v smislu, da

je celoten tisk na razpolago delovnim ljudem. Svoboda zbiranja naj bi

bila po tej ustavi namenjena izključno izražanju javnega mnenja o vseh

pomembnih vprašanjih sovjetskih ljudi. Podobno v skladu z interesi

delovnih ljudi je formulirana tudi svoboda združevanja (Jambrek idr.,

). Tako opisano razumevanje človekovih pravic in svoboščin je v

praksi omogočalo neomejeno totalitarno oblast ene same politične

stranke oz. njenega voditelja ter preganjanje vsakršne opozicije z naj-

nasilnejšimi sredstvi.

Večina ustav, ki so bile sprejete po prvi svetovni vojni, je sicer v

nasprotju z zadnjim predstavljenim primerom upoštevala razvojne

 Sovjetska »stalinska« ustava je po drugi svetovni vojni služila kot model za ustave držav sre-

dnje in vzhodne Evrope, ki so v posebnih okoliščinah vzpostavljale socialistično družbeno

ureditev. Med temi so tudi ustave Madžarske, Češkoslovaške (), Poljske (), Romunije,

Bolgarije () in Albanije. Pod vplivom rešitev v tej ustavi je nastajala tudi prva ustava Fe-

derativne ljudske republike Jugoslavije, ki je bila sprejeta . januarja  (Ribarič in Ribičič,

, str. ).

Uveljavljanje človekovih pravic .



spremembe, ki sta jih prinesla po eni strani sama dotedanja izkušnja

in ideja pomembnosti razvoja konstitucionalizma, z njim povezanih

delitve oblasti po sistemu nadzora in ravnovesij ter vloge človekovih

pravic, hkrati pa tudi aktualni družbeni ter ekonomski in politično-

ideološki procesi, povezani z industrializacijo ter s tržno ekonomijo. Z

izjemami, kot sta omenjeni leninska in vidovdanska ustava, nastanek

novih držav v Evropi in z njimi prvih demokratičnih ustav, sprejetih

v obdobju neposredno po prvi svetovni vojni, predstavlja pomemben

dosežek v procesu razvoja in varstva človekovih pravic pred posegi

drugih ter še posebej države – a žal, kot so pokazali nadaljnji zgodo-

vinski dogodki, zgolj na papirju, saj so bile države same neuspešne pri

zagotavljanju pogojev za učinkovito delovanje političnega sistema.

Novim demokratičnim državam je manjkalo tudi izkušenj z delova-

njem demokratičnega parlamentarizma, slabo razvita demokratična

kultura v Italiji in Nemčiji pa ni prispevala k razreševanju konﬂiktov

na racionalen način. V obeh deželah, kjer je bila vloga države zgodo-

vinsko bolj poudarjena, so prevladovali avtoritarni vzorci upravljanja

in obnašanja. Novim parlamentarnim sistemom je prav tako primanj-

kovalo varovalnih mehanizmov, ki bi preprečevali pogosto razpuščanje

parlamenta in oblikovanje novih vlad. Uspeh parlamentarne demokra-

cije je zmanjševala tudi radikalnost posameznih strank, ki niso hotele

prevzeti svojega deleža odgovornosti za delovanje demokracije ali pa

so parlamentarne oblike delovanja hotele zgolj izrabiti za svoj pohod

na oblast (Papuashvili, ). Začetni primer so ruski boljševiki, ki so

l.  z revolucionarnim prevzemom oblasti in leto kasneje s spreje-

mom leninske ustave v bistvu preprečili sprejem moderne ustave, ki bi

razglasila podobno raven človekovih pravic, kot so jih jamčile ustave

držav zahodne Evrope (Jambrek idr., ). V desetletju, ki je sledilo

po koncu prve svetovne vojne, se je z nastankom velike ﬁnančne kri-

ze leta , ki je imela za vzpostavljene prve demokratično konsti-

tutivne temelje zahodnega sveta katastrofalne posledice, pokazal tudi

pomen gospodarske ter socialne stabilnosti. Te posledice so vodile do

iskanja rešitev v totalitarnih ideologijah, povezanih z nacionalnimi ali

razrednimi vrednotami in zavračanjem idej o človekovih pravicah ter

s prizadevanjem za totalno oblast oz. podreditev vseh ljudi in celot-

ne civilne družbe državi, ki postane zgolj instrument za uresničevanje

ene strankarske volje. Avtoritarne in populistične stranke so človeko-

ve pravice ter pravice manjšin uspele postopoma odpraviti z uporabo

večinskega načela odvzemanja pravic manjšinam, ki mu posamezne



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



družbene skupine niso nasprotovale, vse dokler se to isto ni zgodilo

tudi njim. Totalitarne stranke in gibanja, ki so prišli na oblast v srednji

in vzhodni Evropi, so tako na opisani način pod krinko izrednih raz-

mer in z obljubami o zagotovitvi novega reda ter miru povsem zanikali

ustavno zamišljene in vzpostavljene ideje ter poslanstva zagotavljanja

in varovanja človekovih pravic (Caldwell, ).

Navkljub povojnim pozitivnim procesom ter rezultatom v obdobju

po prvi svetovni vojni ne Društvu narodov in ne državam ter njihovim

ustavnim zavezam, tako zaradi osebnostnih kot ideološko vodenih

interesov, ni uspelo izpolniti razvojnega demokratičnega poslanstva

države in njenih ljudi. Vsi, posebej tudi prvi poskusi mednarodnih do-

sežkov so bili ob vrsti zahtevnih gospodarskih in socialnih razmer pov-

sem nemočni ter pozabljeni v odnosu do neslutene širitve avtoritarnih

nacionalističnih idej v Evropi, ki je neizbežno vodila v drugo svetovno

vojno (–).

Obdobje druge svetovne vojne v Evropi, ki jo je sprožil napad nacistične

Nemčije na Poljsko leta  (še pred tem je Nemčija zasedla in ukinila

Češkoslovaško republiko), je čas najbrezobzirnejšega ter najkrvavej-

šega teptanja osnovnih pravic in svoboščin ljudi ter celotnih narodov

na zasedenih ozemljih in kršenja temeljnih načel mednarodnega pra-

va. Zaradi načrtovanega kršenja osnovnih civilizacijskih norm in sis-

tematične krutosti povzročiteljev, ki so s koncentracijskimi taborišči

vzpostavili pravo industrijo smrti, ta vojna presega vse doslej znane

načine preganjanja in iztrebljanja ljudi. Nacistična in tudi fašistična

ideologija sta poudarjali manjvrednost celih narodov ter ras ali jim od-

rekala pravico do obstoja. Nacistična Nemčija in fašistična Italija sta

v osvajalnih pohodih zasedli velika ozemlja drugih držav, nekatere pa

sta si razdelili in priključili. Pri tem so jima pomagale tudi nekatere

druge države (Madžarska, Romunija, Bolgarija). Vojaške enote, različ-

ne vojaške uprave in policije so na zasedenih ter proti mednarodnemu

pravu priključenih ozemljih izvajale najrazličnejše oblike preganjanja

domačega prebivalstva, vključno z izseljevanjem, s prisilnim novače-

njem v svojo vojsko, z zapiranjem in izganjanjem v delovna ter uni-

čevalna taborišča, kjer so izvajali tudi razne medicinske poskuse na

ljudeh. Hkrati s plenjenjem imovine domačih ljudi in z uvajanjem re-

presalij nad civilisti so se posluževali tudi zajemanja talcev. Celotnim

narodom so odrekali pravico do obstoja in razvoja, izkoriščali njihova

naravna bogastva in industrijske zmogljivosti, onemogočali izobraže-

vanje ter kakršno koli nujno pomoč, njihovim pripadnikom pa odvzeli

Uveljavljanje človekovih pravic .



tudi pravico do nepristranskega sojenja (Jambrek idr., ; Primus,

; Traverso, ).

Že v začetku leta  je ameriški predsednik Roosevelt koncept člo-

vekovih pravic umestil na dnevni red svojega nagovora kongresa, v ka-

terem je svojo vizijo sveta utemeljil na štirih temeljnih svobodah člove-

ka: () svobodi govora in izražanja; () svobodi čaščenja (angl. warship);

() svobodi pred željo (angl. from want) in () svobodi pred strahom.

Prav omenjene pravice so po kasnejšem srečanju Roosevelta z britan-

skim predsednikom vlade Churchillom predstavljale temelj naslednjih

ključnih medvojnih dokumentov, povezanih z vsebinami človekovih

pravic: () skupne deklaracije, poznane pod imenom e Atlantic Char-

ter (), () deklaraciji Združenih narodov iz leta  ter () t. i. drugi

verziji Listine pravic (), kot jo je poimenoval Roosevelt in v katero

so bile dodane še pravice do zdravja, izobraževanja, dela, hrane, obleke,

doma in rekreacije (Newman in Weissbrodt v Freemann, , str. ).

Vse navedene vsebine so bile po koncu druge svetovne vojne v obliki

pravnih in političnih zavez držav s celega sveta in z vzpostavitvijo Or-

ganizacije združenih narodov () leta  utemeljene s sprejemom

Splošne deklaracije človekovih pravic, še posebej njene preambule (United

Nations General Assembly, ).

Iz vsebine preambule k Splošni deklaraciji človekovih pravic (United

Nations General Assembly, ):

• [K]er pomeni priznanje prirojenega človeškega dostojanstva vseh

članov človeške družbe in njihovih enakih in neodtujljivih pravic

temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu;

• ker sta zanikanje in teptanje človekovih pravic pripeljala do bar-

barskih dejanj, žaljivih za človeško vest, in ker je bila stvaritev

sveta, v katerem bi imeli vsi ljudje svobodo govora in verovanja

in v katerem ne bi živeli v strahu in pomanjkanju, spoznana za

najvišje prizadevanje človeštva;

• ker je nujno potrebno, da se človekove pravice zavarujejo z močjo

prava, da človek ne bi bil prisiljen zatekati se v skrajni sili k uporu

zoper tiranijo in nasilje;

• ker je nujno potrebno pospeševati razvoj prijateljskih odnosov

med narodi;

• ker so ljudstva Združenih narodov ponovno potrdila svojo vero v

temeljne človekove pravice in dostojanstvo in vrednost človeko-

ve osebnosti, v enakopravnost moških in žensk in se odločila, da



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



bodo podpirala družbeni napredek in ustvarjanje boljših življenj-

skih pogojev v večji svobodi;

• ker so se vse države članice zavezale, da bodo, v sodelovanju z

Združenimi narodi, pospeševale splošno in resnično spoštovanje

človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

• ker je skupno razumevanje teh pravic in svoboščin največjega po-

mena za popolno uresničitev te zaveze.

Generalna skupščina razglaša

• [t]o splošno deklaracijo človekovih pravic kot skupen ideal vseh

ljudstev in vseh narodov z namenom, da bi vsi organi družbe in

vsi posamezniki, vedno v skladu s to Deklaracijo, pri pouku in

vzgoji razvijali spoštovanje teh pravic in svoboščin ter s postop-

nimi državnimi in mednarodnimi ukrepi zagotovili in zavarovali

njihovo splošno in resnično priznanje in spoštovanje, tako med

narodi držav članic samih, kakor tudi med ljudstvi ozemelj pod

njihovo oblastjo.

Deklaracija je sestavljena iz preambule in  členov, ki vsebujejo pravi-

ce posameznikov, ki so vključene v ustave večine držav na svetu, nahajajo

pa se tudi v številnih mednarodnih pogodbah, regionalnih instrumentih

o človekovih pravicah in drugih ukrepih. Splošna deklaracija človekovih

pravic predstavljala osnovo za vzpostavitev okoli  vrst mednarodnih

pravnih instrumentov na področju človekovih pravic ter je bila omenje-

na kot neposredni vir sklicevanja v  vsebinsko sorodnih dokumentih

(Morsink, ). Neposredno na podlagi Splošne deklaracije človekovih

pravic je bilo pod okriljem Organizacije združenih narodov sprejetih še

naslednjih  drugih mednarodnih konvencij, ki bodisi urejajo izbrana

temeljna vsebinska področja ali pa ciljne družbene skupine:

. Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminaci-

je, /;

. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, /

;

 Deklaracija ima naravo nezavezujočega splošnega pravnega akta, s podpisom se izkazuje stri-

njanje z vsebino pogodbe ter na (zgolj; op. avt.) načelni ravni kodiﬁcira izkušnje že obstoječih

pozitivnih in negativnih dejanj v obliko pravil. Konvencije (angl. treaty, covenant) pa imajo po

svoji naravi za podpisnice status obvezujoče pravne pogodbe.

 Prva letnica pomeni leto sprejema, druga pa leto, ko sprejeti dokument stopi v veljavo, v koli-

kor to ni leto sprejema.

Uveljavljanje človekovih pravic .



. Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah,

/;

. Deklaracija o otrokovih pravicah () in nato Konvencija o otro-

kovih pravicah, /;

. Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ;

. Konvencija proti mučenju in drugemu krutemu, nečloveškemu ali

ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, ;

. Mednarodna konvencija o varstvu pravic vseh delavcev migrantov

in članov njihove družine, ;

. Mednarodna konvencija za zaščito vseh oseb pred prisilnim izgi-

notjem, ;

. Konvencija o pravicah invalidov, ;

. Izbirni protokol h Paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih

pravicah, ;

. Izbirni protokol k Mednarodnemu paktu o državljanskih in poli-

tičnih pravicah, ;

. Drugi izbirni protokol k Mednarodnemu paktu o državljanskih in

političnih pravicah, katerega cilj je odprava smrtne kazni, ;

. Izbirni protokol h Konvenciji o odpravi diskriminacije žensk,

;

. Izbirni protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah o vključevanju

otrok v oborožene spopade, ;

. Izbirni protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah o prodaji ot-

rok, otroške prostitucije in otroške pornograﬁje, ;

. Izbirni protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah o sporočilih

postopka, ;

. Izbirni protokol h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim,

nečloveškim ali ponižujočim ravnanjem ali kaznovanjem, ;

. Izbirni protokol h Konvenciji o pravicah invalidov, /.

Danes je deklaracija prevedena v  svetovnih jezikov in od leta

 dalje velja za najpogosteje preveden dokument na svetu (United

Nations Human Rights Oﬃce of the High Commissioner, b. l.b).

Na evropskih tleh pa so bili v okviru delovanja Sveta Evrope in kas-

neje tudi Evropske unije () sprejeti še naslednji temeljni pravni do-

kumenti s področja človekovih pravic:

 Sveta Evrope, ki je mednarodna organizacija, ne smemo zamenjevati z Evropskim svetom

niti sSvetom Evropske unije, ki sta dve telesiEvropske unije, ki je nadnacionalna politična in

ekonomska unija  držav članic.



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



• Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svo-

boščin, ;

• Evropska socialna listina, ;

• Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic, ;

• Evropska konvencija o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali

ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, ;

• Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih, ;

• Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin, /;

• Listina  o temeljnih pravicah, ;

• Direktiva o rasni enakosti, ;

• Direktiva o enakosti pri zaposlovanju, .

Zgodovinsko gledano je vsebina Splošne deklaracije človekovih pra-

vic, prav posebej njene preambule, podobna prvim zgodovinskim

dokumentom, ki so nastajali vse od Virginijske deklaracije () in

francoske Deklaracije o pravicah človeka in državljana () dalje, ta

pa po vzorih njenih predhodnic, začenši z Magno Carto Libertatum.

Na vsebino Splošne deklaracije človekovih pravic so pod vplivom načel

mednarodnega sodelovanja in iz potrebe po pravičnejšem svetovnem

redu vplivali tudi po prvi svetovni vojni leta  ustanovljena Liga

narodov, podpisana versajska mirovna pogodba ter povsem sveži

spomini na holokavst in vsa druga grozodejstva, storjena med drugo

svetovno vojno, končno pa tudi nürnberški procesi proti vojnim zlo-

čincem, ki so poudarili pomen vzpostavitve pravnih načel, po katerih

morajo posamezniki odgovarjati za kršitve človekovih pravic (Shes-

tack, ).

Idejno gledano je Splošna deklaracija človekovih pravic utemeljena na

individualnih, državljanskih in političnih pravicah iz kategorij t. i. ne-

gativnih pravic, a ne zanemari tudi kolektivnih, socialnih, ekonomskih

in kulturnih pravic iz kategorij t. i. pozitivnih pravic.

Zgleduje se po klasični šoli razumevanja človekovih pravic kot narav-

nih pravic prirojenega dostojanstva in pravic posameznikov skladno s

ﬁlozoﬁjo razsvetljenstva . in . stoletja. Na njeno vsebino so vpliva-

le Lockove zamisli o naravnih pravicah, Rousseaujeva teorija družbene

pogodbe ter Voltairovo zagovarjanje svobode govora in vere (Shestack,

). Konzervativno-utilitarna ideja človekovih pravic se izkazuje v

iskanju soglasja o temeljnih normah in vrednotah, ki na koncu procesa

dobijo skupni imenovalec evropskega in liberalnega dojemanja sveta

Človekove pravice po obeh svetovnih vojnah .



ter mesta človekovih pravic v njem. Kot pa izpostavlja Morsink (,

str. ), je besedilo Splošne deklaracije človekovih pravic zaradi nacistič-

ne zlorabe razumevanja naravnosti pravic z vidika rasne superiornosti

izjemno previdno in ves čas uporablja izraz »človekove pravice«, čeprav

se pri opredeljevanju le-teh opira na vsebine razumevanja »naravnih

pravic«.

Na podlagi vsebin Splošne deklaracije človekovih pravic in iz nje izha-

jajočih kasnejših konvencij Karl Vašák () in kasneje Todd Landman

() po vzoru prikazanih zgodovinskih, ﬁlozofskih in pravnih teo-

retskih misli človekove pravice umestita v štiri skupine oz. po Vašáku

generacije človekovih pravic:

• prvo generacijo t. i. modrih pravic, ki jih predstavljajo civilne in

politične pravice oz. načelo pravice do svobode (fr. liberté);

• drugo generacijo t. i. rdečih pravic oz. ekonomske, socialne in kul-

turne pravice oz. načelo pravice do enakosti (fr. égalité);

• tretjo generacijo t. i. zelenih pravic oz. solidarnostne pravice po

načelih bratstva (fr. fraternité), ki (pogojno) vodijo do v aktual-

nem času potrebne vzpostavitve večje solidarnosti med posa-

mezniki in družbenimi skupinami pa tudi spoštovanja okolja ter

drugih živih bitij;

• četrto generacijo pravic, ki jih vodi načelo dobrobiti oz. blagosta-

nja človeštva, vezanega tako na človeka kot posameznika kot na

človeško skupnost (angl. human beings) ter njen nadaljnji razvoj

v smeri večjega družbenega in socialnega ravnotežja ter odnosa

do aktualnega neomejenega tehnološkega in komunikacijskega

razvoja.

. Človekove pravice po obeh svetovnih vojnah

kot vsakodnevni globalni preizkus .

Na prehodu iz . v . stoletje so se intenzivno začeli tako ekonomsko

kot politično podprti procesi globalizacije, ki naj bi v sicer zelo raznoli-

kih podobah sveta kot pozitivne elemente prinašali večjo medsebojno

 Ob samem sprejemu Splošne deklaracije človekovih pravic leta  je od skupaj  držav članic

 držav glasovalo za njen sprejem, nobena ni bila proti, osem držav je bilo vzdržanih (Sovjet-

ska zveza, Jugoslavija, Poljska, Čehoslovaška, Ukrajina, Belorusija, Savdska Arabija in Južna

Afrika), Honduras in Jemen pa nista glasovala (United Nations, , str. ). Ker za razliko

od konvencij in paktov deklaracija nima forme pravne pogodbe, je državam ni treba posebej

podpisati ali ratiﬁcirati, ampak »dokončni podpis« pomeni že soglasje države, da jo pogodba

zavezuje (United Nations, b. l.a).



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



povezanost in tudi soodvisnost, načelo univerzalnosti pa so v sebi

nosile tudi idealizirane zaveze k ne zgolj enakopravnosti, temveč tudi

enakosti človekovih pravic ne glede na razlike, ki jih s seboj prinašajo

tako naravno-biološke ter geografske kot ekonomske, družbene, kul-

turne, verske in druge oblike antropoloških danosti.

Kritiki in dvomljivci v globalizacijske in s tem posredno univerza-

listične procese so opozarjali, da to obdobje v resnici prinaša le nove

priložnosti za nova orodja kapitala in kolonizacije, izkoriščanja ter

okoriščanja bogatega dela sveta na račun večinskega revnejšega in s

tem nadaljnje bogatenje ter utrjevanje centrov moči, izhodiščno pove-

zanih z močjo ﬁnančnega kapitala (Tomlinson, ; Held in McGrew,

; Giddens, ).

Vse pogostejši so okoljevarstvene katastrofe ter seveda politične

krize, razkazovanje moči z jedrskim orožjem, s terorističnimi napadi

in z grožnjami, v aktualnem času tudi z nenadzorovanimi zmožnostmi

umetne inteligence ter še vedno številnimi oboroženimi vojaškimi spo-

padi. Po podatkih Agencije  za begunce (e  Refugee Agency

b. l.) je bilo ob koncu leta  po svetu zaradi preganjanja, konﬂiktov,

nasilja ali kršitev človekovih pravic prisilno razseljenih , milijona

ljudi, med njimi:

• , milijona beguncev,

• , milijona notranje razseljenih oseb,

• , milijona prosilcev za azil,

• , milijona ljudi, ki potrebujejo mednarodno zaščito (večinoma

iz Venezuele).

Pol leta kasneje (maja ) je bilo po vsem svetu prisilno razselje-

nih že več kot  milijonov oseb, kar v zgodovini obstoja Agencije 

za begunce predstavlja največje povečanje števila prisilno razseljenih

oseb v enem letu in je v prvi vrsti posledica vojne v Ukrajini ter drugih

 Kot prav poseben primer za ilustracijo politik človekovih pravic velja omeniti Južnoafriško

republiko, ki so jo leta  ustanovili beli evropski kolonisti. Z ustavo so najprej zagotovili

oblast in privilegije belim priseljencem. Leta  pa so uvedli še politiko rasnega razlikova-

nja, poznano pod izrazom aparthaid. Proti rasnemu razlikovanju se je boril Afriški nacionalni

kongres z voditeljem Nelsonom Mandelo, ki ga je režim skupaj s somišljeniki zaprl za vrsto

let. Ko je bil leta  apartheid končno odpravljen, so iz zapora izpustili tudi Mandelo, ki je

bil nato na demokratičnih volitvah izvoljen za predsednika Južnoafriške republike.

 Aktualni vojni med Rusijo in Ukrajino, Izraelom in Palestino, številne stalno prisotne napeto-

sti v političnih konﬂiktih na afriških tleh (npr. Namibija, Somalija, Ruanda, Sudan, Darfur),

vojna žarišča po koncu druge svetovne vojne v Koreji, Vietnamu, na Haitiju, v Liberiji, Kam-

bodži, nekdanji Jugoslaviji, Afganistanu, Siriji, Jemnu, Venezueli.

Človekove pravice po obeh svetovnih vojnah .



smrtonosnih konﬂiktov po svetu. Prav tako se viša število različnih

skupin migrantov, med katerimi prevladujejo prav ekonomski mi-

granti, ki s selitvijo v druge države iščejo priložnosti lastnega boljšega

zaslužka in s tem socialnega položaja, države, v katere se migranti pri-

seljujejo, pa lastno boljšo ekonomsko uspešnost (Hatton in William-

son, ).

Zdi se torej, da se breme opisanih povojnih kriz s končnim ciljem

konkurenčnosti in uspešnosti države prenaša na pleča njenih prebi-

valcev, s tem pa se poslanstvo države in njena prva vloga zaščite pravic

njenih prebivalcev sprevrže v čisto nasprotje, v katerem se zdi, da se

vlogi obrneta in da torej prebivalci skrbijo za varovanje pravic države

ter ne obratno.

Opisani aktualni družbeni, ekonomski in politični dogodki ter z

njimi povezane dileme so z vidika preizpraševanja vlog, poslanstva,

zavez in kritik svoje mesto našli tudi v delih sodobnih mislecev ter

ﬁlozofov, ki so se zaradi t. i. narave kontroverznosti človekovih pra-

vic prvenstveno ukvarjali z njihovimi moralnimi vprašanji, zlorabami,

vlogo prava in institucionalnih varstev, vključno z uspešnostjo varstva

človekovih pravic v luči delovanja Združenih narodov kot osrednje

mednarodne institucije, odgovorne zanj (Campbell, ; Ishay, ;

DiGiacomo, ).

Hannah Arendt (–), ena od osrednjih ﬁlozoﬁnj zadnjega

stoletja, poznana po interdisciplinarnem prepletanju ﬁlozoﬁje, eti-

ke, zgodovine in politične teorije, je z vidika vsebin človekovih pravic

pomemben pečat pustila v študijah o totalitarizmu. V svoji misli pou-

darja pomen javnega prostora, političnega delovanja in ideje politične

enakosti ter povezavo med svobodo in politično udeležbo in trdi, da se

prava svoboda uresničuje z mirnim političnim delovanjem v javnem

prostoru (Bowring, ). V delu Izvori totalitarizma (; prva izdaja

l. ) preučuje vzpon nacističnega in stalinističnega režima, pojava

političnega zla pod vplivi ideologij, propagande, razpadanja politič-

nih institucij, ter zaradi vsega navedenega nevarnost izgube politič-

ne svobode. V delu Eichmann v Jeruzalemu () na podlagi osebnega

spremljanja sojenja Adolfu Eichmannu, nacističnemu uradniku, odgo-

vornemu za organizacijo logistike holokavsta, razčleni znameniti kon-

cept »banalnosti zla«, v katerem preko preučevanja Eichmannovega

 Po oceni Združenih narodov danes () mednarodni migranti predstavljajo približno ,

odstotka svetovnega prebivalstva, leta  jih je bilo ,, leta  pa , odstotka.



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



zagovora zaključuje, kako lahko lahkomiselnost in nekritično spreje-

manje avtoritete vodita do velikih grozodejstev.

Nekaj let kasneje John Rawls (–) v delu Teorija pravičnosti

() razvije razpravo o načelih pravičnosti in poštenosti, ki bi mo-

rala voditi vsako družbo in tudi politične institucije. Avtor pravi, da

načelna uskladitev svobode in enakosti velja za osnovno strukturo

dobro urejene družbe, pravična družba pa lahko dopušča neenakosti

v dohodku in bogastvu, če le-te prispevajo k splošni blaginji najmanj

privilegiranih. Po načelih razumnega pluralizma sodobnih družb lahko

posamezniki sledijo različnim razumskim doktrinam in imajo različne

ﬁlozofske, kulturne, verske svetovne nazore, zato je pomembno, da se

neodvisno od različnih ideoloških pogledov sprejema politične odločit-

ve, ki so utemeljene na skupnem dobrem vseh.

Človekove pravice so po Rawlsu »pravice ljudi oz. narodov« (angl.

law of peoples), pomemben sestavni del mednarodnega prava pa tudi

način za določanje meja upravičenega poseganja v notranjo avtono-

mijo suverenih držav. Rawls v imenu zagotavljanja človekovih pravic

 Prvo načelo pravičnosti po Rawlsu () je povezano z enakostjo temeljnih svoboščin: vsak

mora imeti enako pravico do najobsežnejših osnovnih svoboščin, ki so združljive s podobno

svobodo za druge. Drugo načelo je načelo razlike, po katerem naj bodo družbene in gospo-

darske neenakosti urejene tako, da koristijo najmanj privilegiranim članom družbe. Končno

pa uvede še načelo maksimuma, ki pravi, da bi morali posamezniki izbrati takšno družbeno

ureditev, ki maksimizira blaginjo najmanj privilegiranih članov družbe (Rawls, ).

0 1 2 3 4 5 6

Sirija

Venezuela

Afganistan

Južni Sudan

Mjanmar

Demokratična

republika Kongo

Somalija

Sudan

Centralnoafriška

Republija

Eritrea

v milijonih

* brez Palestincev, pod okriljem

Agencije Združenih narodov

za pomoč in zaposlovanje

palestinskih beguncev na Bližnjem

vzhodu (UNRWA)

Begunci

Iskalci azila

Venezuelci, razseljeni v tujino

6,7

2,6

2,2

1,1

0,8

0,6

0,5

0,9 3,9

Slika . Razseljeno prebivalstvo po svetu (povzeto po Fleming, )

Človekove pravice po obeh svetovnih vojnah .



zagovarja tudi možnosti uporabe diplomatskih in gospodarskih sank-

cij, v resnih primerih pa tudi vojaške sile kot upravičenih odgovorov na

nasilno poseganje v druge narode (Cruft idr., ).

Joseph Raz () in Allan Buchanan (), dva od osrednjih še žive-

čih mislecev, ki se ukvarjajo z razvijanjem pogledov na človekove pra-

vice, le-te soočata v prvi vrsti s pravno normo in z moralo.

Raz, sicer velik zagovornik pravnega pragmatizma, trdi, da ve-

ljavnost prava ni odvisna od njegove moralne vsebine, temveč od

družbenih dejstev, kot jih predstavljajo npr. avtoritete pravnih urad-

nikov. V svoji vplivni knjigi Načela pravnega sistema (e Concept

of a Legal System, ) tako razvije svojevrstno različico pravnega

pozitivizma, ki poudarja pomen družbenih virov pravne avtoritete,

pri čemer pa skozi sporočilo knjige Moralnost svobode (e Morality

of Freedom, ) ostaja tudi velik zagovornik osebne avtonomije in

svobode posameznika ter vrednotnega pluralizma. Vsekakor se zara-

di njegovih pogledov Raza dojema kot enega osrednjih zagovornikov

človekovih pravic kot mednarodnopravno moralnega projekta, ka-

kršen se kaže skozi vsebine Splošne deklaracije človekovih pravic 

(Lampe, ).

Velik zagovornik pomembnosti moralne norme, ki je drugačna od

pravne, je Allen Buchanan, katerega ena od osrednjih rdečih niti pri

razvoju misli je raziskovanje demokratičnega upravljanja (angl. go-

vernance), s poudarkom na povezanosti demokratičnega odločanja z

legitimnostjo političnih institucij, obstojem mednarodnih organizacij

in etičnih načel, ki bi morala usmerjati omenjene procese. Avtor pri

takšnem razumevanju sodobnih demokratičnih podob kot osrednja iz-

postavlja načela pravičnosti in človekovih pravic, mednarodno pravo

pa kot orodje za reševanje globalnih izzivov, posebej revščine, zdrav-

stvenega varstva, etičnih dilem, povezanih s tehnološkim razvojem,

kot sta genski inženiring in umetna inteligenca (, , ). V

aktualnem obdobju Buchanan posebej poziva k potrebi po preseganju

sodobnega tribalizma, ki se odraža v političnih in kulturnih delitvah

na »naše« in »vaše«, ki niso del splošnega dejstva, da smo ljudje enaki

tudi v pravici do moralnega statusa. Moralni napredek je delno odvisen

od tega, ali imamo srečo, da se kot moralni akterji razvijamo v družbi,

ki zagotavlja ustrezne pogoje za uresničevanje naših moralnih poten-

cialov, v vsakem primeru pa svojo moralno usodo lahko prevzamemo v

svoje roke tako, da zavestno oblikujemo svoje družbeno okolje z znan-

stveno utemeljeno »moralno institucionalno zasnovo«, in na takšen



Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega



način sami določimo, kakšna morala prevladuje v naši družbi in kakšni

moralni akterji smo (Buchanan, ).

Za zadnje obdobje ﬁlozofske misli, osredotočene na človekove pra-

vice, ki se razvija ob boku in po sprejemu mednarodnih pravnih do-

kumentov, na čelu s Splošno deklaracijo človekovih pravic, bi nasploh

lahko ugotovili, da se je po eni strani močno oprlo na izpostavljanje

normativnih vidikov obstoja in varovanja človekovih pravic, razmi-

slek o razkoraku med pravnim varstvom in dejanskim stanjem ter s

tem povezano preizpraševanje o družbenih in političnih razmerah ter

ustreznosti odzivov sistemov, struktur in procesov delovanja oblas-

ti pa sta se glede na obdobje razsvetljenstva mnogo bolj umaknila v

ozadje. Sodobno obdobje se v teh pogledih sicer poglobljeno in zago-

vorniško ukvarja z vprašanji človekovih pravic posameznih družbenih

skupin ter aktualnih vsebin, kot so terorizem, okoljevarstvo, tehno-

loški razvoj, feminizem, družina in spol, okoljevarstvo (npr. Gaus in

D‘Agostino, ), poudarek na alternativah političnim sistemom in

ureditvam, ki bi bile v vsakodnevnem realnem življenju zmožne celovi-

to, ustrezneje, predvsem pa za vse enako pošteno uveljavljati zapisane

pravne norme ter pravila človekovih pravic, pa verjetno svoje mesto

dobiva tudi s pojavom prednosti ter pasti umetne inteligence in z njo

povezanih zmožnosti za politične inovacije (glej npr. Raso idr., ;

Risse, ; Leslie idr., ).



Zgodovinski pregled razvoja idej in vsebin, povezanih s človekovimi

pravicami, je pokazal, da so se ideje in vsebine, povezane s človekovimi

pravicami, vedno oblikovale v odnosu s tedaj aktualnimi družbenimi,

gospodarskimi, predvsem pa tudi političnimi dogodki in odzivi nanje.

Čeprav so imeli na razvoj človekovih pravic velik neposreden vpliv prav

s politiko povezani fenomeni, se je o politiki človekovih pravic kot o

posebnem izrazu, ki ima svoj speciﬁčen pomen ter sporočilnost, začelo

govoriti dokaj pozno, praviloma po sprejemu Splošne deklaracije človeko-

vih pravic, ki so jo kot osrednji mednarodni pravni akt na polju človeko-

vih pravic kot svoj temeljni dokument pripravili v vodilni mednarodni

politični organizaciji Združeni narodi. Prav to dejstvo je z zornega kota

širšega političnega preučevanja človekovih pravic pomembno zato, ker

predstavlja mejnik v institucionalizaciji človekovih pravic skozi vzpo-

stavitev specializiranih procesov in struktur, ki so s svojim obstojem

in delom neposredno pristojne za vsebine človekovih pravic na ravni

posamezne države in tudi mednarodnih organizacij. Z nadaljnjim spre-

jemanjem posamičnih pravnih aktov, ki so posebej opredeljevali tudi

razumevanje in odnos do človekovih pravic v primerih izbranih ciljnih

skupin ter tematik (o tem podrobneje v prehodnem poglavju, ki opisuje

vsebino Splošne deklaracije človekovih pravic), pa so se poleg institucio-

nalizacije pravic prvič opredelili tudi možni konkretni načini oz. ukrepi

za njihovo izvajanje in zaščito, katerih sprejetje ter izvajanje so predani

v odgovornost pristojnim institucijam države.



Deklaracijo je na svojem . plenarnem zasedanju . decembra  v Parizu sprejela Gene-

ralna skupščina Združenih narodov, podprle pa so jo naslednje države: Afganistan, Argenti-

na, Avstralija, Belgija, Burma, Bolivija, Brazilija, Čile, Kitajska, Kolumbija, Kostarika, Kuba,

Danska, Dominikanska republika, Ekvador, Egipt, El Salvador, Etiopija, Francija, Grčija,

Gvatemala, Haiti, Islandija, Indija, Irak, Iran, Kanada, Libanon, Liberija, Luksemburg, Me-

hiko, Nizozemska, Nova Zelandija, Norveška, Nikaragva, Pakistan, Panama, Paragvaj, Peru,

Filipini, Siam, Švedska, Sirija, Turčija, Velika Britanija, Združene države Amerike, Urugvaj in

Venezuela. Osem držav članic se je podpisa vzdržalo: Belorusija, Češkoslovaška, Poljska, Savd-

ska Arabija, Ukrajina, Južna Afrika, Sovjetska zveza in Jugoslavija (United Nations Human

Rights Oﬃce of the High Commissioner, b. l.b).

2 Obrazi politik(e) in človekovih

pravic 2



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



Z opisanimi procesi se je tako na simboličen način sklenil skoraj tisoč-

letje dolg prepletajoči se odnos med človekovimi pravicami in avtoritetami

oblasti oz. vsakokratnimi oblikami politike. Kot smo lahko videli v pred-

hodnem zgodovinskem pregledu, se je ta prepletenost kazala skozi

naslednje ključne značilnosti določenega obdobja:

. s prvimi pravnimi normami od od okoli  let pr. n. št. naprej

(Hamurabijev zakonik) skozi prve zapise in uredbe;

. v številnih idejah in mislih, povezanih z vprašanji omejevanja

moči in prisile oblasti ter s suverenostjo in suvereni do . stoletja;

. v . in . stoletju v misli o odgovornosti oblasti do svojega prebi-

valstva in predlogih o delitvi oblasti;

. konec . in v . stoletju kot rezultat revolucionarnih gibanj ter

oblikovanja, ustavnih dokumentov;

. v . stoletju po koncu druge svetovne vojne preko mednarodne

pravne zamejitve človekovih pravic kot univerzalnih pravic, s po-

sebnim poudarkom na pravicah ranljivih družbenih skupin (ot-

roci, invalidi) ter vsebinah pravic (rasna nediskriminacija, drža-

vljanske, politične, ekonomske, socialne pravice).

Sam zgodovinski pregled kaže, da so vsebine človekovih pravic, bo-

disi ko so se odražale skozi čiste ideje mislecev ali kot boj posameznih

družbenih skupin bodisi skozi pravno opredeljevanje, v vsakem od ob-

dobij odgovarjale na tedaj prevladujoče politične razmere. V začetnih

obdobjih prvih petstotih let so bile vsebine človekovih pravic tako po-

vezane s temeljnimi vprašanji politične moči, avtoritete, suverenosti.

Konec . in v . stoletju so bile vsebine človekovih pravic poveza-

ne z vzpostavitvijo institucionalnih načel delitve oblasti ter njihovo

umestitvijo in s tem prepoznanjem v prvih ustavnih dokumentih. In

končno so se v . stoletju z vsebinami Splošne deklaracije človekovih

pravic  in s slednjo dopolnjujočimi se dokumenti vzpostavili tudi

temelji za sprejemanje ter izvajanje konkretnih političnih ukrepov za

zagotavljanje in varovanje človekovih pravic posameznih skupin ter

vsebinskih področij.

Kot bomo spoznali v nadaljevanju, se je torej podoba političnega na

primeru vsebin človekovih pravic spreminjala in preraščala od najobi-

čajnejše podobe politike kot boja za moč (politika kot politics) preko po-

litike kot delovanja političnih institucij (politika kot polity) do politike

kot načina za prepoznavanje in reševanje nastalih vsakodnevnih javnih

problemov s strani političnih institucij (politika kot public policy).

Kaj vse je torej politika .



V tako opisanih konstelacijah pa podoba človekovih pravic skozi

prizmo politike ni nujno »zgolj« vprašanje vsebine moči ali pa odgo-

vornosti državnih institucij, temveč je pogosto tudi orodje političnega

samo po sebi, oz. kot bi zapisal Balibar (, str. ), »zatorej mora

biti politika človekovih pravic tudi politika drugega reda [politics of the

second order] ali pa ‘politika politike‘ [politics of politics]«.

 Temeljne podobe politike človekovih pravic je možno strniti v nas-

lednje štiri skupine »političnega« (Beetham, ; Ingram, ; Bali-

bar, ; Douzinas, ):

. človekove pravice skozi vidik uporabe moči in ideologij;

. človekove pravice skozi vidik delovanja političnih organizacij oz.

institucionalizacije moči, vključno s sistemom javnoupravnega

managementa;

. človekove pravice skozi vidik avtonomnega političnega delovanja

na posameznih vsebinskih področjih skupin, ki so odgovorni »no-

silci« pravic (angl. rights-holders), in tistih, ki pravice »zahtevajo«

(angl. rights-claimants);

. človekove pravice kot »politika pravic«.

O vseh navedenih različnih podobah politike in političnega v odnosu

do človekovih pravic bo govora v tem delu knjige, kjer bodo omenjene

podobe politike in njihove temeljne značilnosti opisane ter oprede-

ljene skozi teoretski okvir politologije (lahko tudi znanosti oz. vede o

politiki; op. avt.) in nadalje ilustrirane na konkretnih vsebinah, pove-

zanih s človekovimi pravicami.

. Kaj vse je torej politika .

Čeprav je zastavljeno vprašanje navidezno preprosto, pa (vsaj) polito-

loška stroka pri podajanju odgovorov nanj opozarja, da imamo pri razu-

mevanju besede politika opraviti z vsebinsko prepletenim in ne popol-

noma določljivim fenomenom. Tako, denimo, Heywood (, str. )

zapiše, da lahko ponudimo toliko opredelitev politike, kolikor različnih

avtoritet in njihovih pogledov nanjo obstaja, kar po McLeanu in McMil-

lanu (, str. ) nadalje vodi do težav v iskanju splošnega soglasja o

tem, katere vidike družbenega življenja razumeti kot »politične«. V do

sedaj enem najanalitičnejših del o vprašanju politike, ki je leta  izšlo

v Sloveniji (Bibič, ), urednik razumevanje politike strukturira glede

na njeno splošno pojmovanje, z enačenjem z demokracijo, glede na časov-

no dimenzijo, v katero uvrsti tekste o novi oz. postmoderni političnosti,



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



ter glede na ﬁlozofsko razumevanje politike. Takšno pojmovanje je ute-

meljeno z navajanjem številnih pogledov in opredelitev politike, ki so

jih skozi čas podajali t. i. klasiki politične misli (str. –).

Zgodovinsko gledano korenine pojmovanja politike in političnos-

ti lahko postavimo v obdobje antike, ko so bile vzpostavljene prve

politične skupnosti, imenovane polisi. Ti so po mnenju Aristotela

predstavljali najboljšo obliko družbene organizacije, v kateri so lahko

delovali (izbranci; op. avt.) državljani – zoon politikon. Z deli Platona in

Aristotela so se tako odprle prve razprave o politiki, ki so se jim vse do

danes pridruževale nove ali dodelane, kljub temu da se zdi, da je nara-

va izhodiščnega vprašanja ostala precej nespremenjena. V tem smislu

Marsh in Stoker (, str. –) menita, da je iskanje vprašanja o poli-

tiki predvsem ontološke narave, saj nas vsakokrat zanima, kaj je to in

kaj je o tem sploh treba vedeti. Navezujoč se na Haya določita dva širša

vidika opredeljevanja političnega, pri čemer se prvi navezuje na insti-

tucionalno areno, ki jo oblikuje in v kateri se nato izvaja politika, drugi

pa na družbene procese, ki se odvijajo, ko se oblast odloči (ne)delovati.

V primeru prvega se prevladujoče osredotočamo na razumevanje poli-

tike z vidika njenih institucij, pri drugem pa preko poznavanja moči v

družbi in boja zanjo na politiko z vidika (re)distribucije virov ter s tem

vsaj posredno njene dobrobiti.

Na najrazumljivejši in hkrati najpreprostejši način pa je kompleks-

nost razumevanja politike možno razložiti kar preko poznavanja nje-

nega etimološkega ozadja. V angleškem jeziku se namreč za opisovanje

političnega uporabljajo trije različni izrazi, ki dajejo poudarke trem raz-

ličnim vsebinam razumevanja tega fenomena. V primeru, ko se o po-

litiki razpravlja z vidika zvrsti političnega sistema neke države pa tudi

ideologije, boja za moč in prevlado, ki se v parlamentarnih strankarskih

demokracijah izvaja skozi strankarsko delovanje, še prav posebej v času

volilnih kampanj in na volitvah samih, se zanjo uporablja splošen (tudi

pogovorno najpogosteje uporabljen) izraz politika kot politics. Gre za

tisti del politike, ki od vseh odraža najčustvenejšo, interesno vodeno

dejavnosti. Kadar v nasprotju z opisanim govorimo o politiki kot nizu

racionalnih, predvidljivih in na pravilih opredeljenih aktivnosti ter



Problematika, s katero se srečuje večina ostalih evropskih jezikov, je, da se omenjene vsebine

ne opisuje z več izrazi, ampak zanje obstaja en sam. Tako, denimo, v nemškem jeziku govori-

mo o die Politik, v italijanskem o la politica, v francoskem o la politique, slovenski jezik pozna

zgolj izraz politika, s podobno problematiko v svojem jeziku so se srečali tudi hrvaški politolo-

gi (Petak, ).

Kaj vse je torej politika .



procesov na določenem področju delovanja (denimo politika na podro-

čju ekonomije, ﬁnanc, sociale, šolstva, zdravstva, kulture), govorimo o

javni politiki oz. public policy. Tedaj pa, ko nas zanima zlasti instituci-

onalni vidik politike oz. različne teritorialne ravni njenega delovanja

(lokalna, regionalna, nacionalna, nadnacionalna, transnacionalna ali

globalna), uporabljamo izraz politika kot polity (več o tem glej tudi v

Dunn, ; Parsons, ; Heywood, ; Fink-Hafner, ).

V primerih vsakodnevnega političnega delovanja (politics) se tako vse-

bine človekovih pravic pojavljajo kot del delovanja in vsebinskih pro-

gramskih stališč ter idej političnih strank, kot orodje v boju za pridobi-

vanje politične moči, za nagovarjanje in prepričevanje volivcev. Glavni

politični nosilci teh vsebin so politični akterji, na čelu s političnimi

strankami in njim sorodnimi skupinami v družbi, med katerimi izsto-

pajo interesne skupine, nevladne organizacije, tudi mediji. V primerih

javnopolitičnega (public policy) delovanja se človekove pravice gleda sko-

zi procese in raznolike ukrepe reševanja nastalih problemov v povezavi s

človekovimi pravicami. Znotraj posameznih področij, v katerih nastane-

jo problemi, je naloga javne politike, da zna te probleme prepoznati, jih

ustrezno opredeliti, preko izbranih konkretnih ukrepov poiskati najop-

timalnejše rešitve zanje, te nato pravno formalizirati in jih z namenom

moč, oblast, avtoriteta,

interesi, ideologija

procesi, ukrepi, pravila delovanja

na nekem področju, problemu

teritorij, institucije oblasti

B (institucije/polity)

C (javna politika/public policy)

A (politika/politics)

ABC

ČLOVEKOVE PRAVICE

SKOZI DELA SODIŠČ,

MINISTRSTEV,

PARLAMENTA,

OMUDSMANA

ČLOVEKOVE PRAVICE

SKOZI PROGRAME IN

STALIŠČA POLITIČNIH

STRANK

ČLOVEKOVE PRAVICE

V SOCIALNI, GOSPODARSKI,

IZOBRAŽEVALNI

POLITIKI

Slika . Podobe politike



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



rešitve problema uspešno izvajati. Celoten opisani proces in aktivnosti

izvajajo pristojne institucije zakonodajne in izvršile, v nekaterih prime-

rih tudi sodne veje oblasti. Način delovanja, pristojnosti in končno tudi

uspehe posamezne institucije oblasti postavljamo v osrčje razumevanja

politike kot institucionalne (polity) kategorije, kjer v primeru človekovih

pravic v ospredje stopijo za te vsebine posebej vzpostavljeni instituti,

kot je varuh človekovih pravic, različne institucije sodne veje oblasti pa

seveda tudi številne institucije na ravni izvršilne in zakonodajne veje,

oblikovane za namene skrbi za vsebine človekovih pravic.

Ob prikazanem torej lahko zaključimo, da je vsebine človekovih

pravic možno povezati tudi z različnimi (pod)disciplinami in predmeti

preučevanja političnih znanosti oz. politologije – od temeljnih vsebin,

povezanih z vprašanji, vlogo, odnosi do demokracije, moči, avtoritete,

vse do speciﬁčnih vsebin, povezanih s fenomeni mednarodne politike

in režimov ter metodološko usmerjenih raziskav, ki preučujejo okoliš-

čine, pogoje, rezultate in učinke spoštovanja (angl. respect), zasledova-

nja (angl. fullﬁlment, promotion), varstva (angl. protect) in tudi kršenja

ter zlorab človekovih pravic.

. Človekove pravice kot politike boja za oblast (podoba A) .

Človekove pravice in politična moč

Razumevanje moči v politiki je temelj razumevanja in preučevanja ob-

lasti, političnih sistemov, procesov odločanja, izvajanja ter ocenjevanja

posledic političnih dejanj in seveda odnosov med oblastjo ter posa-

mezniki, posameznimi družbenimi skupinami, prebivalstvom. Moč je

v politološki pa tudi širši sociološki in družboslovni znanosti nasploh

opredeljena kot sposobnost ene skupine, da vpliva na vedenje in nadzo-

ruje drugo skupino. V politiki je to praviloma razmerje med državo oz.

njenimi institucijami ter drugo državo in njenimi institucijami, medna-

rodnimi organizacijami ali pa seveda predstavniki iz nedržavnega okolja

(gospodarstvo, mediji, politične stranke in interesne skupine, nevladne

organizacije, druge vrste družbenih omrežij, vplivni posamezniki). Moč

v politiki vključuje zmožnost doseganja ciljev, sprejemanja odločitev in

oblikovanja rezultatov ter se lahko izvaja na različne načine, bodisi v ob-

liki t. i. trde (kot so uporaba sile in prisila, avtoriteta ali nadzor nad viri)

ali mehke moči (spodbude, vplivanje na vedenje, komuniciranje, prepri-

čevanje in osveščanje, kulturni vpliv) (Parsons, ; Bobio, ).

Ko govorimo o politični moči, je torej osrednje vprašanje povezano

z razmerji moči v posameznih političnih sistemih in s tem povezanimi

Človekove pravice kot politike boja za oblast .



vprašanji: kdo ima vpliv, kdo sprejema odločitve in kdo znotraj neke-

ga političnega sistema ima koristi ali trpi zaradi političnih dejanj. Če

želimo to razumeti, se je najprej treba vrniti na temeljno vprašanje

klasičnih tipologizacij političnih sistemov in virov moči, ki izhajajo iz

njih, nadalje pa še na strukture oz. režime, ki izhajajo iz njih. V tem

kontekstu je vse do današnjih dni vplivno in prepoznano klasiﬁkacijo

političnih sistemov v četrtem stoletju pred našim štetjem pripravil že

Aristotel (). Na osnovi preučevanja političnega delovanja  gr-

ških mestnih držav je prepoznal šest oblik vladanja, kot izhajajo glede

na to, (a) kdo vlada in (b) kdo ima koristi od tega vladanja. Z vidika

največje moči oz. koristi vseh, ki jim je vladano, je Aristotel kot najbolj-

šo obliko vladavine prepoznal politejo (polity) – vladavino, v osrednjem

slovenskem prevodu poimenovano kot »ustavno ureditev«, mnogih

vladajočih, ki vladajo v korist vseh.



Kot v slovenskem prevodu prevaja dr. Matej Hriberšek z Oddelka za klasično ﬁlologijo Filo-

zofske fakultete Univerze v Ljubljani, so po Aristotelu ustavne ureditve lahko prave in dobre

ali pa odstopanja ter odmiki od pravičnih ureditev. Prave so kraljevina, aristokracija in politeja

(gr. πολιτεία), odstopanja pa tiranija, oligarhija in demokracija. Vsaka ustavna ureditev ima

svojo ustavo, ki se lahko med seboj sicer povezujejo, a je to težko dosegljivo (Aristotel, ).



V nasprotju s sodobnim časom Aristotel čisto idejo demokracije skupaj s tiranijo in z oligar-

hijo umešča med nezaželene oblike vladanja, saj naj bi bila v rokah čeprav veliko, a še vedno

Preglednica . Človekove pravice v politoloških (pod)disciplinah

Politološko

(pod)disciplina

Ključne vsebine Vodilna

podoba

politike

Teorija Demokracija, ideologija, država, politične

stranke, civilna družba, moč, participacija,

državljanstvo, etika



Javne politike in procesi Javni interes in javno dobro, aktivnosti, ukrepi,

akterji, odnosi reševanja, sprejemanja, izvajan-

ja in ocenjevanja konkretnih problemov



Politične institucije Institucije države (po sistemu vej oblasti),

politična teritorialnost



Politično vedenje Volitve, volilni procesi in sistemi, politična

kampanja, politične stranke, volivci



Metodologija Raziskovalne metode, modeli, primerjalne

raziskave, evalvacija



Mednarodni odnosi Države in njihovi medsebojni odnosi ter raz-

merja, mednarodni režimi



Globalizacija Države in mednarodna skupnost v svetovnem

sistemu političnega



 Povzeto in prirejeno po McNabb (, str. ).



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



Danes je po svetu možno prepoznati v grobem šest različnih sku-

pin oz. vrst režimov oblasti, ki jih avtorji klasiﬁcirajo glede na vire in

ključne lastnosti moči ter njihove prevladujoče vrednote oz. vodilne

vsebine tega, kar smo v prvem delu knjige opredelili kot vsebine člove-

kovih pravic (Held, ; Fukuyama, ). Kot osrednji vir politične

moči se tako pojavlja vidik politične participacije oz. vprašanje, »kdo«

in »kako« vlada v imenu države. Z vidika vsebin človekovih pravic so že

prvi misleci skoraj tisoč let nazaj opozarjali, da oblast, tudi če je (bila

takrat; op. avt.) dana po načelu »naravne danosti«, ne more in ne sme

biti absolutna, ampak nadzorovana in vedno v službi suverena, ki ga od

renesančne misli dalje začenjajo predstavljati prebivalci države. Po re-

volucionarnih gibanjih in s sprejemanjem prvih ustav ena od vodilnih

pravic v tem pogledu postane tudi volilna pravica kot temeljna ter prva

oblika aktivne politične participacije ljudi pri izbiranju vsakokratne ob-

lasti. Opisani sistem ureditve države opisuje idejo demokratične veči-

ne, kot velja v zahodnem svetu, kjer so se vzpostavljale ter uveljavljale

ideje človekovih pravic in se jih je posledično zaradi njihovih lastnosti

ter vloge v sistemu začelo pojmovati kot sestavni del demokracije same

(o tem več tudi v posebnem podpoglavju v nadaljevanju). Ni pa nujno,

da je vir politične moči oblasti po celem svetu (navkljub zavezanosti

k sprejemanju univerzalnih človekovih pravic) soroden opisanemu. V

ureditvah oligarhije npr. moč vladanja ostaja v rokah izbrane manjšine,

v avtokracijah enega posameznika, v anarhičnih ureditvah pa naj nihče

ne bi razpolagal ne z močjo vladanja pa tudi ne z močjo kakršne koli

oblike legitimiranja oblasti, saj za slednjo ni potrebe. V tem smislu tudi

izbranih vladajočih, ki skrbijo za svoje in ne za koristi vladanih ter to predvidoma usmerjali

z demagogijo, ki se odraža kot »histerično navdušenje«. Kot najoptimalnejšo ureditev Aristo-

tel kot zagovornik sredine kot najboljšega možnega v politiki vidi kombinacijo demokracije

in aristokracije, v kateri je vlada v rokah »srednjega razreda« oz. tistih, ki niso ne revni in

ne bogati (v Heywood, , str. ). Za Aristotela je velika napaka neke ustave, če ljudstvo

izključi iz politike. V peti knjigi obravnava najrazličnejše vzroke trajnosti in stabilnosti raz-

ličnih ustav. Presenečenja ob hitrih spremembah ustav so posledica dejstva, da se politične

spremembe pogosto dogajajo neopazno (Kalan, ).

Preglednica . Klasične oblike vladanja oz. ustavnih ureditev po Aristotelu

Kdo ima koristi od vladanja Kdo vlada

Ena oseba Nekaj ljudi Večina

Vladar Tiranija Oligarhija Demokracija

Vsi Kraljevina Aristokracija Politeja

 Prirejeno po Aristotel ().

Človekove pravice kot politike boja za oblast .



ni posebne potrebe po obstoju in legitimiranju človekovih pravic, saj so

te v brezdržavni in prosti skupnosti samoumevna kategorija, povezana

z neomejeno svobodo. Strnjeni pogled na prikazane vire moči vladanja

in odnos do vsebin človekovih pravic prikazujemo v preglednici ..

Nadalje je treba v povezavi s prikazanimi oblikami ureditve politične

moči poznati tudi načine oz. sisteme »postavljanja« oblasti, ki pote-

ka na dva prevladujoča načina. Bolj ko je sistem postavljanja oblasti

zahteven in dan v roke ljudstvu kot volilnemu »presojevalcu«, večja je

verjetnost, da bo pozornost na vsebine človekovih pravic v tovrstnih

izbirnih procesih pomembnejša in zahtevnejša:

. (samo)imenovanje (dedni prenos oblasti, prevzem oblasti s silo,

izbira znotraj lastnih vrst oz. elite);

. izvolitev na volitvah po načelu absolutne ali relativne večine

(Toplak, ):

• večinski volilni sistem temelji na izvolitvi enega kandidata, ki

dobi največ glasov, ponekod po absolutnem (npr. parlamen-

tarne volitve v Franciji ali volitve predsednika republike v naši

državi), ponekod pa po relativnem sistemu izvoljive večine



Absolutna večina pomeni  plus en glas vseh, ki morajo oddati svoj glas po volilnem ali

glasovalnem seznamu.



Relativna večina je lahko absolutna, kar pomeni  +  glas od vseh oddanih glasov, ali pa

t.i. »navadna« oz. »relativna večina«, kar pomeni najvišje število od vseh oddanih glasov.

Preglednica . Sodobne ureditve političnega vladanja glede na vire moči

Ureditev Vir moči vladanja Relevantnost

človekovih pravic

Demokracija: neposredna,

liberalna, predstavniška,

socialna, deliberativna,

kozmopolitska

Večina (iz ljudstva) preko

legitimacije na volitvah

Visoka

Oligarhija: aristokracija,

meritokracija, strankokracija,

tehnokracija, teokracija

Nekateri (izbrani predstavniki)

preko legitimacije na podlagi

(normativno potrjenega)

sistema imenovanja

Načelna

Avtokracija: diktatura, tiranija,

vojaški režim, despotizem,

samodrštvo (angl. self-coup;

špan. autogolpe)

Eden, na način vsiljenega

samoimenovanja

Ne obstaja

Anarhizem: anarhija, proste

skupnosti (angl. free association),

brezdržavnost (angl. stateless)

Nihče Nepotrebna,

brezmejna

svoboda

 Prirejeno po Heywood ().



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



(parlamentarne volitve v Veliki Britaniji in v Združenih drža-

vah Amerike);

• proporcionalni volilni sistem deluje po načelu razdelitve glasov

med vsemi nastopajočimi kandidati na volitvah in se ga upo-

rablja tudi v primeru slovenskih volitev v državni zbor (torej

spodnji dom parlamenta); za dodelitev poslanskih sedežev se

glede na dobljene glasove uporablja formule oz. sisteme delitve

glasov, prav tako se običajno postavi najnižja meja potrebnih

glasov za izvoljivost, poznana pod izrazom »volilni prag«;

• polproporcionalni, kombinirani ali mešani večinski in proporci-

onalni sistem, v katerem države praviloma izberejo najboljše od

obeh sistemov; v uporabi je praviloma v primeru parlamentar-

nih volitev preko t. i. dvojnega glasovanja; kot učbeniški primer

uporabe tega volilnega sistema se najpogosteje navaja Japonska

(tamkajšnje zakonodajno telo, imenovano diet, je dvodomno:

spodnji dom, imenovan predstavniški, ima  članov;  jih

je izvoljenih po večinskem načelu iz  volilnih enot, ki ima-

jo le eno poslansko mesto,  pa po proporcionalnem načelu

strankarskih list v  regijah; zgornji dom svetnikov ima  čla-

nov, pri čemer je  izvoljenih na proporcionalen način,  pa

iz volilnih okrajev z enim mandatom; volivci na volitvah oddajo

dve glasovnici – eno za strankarsko listo, eno pa za kandidata v

volilnem okraju, kjer je na voljo samo en mandat).

 Poleg doslej prikazanih splošnih vprašanj o tem, »kdo« vlada, je pri

razumevanju virov moči politične oblasti pomembno poznati tudi,

»kako« vlada. S tem je najprej povezan vidik ravni razdelanosti in s

tem struktur moči vladanja oblasti, ki je lahko:

. skoncentrirana v enem samem centru, kar velja za primere t. i.

unitarnih, centraliziranih držav, kraljevin, kneževin, imperijev;

. porazdeljena oz. decentralizirana na več točk, kar velja za federal-

ne ter konfederalne ureditve in nadnacionalne politične struktu-

re, kot je ;



To so Harejev, Droopov in d‘Hondtov sistem. V Sloveniji sta v uporabi drugi in tretji sistem

(več v Toplak, ).



Del enodomnega predstavniškega telesa se voli po proporcionalnem volilnem sistemu, del pa

po večinskem volilnem sistemu. Če je reprezentativno telo dvodomno, se lahko en dom voli

po enem sistemu, drugi pa po drugem, možna pa je tudi kombinacija, kjer se vsak dom deloma

voli po enem in deloma po drugem sistemu.

Človekove pravice kot politike boja za oblast .



. client state (angl.), kamor umeščamo obasti, ki jih predstavljajo t.

i. pridružene države, priključena ozemlja, protektorati,

. v primeru mednarodnih odnosov pa se glede na moč loči med hi-

per-, super-, vele-, srednje-, mini- in regijskimi silami.

Izhajajoč iz ene od temeljnih tipologizacij človekovih pravic kot po-

zitivnih in negativnih je prav država s svojim pravnim, institucional-

nim in procesnim aparatom tista, ki skrbi za zaščito, varovanje in tudi

izvajanje človekovih pravic oz. pravic ljudi ter skupin (t .i. pozitivne pra-

vice), a se mora pri tem stalno nadzorovati in po potrebi tudi omejeva-

ti, da svoje moči v tej skrbi ne bi prestopila (t. i. negativne pravice). Pri

tem jo poleg že opisane politične moči usmerja tudi ideološka moč, po

deﬁnicije Fukuyame () imenovana tudi moč kulturnega dejavnika.

Vprašanja pravičnosti in porazdelitve moči oblasti skozi prizmo vse-

bin človekovih pravic so skozi razprave o vrlinah odpirali že Aristo-

tel ter njegovi somišljeniki, kasneje pa teoretiki družbene pogodbe in

nato kritični ter moralni misleci. Etične razsežnosti politične moči na

nek način kažejo krvno sliko vsakega političnega sistema, priorite-

ten (ne)odnos do vsebin človekovih pravic pa njegovo krvno skupino.

Kot lahko razberemo iz slike . in preglednice ., različni politični

režimi po svetu osrednjo pozornost praviloma namenjajo drugačnim

0 1

1981

2 0 1

2010

Izginotje

Politični zapor Izvensodni poboji

Mučenje

Afrika

Oceanija

Severna Amerika

Azija

Evropa

Latinska Amerika

Slika . Načini spoštovanje pravic s strani držav, po regijah

(povzeto po  Human Rights Data Protection, )



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



vrednotam, s tem povezano pa tudi odnosu do vodilnih vsebin člove-

kovih pravic. Kot prikazuje preglednica ., se s spreminjanjem stopnje

demokratične razvitosti režimov spreminja tudi odnos do dojemanja

temeljnih vrednot in s tem povezno tudi človekovih pravic v posame-

znem režimu, pri čemer pa podatki iz slike . prikazujejo, da, zani-

mivo, skozi čas in med posameznimi kontinenti opazne razlike pri

dejansko prepoznanih vrstah kršitev človekovih pravic ni prepoznati.

V luči izpostavljenega predvsem politologi iz t. i. zahodnega sveta

postavljajo številne geografske ter ideološke politične paralele, ki jih

Preglednica . Aktualne vrste političnih režimov v svetu v odnosu do moči

in človekovih pravic

Režim Vir politične moči Ključna lastnost

politične moči

Vrednote (v odnosu do

vsebin človekovih pravic)

Zahodne

poliarhije*

Volilna večina

in opozicijske

alternative

Liberalna

demokracija

Civilne pravice, na čelu s

svobodo posameznika in

enakostjo; pravo

Nove

demokracije

Nepopolno

razvita volilna

večina z elementi

avtoritarnosti

Neliberalna (angl.

illiberal) pol-

demokracija (angl.

semi-democracy)

Demokracija, enakost,

solidarnost, svoboda

– med normativnim in

dejanskim

Vzhodnoazijski

režimi

Omejena volilna

večina z elementi

teokracije

Liberalna

demokracija s

teokracijo

Odgovornost, socialna

harmonija, človečnost,

spoštovanje avtoritete,

vera v družino, ljubezen,

emocionalni odnosi,

kozmični red; zgodovina,

kultura in religija

Islamski režimi Izbrana manjšina

»od zgoraj«

Avtoritarni

absolutizem

Vera, življenje, intelekt,

čast, lastnina; »način

islama«: božje razodetje

po Koranu, Mohamedovih

naukih

Vojaški režimi Vojaška (praviloma

revolucionarna)

klika

Moč represije avtoriteta, moč

 *Huntington () v procesu razvoja demokracij opredeli tri časovne »valove« proce-

sov demokratizacije, in sicer prvi val, ki se v najdaljšem, skoraj stoletnem procesu demokratizacije

v času med letoma  in  odvije v Veliki Britaniji, Franciji in Združenih državah Amerike,

današnji državah »nosilkah« demokracije; drugi val se v letih – odvije v Zahodni Nemčiji,

Indiji, Japonski in Izraelu; tretji val pa se odvije s procesi prehoda iz avtoritarnih sistemov v južni

Evropi (. leta . stoletja), Latinski Ameriki (. leta), vzhodni Evropi in delu Afrike (konec

. let . stoletja ter kasneje). Skupina zahodnih poliarhij sovpada z demokracijami prvega in

drugega vala demokratizacije, naslednja skupina mladih demokracij pa s tistimi iz tretjega vala.

Prirejeno in razširjeno po Gasiorowski (), Held (), Hague in Harrop (), Heywood

(), Maior ().

Človekove pravice kot politike boja za oblast .



Ni podatkov

Zaprta

avtokracija

Volilna

avtokracija

Volilna

demokracija

Liberalna

demokracija

Slika . Interaktivni zemljevid političnih režimov po svetu, leta  (povzeto po V-Dem, )



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



Heywood (, str. –) ter Lührmann idr. () povzemajo v

predlogu tipologije »treh oz. štirih svetov»: () kapitalizem »prvega

sveta« oz. liberalne demokracije; () komunizem »drugega sveta« oz.

volilne demokracije; () razvijajoči se »tretji sveta« oz. volilne avtokra-

cije ter () zaprte avtokracije. Liberalna demokracija (del zahodnega

dela sveta; op. avt.) oz. kapitalizem prvega reda predstavlja ideal na

načelih človekovih pravic zgrajenega političnega sistema, ki je uteme-

ljen na ponavljajočih se svobodnih, poštenih večstrankarskih volitvah,

funkcionalni omejitvi ter razdelitvi oblasti, kjer so državljani enaki

pred zakonom ter imajo zagotovljene splošne ter posebne individualne

pravice (Heywood, , str. –). Na interaktivnem zemljevidu na

sliki . je bilo leta  kot stabilni primeri liberalnih demokracij pre-

poznanih manj kot tretjina od skupaj  preučevanih držav (V-Dem,

).

Moč tako v svetu politike kot politics predstavlja glavni razlog in hkrati

tudi način oz. obliko politične podobe človekovih pravic. Z atributi regu-

lacije in tudi prisile lahko država na svojem ozemlju kot edina v skrbi za

reševanje problemov, povezanih z zagotavljanjem varnosti in svobode,

uporabi tudi svojo politično moč prisile, kar pa v primeru neupraviče-

nosti ali že zgolj raznolikih pogledov pri morebitni (ne)aktivaciji sredstev

prisile lahko postane problem sam zase (Kennedy, ) – bodisi v od-

nosu do posameznikov in skupin znotraj lastnega teritorija kot tudi do

drugih držav ter širše mednarodne skupnosti. V tem kontekstu mora

biti zato tudi politična znanost osredotočena prav na vsebine, povezane

z bojem za vpliv in nadzor nad izvajanjem javne (oz. državne) moči, še

prav posebej pa na to, kdo in na kakšen način to počne v imenu države

oz. politike, kadar tega ne počne država s svojimi strukturami nepos-

redno sama (Beetham, , str. –). Kot ideal dobrega političnega

sistema oz. režima z najvišjo možno stopnjo spoštovanja človekovih pra-

vic in tako tudi najboljših vrednotno podprtih temeljev za vladanje v .

stoletju danes velja politični režim liberalne demokracije. Ta je utemeljen

na svobodnem izražanju volje posameznikov pri oblikovanju oblasti na



V volilnih demokracijah imajo državljani pravico do sodelovanja na ponavljajočih se, svobod-

nih in poštenih večstrankarskih volitvah. V volilnih avtokracijah imajo državljani pravico, da

na večstrankarskih volitvah izberejo glavnega izvršnega in zakonodajnega predstavnika, ven-

dar jim manjkajo nekatere svoboščine, kot sta svoboda združevanja ali izražanja, zaradi kate-

rih so volitve smiselne, svobodne in poštene. V zaprtih avtokracijah državljani nimajo pravice,

da bi na večstrankarskih volitvah izbrali vodjo vlade ali zakonodajno telo (V-Dem, ).

 O tem podrobneje v nadaljevanju knjige, v poglavju o institucionalnih podobah politike kot

polity.

Človekove pravice kot politike boja za oblast .



volitvah, spoštovanju pravne države, varovanju človekovih pravic ter de-

lovanju vlade v dobro večine in ob spoštovanju posebnosti manjšin.

Človekove pravice in demokracija

Politika človekovih pravic je tista politika, ki sodobno demokracijo

osmišlja, ji daje smoter in namen, je njen ideal, vizija, pogonska sila.

Demokracija, utemeljena na vladavini prava in človekovih pravicah,

je predpogoj za omejevanje represije države na eni strani ter razlog

in hkrati učinek sistemske modernizacije države na drugi. Ideja člove-

kovih pravic je podlaga modernim demokratičnim ureditvam in politič-

nim sistemom ter je nasploh rezultat širših ekonomskih, družbenih

in političnih procesov, povezanih z demokratizacijo sistemov. Kot

vidimo v shemi na sliki ., povzeti po Welzlu idr. (), procesi

uvajanja demokracije s seboj prinašajo prepoznavanje pravic do svo-

bode oz. svoboščin, te pa nadalje najučinkovitejšo oz. najoptimalnej-

šo izbiro, ki jo lahko posameznik in družba sprejmeta v ponujenih

priložnostih, ki jih nudita družbeno-ekonomski razvoj ter osebni

vrednotni sistem. Z razvojem gospodarstva se spreminjajo tudi vred-

note, ki od materialističnih, povezanih prvenstveno z ekonomsko

varnostjo, prehajajo v t. i. postmaterialstične vrednote samoizpol-

njevanja, kakovosti življenja, tudi skrbi za okolje. Te so značilne za

mlajše generacije, ki so odraščale v bogatejših in varnejših okoljih ter

drugačnih kulturnih vzorcih, ki so se oblikovali vzporedno z moder-

nizacijo družb. Kot na podlagi analize podatkov iz Svetovne raziska-

ve vrednot (World Value Survey) ugotavljajo avtorji, je nove kulturne

vrednote možno povezati s takšnimi političnimi stališči in vedenjem,

ki vedno bolj odražajo vrednote in prioritete vsakega posameznika

Družbeno-ekonomski

razvoj Individualni viri Ciljna izbira

Emancipativne

vrednote Subjektivna izbira

Pravice do svobode

Sprememba

vrednot

Demokratizacija Učinkovita izbira

Slika . Model človeškega razvoja in učinkovite izbire

(povzeto po Welzel idr., )



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



ternjegovega odnosa do lastnih pravic, ki so najprej povezane z vse-

binami svobod in svoboščin ter z njimi povezanim razumevanjem

demokracije (Welzel idr., ).

Že zgodovinska politična misel, ki je bila prikazana v predhodnih

poglavjih, sedaj pa bo zgolj povzeta z vidika pomena človekovih pravic

za demokracijo, sporoča, da je niz emancipatornih pravic, zasidranih v

političnih načelih svobode in enakosti, gradnik demokracije (Beetham,

). Po Hobbesu bi tako življenje brez politične skupnosti pomenilo

brutalno vojno vseh proti vsem, zato naj absolutni suveren dobi pooblas-

tilo vseh ljudi, da jih bo v zameno za poslušnost zaščitil. Po Locku morajo

imeti ljudje možnost upora proti tiranu, zato sta potrebna tako politični

kot družbeni red, ob katerem bodo (po naravni poti) ljudje svobodni in

sami izbirali svojo politično oblast po današnjih normativih demokracije.

Demokracija in človekove pravice temeljijo na nizu skupnih načel, kot

so osebna svoboda, enaka in pravična zastopanost, vključenost, sodelova-

nje, integriteta, nenasilno reševanje sporov ter odgovornost. In – kot opo-

zarja Goodhart () – konﬂikt med demokracijo ter človekovimi pra-

vicami nikoli ne obstaja sam po sebi, ampak se vedno pojavi v primerih

poskusov ali celo že namer zlorabe moči. Moč tako v primerih poseganj

v človekove pravice ni nujno uporabljena zgolj kot »tradicionalna«

kategorija moči nekoga nad nekom, ampak tudi kot dispozicionalni

koncept »grožnje«, kaj oz. kar bi se lahko zgodilo. A kot izpostavljajo

avtorji (v Gaus in D‘Agostino, ), se moč v demokracijah kaže kot

mnogo obvladljivejša, saj je sistem oblasti prav na temeljih zagovorni-

štva človekovih pravic širše in mnogo enakomerneje porazdeljen med

več oblastmi, kar oblast sicer dela »nemočno« (angl. powerless), politič-

ni sistem demokracije pa močan (angl. powerful).

Na podlagi takšnega dojemanja medsebojnega odnosa med demo-

kracijo in človekovimi pravicami pa tudi politično močjo zato velja, da

govorimo o medsebojno integralnih oz. soodvisnih konceptih, kjer vsak

od njih opredeljuje, podpira in razume drugega. Demokracija sama po

sebi zahteva visoko stopnjo priznavanja ter spoštovanja človekovih

pravic in prav tako obratno pričakujejo človekove pravice do demo-

kracije, zato je prav ter ne čudi, da je osrednje mesto družboslovnega,

politološkega raziskovanja človekovih pravic v odnosu do demokracije

 To, da se moč nikoli dejansko ni izvajala, ne pomeni nujno tudi, da nikoli ni obstajala. To-

vrstna moč se torej nanaša na potencialni ali možni dogodek. Tipičen primer opisanega je

obdobje hladne vojne (–) ter izkazovanja opisane moči med Združenimi državami

Amerike in njenimi zaveznicami ter Sovjetsko zvezo in njenimi zaveznicami.

Človekove pravice kot politike boja za oblast .



vse do današnjih dni posebej osredotočeno in občutljivo na vprašanja

moči, nasilja ter zlorab (Hafner-Burton, , Carriere, ).

 Sodobne predstave o demokraciji temeljijo na ideji ljudske suvereno-

sti in kolektivnega odločanja, pri katerem so vladarji na različne načine

odgovorni tistim, ki jim vladajo (glej Beetham idr., ; Landman,

). Glede na njihov prevladujoči odnos do vsebin človekovih pravic

ter različne oblike varstva pravic in v tej povezavi stopnje tekmova-

nja (angl. contestation) ter sodelovanja (angl. participation) Landman

(, –) demokracije razvrsti v tri prevladujoče zvrsti:

. proceduralno (pogosto opredeljeno tudi kot volilno; op. avt.) de-

mokracijo, katere najbližja podstat je poliarhija Roberta Dahla

 V izraz politično tekmovanje in participacija je ujet širok nabor različnih po časovnem merilu

pogostih, po organizacijskem merilu obsežnih, po akcijskem merilu glasnih ter miroljubnih

aktivnosti nepolitičnih subjektov (institucije, skupine, posamezniki) pri in za (so)de lovanje v

političnem svetu. Najpogostejša oblika politične participacije in tudi tekmovanja v demokra-

cijah so volitve, različna zbiranja, kampanje, zborovanja, protesti, v šibko in nedemokratičnih

sistemih pa tudi oblike klientelističnega ter prikritega sodelovanja z oblastjo, enostranskih

propagandnih manifestacij, participacija pri izvajanju sovražnega govora, podajanju lažnih

ali enostranskih, iz konteksta vzetih informacij, vse do ﬁzičnega nasilja in v skrajni obliki

revolucionarnega prevzem oblasti s silo.

Proceduralna demokracija

DEMOKRACIJA

volitve

stranke

institucije

ČLOVEKOVE

PRAV ICE

civilne

ekonomske,

socialne

in kulturne

pravice

Politične

pravice

Liberalna demokracija

DEMOKRACIJA

volitve

stranke

institucije

ČLOVEKOVE

PRAV ICE

civilne

ekonomske,

socialne

in kulturne

pravice

Civilne

in politične

pravice

Socialna demokracija

DEMOKRACIJA

volitve

stranke

institucije

ČLOVEKOVE

PRAV ICE

civilne

ekonomske,

socialne

in kulturne

pravice

Slika . Vrste demokracije skozi vsebine človekovih pravic

(prirejeno po Landman, )



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



(), za katero je značilno, da se demokracijo povezuje z nizom

t. i. političnih pravic, ki se odražajo preko pravic strankarskega

tekmovanja oz. volitev; v tem smislu proceduralna demokracija

izpostavlja pravice in načela, ki dajejo legitimnost prepoznavni in

organizirani opoziciji, pravici izzvati nasprotnika, zaščiti svobo-

de izražanja in združevanja, svobodnim in poštenim volitvam ter

utrjenemu strankarskemu sistemu;

. liberalno demokracijo, ki ji poleg že opisanih lastnost ter vseh

lastnosti proceduralne oz. volilne demokracije prida še poudarek

na zaščiti nekaterih (negativnih; op. avt.) pravic, povezanih z vla-

davino prava (angl. rule of law), ki omejujejo državo v primeru ci-

vilnih, političnih, lastninskih in manjšinskih pravic;

. socialno demokracijo, ki poleg že obstoječih lastnosti procedural-

ne in liberalne demokracije koncept demokracije širi še z nizom

t. i. pozitivnih pravic, ki smo jih spoznali tudi pod izrazom tretja

generacija človekovih pravic in se nanašajo na varstvo socialnih,

ekonomskih ter kulturnih pravic.

Dejstvo je, da obstaja niz različnih vrst bolj ali manj razvitih demo-

kracij, kar se odraža tudi skozi vsakodnevne načine (ne)priznavanja

različnih vrst in vsebin pravic ter s tem povezovan odnos do moči, o

čemer smo uvodoma govorili tudi že v prejšnjem podpoglavju (Beet-

ham, ). Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je bila objavljena

ena od prvih primerjalnih analiz kršitev človekovih pravic in demokra-

cije, ki je predstavljala raziskovalno ogrodje za številne nadaljnje razi-

skave teh vsebin v bolj in manj razvitih demokracijah (npr. Mitchell in

McCormick, ; Arat, ; Davenport, , ; Blais idr., ;

Davenport in Armstrong, ). Rdeča nit vseh teh raziskovalnih ugo-

tovitev je, da šele takrat, ko ima politični sistem dobro opredeljen sis-

tem človekovih pravic in svoboščin ter skupaj z družbo in v zadnjem

času še posebej z mediji razpolaga z učinkovitim sistemom njihovega

varovanja, sebe lahko pojmuje kot eno od vrst demokracije (npr. Ri-

chards in Gelleny, ; Whitten-Woodring, ; Bellinger, ; Lan-

dman in Di Gennaro Splendore, ). Po podatkih, prikazanih v sliki

., je varovanje človekovih pravic po svetu še vedno na stalni preizkuš-

nji ne zgolj v šibkih demokratičnih sistemih, ampak tudi političnih sis-

temih volilnih ali celo liberalnih demokracij. Na zemljevidu so države

obarvane v različnih barvah glede na oceno zaščite človekovih pravic

 Glej tudi npr. spletno stran Political Terror Scale (http://www.politicalterrorscale.org).

Človekove pravice kot politike boja za oblast .



Ni podatkov

-4

-3

-2

-1

Slika . Zemljevid ocene zaščite ﬁzične integritete ljudi s strani držav po svetu, leta  (prirejeno po Herre idr., )



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



v odnosu do ﬁzičnih zlorab s strani države (politični umori, mučenje,

zapori, izvensodne usmrtitve, izginotja); države, kjer je stopnja zaščite

najvišja, so obarvane z modro barvo, sledijo zelena, rumena, oranžna,

do najnižje stopnje v državah, obarvanih z rdečo (Herre idr., ).

Človekove pravice naj bi bile sestavni del različnih oblik demokraci-

je, na čelu z liberalno demokracijo, česar vsakodnevne prakse politič-

nih sistemov pogosto ne potrjujejo. Prav tako odnos med demokracijo

in človekovimi pravicami relativizirajo tudi raznoličnosti v vodilnih

idejah, mislih ter vrednotah posameznih političnih ideologij ter njiho-

vem pogledu na vlogo in poslanstvo države ter njen odnos do posame-

znikov in družbe v širšem smislu.

Človekove pravice in (politična)ideologija

Politična ideologija je po deﬁniciji nabor idej, prepričanj, vrednot in

mnenj o vlogi politike ter politični ureditvi in procesih neke skupnos-

ti. Politološka znanost ideologijo opredeljuje kot bolj ali manj skladen

nabor idej oz. politične misli, ki daje podlago za organizirano politično

delovanje z namenom ohranjanja, spreminjanja ali zrušitve obstoje-

čih odnosov moči, kot praviloma izhajajo iz moči, pridobljene glede na

uspeh na vsakokratnih volitvah. Ko preučujemo politične ideologije,

nas zato praviloma zanimajo njihovi () pogledi na obstoječe stanje,

() vizija prihodnosti (v smislu »dobre družbe») ter () oris potrebnih

političnih sprememb (Heywood, ).

Z vidika vsebin, povezanih s politiko in človekovimi pravicami, je

poznavanje ideologije pomembno zlasti zaradi razumevanja posame-

znih vsebin političnih misli, idej, argumentov, na katerih je utemeljena

tudi ideološka (ne)podpora ali prioritetnost posamezne vrednote, na

kateri je osnovana posamezna (človekova) pravica. Politične ideje in

ideologije nam tako pomagajo pri pojasnjevanju odgovorov na vpra-

šanja, kot so, kaj sploh pomeni enakost, kaj pomeni, da so vsi ljudje

enaki, da imajo enake priložnosti, kaj pomeni, če nekoga označiš npr. z

besedo »socialist«, »konzervativec«, »fašist«, »komunist«.

Danes lahko s pomočjo preglednih znanstvenih del prepoznavamo

preko dvajset skupin raznolikih političnih ideologij ter znotraj njih še

več kot sto njihovih podvrst. Ne glede na navedeno pa velja tudi oce-

na, da je možno idejne nastavke katere koli politične ideologije v po-

vezavi s temeljnimi vrednotami, na katerih so osnovane tudi vsebine

človekovih pravic, najti v eni od treh »klasičnih« ﬁlozofskih politično-

-ideoloških družin oz. tradicij – () liberalizmu, () konzervatizmu ter

Človekove pravice kot politike boja za oblast .



() socializmu – in njihovih odnosih do avtoritete, enakosti, pravičnos-

ti, svobode in lastnine (Estlund, ; Freeden in Stears, ).

Zgodovinsko gledano so se vse tri ideologije, ki veljajo za začetnice

politično-ideološke misli, začele oblikovati ob prehodu fevdalizma v in-

dustrijski kapitalizem in se v začetku konfrontirale zlasti s tekmujočima

ekonomskima ﬁlozoﬁjama kapitalizma ter socializma (Heywood, ).

Idejno-ﬁlozofske temelje za idejo liberalizma se pripisuje angleškemu

ﬁlozofu in politiku Johnu Locku ter njegovemu zagovarjanju narav-

nih pravic do življenja, svobode in lastnine, predstavniške oblasti ter

tolerance. Temeljni deli v tem pogledu sta Pismo o toleranci () in

Dve razpravi o vladi (). Med drugimi kasnejšimi vidnimi ideologi li-

beralizma pa vsekakor velja izpostaviti še omasa Paina (–),

Johna Stuarta Milla (–) in sodobnega liberalnega ekonomista

Johna Maynarda Keynesa (–). Liberalizem je osrednja ideolo-

gija industrializiranega zahodnega sveta in je zato pogosto prikazovan

tudi kot neke vrste »metaideologija«, ki je skozi svoje razvojne procese

danes utemeljena na ključnih idejah posameznika oz. individualizma,

njegovih svobod in svoboščin, izhodiščnih priložnosti ter enakosti

pred zakoni, v političnem smislu pa s temeljnim načelom »vsak glas

ima enako težo«. Družba je v tem pogledu videna kot atomizirani se-

števek samozadostnih posameznikov, ki drug drugemu ne dolgujejo

ničesar. Prednost imajo razumni in sposobni posamezniki, ki v raci-

onalni ter argumentirani razpravi in s svojimi znanji, veščinami, iz-

kušnjami, spretnostmi, talenti iščejo razvojne rešitve. Liberalizem je

toleranten do drugačnega mišljenja, govora, delovanja, za katere ver-

jame, da bogatijo in krepijo posameznika ter s tem posledično celotno

skupnost. Vsakokratna oblast je izbrana s strani vladanih na volitvah

in je odraz njihove večinske volje. Država je nujno zlo (angl. necessary

evil) in nočni čuvaj (ang. nightwatchman), ki zagotavlja red, varnost in

pravna pravila ter skrbi in ščiti voljo skupnosti (t. i. javni interes) ter

v tem odnosu tudi omejuje posameznikove svoboščine in mu nalaga

dolžnosti. Z začetkom uveljavljanja Millove ideje o »novem liberalcu«

ter s tem modernega liberalizma pogled na delovanje vlade postaja

bolj intervencionističen, kar se kaže skozi njeno »spečo prisotnost« pri

 V tem smislu liberalizem loči med močjo talentov in dohodkovnih zmožnosti ter posledično

zagovarja t. i. »meritokratsko enakost« zaslug, ki ljudem z znanjem, s talenti in z delovnim

zmožnostmi ter veščinami dajejo večjo izhodiščno moč in pomembnost kot tistim, ki teh ni-

majo.

 Gre za temelj liberalne demokracije, po kateri oblast izbira ljudstvo »od spodaj«, preko sistema

predstavništva in demokratičnih načel volilnih procesov.



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



ekonomskem menedžmentu ter socialni regulaciji in zagovorništvo po

obsegu velike vlade. V ekonomskem smislu je trg (še vedno) razumljen

kot samoregulativen in s svojimi mehanizmi po naravni poti zagota-

vlja splošen napredek ter priložnosti za vse (fr. laissez-faire) (Freeden,

; Heywood, ).

Ideja konzervativizma se pojavi konec . in v začetku . stoletja

prvenstveno kot odziv na ekonomske ter politične spremembe, ki jih

je najintenzivneje spodbudila francoska revolucija pa tudi druge vzni-

kajoče ideologije, posebej liberalizem, socializem ter nacionalizem.

Temeljna ideja konzervativizma je ohranjanje starega oz. obstoječe-

ga reda ali podpiranje sprememb z namenom (za)varovanja obsto-

ječega reda, ki je utemeljen na spoštovanju (naravnega) aristokrat-

skega reda in vladanja, spoštovanju avtoritete, hierarhije, tradicije

ter obveznosti. Ljudje so videni kot nepopolni, v svojih zmožnostih

in talentih, ki so sicer prirojeni, so omejeni, nagnjeni k moralni ko-

ruptivnosti, egoizmu, zavisti in želji po moči. Zaradi tega potrebujejo

naravni prostor, ki bo raznolike posameznike povezoval, združeval in

tudi vodil. To nalogo po organski poti opravlja družbena ureditev s

svojimi institucijami oz. celotno tkivo družbe (angl. fabric of society),

od družine in lokalne skupnosti do naroda. Celota je mnogo več kot le

seštevek posameznih delov. Načelo delovanja je pragmatično, zaupa

se v to, kar deluje, kar je utemeljeno na dobrih preteklih izkušnjah,

znanju, življenjskosti in ne na abstraktnih idejah, ki so utemeljene

na brezmejnih in nenačelnih priložnostih. Država je utemeljena na

načelu »en narod«, za varnost in neodvisnost ljudi od države pa je

ključno njihovo zasebno lastništvo, ki lastnikom daje samozavest, za-

gotavlja spoštovanje zakonov pa tudi drugih ljudi, ki imajo v svoji lasti

premoženje. Lastništvo tudi zagotavlja razumevanje ter spoštovanje

obveznosti in ne zgolj pravic. Zmanjševanje (prirojenih) ekonomskih

neenakosti poteka preko kombinacije ukrepov politik progresivnega

obdavčevanja in socialnih provizij za šibkejše. Takšen pristop vse do

danes narekuje odnos konzervativne ideologije v zvezi z ekonomsko

in socialno politiko, ki se krepi posebej po drugi svetovni vojni skozi

 Praviloma se takšno usmeritev konzervativizma pripisuje kontinentalni evropski ideji, ki jo je

začel razvijati mislec Joseph de Maistre (–).

 Takšna smer je praviloma pripisana ameriškemu in britanskemu konzervativizmu, kot ga

idejno opredeljuje Edmund Burke.

Človekove pravice kot politike boja za oblast .



ideje krščanske demokracije in nove desnice ter na podlagah ka-

snejših smernic neokonzervativizma pa tudi neoliberalizma (Phil-

lips-Fein, ; Heywood, ). Kot posebej izpostavlja Kekes (),

pa je konzervativizem predvsem odraz politične morale, ki se kaže

skozi poslanstvo države v skrbi za dobro družbo in življenje. Idejno-ﬁ-

lozofske temelje konzervativizma se pripisuje angleškemu ﬁlozofu in

politiku Edmun du Burku (–), v kontinentalnem delu Evrope

pa Josephu de Maistru (–). Med sodobnimi konzervativnimi

ideologi osrednje mestu zavzema avstrijski ekonomisti in politični ﬁ-

lozof Friderich von Hayek (–).

Tretja temeljna politično-ﬁlozofska misel, ki v središče svoje ideje

in sporočila postavlja izbrane vsebine vrednot ter z njimi povezanih

pravic, je socializem. Po mnenju nekaterih je temeljno idejo socializma

v svojem delu Republika opredelil že Platon (/ ali / pr. n.

št.–/ p.n.š.), zanesljivo pa leta  omas Moore (–)

v delu Utopija. Verjetno najbolj znan ideolog sodobnega (revolucionar-

nega; op. avt.) socializma je s svojo idejo odprave kapitalistične eko-

nomije in zamenjave s socialistično družbo ter skupnim lastništvom

Karl Marx (–). Marx je z dokončnim razvojem ideje diktature

delavskega proletariata postavil tudi temelje za ideologijo komuniz-

ma, s katero pa se veliko ideologov socializma zaradi njene ekstremne

 Načela krščanske demokracije so se po drugi svetovni vojni razvijala v kontinentalni Evropi

in so utemeljena na tržni ekonomiji, zasebnem podjetništvu ter tekmovalnosti pa tudi na

prepričanju, da morajo t. i. vmesne institucije (npr. podjetja, cerkev, združenja in različne

skupine sindikatov) med posamezniki in državo skupaj s slednjo zaradi cilja po blaginji (po)

skrbeti preko ideje socialnega partnerstva tudi za socialno harmonijo družbe kot organske

celice.

 Razvije se v sedemdesetih letih . stoletja, kot odgovor na povojni intervencionizem države

ter kritiko Keynesove socialnodemokratske ideje, ki naj bi vodila v zaskrbljujoče naraščajoče

družbene konﬂikte ter upad splošne avtoritete. Glavni zagovornik tega pristopa je bil Friedri-

ch von Hayek (–), v praksi pa se je v osemdesetih letih udejanjala skozi vodilno načelo

»svobodne ekonomije in močne, a majhne države« in politike predsednika  Ronalda Rea-

gana (–) ter britanske premierke Margaret atcher (–).

 Neokonzervativizem gradi na vnovični utrditvi temeljne konzervativne ideje iz . stoletja.

Prav posebej sta izpostavljeni vrnitev in okrepitev vloge avtoritete, ki je zaradi discipline, spo-

štovanja ter skupnih vrednot garant socialne stabilnosti in povezanosti. Skeptičnost in dvom

se pojavljata v odnosu do rastočih multikulturnosti, multireligioznosti pa tudi do multikultu-

ralizma in naraščajočega vpliva nadnacionalnih institucij, kot sta  in . Vse navedeno naj

bi samo po sebi vodilo k nestabilnosti ter konﬂiktni obremenjenosti.

 Osrednja stebra ideje neoliberalizma sta trg in posameznik, kjer naj se prvega razbremeni re-

gulacij, z vidika socialne odgovornosti države pa velja, da so socialni programi neupravičeni in

za posameznika ponižujoči, gojijo kulturo odvisnosti in posledično jemljejo svobodo njegove

izbire na trgu, kar je v strokovni literaturi poznano tudi pod izrazom »država varuška« (angl.

nanny state), ključni zagovorniki tega idejnega toka pa so ekonomisti Hayek, Friedman ter ﬁlo-

zof Robert Nozick. Tudi prevladujoči procesi globalizacije so oprti na številne od opisanih idej.



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



naravnanosti ni strinjalo. Za idejo socializma velja, da je neposredni

odgovor na kritike kapitalizma in z njim povezanih idej liberalizma pa

tudi konzervativizma. Vodilno idejo socializma je zastopal t. i. refor-

mistični socializem, ki se je razvil v . stoletju in je temeljil na vredno-

tah socialne enakosti, enakih priložnosti, moralnih (in ne materialnih;

op. avt.) spodbudah, vlogi skupnosti, ki je nad posameznikom, član-

stvu v družbenih skupinah in kolektivnih telesih, človečnosti, ki se

kaže skozi bratstvo in solidarnost. Delavski razred je v tem pogledu

viden kot osrednji motor družbe, ki se bo po mirni, postopni, zako-

niti, »parlamentarni« poti postopno integriral v kapitalistično družbo

preko zagovorništva izboljšanih pogojev dela in plač, nastanka sindi-

katov ter socialističnih političnih strank. Glavni zagovorniki takšne-

ga socializma so bili t. i. etični socialisti, ki so poudarjali potrebo po

moralno ozaveščenem gospodarstvu, ki temelji na načelih altruizma,

solidarnosti, sodelovanja in socialne pravičnosti, hkrati pa nasprotuje

posesivnemu individualizmu, ter revizionistični marksisti. Oboji so

v . stoletju predstavljali tudi idejno podstat za današnjo socialno de-

mokracijo (Harrington, ).

Socialna demokracija v svoji ideji, za katero večinoma velja, da ji pri-

manjkuje klasičnih ideoloških podstati liberalizma ali pa tudi temeljne-

ga socializma, zagovarja ravnotežje med trgom in državo, med posame-

znikom in skupnostjo. Je kompromis med priznavanjem kapitalizma

kot mehanizma za zagotavljanje blagostanja ter hkrati distribucijo

tega blagostanja po moralnem in ne tržnem načelu. Vodilna načela

 Marksizem je prvenstveno izhajal iz tez omasa Hobbesa o naravnem stanju, v katerem so

ljudje ljudem volkovi, zato potrebujejo višjo avtoriteto (suverena), ki mu z družbeno pogodbo

predajo svoje pravice, ta pa jih bo lahko prisilil, da se bodo držali medsebojnih obljub in do-

govorov. Državljani se strinjajo, da se bodo pokoravali suverenu, ki ga bodo izbrali skupaj, a

potem vso svojo politično voljo predali izbranemu suverenu, kar je v ideji marksizma pome-

nilo delavskemu razredu. Poleg Marxa je začetno marksistično vizijo zagovarjal tudi Fride-

rich Engels (–), kasneje za njima npr. Rosa Luxemburg (–) in Clara Zetkin

(–). Posebej znana kasneje je v praksi zvrst ortodoksnega komunizma, ki se je izvajal

v Sovjetski zvezi, z začetki političnega delovanja Lenina in Stalina, po drugi svetovni vojni pa

v državah vzhodne Evrope, Kitajske, na Kubi, vse do danes v Severni Koreji, v zahodnem delu

Evrope pa skozi idejne smernice Herberta Marcuseja (–).

 Med glavne predstavnike etičnega socializma uvrščamo mislece, kot so Henri de Saint-Si-

mon(– ), Robert Owen (–), Charles Fourier (–), William Morris

(–).

 Vodilni ideolog Eduard Bernstein (–).

 Kot idejnega vodjo socialne demokracije se izpostavlja ameriškega akademika in političnega

ﬁlozofa Johna Rawlsa (–) ter njegovo delo Teorija pravičnosti (), o katerem smo

pisali tudi ob koncu prvega dela knjige.

Človekove pravice kot politike boja za oblast .



Preglednica . Vrednote in pravice skozi politične ideologije

Politična ideologija Ključne stebri vrednot in vodilne pravice

Liberalizem Posameznik

Svoboda

Pravičnost

Toleranca

Razlog

Konzervativizem Skupnost (organska) in nepopolnost posameznika

Dobra družba in življenje

Tradicija

Hierarhija in avtoriteta

Lastnina

Socializem Skupnost

Enakost

Solidarnost

Sodelovanje

Skupno lastništvo

 Prirejeno po Heywood ().

socialne države, redistribucije in socialne pravičnosti posebno pozor-

nost namenjajo šibkim ter ranljivim družbenim skupinam. Na nek

način je utemeljena na želji po »počlovečenju« kapitalizma s pomočjo

državne intervence, za katero s pojavom t. i. nove socialne demokracije

– »tretje poti« – velja, da se kot alternativa stari socialni demokraciji ter

neoliberalizmu zavzema za globalizacijo, dinamično tržno ekonomijo,

utrjeno na ekonomiji znanja, kamor sodijo informacijska tehnologija,

posameznikove veščine, delovna ter gospodarska ﬂeksibilnost. Naloga

države je spodbujanje mednarodne konkurenčnosti, s posebnim za-

govorništvom izobraževanja in spretnosti (Giddens, ; Heywood,

).

Vodilne stebre vrednot in hierarhijo temeljnih vsebin, povezanih

z idejami človekovih pravic v temeljnih političnih ideologijah, lahko

na kratko prikažemo tudi s pomočjo preglednice .. Glavno sporočilo

tega za celovito razumevanje razdelanosti, ozadij in argumentov posa-

mezne politične ideologije sicer (pre)kratkega poglavja je, da med raz-

ličnimi političnimi ideologijami že na idejni ravni obstajajo izhodiščne

razlike v dojemanju vlog, namenov, poslanstva in s tem odgovornosti

tako posameznika kot tudi družbe in države. Posledično se zato zdi še

 Heywood () povzema, da se razlike med posameznimi ideologijami najpogosteje kažejo

pri naslednjih idejnih linijah oz. determinantah: () družbeno-politične determinante ideolo-

gije, kot se kažejo skozi različne oblike ureditve oblasti v državi, npr. absolutne, ustavne, par-

lamentarne, (pol)predsedniške ali pa socialistične republike ali monarhije; () družbeno-eko-



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



toliko večjega pomena, da se dodatno pozornost nameni tudi idejnim

opredelitvam temeljnih vrednot, na katere se nadalje opira posamezne

vsebine človekovih pravic.

Vrednote, etika, morala in človekove pravice

Vrednote so odraz temeljnih in vodilnih prepričanj ter načel, ki nas

na različnih področjih našega življenja vsakodnevno vodijo pri pogle-

dih, odnosih, delovanju. So odraz naših sodb, oblikovanih na osnovi

različnih dejavnikov: osebnih pogledov, izkušenj, družbenih norm in

okolja, kulturnih, verskih, etničnih prepričanj, vpliva medijev ter jav-

nega mnenja, v svetu politike pa seveda tudi idej, pogledov in stali-

šč vodilnih političnih ideologij. Številni avtorji (npr. orisdottir idr.,

; Schwartz idr., ; Piurko idr., ) skozi čas na različnih

vrstah podatkov in preko različnih analiz prikazujejo tesno medseboj-

no prepletenost med osebnimi vrednotami ter politično identiteto ter

volilno izbiro posameznikov, kjer povezovalni člen med obema pred-

stavlja prav odnos do vsebin človekovih pravic. Z vidika vrednot, ki

jih kot vodilne zagovarjajo politične ideologije v navezavi na njihovo

razumevanje in prednostno razvrščanje človekovih pravic, se v kombi-

naciji med družbenimi in političnimi vrednotami lahko izpostavi nas-

lednje, o katerih smo vsaj posredno pisali že v predhodnih delih knjige

(Lerner in Lasswel, ; Rokeach, ; Gaus in D’Agostino, ):

• družbene vrednote, povezane s spoštovanjem, pravičnostjo, z bla-

ginjo in enakostjo v družbi;

• politične vrednote, povezane s svobodo, z demokracijo in s člove-

kovimi pravicami kot vrednoto samo po sebi.

Že do tega poglavja smo lahko prepoznali, da so človekove pravice

vrednote same po sebi in da so v zahodnem svetu praviloma neposred-

no povezane z demokracijo ter s pravno državo. Vrednote so v večini

pluralnih liberalnih demokracij odraz iskanja dogovorov. Posledično so

zato praviloma tudi sprejete politike lahko zgolj neke vrste kompro-

mis, s katerim se strinja večina vpletenih, in prav zaradi tega je zato

nomska ideologija, kot se odraža skozi avtoritarne ali libertar ne ureditve na primerih fašizma,

anarhizma, kolonializma, komunizma, despotizma, fevdalizma, socializma, totalitarizma; ()

geokulturna ideologija, ki se v razponu med globalnim in lokalnim kaže skozi zagovorništvo

političnih ureditev v formacijah mestnih držav, nacionalnih vlad, nacionalizmov, internacio-

nalizmov, mednarodnih organizacij, globalizma.

Človekove pravice kot politike boja za oblast .



vnaprej (po)znan dogovor o tem, na katerih vrednotah je utemeljeno

vsakokratno politično delovanje, zelo pomemben.

Vrednot ni možno izmeriti z običajnimi merskimi enotami, ampak

s primerjavo glede na etične in moralno sprejete norme ter pravila v neki

skupnosti, na nekem ozemlju, času. Pri tem razumevanje etičnega od-

raža vsakokratni odgovor na vprašanje, kaj je prav in kaj narobe, kaj je

dobro in kaj slabo, medtem ko se vidik morale osredotoča na še globlje

vprašanje oz. pričakovanje, da to, kar je dobro za nekoga, ne ogroža, ali

celo odvzema, dobrega drugemu.

Izhodišče in hkrati hrbtenica etike ter etičnega delovanja tako posa-

meznika kot družbe ali oblasti je vezana na vrednoto enakosti (Shue,

; Bluhm in Heineman, ) in starogrške ﬁlozoﬁje vodenja »dob-

rega življenja« oz. »biti« (Aristoteles, ). V slednji je bila etika pos-

tavljena v bistvo življenja in modrega ločevanja ter sledenja odgovornim

zadevam (v odnosu do neodgovornih; op. avt.). V prispodobi jajca je lo-

gika lupina jajca, ﬁzika njegov beljak, etika pa rumenjak. O osrednjem

mestu etike (prvenstveno) kot sinonima za moralo ter presojevalca de-

lovanja posameznika in skupnosti se veliko razmišlja vse do danes. Tako

etika npr. po Kantu odraža vidike presoje (angl. ethics of judgement), pri

 Ljudje večinoma oba termina sicer uporabljajo kot sinonima in izmenjajoče, Cidney Grannan

(b. l.) pa izpostavlja, da je razliko treba iskati tudi v razumevanju etičnega kot standardnega

normativa in pravil (posebej posamezne strokovne skupnosti, kot so npr. akademska, razisko-

valna, poslovna, zdravniška, sodniška etika), morale pa kot intimnega, osebnega odnosa, ki

ima svoje korenine pogosto v vrednotah, oprtih na vero.

NEZVESTOBA

sabotaža

izstop

in razkritje

izstop

protest

uhajanje

informacij

govoriti

utišanja

postavljanje

ultimatov

IZHODGLAS

Slika . Možni izhodi iz konﬂikta vrednot (povzeto po Weimer in Vinning, )



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



Heglu pa odločitev (angl. ethics of decision), s čimer slednji vpelje tudi

razliko med etičnim in moralnim, ko prvo povezuje z reakcijo oz. ta-

kojšnim odzivom, drugo pa z reﬂeksijo (Badiou, , str. –).

Ukvarjanje z vrednotami, posebej v povezavi z vprašanji etike in

morale, se na primeru človekovih pravic lahko odraža tudi v različnih

kritičnih, pogosto konﬂiktnih primerih, med katerimi v nadaljevanju na-

vajamo tri najpogostejše in hkrati tudi najtemeljnejše.

Ideja vrednot sama v sebi nosi mnogo subjektivnosti, ki se kažejo pre-

ko prevlade osebnih pogledov in interesov, notranjih občutij, sledenja

splošnim prepričanjem, kar pa za pošteno in glede na različne skupine

uravnoteženo presojo ni dovolj (Davidson, , str. –). V izogib

tovrstnim ozkim, osebno motiviranim pogledom na (praviloma lastne)

pravice so bile seveda vzpostavljeni številne pravne regulative in zaščite,

etični kodeksi pa tudi pravila ter posebna etika raziskovanja in preučeva-

nja človekovih pravic, o čemer podrobneje pišemo v naslednjih poglavjih.

Druga, praviloma neposredna in običajno pričakovana posledica su-

bjektivnega dojemanja človekovih pravic pa je konﬂikt vrednot. Mnogo-

krat lahko neka rešitev oz. stanje predstavlja vrednoto za eno skupino,

za drugo pa prav nasprotno. Še huje je, če ena skupina zase pridobi

prednosti na račun tega, da poseže v vrednote druge skupine. Skoraj

vsi politični spori že zaradi različnosti v političnih ideologijah vključu-

jejo različna prepričanja o tem, kaj je prav in kaj narobe, kaj je pravično

in kaj nepravično, saj so v bistvu osnovani na medsebojno konkurenč-

nih vrednotah. Bistvo konﬂikta vrednot je torej utemeljeno na nestri-

njanju ali nasprotovanju zaradi različnih pogledov, odnosov, prioritet

v prepričanjih in načelih pa tudi osebnih interesih in seveda moči. Vse

to sproža različno napete odzive in s seboj nosi nevarnost različnih

vrst neenakosti ter nepravičnosti, od »zgolj» čustvenega občutka zapo-

stavljenosti in omejevanja do objektivnega zmanjševanja ekonomskih,

socialnih, celo civilnih ter političnih pravic.

Sestavni del konﬂikta vrednot je povezan z nesoglasji, s predsod-

ki, stereotipi, z delitvami na »naše« in »vaše«, celo s sovražnostjo in z

nasiljem. Komunikacija v opisanih primerih je zahtevna in otežena, a

praviloma prva pot v smeri razreševanja, ki lahko poteka na različne

načine, od »mirnega« do »glasnega« iskanja kompromisov in skupnih

točk, pogajanj, do soočenja vrednot ali v najslabšem primeru izstopa

iz konﬂikta brez rešitve (Shue, ; Weimer in Vinning, ). Kot

kaže slika ., se v praksi različni pristopi k reševanju konﬂiktov med

seboj prepletajo, končni način razrešitve pa je pomemben predvsem

Človekove pravice kot politike boja za oblast .



zato, ker odraža tudi kvaliteto razrešitve in zaščite človekovih pravic

oz. vrednot, zaradi katerih je do konﬂikta sploh prišlo.

V primerih konﬂikta vrednot se velja ozreti tudi na različne ﬁlozof-

ske in psihološke misli ter spoznanja, med katerimi je ponovno treba

izpostaviti dilemo v odnosu med zagotavljanjem pravice do popolne

svobode posameznika, ki jo je kot prvi zagovarjal John Stuart Mill,

ter utilitarističnim moralnim načelom iskanja najboljših koristi za naj-

večje število ljudi. V tej povezavi teorije pravic pa tudi teorije dolžnosti

in obveznosti opozarjajo na ultimativnost zagotavljanja pravice do živ-

ljenja kot najvišjega dobrega, ki ne sme biti nikoli podvrženo kakršni

koli omejitvi ali prisili niti ne predmet »pogajanj« v odnosu do drugih,

s pravico do življenja tekmujočih pravic (npr. Wacks, ).

Kot tretjo občutljivo točko vrednot, etike in morale v svetu člove-

kovih pravic pa je treba izpostaviti vidike, na katere opozarjajo ideje t.

i. moralne politike in politike greha. Osrednje vodilo teorije moralne

politike je, da obstajajo skupine na vrednotah ali morali temelječih po-

litik, ki se vsakodnevno ukvarjajo z moralnimi vprašanji in vrednotami

temeljnih človekovih prvic, kot npr.: kdaj se začne življenje, ali ima dr-

žava pravico vzeti življenje, ali so igre na srečo po naravi zlo, ali naj bo

homoseksualnost moralno in pravno enakovredna heteroseksualnosti

(Mooney, ; Skitka idr., ; Ben-Nun Bloom, )? Odgovori na

tovrstna vprašanja predstavljajo osnovo za razlago in napovedovanje

političnega vedenja na področjih moralne politike. Kot pa opozarja

Mooney (), opisana moralna politika lahko hitro privede do (zgolj)

pravnega sankcioniranja dobrega in slabega, potrjevanja določenega

sklopa temeljnih vrednot tudi na račun spregleda drugih. V tem smislu

se tako za družbo še prav posebej zahtevna in občutljiva vprašanja, ki

ustvarjajo polarizacije, zameji v pravno opredeljena univerzalna pra-

vila, ki pa so za določen del družbe povsem nespremenljiva. V psiho-

loškem smislu to po ugotovitvah raziskovalcev vodi v konﬂikte zavra-

čanja drugače mislečih, k nižji stopnji sodelovanja, močnim čustvom

moraliziranja, sentimentalizma, vse do obtoževanja s konceptom gre-

ha – skratka, do močnih podlag za kulturno pogojene konﬂikte znotraj

neke družbe in države (Skitka idr., ; Ben-Nun Bloom, ).

Medtem ko kazensko pravo v veliki meri opredeljuje dobro in zlo, bi

se morala moralna politika ukvarjati predvsem s temami, glede katerih

v državi z vidika vrednotnega pogleda nanje še ni popolnega soglasja,

posebej ob dejstvu, da je vsaj znatna manjšina državljanov v temelj-

nem, prvobitnem sporu z vrednotami, ki jih uteleša nek vidik pravno



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



že opredeljenih vsebin, ki sodijo v skupine s področij t. i. moralnih po-

litik. Raven javnega soglasja o teh vrednotah je med ljudmi pa tudi

posameznimi državami lahko tako različna, da to dejansko lahko vpli-

va na vsebino končnih političnih usmeritev in s tem na splošno smer

moralne politike neke države (Meier, ).

Opisane moralne politike praviloma ne zahtevajo velikih ﬁnančnih

izdatkov ali kompleksnih birokratskih ukrepov, praviloma neposredno

vplivajo na malo ljudi, imajo pa izredno močno simbolno sporočilo o

tem, v kaj politika verjame in za kaj se zavzema. Za moralne politike

velja tudi, da se večinoma nanašajo na vsebine neekonomskih vrednot

in da so visoko politizirane s strani zainteresiranih interesnih skupin,

ki moralno politiko osredotočijo na eno samo vprašanje in na pričako-

vanje, da vladam vsilijo svoje poglede in s tem svoje vrednote (Smith,

).

S sprejetjem Splošne deklaracije človekovih pravic (United Nations Ge-

neral Assembly, ) in z idejo univerzalnosti (politike) in človekovih

pravic po celem svetu, neodvisno od geografskih, družbenih, kultur-

nih, verskih in končno tudi ﬁlozofskih ter še ostalih možnih drugih

speciﬁk, se je vsaj na načelni in normativno opredeljeni ravni poka-

zala priložnost premagovanja opisanega moralnega pluralizma in z

njim povezanih nevarnosti vrednotnih konﬂiktov. Pa vendar, navkljub

temu, da so se k spoštovanju tega dokumenta tudi politično zavezale

večinoma skoraj vse države po svetu, številni primer iz vsakodnevne

politične in tudi družbene, kulturne, verske, še posebej pa gospodarske

prakse kažejo, da ideje univerzalnosti ni možno uveljaviti, tudi zaradi

tega, ker je sistem vrednotnih in etičnih norm ter pravil zgodovinsko

že glede na posamezne države postavljen na (vsaj) ﬁlozofsko, teleo-

loško, ideološko raznolikih temeljih. Posledično je skoraj nemogoče

najti eno samo enotno opredelitev vrednot, etike, morale in človeko-

vih pravic, dileme moralne politike in vrednotni konﬂikti pa so vsa-

kodnevno dejstvo. Priznavanje, da je moralni in kulturni pluralizem

realnost, lahko posameznikom in družbam pa tudi politiki pomaga pri

 Npr., politika regulacije umetne prekinitve nosečnosti, pri kateri pride do konﬂikta med t.

i. »konkurenčnima vrednotama« pravice do življenja in pravice do svobode izbire, se lahko

pri moralno sorodnem vprašanju odnosa do smrtne kazni odrazi v povsem drugačni, manj

konﬂiktni podobi, v primeru, če so družbene vrednote in s tem povezano javno mnenje neke

države pri tem vprašanju enotnejši in bolj enostranski.

 Maior () univerzalnost vrednot človekovih pravic prikazuje skozi relativnost oz. speciﬁč-

nost, kot jo lahko razberemo skozi vodilne svetovne religije islam, hinduizem in budizem ter

konfucijanstvo. O sorodnih dilemah veliko tudi v Badiou ().

Človekove pravice in institucionalna organizacija politične moči .



razumevanju ter obvladovanju konﬂiktov vrednot, saj s tem priznava

možnost obstoja različnih pogledov in potrebo po iskanju načinov za

spoštljivo razreševanje odprtih dilem.

Splošno naj bi veljalo, da etika predstavlja seštevek vrednot in da

se kot odraz dobrega, pravega in pravilnega ter poštenega odraža sko-

zi moralno načelo, da z nobenim našim delovanjem in vedenjem ne

smemo omejevati pravic drugih (Copp, ). Skrb za to je položena

najprej v roke posameznika, ko pa jo prevzame država, to počne preko

delovanja svojih institucij in vodenja politik, povezanih z vsebinami

človekovih pravic. Prav o tem govori nadaljevanje knjige.

. Človekove pravice in institucionalna organizacija

politične moči (podoba B) .

V demokratičnih sistemih organizacijo moči države predstavlja sistem

njenih institucij, njihovih pristojnosti in odgovornosti ter medseboj-

nih razmerij. Rhodes idr. () kot institucije države opredeljujejo iz-

vršilne organe, zakonodajne organe, sodišča, javno birokracijo pa tudi

institucije civilne družbe, politične stranke, nevladne organizacije,

ekonomske institucije, ozemeljske institucije, vse institucije, povezane

z delom na lokalni in regionalni ter mednarodni ravni. Kot del institu-

cionalnega okvira nekega sistema avtorji štejejo tudi uradne dokumen-

te, kot so ustave, zakoni, predpisi, pa tudi manj uradne dejavnike, ki se

kažejo skozi norme, ideje, vedenje. Pri tem naboru izhajajo iz različnih

teoretskih pogledov, ki se skozi obdobja ter preko različnih (pod)zvrsti

razvijajo v okviru posebne teoretske šole institucionalizma kot tistega

znanstvenega in teoretičnega okvira, ki se ukvarja s preučevanjem vlog

institucij in v tej povezavi z organizacijo (tudi) politične moči na ne-

kem ozemlju, z odnosom institucij do konkretnih tematik, do drugih

institucij, skupin, posameznikov.

Zgodovinsko gledano so institucionalne teorije ene od najstarejših

politoloških teorij in se pojavijo v poznem . ter začetku . stoletja. Iz-

hodiščno so se v začetkih navezovale predvsem na preučevanje delovanja

institucij vlade ter parlamenta z vidika zasledovanja družbenih in eko-

nomskih vrednot tedanjega časa, vse do današnjih dni pa so razvile šte-

vilne razširjene ter na aktualne čase osredotočene (pod)teorije (March in

Olsen, ; Hall in Taylor, ; Steinmo, ; Knill in Tosun, ).

 Vsekakor velja omemba, da so o vlogi političnih institucij v tedanjem obdobju in v odnosu do

aktualnih vrednotnih postulatov pisali že Platon, Aristotel, Locke, Hobbes in Madison.



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



Med različnimi vejami institucionalizma, ki se razvijajo skozi čas,

je z vidika njihovega izpostavljanja vsebin, povezanih s človekovimi

pravicami, treba poleg tradicionalnega institucionalizma posebej iz-

postaviti še novi institucionalizem in v njegovem okviru: (a) zgodo-

vinski institucionalizem, ki obravnava zgodovinski razvoj in odvisnost

institucij v nekem časovnem obdobju ter kontekstu; (b) normativni

oz. konstruktivistični institucionalizem, ki se osredotoča na vlogo

norm, idej in vrednot pri oblikovanju institucij ter njihovem vplivu

na vedenje; (c) institucionalni dizajn in spremembe, ki izpostavljajo

pomen poznavanja nastanka in sestavnih delov neke institucije ter

rezultatov, ki jih ta prinaša s svojim delovanjem. V zadnjem obdobju

se je omenjenim teoretskim vidikom pridružila še teorija omrežnega

(angl. network) institucionalizma, ki mu je sorodna tudi vsebina teorij

oz. koncepta vladanja (angl. governance). Po njih poznavanje delovanja

institucij države in nedržavnega sektorja odraža poznavanje njihove

sestave, organiziranosti, medsebojnih odnosov, ki vsi skupaj vplivajo

na sprejemanje in nadaljnje izvajanje odločitev ter končnih rezultatov

le-teh (Levi-Faur, ).

Institucije so tako danes v okviru različnih (pod)teorij instituciona-

lizma v najširšem pogledu opredeljene kot strukture, ki zagotavljajo

okvir, v katerem delujejo posamezniki in skupine, pravila njihovega de-

lovanja in s tem tudi sistemov znotraj neke oblasti pa formalno opre-

deljujejo zakoni ter predpisi, neformalno pa norme, vrednote in obi-

čaji, to vse pa končno rezultate in dosežke sistema ter družbe (Rhodes

idr., ). Institucionalna teorija se tako osredotoča tudi na pomen in

vlogo institucij pri oblikovanju, sprejemanju ter kasnejšem izvajanju

politik. Eno od osrednjih vprašanj (politične) institucionalne teorije je

pri tem povezano s preučevanjem vpliva institucij na kasnejše rezulta-

te sprejetih in izvedenih politik ter vprašanj, kako institucije skozi čas

ter preko preteklih izkušenj z rezultati svojega delovanja uravnavajo

probleme in krepijo trdnost politik ter s tem posledično tudi lastnega

obstoja – torej, kako je preko institucij organizirana in izvajana politič-

na moč ter s kakšnimi učinki. Skratka, v najširšem smislu institucije

odražajo: () nabor posameznih institucij znotraj nekega lokalnega, re-

gionalnega, nacionalnega, mednarodnega sistema; () oblike in sistem

 Novi institucionalizem, imenovan tudi neoinstitucionalizem ali neoinstitucionalistična teori-

ja, se za razliko od strogo formalnih vidikov preučevanja institucij, ki jih zagovarja tradicional-

ni institucionalizem, osredotoča na značilnosti in učinke tako formalnih kot tudi neformalnih

pravil na vedenje posameznikov ter skupin (Peters in Pierre, ).

Človekove pravice in institucionalna organizacija politične moči .



ureditve ter izvajanja oblasti; () medsebojne odnose; () vzorce tako

formalnih kot tudi neformalnih vedenj, pravil in norm delovanja insti-

tucij ter njihovih medsebojnih odnosov (Ostrom, ).

Povezanost med človekovimi pravicami in opisanim razumeva-

njem institucij je običajno možno videti bodisi skozi »čisti« instituci-

onalni okvir bodisi interakcijsko (Pogge, ; Risse, ). Institu-

cionalna razlaga vprašanja človekovih pravic povezuje z delovanjem

institucij oblasti in njihovo prisilno naravo, z razumevanjem, da člo-

vekove pravice lahko kršijo le vlade ali vladne agencije in uradniki, ne

pa tudi predstavniki zasebnega sektorja. Interakcijska razlaga, na-

sprotno, neposredno odgovornost za človekove pravice polaga tako

v roke državnih kot nedržavnih oz. zasebnih institucij, skupin, po-

sameznikov. Kot še speciﬁčnejše vprašanje odnosa med človekovimi

pravicami, institucijami in politiko predvsem raziskovalci s področja

mednarodnih odnosov izpostavljajo tudi vprašanja, ali in kako lah-

ko različni politični režimi vplivajo na človekove pravice ter kakšen

vpliv imajo pri tovrstnem obnašanju držav mednarodne institucije

(Forsythe, ). V tem pogledu lahko skozi predstavljene institu-

cionalne teorije tudi na polju človekovih pravic vlogo institucij pre-

Makroprostor:

politične institucije vseh treh vej

oblasti na različnih teritorialnih

političnih ravneh

Mikroprostor:

organizacije, skupine, posamezniki iz

nepolitičnega prostora (npr.

gospodarstvo, družba, politične

stranke, interesne skupine, društva,

nevladni sektor, vplivni posamezniki)

Mezoprostor:

skupno (so)delovanje institucij

z makro- in mikroprostora

Slika . (Neo)institucionalni prostor medsebojnih odnosov na primeru

organizacije moči v politiki (uporabljene so graﬁke s Freepik.com)



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



poznavamo skozi naslednje osrednje vidike, ki jih povzemamo tudi v

sliki .:

. kot nabor (hierarhičnih; op. avt.) institucionalno-normativnih

pravil in vsakodnevnih praks »politične in upravne igre«;

. kot nabor strukturnih značilnosti delovanja posamezne instituci-

je na ravni oblasti (ti. makroraven) oz. družbe (t. i. mikroraven) ter

odnosov in skupnega delovanja različnih institucij pri konkretnih

primerih oz. vsebinah (t. i. mezoraven).

V začetnem obdobju t. i. starega oz. tradicionalnega instituciona-

lizma se je pri vsebinah človekovih pravic osrednji pomen pripisoval

vlogi ustav in ustavnih dokumentov, ki so vzpostavili normativne ter

temeljne pravne in institucionalne okvire države za njihovo varstvo v

okviru pristojnosti pa tudi sistemov nadzorovanja ter uravnoteževa-

nja (angl. checks and balances) vseh treh vej oblasti. Poseben pouda-

rek je poleg ustavnega sodišča, ki ima po ustavi status prvega skrb-

nika človekovih pravic s strani države dan tudi posebnim organom,

pristojnim za človekove pravice, kot so npr. zaščitnik državljanskih

pravic, komisar, komisija za človekove pravice, inštitut ali center za

človekove pravice, varuh človekovih pravic oz. ombudsman, parla-

mentarni varuh človekovih pravic ali komisar za človekove pravice,

javni zagovornik/zaščitnik, parlamentarni zagovornik. Država

naštete posebne institucije za človekove pravice, na katere se lahko

 Tako npr. »sodstvo« (pravna institucija) preverja, ali parlament (zakonodajna institucija) ob-

likuje politike, ki so v skladju z ustavno zahtevo. Parlament je tudi nadzorni organ, ki nadzo-

ruje, ali politični del izvršilne veje oblasti (tj. vlada, posamezna ministrstva) deluje na zakonit

način, ki ga je parlament določil z zakonodajo (March in Olsen, ).

 Ustava Republike Slovenije () celotno osmo poglavje oz. člene – namenja ustavne-

mu sodišču. V šesti alineji .člena o pristojnostih ustavnega sodišča opredeljuje pristojnost,

da ustavno sodišče odloča »o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih

svoboščin s posamičnimi akti«.

 Ob opisanem je pomembno še prav posebej izpostaviti tudi sprejete zaveze oz. t. i. Pariška

načela (e Paris Principles). Na prvi mednarodni delavnici nacionalnih institucij, zadolženih

za človekove pravice, ki je pod okriljem  potekala v oktobru leta  v Parizu, so se države

zavezale, da bodo uredile status in delovanje nacionalnih institucij za zaščito in promocijo

človekovih pravic (t. i. »nacionalnih institucij za človekove pravice«; op. avt.) ter v tem nacio-

nalnem svojstvu sledile naslednjim temeljnim vlogam in odgovornostim, ki so opredeljene v

Pariških načelih: (a) spremljale vsako situacijo kršitve človekovih pravic; (b) svetovale vladi,

parlamentu in kateremu koli drugemu pristojnemu organu o konkretnih kršitvah, o vpraša-

njih v zvezi z zakonodajo ter s splošno skladnostjo in z izvajanjem mednarodnih instrumen-

tov človekovih pravic; (c) samostojno sodelovale z regionalnimi in mednarodnimi organiza-

cijami; (d) skrbele za izobraževanje in informiranje na področju človekovih pravic; (e) če jim

nacionalni sistem dopušča, imele tudi t. i. kvazisodno pristojnost. Generalna skupščina 

je Pariška načela sprejela leta  (United Nations, b. l.b).

Človekove pravice in institucionalna organizacija politične moči .



posamezniki obračajo po zaščito, razvija z namenom, da skozi te obli-

ke in načine pomaga utrjevati ter poglabljati že sprejete pravice in svo-

boščine pa tudi da uveljavljajo nove pravice, katerih zaščito narekujejo

tehnološki in gospodarski razvoj, spremenjene socialne, okoljske ter

druge aktualne razmere. V luči tega zato velja izpostaviti, da se v med-

sebojnih odnosih država – posamezniki/skupine pravice pojavljajo v

različnih oblikah (ne)samoumevnosti ter da jim je v določenih, pred-

vsem novih primerih treba z odzivom nosilcev odgovornosti zanje

(angl. duty-bearer) šele dati nek (ne)odgovor glede t. i. uveljavitvenega

prepoznavanja novih pravic (angl. assertive excercise). Spet v drugih

primerih pa institucije pravice že aktivno spoštujejo takoj, ko se poja-

vi potreba po njihovi uveljavitvi. V mnogih vsakodnevnih primerih pa

se večino pravic povsem samoumevno spoštuje in objektivno uživa,

saj niti uživalec pravice (angl. right-holder) niti nosilec njene odgovor-

nosti več ne razmišljata o tem, da sta v tovrstnem odnosu (Donnelly,

, str. –).

Za institucijo oz. institut varuha človekovih pravic, poimenova-

nega tudi z izrazom ombudsman, velja, da gre za izvensodno insti-

tucionalno obliko varstva človekovih pravic države, ombudsman pa

je njen »predstavnik za pravičnost«, prvič vzpostavljen daljnega leta

ZAKONODAJNA VEJA

parlamentarna telesa

(odbori, komisije)

za varstvo človekovih

pravic

IZVRŠILNA

VEJA

• poseben odbor v

uradu šefa države

• pristojna ministrstva

• specializirane službe

v javni upravi

•policija

SODNA

VEJA

sistem sodišč

in sodnega varstva

USTAVNO

SODIŠČE

OMBUDSMAN

URADI ZA

INTEGRITETO

Slika . Institucionalno-pravni prostor človekovih pravic znotraj države



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



 na Švedskem. Danes je preko  držav po svetu, tudi države

Evropske unije, vzpostavilo tovrstne institute z namenom pomemb-

nega dopolnila obstoječim oblikam varstva človekovih pravic pri

nadzoru, reševanju in posredovanju pri konﬂiktih, iskanju poravnal-

nih rešitev ter svetovanju posameznikom in institucijam znotraj dr-

žave (posebej sodiščem, državni administraciji ter političnemu delu

izvršne ter zakonodajne veje oblasti), družbe (Hertogh in Kirkham,

).

Slovenski Zakon o varuhu človekovih pravic, prvič sprejet leta 

(Zakon o varuhu človekovih pravic (var-), ), varuhu daje

široko podlago za delo. Varuh lahko začne postopke na pobudo posa-

meznikov ali na lastno pobudo, na različne organe naslavlja priporo-

čila in mnenja, seznanja javnost s posameznimi problemi, pripravlja

letna poročila in enkrat letno poroča Državnemu zboru Republike

Slovenije. Zaradi zbiranja informacij lahko opravlja razgovore, vabi

posamezne funkcionarje na pogovore in zaslišuje priče (če se priča ne

javi, jo lahko prijavi sodniku za prekrške). Varuh se lahko odzove na

vsak akt pristojnega ministrstva, lahko tudi vloži ustavno pritožbo

na ustavno sodišče. Varuh človekovih pravic pa hkrati ni nadomestilo

državnih organov, kot so ustavno sodišče, sistem običajnih sodišč, ali

pa tudi Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti Dr-

žavnega zbora. Prav tako ne more nadomestiti normalne pritožbene

poti, pa vendarle velja splošna strokovna ocena, da je njegova vloga

velika, saj s svojimi stališči in mnenji lahko v javnosti vidno vpliva

na delo državnih organov pa tudi na reševanje konkretnih vprašanj

posameznih družbenih skupin ali posameznikov (Zver, ; Bizjak,

).

Po zakonskih pristojnostih sorodno institutu ombudsmana, po na-

čelnih pričakovanjih pa posebej osredotočeno prav na etične in mo-

ralne vidike spoštovanja pravic pa veliko demokratičnih sistemov

vzpostavlja tudi posebne institute oz. urade, službe, komisije, ki se

ukvarjajo z zagotavljanjem integritete in s preprečevanjem koruptiv-

nega delovanja v sistemu. Za te namene je bil tako npr. v Sloveniji

leta  sprejet Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (Zin-

t-) (). Z namenom krepitve učinkovitega delovanja prav-

ne države in preprečevanja ogrožanja slednje s koruptivnimi dejanji

 Korupcija je v splošnem opredeljena kot kršenje in nespoštovanje sprejetih pravil ter s tem

zaščite pravic s strani posameznikov, skupin in še posebej institucij v sistemu (Luna-Pla in

Nicolás-Carlock, ).

Človekove pravice in institucionalna organizacija politične moči .



pa je bila s tem zakonom kot samostojen ter neodvisen državni organ

vzpostavljena tudi posebna institucija, imenovana Komisija za prepre-

čevanje korupcije. Z opisanega zornega kota razumevanja skrbi za člo-

vekove pravice kot etično-moralne kategorije integritete v povezavi

s korupcijo podatki ankete Eurobarometra, ki je bila objavljena leta

, kažejo, da Slovenija ne spada v skupino držav, kjer bi prebivalci

v osebnih izkušnjah nadpovprečno zaznavali problematiko korupcije

v sistemu, se pa Slovenci skupaj z Grki izmed prebivalcev vseh držav

 z naskokom popolnoma strinjajo s trditvijo, da je korupcija v nji-

hovi državi velik problem ( vseh v Sloveniji in Grčiji, povprečje

tovrstnega strinjanja v  je , na Danskem, Finskem in Švedskem

manj kot ) (European Commission, , str. , ). Z vidika

splošnega institucionalnega varstva anketa tudi pokaže, da ljudje v 

v primeru koruptivnih dejanj v povprečju najbolj zaupajo v delovanje

policije (najbolj v skandinavskih državah), v Sloveniji pa varuhu člove-

kovih pravic (str. –).

 Pomemben premik od opisanega nacionalno opredeljenega pojmo-

vanja človekovih pravic na ravni državnih institucij proti mednarod-

nemu in širše institucionaliziranemu sistemu je neposredno po kon-

cu druge svetovne vojne odražala vzpostavitev mednarodne politične

organizacije Združeni narodi (). Ključna institucionalna arena na

področju mednarodne politike človekovih pravic se je začela s spreje-

mom Splošne deklaracije človekovih pravic (United Nations General As-

sembly, ) in z vzpostavitvijo vse institucionalne arhitekture, ki ji

je sledila tako na mednarodni kot na nacionalni, regionalni ter lokal-

ni ravni, kamor sodijo javne oz. politične ter zasebne oz. nepolitične

organizacije. Od sprejema Splošne deklaracije človekovih pravic in njene

podpore s strani držav sistem hierarhije ter nadzorov in ravnotežij v

primer javnih oz. političnih institucij na polju človekovih pravic deluje

v naslednjem institucionalnem okviru:

. mednarodne institucionalne str ukture Organizacije Združenih na-

rodov ter posebnega Urada višjega komisarja za človekove pravice

(Oﬃce of the United Nations High Commissionar for Human Rights)

in Odbora za človekove pravice (United Nations Human Rights

Committee), za človekove pravice specializirano Meddržavno

 Organ neodvisnih strokovnjakov, ki spremlja izvajanje Mednarodnega pakta o državljanskih

in političnih pravicah v državah pogodbenicah. Delo odbora ima za posledico številne spre-

membe zakonodaje, politike in prakse.



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



Preglednica . Institucionalna mreža na primeru izbranih institucij na polju

človekovih pravic

Področje

aktivnosti

Javno Zasebno

Neproﬁtno Proﬁtno

Političnia raven aktivnosti

Mednarodni

• Organizacija Združenih

narodov/Urad višjega

komisarja za človekove

pravice/Meddržavno sodišče/

Mednarodno kazensko sodišče

• *

• Svetovna zdravstvena

organizacija ()*

• Organizacija za ekonomsko

sodelovanje in razvoj ()*

• 

• Mednarodna banka za obnovo

in razvoj ()

• Svetovni monetarni sklad

()

• Amnesty International

• Human Rights Watch

• Human Rights First

• Avocats Sans Frontières

• International Federation

for Human Rights

• Human Rights Foundation

• Equality Now

• Freedom House

• Transparency

International

• International Labour

Organization ()

• Rdeči križ

• Greenpeace

• Multinacionalke*

• Komercialne banke

in zavarovalnice*

Regijski

• Svet Evrope/Evropsko sodišče

za človekove pravice

• Komisar za 

• */ ombudsman/

pododbor za človekove pravice

()/ Agencija  za

temeljne pravice ()

• Organizacija za varnost in

sodelovanje v Evropi ()*

• Mreža afriških nacionalnih

institucij za človekove pravice

• Mreža nacionalnih ustanov

za promocijo in varstvo

človekovih pravic v Ameriki

• Azijsko-paciﬁški forum

nacionalnih institucij za

človekove pravice

• Global Rights (Afrika,

Azija, )

• Commonwealth Human

Rights Initiative

• Refugees International

• Podjetja iz regije*

• Komercialne banke

in zavarovalnice*

Domači

• Ustavno sodišče

• Varuh človekovih pravic

• Zagovornik pravic enakosti

• Parlamentarna komisija za

peticije, človekove pravice in

enake možnosti Državnega

zbora 

• Ministrstvo za pravosodje

• Šole in univerze*

• Center za informiranje,

sodelovanje in razvoj

nevladnih organizacij

()

• Mirovni inštitut

• Društvo integriteta

• Norwegian Refugee

Council

• Domača podjetja in

banke, strokovna

skupnost,

• Mediji

• Zasebne šole in

univerze*

 * Posredno institucionalno delovanje: gre za institucije, ki nimajo neposrednih

pristojnosti, a se pri svojem delu pogosto ukvarjajo z vsebinami človekovih pravic Prirejeno po

Land man () in Oﬃce of the United Nations High Commissionar for Human Rights ()

Človekove pravice in institucionalna organizacija politične moči .



sodišče (International Court of Justice) ter Mednarodno kazen-

sko sodišče v Haagu (International Criminal Court);

. regijske institucije za varnost in sodelovanje, kot je v primeru

evropskega kontinenta Svet Evrope in v njegovem okviru delujoče

Evropsko sodišče za človekove pravice –  (European Court of

Human Rights), pa institut Evropskega ombudsmana, institu-

cionalne strukture pod okriljem Evropske unije, med njimi Pod-

odbor za človekove pravice v Evropskem parlamentu (European

Parliament Subcommittee on Human Rights – ) in Agencija

 za temeljne pravice (European Union Agency for Fundamental

Human Rights – ) ter Organizacija za varnost in sodelovanje

v Evropi(Organisation for Security and Co-operation in Europe–

);

. nacionalne institucije, kot že opisano zgoraj.

Ko prikazana splošna pravila oz. sisteme organizacije moči v politiki

prenesemo na polje človekovih pravic, se je treba zavedati, da posame-

znik svojih pravic ne uveljavlja zgolj preko državnih institucij, temveč

ima na razpolago mnoštvo načinov delovanja skozi ustaljene organi-

zacijske oblike ali skozi nove, ki jih lahko šele oblikuje izven okvirov

države (npr. politične stranke, skupine pritiska, društva, nevladne or-

ganizacije za zaščito posameznih pravic, mediji, strokovna skupnost,

izobraževalni sistem). Posledično se s podobno hierarhijo kot na strani

države vzpostavijo tudi številne zasebne oz. nepolitične organizacije

ter skupine za človekove pravice. Glede na njihovo poslanstvo ter zna-

čaj delovanja jih je po mnenju Landmana () treba razlikovati tudi

glede na njihov proﬁtni ali neproﬁtni interes pri skrbi za človekove

pravice.

 Meddržavno sodišče je glavni sodni organ , ustanovljen z Ustanovno listino Združenih

narodov in pristojen za reševanje sporov, ki jih predložijo države, v skladu z mednarodnim

pravom in za podajanje svetovalnih mnenj o pravnih vprašanjih, ki jih predložijo pristojni

organi in specializirane agencije  (spletna stran: https://www.icj-cij.org/home).

 Mednarodno kazensko sodišče (spletna stran: https://www.icc-cpi.) je neodvisno stalno so-

dišče, ki sodi osebam, obdolženim najhujših kaznivih dejanj mednarodnih razsežnosti, kot

so genocid, hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva. Na zgodovinskih idejnih os-

novah Lige narodov, oblikovanih že po prvi svetovni vojni, je Generalna skupščina  leta

 sprejela t. i. Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in na tej podlagi leta 

vzpostavila tudi delovanje tega sodišča.

 Evropsko sodišče za človekove pravice (spletna stran: https://www.echr.coe.int/home) je za-

čelo delovati leta  pod institucionalnim okriljem Sveta Evrope z namenom zagotavljanja

spoštovanja pravic izEvropske konvencije o človekovih pravicah, ki je stopila v veljavo leta .



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



Prepleteno in živahno institucionalno mrežo človekovih pravic na

izbranih primerih institucij države oz. javnega in nedržave oz. zaseb-

nega sektorja strnjeno predstavljamo v preglednici .. Preko delova-

nja teh institucij se odražajo tako vzorci njihovih uspešnih in manj

uspešnih praks kot tudi njihovega neposrednega ali posrednega (so)

delovanja pri vsebinah človekovih pravic, ki se odvija v že omenjeni

mezo sferi političnega delovanja.

Kot smo že spoznali skozi teoretski okvir (novega) institucionaliz-

ma, je pravnoformalno raven delovanja neke institucije treba poznati

tudi skozi njeno dejansko delovanje in izkušnje. To nam pri vsebinah

človekovih pravic na najobjektivnejši način lahko omogočijo dostopni

statistični podatki o delu preučevanih institucij, o čemer posebej piše-

mo tudi v naslednjem poglavju knjige, podatke same pa kot pomem-

ben vir za opisovanje delovanja institucij in vsebin človekovih pravic

uporabljamo že v nadaljevanju pričujočega poglavja.

Kako velik je lahko razkorak med formalnim in dejanskim institucio-

nalnim delovanjem na primeru varovanja človekovih pravic s strani dr-

žavnih institucij, nam kažejo podatki longitudinalnega pregleda delo-

vanja Evropskega sodišča za človekove pravice (). Iz njih je možno

razbrati, da je od začetka svojega delovanja leta  do leta  sodiš-

če prejelo okoli . prijav in izdalo . sodb (v letu  je bilo

prijav . in izdanih . sodb, ki so se nanašale na . prijav). V

 sodb od leta  dalje je sodišče ugotovilo vsaj eno kršitev kon-

vencije s strani tožene države. Skoraj  kršitev, ki jih je ugotovilo

sodišče, se nanaša na problematiki nespoštovanja načela pravičnosti

nižjih sodišč (,) ter dolžine sodnih postopkov (,). Druga

najpogosteje ugotovljena kršitev se nanaša na pravico do zagotavlja-

nja svobode in varnosti (,), v več kot  primerov pa je sodišče

ugotovilo resno kršitev zagotavljanja pravice do življenja ali prepovedi

mučenja in nečloveško ali ponižujoče ravnanje. V celotnem -letnem

obdobju je približno  vseh sodb zadevalo tri države članice Sveta

Evrope: Turčijo (.), Rusko federaciji (.) in Italijo (.). V letu

 je  sodb zadevalo Rusko federacijo, , Turčijo,  Ukra-

jino,  Romunijo in , Italijo (European Court of Human Rights,

a in b).

Za primer Slovenije lahko skozi čas vidimo, da je bilo iz države na

sodišče vloženih . vlog ( v letu ). Za . od teh pobud

 V preglednici izbrani primeri označeni z *.

Človekove pravice in institucionalna organizacija politične moči .



je sodišče sprejelo odločitev, od tega je . vlog obravnavalo kot ne-

ustreznih ( v letu ) glede na svoje pristojnosti, v  primerih

pa je razglasilo sodbo (v letu  v sedmih primerih), pri čemer je v

 primerih ugotovilo vsaj eno kršitev in zgolj v  primerih nobene

(European Court of Human Rights, a in b).

Kot je razvidno s spletne strani Sveta Evrope, v okviru katerega je

formalno vzpostavljeno delovanje Evropskega sodišča za človekove

pravice, je bilo v Sloveniji do sedaj največ sodb povezanih z vsebinami

spoštovanja pravic do življenja in do družinskega življenja, do lastni-

ne pa tudi do svobode izražanja in pravic žensk. Prva pravnomočna

sodba od slovenskega članstva v Svetu Evrope . maja leta  ter

ratiﬁkacije Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temelj-

nih svoboščin . junija  je bila v zadevi Rehbock (/) .

novembra . Med najodmevnejšimi pa so tudi sodbe v zadevah:

 Podrobneje na spletni strani Evropskega sodišča za človekove pravice: https://www.echr.coe

.int/pages/home.aspx?p=hearings/gcpending&c.

 Pritožnika Ernsta Rehbocka, nemškega državljana, rojenega leta , je . septembra 

slovenska policija aretirala v Doliču. Pritožnik je bil obtožen trgovanja z mamili in tihota-

pljenja ter pridržan. Njegova zahteva za izpustitev z dne . oktobra  je bila zavrnjena

. oktobra . Druga zahteva za izpustitev, ki jo je pritožnik vložil . novembra , je

bila zavrnjena . decembra . . aprila  je Višje sodišče v Mariboru potrdilo prvo-

stopenjsko sodbo, s katero je bil pritožnik obsojen kaznivih dejanj, povezanih z mamili, in

ga obsodilo na  mesecev zapora. Okoliščine prijetja in njegovega pridržanja, med katerimi

je bil Rehbock poškodovan, so bile za stranki sporne. Po zdravniškem pregledu . septembra

 so bili Rehbocku diagnosticirani dvojni zlom čeljusti in zmečkanine obraza. Pritožnik je

zavrnil operacijo, ves čas pa opozarjal, da je bil izpostavljen nečloveškemu in ponižujočemu

ravnanju ter da mu ni bila zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba, na kar se je skliceval

tudi v tožbi, ki jo je vložil na Evropsko sodišče za človekove pravice. To mu je v končnem odlo-

Turčija 16 %

Ruska federacija 14 %

Italija 11 %

Ukrajina 7 %

Poljska

7 %

Francija7 %

Grčija 5 %

Bolgarija 3 %

Madžarska 3 %

Ostale države 31 %

Slika . Evropsko sodišče za človekove pravice, statistika sodb po državah

(–) (povzeto po European Court of Human Rights, a)



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



() »izbrisani» oz. Kurić in drugi (primer iz leta , sodba iz leta

), ko je bila . ljudem v Sloveniji s strani države samodejno

odvzeta pravica do bivanja in s tem povezane vse državljanske, soci-

alne, ekonomske ter druge pravice v državi; () primer Ališić (primer

iz leta /, sodba iz leta ) oz. nezmožnost varčevalcev, da

bi dvignili svoje stare devizne vloge v nekdanjih podružnicah Nove

Ljubljanske banke; () primer Šilih (primer iz leta , sodba iz leta

) oz. nesprejem učinkovitih in časovno ustreznih korakov sloven-

skih organov pri iskanju pravice na sodišču ter pri zdravljenju; () pri-

mer mladoletne posiljene Y. (primer iz leta , sodba iz leta ),

v katerem slovenski organi med kazensko preiskavo in sojenjem niso

zaščitili njene osebne integritete, niso nemudoma obravnavali njene

pritožbe ter domnevnemu storilcu omogočili uporabo žaljivih in poni-

žujočih opazk pri navzkrižnem zasliševanju; () primer Mladina (pri-

mer iz leta , sodba iz leta ) oz. omejitev pravice do svobode

govora v primeru javnih oseb.

Med letoma  in  je bilo delo Evropskega sodišča za člove-

kove pravice v primeru Slovenije najintenzivnejše doslej, s skoraj 

odprtimi zadevami leta , od katerih jih je v letu  zaprlo ,

leta  pa še skoraj . Največji porast novih (t. i. ponavljajočih se;

angl. repetitive) primerov, okoli  v vsakem letu, beležimo v letih 

in , v zadnjih treh letih pa vsako leto po enega (Council of Europe,

b. l.d).

. Človekove pravice in avtonomno politično delovanje

na posameznih področjih javnih politik (podoba C) .

Ko je govora o konkretnem vsakodnevnem operativnem delovanju

politike oz. njenih institucij na nekem vsebinskem področju, se v po-

litološki znanosti praviloma uporablja znanja s t. i. področja javnih

politik (angl. public policy). Glede na temeljne opredelitve so javne po-

litike najracionalnejši, najbolj normativno-instrumentalno deﬁnirani

del politike in odražajo nize konkretnih aktivnosti delovanja pa tudi

nedelovanja političnih institucij z namenom reševanja skupnih javnih

čanju . novembra  s šestimi glasovi za in z enim proti pritrdilo ter Slovenijo spoznalo

kot krivo pri oviranju pravic med odvzemom prostosti in ji naložilo plačilo denarne kazni

Rehbocku za nastalo škodo. Več in podrobneje na spletni strani Informacijskega urada Sveta

Evrope v Republiki Sloveniji: www.svetevrope.si/sl/evropsko_sodisce_za_clovekove_pravice/

slovenski_prevodi_sodb//index.html

 Več in podrobneje na: https://www.coe.int/en/web/impact-convention-human-rights

/slovenia. Glej tudi Gabrovec ().

Človekove pravice in avtonomno politično delovanje .



problemov, sprejemanja ter izvajanja tovrstnih rešitev ali pa ocenje-

vanja rezultatov le-teh (Moran idr., ). Javne politike se s svojim

poslanstvom urejanja javnih problemov pojavljajo na praktično vseh

področjih našega življenja, od gospodarskih vsebin, socialne varnos-

ti in družbenega blagostanja, infrastrukturne politike do izobraževa-

nja, kulturne, okoljevarstvene ali pa politike nacionalne varnosti. Pri

tem so na vsakem posameznem področju oprte na normativno spre-

jetih pravilih, ki usmerjajo ter hkrati opredeljujejo cilje, načine, oblike

in pričakovane rezultate delovanja oblasti pri urejanju vsebin na teh

področjih. Skozi tako zastavljen temeljni okvir delovanja pristojne in-

stitucije države izberejo in nato skrbijo za izvajanje zelo konkretnih

ukrepov ter instrumentov, ki jih prepoznajo kot najustreznejše za reše-

vanje problemov in nadaljnje dobro izvajanje oz. doseganje zastavlje-

nih ciljev, povezanih z urejanjem določenega področja in vsebin v njem

(Howlett, ).

Na splošno se je skozi čas v tem okviru znotraj teorij javnih politik

in analize politik razvilo posebno polje, ki se ukvarja s preučevanjem

različnih skupin ukrepov in nadalje konkretnih operativnih instru-

mentov oz. mehanizmov za izvajanje javnih politik. V tem okviru velja

izpostaviti predvsem tri temeljne, medsebojno dopolnjujoče se tipolo-

gizacije, ki vse do danes strnjeno sporočajo, da je v politiki za namene

reševanja in kasnejšega izvajanja politik glede na naravo in vsebinsko

področje problema možno uporabiti ukrepe in instrumente, ki so pove-

zani: () s pravili, () z institucijami, () denarjem in () informacijami.

V tem kontekstu Lowi (, ) našteva štiri tipe ukrepov, ki jih

vlada izvaja pri svojem vsakodnevnem političnem delovanju, in sicer:

• urejanje oz. regulacijo,

• razdeljevanje oz. distribucijo,

• prerazdeljevanje oz. redistribucijo,

• skrb za politične institucije oz. institucionalizacijo.

Nekaj let kasneje je Hood () predstavil nabor orodij vlade, ki

jih poimenuje -shema. Izhaja iz stališča, da imajo vlade za svoje

 Analiza politik oz. znanosti o javnih politikah (za demokracijo) je večdisciplinarna in večme-

todska uporabniška znanstvena disciplina, ki je bila osnovana v začetku . let . stoletja z

namenom razumevanja, opisovanja, pojasnjevanja, napovedovanja in svetovanja o in za javne

politike (Lerner in Lasswell, ; Dunn, ).

 Ta ukrep je dodal nekaj let kasneje, ko je ugotavljal, da lahko zaradi propadanja politične ideje

liberalizma načela demokratične politike obranijo zgolj politične institucije, najprej sodne z

zasledovanjem in s spoštovanjem načel pravne države (Lowi, ).



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



vsakodnevno upravljanje običajno na voljo naslednje štiri osnovne vire

ukrepov (Hood ; Hood in Margetts, ):

. vsebine in informacije (Nodality);

. avtoriteto (Authority);

. zakladništvo (Treasure);

. organizacijo (Organisation).

Vsebine in informacije označujejo uporabo vladnih informacijskih

virov za vplivanje in usmerjanje političnih ukrepov z zagotavljanjem

ali zadrževanjem »informacij« ali »znanja«; avtoriteta označuje pose-

dovanje pravne ali uradne moči oz. moč politike, da nekaj uradno zah-

teva, prepove, jamči, razsoja; zakladništvo označuje posedovanje zalog

denarja ali »zamenljivih premičnin«; organizacija pa označuje posedo-

vanje zemlje, zgradb, druge opreme pa tudi nabora ljudi z različnimi

veščinami, ki so vsi potrebni za delovanje vlade (npr. vojaki, delavci,

birokrati) (Hood ; Hood in Margetts, ).

Še desetletje kasneje Marie-Louise Bemelmans-Videc idr. () gle-

de na naravo učinkov delovanja posameznega ukrepa in mehanizma te

delijo na:

• korenčke (angl. carrots), kot so npr. pozitivni ﬁnančni transferji,

socialne pomoči, brezplačna izobraževanja, ki jih zagotavlja drža-

va »na svoj račun«;

• palice (angl. sticks), kot so zakoni, pravila, prepovedi, davki, da-

jatve in ostali ﬁnančni transferji, ki si jih jemlje država »za svoj

račun«;

• pridige (angl. sermons), v obliki izobraževanj, raziskovanj, kam-

panj ter informacijskega osveščanja in opozarjanja ljudi, posame-

znih ciljnih skupin, podjetij ter organizacij.

Z vidika sprejemanja in nadaljnjega izvajanja sprejetih ukrepov ter

instrumentov javnih politik velja, da so ti prvenstveno v rokah insti-

tucij zakonodajne in izvršilne veje oblasti. Zakonodajni organi v tem

smislu sprejemajo tiste vrste ukrepov, ki potrebujejo zakonsko ali celo

ustavno regulativno podlago, izvršilna telesa pa dalje skrbijo za izva-

janje sprejetih ukrepov. Pri tem velja izpostaviti, da izvajalski proces

javnih politik poteka na politični in strokovno-upravni ravni. Politič-

na raven, ki jo predstavljajo politično imenovani predstavniki, skrbi

za nadaljnje usmerjanje načinov izvajanja sprejetih odločitev na strani

zakonodajnih organov oz. celo sama oblikuje in potrjuje podzakonske

Človekove pravice in avtonomno politično delovanje .



akte, ki opredeljujejo ukrepe in instrumente za izvajanje politike. Na-

čin konkretne izvedbe sprejetega v okviru vsakodnevnega izvajanja pa

je končno prepuščen strokovnemu in administrativnemu delu, npr.

uradnikom v primeru sprejemanja in odločanja o posameznih vlogah,

učiteljem v primeru izobraževanja o človekovih pravicah itd.

Skozi prakso izvajanja politik človekovih pravic lahko v luči prika-

zanih orodij javnih politik prepoznamo, da se tudi na primeru vsebin

človekovih pravic na različnih institucionalnih ravneh delovanja po-

litike pojavljajo različni ukrepi ter konkretni instrumenti za dosega-

nje ciljev, povezanih z omenjenimi vsebinami. Kot opozarja Deborah

Stone (), s sprejemom odločitve o (ne)izboru oz. (ne)primernosti

posameznega ukrepa in instrumenta za urejanje skupnih vsebinskih

vprašanj javna politika (oz. v njenem poslanstvu pristojni odločevalci)

tudi avtoritativno poseže ter razporeja vrednote in s tem tudi priori-

tetno zaporedje vsebin človekovih pravic v družbi. Oblikovalci politik

morajo pogosto krmariti med nasprotujočimi si vrednotami in inte-

resi različnih zainteresiranih strani že znotraj lastnih vrst, v odnosu

do različnih družbenih skupin, stroke, medijev, državljanov. Vse to v

procesu sprejemanja pa tudi nadaljnjega izvajanja ukrepov in instru-

mentov odpira številne dileme, povzroča napetosti, tudi protislovja, ki

pripeljejo do političnega boja za vrednote in ideje oz. paradoksa javne

politike (angl. policy paradox) (Stone, ).

Vsekakor obsežen nabor ukrepov predstavljajo že v predhodnem

poglavju predstavljeni institucionalni ukrepi (Organisation po Hoodo-

vi -tipologizaciji), ki se kažejo skozi vzpostavitev različnih oblik

institucionalnih rešitev, s katerimi se izvaja ter varuje človekove pravi-

ce. V prejšnjem poglavju smo osrednjo pozornost namenili opisu insti-

tucionalnih okvirov  in osrednjih domačih institucij, zato na tem

mestu z vidika opisa institucionalnih ukrepov in delovanja izpostavlja-

mo primer Sveta Evrope.

Svet Evrope je bil ustanovljen leta , s ciljem pomagati pri uvelja-

vljanju in varovanju človekovih pravic, demokracije in vladavine prava

na evropskih tleh. Zavzema se za svobodo izražanja in medijev, svo-

bodo zbiranja, enakost in zaščito manjšin, pomaga državam članicam

v boju proti korupciji in terorizmu ter pri izvajanju potrebnih pravo-

sodnih reform, spodbuja človekove pravice z mednarodnimi konven-

cijami, spremlja napredek držav članic na področjih človekovih pravic

in daje priporočila. S ciljem izvajanja vseh izpostavljenih nalog danes

Svet Evrope sestavljajo naslednje institucije (Council of Europe, b. l.e):



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



• Parlamentarna skupščina (e Parliamentary Assembly of the Co-

uncil of Europe – ), ki jo sestavlja  poslancev iz  držav

članic. Skupščina voli generalnega sekretarja, komisarja za člove-

kove pravice in sodnike Evropskega sodišča za človekove pravice,

zagotavlja demokratični forum za razpravo in spremlja volitve.

Posebni odbori skupščine imajo pomembno vlogo pri preučevanju

aktualnih vprašanj.

• Generalni sekretar (in njegov namestnik) vodi in predstavlja Svet

Evrope ter je odgovoren za strateško načrtovanje in vodenje de-

lovnega programa ter sprejemanje proračuna organizacije. Izvoli

ga Parlamentarna skupščina za petletni mandat.

• Odbor ministrov je organ odločanja Sveta, ki ga sestavljajo mi-

nistri za zunanje zadeve vseh držav članic ali njihovi stalni di-

plomatski predstavniki v Strasbourgu. Odbor ministrov odloča

o politiki Sveta Evrope ter potrjuje njegov proračun in program

dejavnosti.

• Kongres lokalnih in regionalnih oblasti je odgovoren za krepitev

lokalne in regionalne demokracije v  državah članicah. Sesta-

vljen je iz dveh zbornic, Zbornice lokalnih oblasti in Zborni-

ce regij, ter treh odborov, v katerih je zaposlenih  izvoljenih

Nacionalni parlamenti Nacionalne

vlade

Lokalne

in regionalne oblasti

Parlamentarna

skupščina Odbor ministrov Kongres lokalnih

in regionalnih oblasti

Komisar

za človekove pravice Generalni sekretar

Evropsko sodišče

za človekove pravice

Konferenca mednarodnih

nevladnih organizacij

Evropejci

(742 milijonov)

Slika . Organigram Sveta Evrope (prirejeno po Council of Europe, b. l.e)

Človekove pravice in avtonomno politično delovanje .



uradnikov, ki predstavljajo več kot . lokalnih in regional-

nih oblasti.

• Evropsko sodišče za človekove pravice () je stalni sodni or-

gan, ki vsem Evropejcem zagotavlja pravice iz Evropske konven-

cije o človekovih pravicah. V njem lahko sodelujejo države in po-

samezniki ne glede na državljanstvo. Sodišče je začelo z delom v

februarju leta , sedež ima v Strasbourgu,  sodnikov izvoli

Parlamentarna skupščina Sveta Evrope s seznama treh kandida-

tov, ki jih predlaga vsaka država. Izvoljeni so za obdobje devetih

let, ki se ne more podaljšati,  ima svojega predsednika, dva

podpredsednika in tri predsednike posameznih področnih sve-

tov oz. oddelkov.

• Komisar za človekove pravice je neodvisna in nepristranska ne-

sodna institucija, ki jo je leta  ustanovil Svet Evrope, da bi

v  državah članicah Sveta Evrope spodbujala ozaveščenost o

človekovih pravicah in njihovo spoštovanje. Njegova naloga je

torej neodvisna obravnava kršitve človekovih pravic in opozar-

janje nanje.

• Konferenca nevladnih organizacij zagotavlja pomembne poveza-

ve med politiki in javnostjo. V njej sodeluje približno  medna-

rodnih nevladnih organizacij, ki Svetu Evrope nudijo strokovno

znanje, nasvete in izkušnje mednarodnih nevladnih organizacij

ter stike z evropskimi državljani.

Danes Svet Evrope sestavlja državizevropskeregije, med njimi

tudi vseh  držav članic Evropske unije, kar to institucijo dela za vodil-

no regijsko institucijo na področju človekovih pravic na svetu. Eden od

prvih in vse do danes osrednjih uspehov Sveta Evrope je bil l.  spre-

jem evropske Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svobo-

ščin, kasneje preimenovanane v Evropsko konvencijo o varstvu človekovih

 Čeprav so sodniki izvoljeni za državo, zadeve obravnavajo kot posamezniki in ne zastopajo te

države. So popolnoma neodvisni in ne smejo opravljati nobene dejavnosti, ki bi bila nezdru-

žljiva z njihovo dolžnostjo, da so neodvisni in nepristranski.

 Od . novembra  dalje je eden od dveh podpredsednikov  tudi slovenski sodnik Mar-

ko Bošnjak, ki je bil za sodnika  sicer izvoljen . maja . Med letoma  in  je

bil podpredsednik strokovne sekcije, od . januarja pa njen predsednik. Dr. Bošnjak je sicer od

leta  dalje izredni profesor za kazensko pravo na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici,

med letoma  in  pa je deloval tudi kot odvetnik, specializiran za kazensko pravo (Eu-

ropean Court of Human Rights, b. l.).

 Po sklepu Odbora ministrov z dne . marca  Ruska federacija ni več članica Sveta Evrope

(Council of Europe, b. l.e).



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



Ni podatkov

15-48 10-14 5-9 0-4

Slika . Število ratiﬁciranih mednarodnih pravnih dokumentov na področju človekovih pravic po državah

(povzeto po United Nations, b. l.c)

Človekove pravice in avtonomno politično delovanje .



pravic (Council of Europe, European Court of Human Rights, b.l.), ki

se v . delu dokumenta opredeljuje do naslednjih človekovih pravic:

• pravica do življenja (. člen);

• prepoved mučenja (. člen);

• prepoved suženjstva in prisilnega dela (. člen);

• pravica do svobode in varnosti (. člen);

• pravica do poštenega sojenja (. člen);

• ni kazni brez zakona (. člen);

• pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (.

člen);

• svoboda mišljenja, vesti in vere (. člen);

• svoboda izražanja (. člen);

• svoboda zbiranja in združevanja (. člen);

• pravica do poroke (. člen);

• pravica do učinkovitega pravnega sredstva (. člen);

• prepoved diskriminacije (. člen);

• derogacija v primeru izrednega stanja (. člen);

• omejitve politične dejavnosti tujcev (. člen);

• prepoved zlorabe pravic (. člen);

• omejitev restrikcij pravic (. člen).

Velika skupina ukrepov, povezana s t. i. ukrepi regulacije oz. avtoritete

(Authority po Hoodovi -tipologizaciji), se kaže v številnih pravnih

dokumentih, ki jih na polju človekovih pravic skozi čas in na različnih

političnih ravneh pripravljajo, sprejemajo ter izvajajo pristojne insti-

tucije z različnimi zvrstmi regulacij, ki v sebi nosijo zahteve po absolu-

tnem ali pogojnem spoštovanju pa tudi prepovedih, povezanih z vse-

binami človekovih pravic. Čeprav smo o različnih pravnih dokumentih,

povezanih s človekovimi pravicami, že veliko pisali v predhodnih po-

glavjih, velja na tem mestu v povezavi z omenjeno skupino ukrepov in

mehanizmov varovanja ter spoštovanja človekovih pravic izpostaviti

kakšen zanimiv konkreten primer oz. podatke iz sicer številnih meto-

dološko podprtih mednarodnih in nacionalnih sistemov spremljanja

 Evropska Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin () (Evropsko sodišče

za človekove pravice, Council of Europe, b. l.) v prvem delu opredeljuje vsebine človekovih

pravic in svoboščin (.–. člen), v drugem delu delovanje Evropskega sodišča za človekove

pravice (.–. člen), v tretjem pa »Razne določbe« (.–. člen). H konvenciji je bilo nakna-

dno sprejetih še sedem dodatnih protokolov.

 V pogojnem v smislu spoštovanja ali pa omejevanja v izjemnih primerih, s posebnimi dovolje-

nji, zapovedmi.



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



priznavanja, spoštovanja ter izvajanja pravnih dokumentov, ki so na

voljo in o katerih podrobneje govorimo tudi še v nadaljevanju knjige.

 V aktualnem obdobju za izhodiščni dokument, ki opredeljuje tudi

normativne standarde človekovih pravic posameznih držav, veljajo

-ova Splošna deklaracija človekovih pravic in njej pripadajoči med-

narodni pravni dokumenti, ki predstavljajo temeljne in vodilne norma-

tivne podlage politik, povezanih s človekovimi pravicami. Po podatkih

iz leta  je vodilnih  omenjenih dokumentov ratiﬁciralo v pov-

prečju  držav po svetu, od tega (po zaporedju podpore, od najvišje

do najnižje) (Landman, ; United Nations Human Rights Oﬃce of

the High Commissioner, b. l.b):

. Konvencijo o pravicah otrok ()  oz.  držav;

. Konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk () 

oz.  držav;

. Mednarodno konvencijo o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije

()  oz.  držav;

. Mednarodno konvencijo o državljanskih in političnih svobošči-

nah ()  oz.  držav;

. Mednarodno konvencijo o ekonomskih, socialnih in kulturnih

svoboščinah ()  oz.  vseh držav;

50.000

100.000

150.000

200.000

250.000

300.000

350.000

400.000

450.000

2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 2022

Slika . Finančne kazni Evropskega sodišča za človekove pravice, izrečene

Sloveniji (v ) (povzeto po Council of Europe, b. l.d)

Človekove pravice in avtonomno politično delovanje .



. Konvencijo proti mučenju in ostalim oblikam krutega, nehuma-

nega oz. razčlovečenega odnosa ali kaznovanja ()  oz. 

dr ž av.

V skupini t. i. ﬁnančnih instrumentov (Treasure po Hoodovi -ti-

pologizaciji) se osrednja pozornost namenja naravi in količini instru-

mentov, ki se jih s strani prvenstveno državnih in mednarodnih insti-

tucij v obliki denarja ter denarnih tokov nameni za izvajanje politik,

povezanih z vsebinami človekovih pravic.

V splošnem pa še vedno velja, da so imele človekove pravice tradi-

cionalno obrobno vlogo v proračunih držav, ki predstavljajo temeljno

ﬁnančno načrtovanje države o tem, katerim predlogom in v kakšni

višini je treba dodeliti vire ter sredstva za reševanje problemov in iz-

vajanje z njimi povezanih rešitev. Zaradi navedenega razloga znotraj

splošnega pa tudi posebnega in celo razvojnega dela proračunskih do-

kumentov ni možno najti ﬁnančnih podatkov o zneskih, namenjenih

za politike človekovih pravic. Je pa res, da predvsem sodne odločitve,

povezane s kršitvami človekovih pravic, lahko bistveno posežejo v dr-

žavni proračun, kar npr. prikazuje primer iz slike .. Kot ugotavljajo

sicer redki raziskovalci, ki se s ukvarjajo s tematiko državnega ﬁnan-

ciranja politik človekovih pravic, je vzrokov za nizko pozornost sicer

več, pripisujejo pa jih zlasti pomanjkanju dejanske (ne zgolj normativ-

ne; op. avt.) politične podpore in z njimi neposredno povezanemu ﬁ-

nanciranja konkretnih ukrepov, ki niso zgolj »skriti» znotraj ﬁnančnih

postavk drugih politik (Bui, ; Oﬃce of the United Nations High

Commissioner for Human Rights, ).

Proračun Sveta Evrope kot osrednje evropske institucije za človeko-

ve pravice se npr. v glavnem ﬁnancira s prispevki držav članic. Nacio-

nalni prispevki temeljijo na formuli, ki upošteva prebivalstvo in bruto

domači proizvod. Za leto  je tako proračun Sveta Evrope znašal 

milijonov evrov, od tega  za postavke t. i. tekočega proračuna,  za

posebne dogovore in drugo,  milijonov za pokritje primanjkljaja za

leto ,  milijonov evrov pa za skupne programe z Evropsko unijo.

Iz postavke tekočega proračuna gre največ denarja za človekove pravice

( milijonov), nato za delovanje institucij in njihovih teles ter drugo s

tem povezano podporo ( milijonov), za področje demokracije ( mi-

lijonov) ter za vladavino prava ( milijonov) (Council of Europe, ).

Finančni ukrepi in z njimi povezani konkretni mehanizmi oz. instru-

menti se pri neposrednem izvajanju sprejetih odločitev lahko uporabljajo



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



bodisi v pozitivnem smislu spodbud (t. i. korenčkov) ali pa v negativ-

nem nespodbud (t. i. palic), ki imajo za skupine, ki so jim namenjene,

negativne ﬁnančne posledice. Obe skupini ﬁnančnih mehanizmov se

uporabljata tudi v primeru varovanja oz. zaščite ter spodbujanja oz. pro-

mocije skrbi za človekove pravice, kjer se praviloma za zaščito uporablja

negativne, za spodbujanje oz. promocijo pa pozitivne ﬁnančne ukrepe.

V primeru s strani Evropskega sodišča za človekove pravice prepozna-

nih sodnih kršitev s strani držav se tako slednjim določa višina denarne

kazni, ki jo morajo izplačati žrtvam kršitev. Po dostopnih statistikah je

Slovenija je v zadnjih desetih letih za popravo krivic žrtvam zlorab zara-

di nepravičnega delovanja slovenskega sistema in institucij plačala ne-

kaj več kot milijon in pol evrov, od tega skoraj pol milijona leta , 

tisoč evrov leta  in  tisoč leta . Skupno izplačilo za kršitve

države je po višini sorodno tistemu v Španiji, višje kot je tisto v Avstriji,

in nižje kot v Italiji, Hrvaški ter ostalih državah vzhodno- in srednje-

evropskega postsocialističnega območja (Council of Europe, b. l.d).

Kot posredni negativni ﬁnančni ukrep se lahko prepozna tudi oblike

ﬁnančnih sankcij za države, ki so zaradi nespoštovanja človekovih pra-

vic izključene iz mednarodnega povezovanja in z njim povezanih ﬁnanč-

nih ugodnosti (npr. nižje obrestne mere, pristojbine, tarife, carinski

-5

-10

2021 2022 2023*

v milijardah EUR

Vhodne TNI Izhodne TNI Razlika

2020

Slika . Gibanje vhodnih in izhodnih tujih neposrednih investicij () Sloveni-

je v Rusiji, – (povzeto po Spirit Slovenija, b. l.)

Človekove pravice in avtonomno politično delovanje .



režimi, zavarovanja). Tako je npr. Svet Evrope v letu  iz svojega

članstva zaradi vojne agresije na Ukrajino izključil Rusijo (Council of

Europe, b. l.a), Svet Evropske unije pa je v tesnem sodelovanju z Evrop-

sko komisijo proti Rusiji in Belorusiji uvedel pakete ﬁnančnih pa tudi

drugih sankcij, ki imajo neposredne ali posredne negativne učinke (Co-

uncil of the European Union and the European Council, b. l.). V sliki .

na primeru slovenskega trgovinskega sodelovanja z Rusijo prikazujemo

neposredne ﬁnančne posledice, kot so predvidene zaradi uveljavitve

sankcij proti Rusiji kot kršiteljici človekovih pravic (Spirit Slovenia b. l.).

Obratno od navedenega pa se državam pa tudi nedržavnim akterjem

za dodatno promocijo in spodbujanje človekovih pravic lahko v ﬁnanč-

nem smislu tudi pomaga in se jim preko donacij ali drugih oblik ﬁnanč-

nih pomoči namenja dodaten denar za izvajanje politik, povezanih

Preglednica . Ukrepi in instrumenti nodalnosti na polju človekovih pravic

Ukrep Primeri instrumenta

oz. mehanizma

v teoriji

Primeri konkretnega

instrumenta oz.

mehanizma v praksi

Učinek

Informacijski • Zbiranje in

spremljanje podatkov

• Podatkovne baze

• Merjenje indeksov

Univerzalni indeks

človekovih pravic

(Universal Human

Rights Index)*

Na podatkih oprta

(angl. evidence-

based) primerjava z

drugimi, skozi čas

Komunikacijski • Objava podatkov,

indeksov

• Videospoti

• Plakati in letaki

• Medijsko poročanje

• Spletna medijska

orodja

Letna poročila »Pridiga« v obliki

izpostavljanja

dobrih in slabih

primerov (angl.

naming & shaming)

Učenje od drugih

(angl. lesson-

learning, lesson-

drawing)

Izobraževalni • Izdajanje publikacij

• Podpora

raziskovalnim

projektom

• Konference

• Učne vsebine v

izobraževanju

• Osebno svetovanje

 poučevanja

človekovih pravic –

aktivnosti v praksi za

osnovne in srednje šole

Pozitivna

spodbuda, podpora,

opolnomočenje

Simbolni • Podeljevanje nagrad

za dosežke

• Razstave umetniških

del

Razstava holokavsta

in človekovih pravic,

Judovski muzej v

Sydneyu**

Pozitivna spodbuda,

zgled

 * https://uhri.ohchr.org/en/. ** sydneyjewishmuseum.com.au.



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



z vsebinami človekovih pravic. Tako lahko npr. posamezne države pri-

spevajo tudi prostovoljne prispevke za podporo delovnemu programu

Sveta Evrope, slednji pa nato skupaj z Evropsko unijo s posebnimi raz-

pisi ﬁnancira projekte, povezane z vsebinami človekovih pravic, različ-

nih skupin izvajalcev v posamezni državi. Od leta  do danes je tako

Svet Evrope ﬁnanciral skoraj  različnih projektov, s poudarkom na

podpori demokratično manj razvitim državam ter občutljivim vsebin-

skim področjem. Slovenija je doslej prejela podporo v vrednosti okoli

 tisoč evrov za štiri projekte, od tega tri za organizacijo evropskih

dni dediščine, enega pa v okviru druge faze projekta Hiša za otroke

(Council of Europe, b. l.c).

Tretjo skupino možnih ukrepov in instrumentov, ki jih imajo na vo-

ljo države za izvajanje svojih politik, sestavljajo t. i. nodalnosti – izo-

braževalni, raziskovalni, komunikacijski in informacijski ukrepi (Nodality

po Hoodovi -tipologizaciji). Gre za t. i. mehke ukrepe, ki nepos-

redno nimajo negativnih učinkov na ciljne skupine, a vendarle lahko z

naravo in močjo svoje sporočilnosti prevzemajo tudi vlogo »pridigarja«

oz. kazanja na grešnike. V to skupino ukrepov uvrščamo niz zelo raz-

nolikih konkretnih instrumentov oz. mehanizmov, ki jih strnjeno pri-

kazujemo v preglednici . ter nadalje povzemamo na nekaterih izbra-

nih konkretnih primerih ukrepov na polju človekovih pravic v praksi.

Pomen izobraževanja za človekove pravice in z njim povezane pod-

pore raznolikim mehanizmov za njegovo izvajanje je na predlog stroke

v letu  prepoznala tudi Generalna skupščina , ki je sprejela

Svetovni program za vzgojo za človekove pravice, ki se v petih valovih

izvaja od leta  do  (United Nations, b. l.d). S ciljem uvedbe

vzgoje za človekove pravice in promoviranja skupnega razumevanja

osnovnih načel ter metodologije te vzgoje je bilo oblikovanih več vrst

ukrepov ter mehanizmov, med njimi npr. (United Nations, b. l.d):

• vzpostavitev in nadaljnja izvedba posebnih predmetov in učnih

načrtov o vsebinah človekovih pravic na ravni osnovnošolskega

ter srednješolskega izobraževanja;

• podpora nacionalnim raziskavam in projektom o vsebinah člove-

kovih pravic;

• povezovanje in izmenjava pogledov ter izkušenj z drugimi instituci-

jami, ki se pri svojem delu ukvarjajo z vsebinami človekovih pravic,

kamor sodijo državne institucije, strokovne in nevladne organizaci-

je na lokalnih, nacionalnih ter tudi mednarodnih ravneh delovanja.

Človekove pravice in avtonomno politično delovanje .



Kot odziv na opisane načelne smernice so tako že v okviru  in v

sorodnih mednarodnih organizacijah vzpostavili številne izobraževal-

ne programe o človekovih pravicah, podobno kot so tudi znotraj posa-

meznih držav uvedli posebne predmete za izobraževanje o človekovih

pravicah. Ti so npr. v izobraževalnemu sistemu v Sloveniji skozi čas

pridobili na prepoznavnosti predvsem preko razvoja vsebin, povezanih

z državljansko vzgojo in etiko na osnovnošolski ter srednješolski ravni,

v okviru posameznih predmetov pa se izvajajo tudi na ravni visoko-

šolskega izobraževanja na družboslovnih in humanističnih študijskih

smereh (Šimenc, ).

V tujini številne univerze ponujajo tudi prav posebne študijske pro-

grame in izvajajo raziskovalne projekte o človekovih pravicah za iz-

brane ciljne skupine – posebej študente, raziskovalce in nevladne or-

ganizacije –, temu pa so namenjene tudi posebne štipendije in druge

oblike podpor.

Na podlagi rezultatov izvajanja opisanih mehanizmov praviloma

nastane korpus različnih vrst objav, publikacij, tematskih srečanj, ok-

roglih miz, posvetov, seminarjev, kjer se nadalje komunicira in infor-

mira o ugotovitvah, znanjih, vsebinah preučevanih tematik človekovih

pravic. Tako npr. med spletnimi gradivi knjižničnega kataloga Visoke-

ga urada za človekove pravice Združenih narodov () o vsebinah

človekovih pravic lahko najdemo preko  tisoč različnih vrst in zapi-

sov ter avdio-videogradiv naslednjih zvrsti:

• publikacije (okoli . različnih del);

• izobraževalno gradivo (preko . gradiv);

• splošne zbirke (okoli . gradiv);

• preko  razstav, prevodov in podobno veliko število glasovanj

ter govorov s svetovnih konferenc o človekovih pravicah.

 Nekaj jih je naštetih na spletni strani Organizacije združenih narodov (https://www.ohchr

.org/en/resources/educators/human-rights-education-training; https://www.ohchr.org

/en/resources/educators/human-rights-education-training/human-rights-education-and

-training-materials-and-resources), tu pa so še izobraževalni in informacijski instrumenti

Sveta Evrope: (https://www.coe.int/en/web/education/programmes) ter Agencije za temelj-

ne pravice  (https://fra.europa.eu/sl).

 Glej npr. sezname, objavljene na spletnih straneh: https://www.humanrightscareers.com

/magazine/universities-to-study-human-rights-in-europe/; https://www.educations.com

/search/human-rights.

 Glej npr. sezname, objavljene na spletnih straneh: https://www.humanrightscareers.com

/human-rights-grants/; https://www.fundsforngos.org/category/human-rights/; https://

www.instrumentl.com/browse-grants/human-rights-grants.



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



Raziskovalne institucije in univerze vzpostavljajo številne podat-

kovne vire in baze o vsebinah človekovih pravic, ki so za nadaljnjo upo-

rabo dostopni širši javnosti preko spleta v obliki »surovih« podatkov ali

že obdelanih in vizualno obogatenih analiz. Sem sodijo:

• mednarodne organizacije za človekove pravice;

• izobraževalne in raziskovalne ustanove;

• druge za vsebine človekovih pravic specializirane organizacije;

• vizualni podatkovni portali.

Tovrstni podatki oz. že sam način in metodologija njihovega zbi-

ranja predstavljajo podlago za izdelavo različnih strokovnih analiz,

člankov, knjig ter drugega pisnega gradiva. Za institucije, ki v okviru

svojega temeljnega poslanstva delujejo neposredno na področjih člove-

kovih pravic, pa ta tip podatkov predstavlja prvo osnovno informacijo

za pripravo letnih poročil dela, kot jih nato sporočajo širši javnosti.

Nekaj primerov letnih poročil:

• letno poročilo Visokega komisarja za človekove pravice  za

leto  (United Nations Human Rights Oﬃce, );

• letno poročilo Generalne sekretarke Sveta Evrope  (Council

of Europe, );

• letno poročilo Evropskega sodišča za človekove pravice za leto

 (Council of Europe, European Court of Human Rigths, );

• letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za

leto  (Varuh človekovih pravic Republike Slovenije, );

• letno poročilo Amnesty International za leto / (Amnesty

Inernational, );

• letno poročilo Human Rights Watch za leto  (Human Rights

Watch, ).

 https://uhri.ohchr.org/en/our-data-api; https://www.ohchr.org/en/resources/databases;

https://fra.europa.eu/en/publications-and-resources/data-and-maps/browse-by-dataset;

https://echr-opendata.eu/; https://catalog.data.gov/dataset/human-rights-reports

 https://dataverse.harvard.edu/dataset.xhtml?persistentId=doi:./DVN/UKCPXT;

https://www.kaggle.com/datasets/uconn/human-rights; https://www.binghamton.edu /

news/story//data-project-ranks-how-well-countries-around-the-globe-protect-human

-rights; https://www.jstor.org/stable/; https://library.mcmaster.ca/data/ciri

-human-rights-data-project; https://mdl.library.utoronto.ca/collections/numeric-data/ciri

-human-rights-dataset; https://guides.nyu.edu/humanrightsdata

 http://www.humanrightsdata.com/; https://www.maplecroft.com/global-risk-data/human

-rights-dataset/; https://hrdag.org/data-publication/

 https://ourworldindata.org/human-rights; https://www.statista.com/topics//human

-rights/; https://www.visualcapitalist.com/tag/human-rights/.

Človekove pravice in avtonomno politično delovanje .



Kot naslednji možen primer konkretnega izobraževalno-osveščeval-

nega mehanizma v zvezi s človekovimi pravicami so tudi primeri nagrad

ter umetniških razstav na tematike človekovih pravic. V tem okviru npr.

Evropski parlament vsako leto podeli nagrado Saharova za svobodo

misli (Evropski parlament, b. l.), s katero nagradi posameznike ali or-

ganizacije, ki se zavzemajo za človekove pravice in temeljne svoboščine.

Nagrada se podeljuje zlasti za svobodo izražanja, zaščito pravic manjšin,

spoštovanje mednarodnega prava, razvoj demokracije in uresničevanje

načela pravne države.Pogosto so med nagrajenci tisti, ki so trpeli, ker

so se odločili, da si bodo prizadevali za svobodo v svoji domovini, v

spet drugih primerih so nagrado prejele osebe, katerih delo na področju

človekovih pravic so navdihnile njihove osebne, praviloma boleče izku-

šnje. Namen nagrade je tudi javno opozarjanje na problematiko člove-

kovih pravic na vseh petih celinah po svetu, s ciljem še tesnejšega sode-

lovanja pa tudi povezovanja nagrajencev, ohranjanja stikov nagrajencev

s političnimi odločevalci, civilno družbo in širšo javnostjo. Več nagra-

jencev, med njimi Nelson Mandela, Malala Jusafzaj, Denis Mukwege in

Nadia Murad, je pozneje prejelo Nobelovo nagrado za mir.

Nobelova nagrada za mir je v oporoki Alfreda Nobela navedena kot

nagrada tisti osebi, »ki bo naredila največ ali najboljše delo za bratstvo

med narodi, za odpravo ali zmanjšanje stalnih vojaških sil in za ohrani-

tev ter spodbujanje mirovnih kongresov« (e Nobel Peace Prize, b. l.).

Od prve podelitve leta  so bile vključno z letom  podeljene 

nagrade za mir  nagrajencem ( moškim,  ženskam in  organiza-

cijam) kot priznanje za številne različne vrste mirovnega dela in koncep-

tov miru. V prvih letih podeljevanja nagrade za mir – do prve svetovne

vojne – je bila ta pogosto podeljena pionirjem organiziranega mirovnega

gibanja. V letih med vojnama se je pozornost preusmerila na aktivne

politike, ki so si prizadevali za mednarodni mir, stabilnost in pravičnost

z diplomacijo in mednarodnimi sporazumi, podeljevali pa so tudi nagra-

de za humanitarno delo. Po drugi svetovni vojni dalje se nagrada za mir

 Za leto  je bil nagrajenec bloger Raif Badaui, ki je bil zaprt v Savdski Arabiji, ker se je boril

za svobodo izražanja. Za leto  jo je prejela demokratična opozicija v Venezueli, skupaj s

stotinami političnih zapornikov v državi (Evropski parlament, b. l.).

 Za leto  je bil nagrajenec Denis Mukwege, zdravnik v Demokratični republiki Kongo, ki je

dejal, da je »slučajno naletel« na težave žensk, ki so bile med vojno posiljene in napadene. Od

takrat naprej je svoje življenje posvetil zdravljenju preko . žrtev v bolnišnici v svojem

domačem kraju in obenem v zvezi s tem vprašanjem poskušal vzbuditi mednarodno pozor-

nost (Evropski parlament, b. l).

 Nagrado Saharova za leto  je prejel ruski aktivist in politični zapornik Aleksej Navalny

(Evropski parlament, b. l.).



Obrazi politik(e) in človekovih pravic



podeljuje predvsem za prizadevanja na štirih glavnih področjih: nadzor

nad oborožitvijo in razorožitvijo, mirovna pogajanja, demokracija in člo-

vekove pravice ter delo, namenjeno ustvarjanju bolje organiziranega in

miroljubnejšega sveta. V . stoletju je Nobelov odbor uvedel prizade-

vanja za omejitev škode, ki jo povzročajo podnebne spremembe, ki jih

povzroči človek kot grožnjo okolju (e Nobel Peace Prize, b. l).

Kot izraz podpore in glas o človekovih pravicah skozi oči umetnosti

so v različnih stavbah , Sveta Evrope ter  razstavljena števil-

na starodobna in sodobna umetniška dela, okrasni predmeti, predmeti

tehnološkega pomena, kipi, slike, ki prikazujejo vsebine in sporočil-

nost človekovih pravic širši javnosti.

Prav poseben glas pa pri komuniciranju, informiranju in osvešča-

nju ljudi o človekovih pravicah v sodobnem času prevzemajo mediji,

še posebej aktualni so spletni oz. družbeni mediji, ki sami ali preko

povzemanja sporočil, ki jih preko raznolikih kanalov v tem medijskem

okolju (npr. Facebook, YouTube, Twitter oz. X, Instagram, Tik-Tok,

lastne spletne strani, podcasti) objavljajo mednarodne organizacije,

državne institucije, raziskovalci, učitelji, nevladne organizacije in dru-

ge zainteresirane skupine, prenašajo informacije, analize, ocene o sta-

nju na področju človekovih pravic. Sorodno opisanemu (s)poročanju

preko medijev se za poslanstvo tovrstnih sporočil uporablja tudi druge

vizualne pripomočke, kot npr. plakate, zloženke, reklamna in druga

videogradiva.

 Nobelovo nagrado za mir za leto  so prejeli zaprti beloruski aktivist za človekove pravice

Aleš Bjaljacki, ruska organizacija za človekove pravice Memorial in ukrajinska organizacija za

človekove pravice Center za državljanske svoboščine (e Nobel Peace Prize, ).



Skozi vso dosedanjo vsebino smo lahko spoznali, da je razisko-

vanje, še bolj pa ideja merjenja človekovih pravic v politiki izjemno

zahtevna, občutljiva, krhka, če zaradi prisotnosti čustev, subjektiv-

nega in vrednotno osredotočenega karakterja politike pa tudi člove-

kovih pravic ne celo skoraj nemogoča naloga. Za vsebine človekovih

pravic (pa tudi politike) je zato značilno, da so te po svojem značaju

praviloma problemske, vsebinsko zapletene ter vrednotno in etično

»obremenjene». Znanja ter pravila družboslovnega in politološkega

raziskovanja pa so tista, ki nam pomagajo, da se opisanim omejit-

vam in bojaznim znamo izogniti ter znamo pojav, vlogo, težo, po-

membnost pojava različnih oblik politike na polju človekovih pravic

strokovno utemeljeno in temu ustrezno nevtralno preučevati (ali

se temu vsaj približati; op. avt.). Omenjena znanja, ki jih bomo po

navedenem zaporedju v tem poglavju tudi prikazali ter opisali na

konkretnih izbranih primerih raziskovanja politik človekovih pra-

vic, vsebujejo naslednje zaporedje raziskovalnih korakov (npr. Mc-

Nabb, , str. ):

• celovita opredelitev vsebine problema, ki ga raziskujemo;

• opredelitev namenov, ciljev, pričakovanj raziskovanja opredelje-

nih vsebin ter s tem povezanih raziskovalnih vprašanj;

• poznavanje celotnega nabora raziskovalnih zvrsti in nadaljnji iz-

bor najprimernejše zvrsti;

• poznavanje in uporaba temeljnih pravil izbrane raziskovalne zvr-

sti;

• ravnanje z raziskovalnimi podatki;

• analitične veščine;

• reﬂeksija in sporočanje ugotovitev.

3 Raziskovanje in merjenje

politik človekovih pravic 3



Raziskovanje in merjenje politik človekovih pravic



Predstavljamo po priporočilih raziskovalcev (npr. Johnson, ;

Chambliss in Schutt, ) še natančneje razdelano delitev:

. Načrtovanje raziskave

a. Opredelite vsebino problema: »gradite« na že obstoječem delu

drugih; uporabite modele, da razjasnite vsebino problema in

okolje, v katerem deluje; ocenite potrebe v problem vključenih

skupin in posameznikov;

b. opredelite raziskovalno vprašanje;

c. izberite način merjenja oz. zbiranja podatkov;

d. izberite ustrezen raziskovalni načrt;

e. pripravite načrt zbiranja podatkov in instrumente;

f. pripravite načrt raziskovalnega vzorca;

g. pripravite strategijo analize zbranih podatkov;

h. ponovno preglejte in preverite zastavljeno metodologijo;

i. pripravite delovni načrt s potrebovanimi viri in časovnicami.

. Izvedba raziskave

a. Zberite podatke;

b. analizirajte podatke;

c. preverite veljavnost zbranih podatkov in analize;

d. oblikujte ugotovitve.

. (S)poročanje ugotovitev

a. Sporočite glavne ugotovitve;

b. predlagajte jasne, konkretne predloge prihodnjih dejanj: »kdo«

naj naredi, »kaj« in »kdaj«;

c. predstavite dejstva, ki podpirajo vaše predloge;

d. uporabite graﬁčne prikaze in preglednice, ko poročate pisno pa

tudi ustno;

e. obvezno (s)poročajte pisno in ustno.

. Raziskovalna etika

a. Spoštljiv, transparenten in odkrit odnos do raziskovanih in do

raziskovalcev;

b. varovanje zasebnosti in zaupnosti;

c. upravičenost raziskovanja;

d. veljavnost in zanesljivost raziskovalnih ugotovitev;

e. pravičnost.

Raziskovanje in merjenje politik človekovih pravic 



Povzeto z besedami Landmana () torej dobra analiza človeko-

vih pravic in dobri argumenti za človekove pravice potrebujejo moč-

ne raziskovalne temelje, iz katerih je razvidno, na kakšen način se bo

opredelilo problematiko človekovih pravic, kako bodo zbrani in nadalje

analizirani vsi potrebni podatki za analizo te problematike ter kako

bodo pripravljeni zaključki. Če se ne držimo opisanega in ne spoštu-

jemo izpostavljenih raziskovalnih korakov, analiza vodi do napačnih

zaključkov, slabih priporočil in nasvetov za prihodnje rešitve, s tem pa

do napak pri težnjah k izboljšanju pogojev delovanja človekovih pravic

(str. ).

Raziskovalne vsebine na področju družboslovja in s tem tudi poli-

tologije ter z njo povezanega raziskovanja človekovih pravic so zaradi

svoje vsebinske tenkočutnosti prvenstveno problemsko osredotočene

in pogosto tudi polne izzivov tudi na raziskovalnem polju, zato je še

toliko pomembneje, da vemo, katere konkretne vsebine bomo sploh

preučevali, ter razumemo, zakaj jih sploh raziskujemo, in da jih preds-

tavimo celovito.

Problem oz. vsebina preučevanja politike človekovih pravic, ki nas

zanima, je lahko npr.:

• kako neka institucija skrbi za zagotavljanje pravice do življenja;

• kako je institucija uspešna pri zagotavljanju te pravice;

• kako uspešna je v primerjavi z neko drugo institucijo, v neki drugi

državi, skozi čas;

• kateri so vodilni ukrepi in mehanizmi, ki jih pri svojem delu za

zagotavljanje pravice do življenja izvaja ta institucija;

• ali so ti ukrepi in mehanizmi sploh primerni;

• ali so učinkoviti za doseganje cilja in kaj cilj sploh je;

• kako na delo institucije gledajo ostale institucije in skupine v lo-

kalnem, nacionalnem, mednarodnem okolju;

• ali je ta institucija odgovorna za dobro ali slabo stanje zagotavlja-

nje pravice do življenja v državi;

• ali je od delovanja te institucije odvisna ocena stanja svobode v

državi.

Navedenim vprašanjem bi lahko dodali še številna nova, a bistveno

je, da se zavedamo, da je vsako od teh vprašanj lahko bodisi povsem

samostojno raziskovalno vprašanje ali pa vsebinsko smiselno in logič-

no medsebojno povezana kompleksna celota več vprašanj. Prav tako

je tudi bistveno, da znamo pojasniti, zakaj je prav izbrano vprašanje



Raziskovanje in merjenje politik človekovih pravic



za naše raziskovanje osrednjega pomena in kaj pričakujemo, da bomo

o njem lahko pomembnega sporočili z dobljenimi raziskovalnimi ugo-

tovitvami. Pri vsem tem nam lahko pomembno pomagajo različni teo-

retični ali praktični ﬁlozofski pristopi oz. vprašanja o naravi problema

ter s tem povezane ontološke, epistemološke in aksiološke smernice –

na podlagi raziskovanja želimo spoznati »resnico» (ontologija), želimo

vedeti (epistemologija) ali želimo (raz)soditi (aksiologija).

Z vidika opisanega torej preučevane vsebine oz. problem lahko pre-

učujemo z naslednjimi motivi, cilji oz. pričakovanji (Hogwood in Gunn,

; McNabb, ):

• začetno seznanjanje, preučevanje (angl. exploration) oz. mapiranje

vsebine problema;

Ontologija

(teorija biti)

Epistemologija

(teorija znanja)

Aksiologija

(diskurz vrednotne presoje)

- Kaj je res

- Vprašanja o obstoju, izvoru

- Pozitivistični pristop

- Teoretski lozofski pristop

- Kako vemo

- Aktivna konstrukcija(skozi izkušnje,

- avtoriteto, intuicijo)

- Postpozitivistični pristop

- Teoretski lozofski pristop

- Kaj jeprav

- Vrednote, etika,morala

- Postpozitivisti?ni pristop

- Praktični lozofski pristop

Slika .

Možni ﬁlozofski pristopi

oz. razlogi preučevanja

politike in človekovih pravic

Raziskovanje in merjenje politik človekovih pravic 



• opisovanje (angl. description) vsebin, situacij, dogodkov, poveza-

nih s problemom;

• pojasnjevanje (angl. explanation) fenomenov, povezanih s proble-

mom;

• ocenjevanje (angl. evaluation) preučevanih problemskih vsebin,

• napovedovanje (angl. forecasting) prihodnjih možnih korakov, po-

vezanih z raziskovanimi vsebinami problema;

• svetovanje (angl. advocacy) o preučevanih problemskih vsebinah,

vidikih, možnih rešitvah;

• metaanaliza oz. teoretsko testiranje, preverjanje drugih razisko-

valnih ugotovitev oz. raziskav.

 Posledično se tudi odločamo med naslednjimi tremi temeljnimi dile-

mami, ki bodo nadalje usmerile tudi našo izbrano zvrst raziskovanja:

. deskriptivna dilema – »kaj je«, kot npr.: kaj sploh dela preučeva-

na institucija glede človekovih pravic, koliko in katere človekove

pravice so bile kršene; koliko in kakšne sankcije so bile uvedene za

kršitve; ali se spremlja kršitve človekovih pravic;

. normativno-primerjalna dilema – primerjanje »kaj je« in »kaj bi

moralo biti«, npr.: ali se je obseg kršitev človekovih pravic pred

obstojem institucije, pred oz. po uvedbi nekega ukrepa povečal/

zmanjšal – za koga, kdaj, kako se to vidi; ali smo z uvedbo novih na-

činov zaščite človekovih pravic izpolnili zastavljeni cilj v strategiji

večjega varstva človekovih pravic; ali smo z uvedbo novega modela

spremljanja zaščite človekovih pravic upravičili obstoj te meritve;

. razmernostna dilema – »kaj je drugače«, kjer gre za raziskovanja

odnosov, vzrokov, posledic, učinkov, povezav, sprememb, npr.: kaj

je vplivalo na (ne)spoštovanje normativnih aktov varovanja člove-

kovih pravic; ali v demokratičnejših okoljih obstaja večja verjetnost

zaščite človekovih pravic; kakšne rezultate je prinesla uvedba novih

mehanizmov za zaščito človekovih pravic, za koga, kdaj, s kakšnimi

spremembami; ali so ocene stalnega spremljanja stanja varovanja

človekovih pravic pripomogle k višjemu standardu.

Kot ključne motive glede na izbrane vsebinske vidike problema,

postavljene vsebinske cilje in raziskovalne usmeritve lahko tako oprede-

limo tudi raziskovalne motive, ki se v primeru preučevanja politik pove-

zani z enim od naslednjih objektov prepoznavanja (Pennings idr., ):



Raziskovanje in merjenje politik človekovih pravic



• pravilnosti (angl. regularities) v preučevanih vsebinah;

• medsebojni odnosi (angl. relationships), ki se vzpostavijo znotraj

preučevanih vsebin;

• procesi institucionalizacije (angl. process institutionalisation) poli-

tičnega življenja, povezani s preučevanimi vsebinami;

• spremembe (angl. changes), ki jih povzročijo preučevane vsebine.

 Sorodno prikazanemu, a razdeljeno neposredno po liniji pravno –

politično dejansko lahko povzamemo še Landmanovo (, ) lo-

čevanje naslednjih treh skupin vsebin »merjenja» človekovih pravic,

ki smo jih pogosto zasledovali že skozi prikaze vsebin v predhodnih

poglavjih:

. načelno (angl. principle) oz. normativno merjenje pravic, kot je za-

vedeno v nacionalnih in mednarodnih pravnih dokumentih;

. dejansko (angl. in practice) oz. vsakodnevno merjenje pravic, kot

jih znotraj neke države uživajo posamezniki in skupine;

. kot posledica vladnih politik oz. odločitev politike za (ne)delova-

nje.

V opisanem raziskovalnem procesu posebno mesto zasedata tudi na-

bor in izbor za raziskovalne vsebine najoptimalnejših oz. najustreznej-

ših raziskovalnih metod, tehnik in analitičnih postopkov zbiranja, merjenja,

obdelave ter analize potrebovanih podatkov. Landman () na polju po-

litološkega raziskovanja človekovih pravic kot najboljši okvir za analizo

predlaga kombinacijo kvantitativne (pozitivistične, prvenstveno univer-

zalne in deduktivne) ter kvalitativne (postpozitivistične in prvenstveno

speciﬁčne ter induktivne) metodologije, ki je hkrati zmožna poiskati

razlike v količinskem obsegu (»koliko«) in vsebinskem oz. kontekstual-

nem pogledu (»zakaj«, »kdaj«, »kako«, kdo« o politiki in človekovih pra-

vicah). Razpon zelo raznolikih možnih raziskovalnih pristopov avtor

strnjeno prikaže v preglednici . (Landman, , str. ).

Ko se lotevamo raziskovalnega koraka, vezanega na zbiranje ter na-

daljnjo analizo podatkov, se je nadalje treba zavedati ločnice in poseb-

nosti med t. i. primarnimi in sekundarnimi podatki. Za primarne podatke

velja, da jih raziskovalci kot takšne prav s svojim raziskovalnim delom

zberejo šele prvič in samostojno, medtem ko za sekundarne podatke

velja, da že obstajajo, da so jih pred nami oblikovali ali zbrali že drugi

in jih mi (ponovno) uporabimo za lastne raziskovalne potrebe. Zbira-

nje podatkov in metode njihove analize na polju politike človekovih

Raziskovanje in merjenje politik človekovih pravic 



Preglednica . Raznoliki pristopi raziskovanja politik človekovih pravic

Raven     

Zvrst

raziskave

hermenevtika/

močno

deskriptivno

diskurzivna

analiza

teoretsko oprta

empirična

teoretsko oprta

empirična

teoretsko oprta

empirična

teoretsko oprta

empirična

nomotehnična

Pristop induktiven induktiven in

analitičen

induktiven in

analitičen

induktiven in

analitičen

induktiven in

analitičen

deduktiven in

analitičen

deduktiven

Podatki

proti

sklepanju

podatki brez

sklepanja

pomen in

razumevanje

jezika in

delovanja

kvalitativni

podatki in

sklepanja

kvantitativno-

kvalitativni

podatki in

sklepanja

kvantitativni

podatki in

sklepanja

na podlagi

preverjanja

podatkov

sklepanje brez

dokazov

Zvrst

argumenta

partikularen,

speciﬁčen

kontekst

partikularen,

speciﬁčen

kontekst

univerzalen, s

prostorom za

izjeme

univerzalen, s

prostorom za

izjeme

univerzalen, s

prostorom za

izjeme

univerzalen univerzalen

Obseg

analize

posamezne

države,

»podnacionalna«

analiza

posamezne

države, omejeno

primerjalno

primerjalne

in posamične

raziskave

primerjalne globalne

primerjalne

primerjalno na

malem številu

zgolj teoretični

konstrukti

 Povzeto po Landmanu (, str. ).



Raziskovanje in merjenje politik človekovih pravic



pravic bi glede na njihovo naravo lahko ilustrirali s sliko ., katere eno

od zelo pomembnih sporočil je tudi bogatitev medsebojnega prever-

janja, dopolnjevanja, prepletanja zbranih primarnih in sekundarnih

podatkov, s tem pa tudi celovitosti, kredibilnosti ter metodološke ve-

ljavnosti končnih raziskovalnih spoznanj. Vrste možnih analiz zbranih

podatkov se raztezajo od raznolikih statističnih obdelav, med kateri-

mi so najpogostejše bivariatne analize povezanosti, krostabulacije in

multivariatne analize, metode za spremljanje in ocenjevanje, pa vse

do interpretativnih analiz vsebin, lastnosti, atributov predmeta raz-

iskovanja, opazovanja z udeležbo, diskurzivne analize ali pa kodirne

analize besedil.

Končno pa se je ob zaključku tega poglavja treba dotakniti tudi vlo-

ge, pomena in pomembnosti etike ter etičnih načel pri raziskovanju.



Več in podrobneje o tem opredeljujejo tudi lastnosti kombinirane metode raziskovanja (angl.

mixed methods research) in triangulacije (npr. Chambliss in Schutt, ; Creswell, ).



Glej npr. konkretno iz prakse spremljanja oz. monitoringa politik človekovih pravic Agen-

cije Evropske unije za temeljne pravice: https://fra.europa.eu/en/content/monitoring

-mechanisms.

PRIMARNI

• intervju

• anketa

• opazovanje

• ocene strokovnjakov

• paneli

• fokusne skupine

• del raziskave

• viharjenje možganov

• eksperiment*!!! (*etično izjemno

občutljivo in tvegano)

Lorem ipsum

SEKUNDARNI

• statistike in podatkovne baze

• pravni akti

• poročila in drugi dokumenti

• zgodovinski arhivi

• že objavljene knjige, članki,analize,

ocene

• medijske in spletne objave

• zapisniki, e-pošta

• konkretni dogodki

(angl. events-based data)

Slika . Vrste podatkov

Raziskovanje in merjenje politik človekovih pravic 



Etika v raziskovanju v prvi vrsti pomeni samoomejevanje raziskovalca

in njegovega procesa pred samim seboj. Z njenimi načeli si raziskoval-

ci znotraj neke raziskovalne skupnosti postavijo vrednotne ter moral-

ne norme in s tem tudi meje tega, kaj je prav, kaj se sme raziskovati

in česa ne. Vsaka skupnost ta načela postavlja samostojno in se tudi z

vidika vsebin raziskovanja razlikujejo, morajo pa biti povsod, a še prav

posebej na poljih raziskovanja, pri katerih v središče raziskovalne po-

zornosti postavljamo živa bitja, njihova čustva, odnose, preference

ter pričakovanja, ta načela raziskovalne etike »alfa in omega« celot-

nega raziskovalnega procesa – in to neodvisno od zvrsti in lastnosti

raziskave.

 Še pred samim začetkom raziskave prvi (pred)korak raziskoval-

ne etike predstavlja realna ocena potencialnih prednosti in slabosti

oz. koristi ter nevarnosti (angl. beneﬁts and harms) raziskovanja za

raziskovane pa tudi za raziskovalce. Zbiranje, obdelava in nadaljnje

razširjanje kakršnih koli podatkov imajo vedno posledice in se vsaj

posredno, pri raziskovanju živih bitij pa v vseh primerih neposredno

po eni strani dotikajo pravice do varovanja zasebnosti ter zaupnosti,

po drugi strani pa seveda pravice do informiranja, zaščite podatkov,

spoštovanja prav za te namene sprejetih strokovnih raziskovalnih

etičnih standardov, načel in pravil. Izhajajoč iz navedenih temeljnih

etičnih postulatov je bilo leta  sprejeto Belmontovo poročilo (Na-

tional Commission for the Protection of Human Subjects of Biome-

dical and Behavioral Research, ), katerega vsebina danes pred-

stavlja ogrodje tisočim sorodnim in dopolnjevanim dokumentom oz.

etičnim kodeksom na polju raziskovanja v raziskovalnih skupnostih

po celem svetu. Belmontovo poročilo je osnovano na naslednjih te-

meljnih postulatih raziskovalne etike pri raziskovanju ljudi (Nacio-

nalna komisija za varovanje ljudi v biomedicinskih in behavioralnih

raziskavah, ):

. zavedanje meja med dejanskim vsakodnevnim svetom in pravili

raziskovanja;

. sledenje temeljnim etičnim načelom:

a. spoštovanje ljudi,

b. upravičenost raziskovanja ljudi,

c. pravičnost;



Za več glej npr. Fischer ().



Raziskovanje in merjenje politik človekovih pravic



. upoštevanje pogojev izvedbe raziskave:

a. obveščena privolitev (angl. informed consent),

b. ocena tveganj in koristi,

c. izbira raziskovanih subjektov.

Navkljub vsemu navedenemu in enotno sprejetim načelnim zave-

zam spoštovanja ter upoštevanja etičnih načel pri raziskovanju pa je za

konec izjemno pomembno ter potrebno opozoriti tudi na pojav mno-

gih primerov nekorektnosti, kršitev, celo očitnih in namernih zlorab

tako raziskovanih kot tudi raziskovalcev ter njihovih temeljnih pravic

in svoboščin. Prav politika in politiki lahko s svojimi možnimi zlona-

mernimi cilji ter pritiskom moči na raziskovalce pri tem predstavljajo

veliko nevarnost poseganja v človekove pravice (Morgenthau, ;

Meyer, ). Največje raziskovalne zlorabe ljudi v imenu politike so

se skozi zgodovino srhljivo odražale skozi izvajanje eksperimentov z

namenom sistematičnega uničevanja prvobitnih ljudstev v času ko-

lonizacije ter vojn, pa vse do današnjih dni skozi neenake obravnave

posameznikov in posameznih skupin ter skozi informacijsko mani-

puliranje z ljudmi (npr. Amon idr., ; Imhoﬀ idr., ; Walter in

Redlawsk, ). Prav tako pa so na konkretnih primerih raziskovanja,

Latinska Amerika in Karibi (UN)

Srednja in južna Azija (UN)

Vzhodna in jugovzhodna Azija (UN)

Podsaharska Afrika (UN)

Evropa in Severna Amerika (UN)

Oceanija (UN)

Moški

2015

2021

2016 2017 2018 2019 2020

100

200

300

Ženske

2015

2021

2016 2017 2018 2019 2020

Slika . Potrjeni uboji zagovornikov človekovih pravic, novinarjev in predstavni-

kov sindikatov po svetu skozi čas (povzeto po Our World in Data, b. l.)

Raziskovanje in merjenje politik človekovih pravic 



povezanega s politiko in človekovimi pravicami, poznani tudi primeri

izginotij ali celo javnih likvidacij raziskovalcev in novinarjev, ki so na

terenu zbrali podatke, za katere se je izkazalo, da niso ustrezali name-

nom politične propagande in pričakovanjem vladajoče politične elite.

V današnjem času se opisani vsakodnevni primeri manipulacij raz-

iskovalnega dela in vanj vključenih ljudi za namene nepoštenega po-

litičnega delovanja po vsem svetu prav posebej opazno odražajo tudi

skozi dezinformiranje kot obliko političnega komuniciranja, preko zlo-

rab lažnih novic na svetovnem spletu in preko novih orodij (npr. t. i.

»troli«), ki jih omogoča t. i. umetna inteligenca (ompson, ; Mar-

cus, ; Chilton, ; Albright, ; Brennen, ; Carlson, ;

Egelhofer in Lecheler, ; Freelon in Wells, ; Milano idr., ).

Vse navedeno je nesprejemljivo in mora biti do tega z vidika spo-

štovanja raziskovalne oz. poslovne etike ter človekovih pravic ničelna

toleranca tako v politični kot medijski in strokovni skupnosti ter jav-

nem prostoru nasploh. Gre za vsem vidne primere kršenja ter zlorab

spoštovanja temeljnih človekovih pravic, o katerih govorijo vodilna

sporočila, ki jih obravnava ta knjiga, od prvih mislecev in ureditev so-

dobne civilizacije dalje.



Primer -letne argentinske statističarke Graciele Mellibovsky Saidler, ki je izginila leta ,

potem ko je razkrila razmere v revnih četrtih Buenos Airesa in odgovornost argentinske vo-

jaške hunte pri tem. V istem letu je bil nato pridržan, nato pa najverjetneje usmrčen njen

direktor Carlos Noriega. V obdobju diktature v nekdanji Sovjetski zvezi so poznani manipula-

cije, cenzure, ponarejanje ali pa širjenje zlaganih informacij za namene politične propagande

tedanjega političnega vrha, ki jih je najbolj uporabljal Stalin, prirejanje podatkov o pričakova-

ni življenjski dobi, rojstvih in smrtih pa je bilo posebej značilno za čas Hruščeva in Brežnjeva

(Asher idr. ).



Človekove pravice pripadajo z razumom obdarjenim odraslim posa-

meznikom, postavljajo standarde odnosov med ljudmi ter uravnava-

jo razmerja med državo in državljani. Zamisel o njih se je oblikovala

hkrati in z roko v roki s civilizacijskim razvojem človeštva – na začetku

kot ideja, nato pa vedno bolj kot konkretna aktivnost družbe v obliki

proaktivnih napovedi ali pa reaktivnih odzivov na tedaj aktualne druž-

bene, socialne, gospodarske, kulturne razmere in tehnološki napredek

po naslednjem sosledju:

. kot produkt ﬁlozofske misli, povezane z vprašanji vrednot, etike,

morale;

. kot uporniški odgovor posameznikov in družbe na aktualne raz-

mere ter delovanje politike pri oz. ob tem;

. s pravno regulativo urejenim nizom pravil in vedenja;

. preko dela političnih institucij in njihovih ukrepov v vsakodnev-

nem delovanju.

Navkljub sodobnemu poskusu globalne univerzalizacije pojmovanje

človekovih pravic nikoli ni bilo odraz poenotenega in premočrtnega

dojemanja ter procesa, temveč je vse do danes zaznamovano z nizom

med seboj tekmovalnih, tudi konﬂiktnih, izključujočih si, celo kont-

roverznih in paradoksalnih odnosov – tako v njihovem teoretičnem

dojemanju, še bolj pa v vsakodnevnem pojavljanju. Kritiki, dvomljiv-

ci, ali zanikovalci (glej npr. v Mutau, ; Henkin, ; Arat, ;

David, ) človekovih pravic odpirajo teoretska vprašanja, kot npr.:

kaj sploh so oz. bi morale pomeniti človekove pravice, ali sploh obsta-

jajo, ali je to zgolj ideološki konstrukt določenih skupin pri doseganju

njihovih lastnih ciljev pridobivanja politične moči? To bolj ali manj

neposredno povezujejo z učinki izvajanja liberalnodemokratskih in na

kapitalizmu utemeljenih globalizacijskih ideologij, kar se na najilustra-

tivnejši način odraža s prikazom dejanskega stanja ﬁnančnega kapitala

4 Namesto zaključka:

o prihodnosti politik človekovih

pravic v digitalnem svetu

umetne inteligence 4



Namesto zaključka: o prihodnosti politik človekovih pravic



na svetu s podobo kozarca za penino na sliki ..  celotnega sve-

tovnega dohodka ustvari in prejema  prebivalcev, ki prvenstveno

(zaenkrat še vedno; op. avt.) prihajajo iz zahodnega kulturnega sveta

Severne Amerike in Evrope (zgornji del kozarca za penino), nadaljnjih

 svetovnega premoženja ustvari naslednjih   prebivalcev, ki

prihajajo iz gospodarsko rastočega trga Kitajske, tem nato z zgolj še

dobrimi  premoženja sledi naslednjih  prebivalcev, ki prihajajo

iz razvijajočih se trgov Indije, vse do zadnjih  svetovnega prebival-

stva na drugem skrajnem robu (peclju kozarca za penino), ki prihaja

iz najrevnejših držav afriškega in azijskega kontinenta in razpolaga z

manj kot , premoženja.

Opisana neenakost, ki se je od osemdesetih let prejšnjega stoletja

zgolj povečevala (po letu  predvsem na račun gospodarske rasti

Kitajske, ki je za petkrat povečala celotno svetovno premoženje), je so-

razmerno temu povečevala tudi delež najrevnejših prebivalcev (United

Nations, ; Conley, ). Povedano s temeljnimi besedami s pod-

ročja človekovih pravic, se je priložnost za zagotavljanje enakih pri-

ložnosti za vse z razvojem in bogatenjem ter s širitvijo skupin pravic

v bogatem delu sveta vedno bolj oddaljevala, tako kot pri dejanskem

delovanju tudi solidarnost, pri čemer iz zgodovinskih izkušenj vemo,

najbogatejših 20 % 82,7 %

drugih 20 % 11,7 %

tretjih 20 % 2,3 %

četrtih 20 % 1,9 %

najrevnejšihh 20 % 1,4 %

Najbogatejši

Najrevnejši

Svetovno

prebivalstvo

Svetovni

dohodek

Vsaka vodoravna vrsta

predstavlja petino

svetovnega prebivalstva

Slika . » Univerzalnosti« človekovih pravic skozi ﬁnančno enakost sveta v podobi

kozarca za penino (prirejeno po United Nations, ; Conley, )

Namesto zaključka: o prihodnosti politik človekovih pravic 



da sta se vzpostavljanje in uveljavljanje človekovih pravic kazala pred-

vsem v obliki odzivov na prepoznane neenakosti in z njimi povezane

moči – praviloma v naslednjem sosledju:

• pojav družbenih in s tem povezanih političnih napetosti;

• boj s predsodki in z nasprotovanji;

• prepoznavanje novih vzorcev vrednot;

• normativna ureditev;

• politično izvajanje;

• vzpostavljanje nove kulture etike.

Bodisi da verjamemo v idejo človekovih pravic ali pa »zgolj« v vrline,

na katerih so gradili že misleci starega veka, so njihov obstoj in podobe

neposredno povezani s spremembami, ki se dogajajo v širšem druž-

benem, kulturnem, tudi verskem, predvsem pa etičnem in moralnem

dojemanju aktualnega sveta. Opisane spremembe imajo pomembne

posledice tako za kvaliteto življenja kot za avtonomijo posameznika pa

tudi za odnos do politike, političnih institucij in njihovega dela, volitev

ter končno tudi do demokracije. Zaupanje ljudi v vse navedeno v pre-

delih sveta, ki so utemeljeni na načelih demokracije in človekovih pra-

vic, zadnjih nekaj desetletij, z redkimi izjemami, opazno upada (Pharr

in Putnam, ; Dalton, ; van Deth idr. ; Zmerli in Hooghe,

). Skupaj z razmahom novih, na digitalni tehnologiji oprtih ino-

vacij, se zato kot eno od osrednjih idejnih premislekov v povezavi z

vprašanji politike ter človekovih pravic postavljajo vprašanja o njihovi

prihodnji usodi – o vlogah, poslanstvu, preoblikovanju, inovativnosti

in celo alternativah, ki jih bodo človekovim pravicam in politiki s seboj

prinesle nove oblike tehnološkega razvoja: bodo demokracija in poli-

tike človekovih pravic v digitalnem svetu ostale vodilni sestavni del

političnega sistema in javnega prostora; v kakšni podobi, ali in kako

se bodo razvijale dalje, se spreminjale; jih bodo nadomestile nove, ino-

vativne alternative (o tem npr. v West, ; Sørensen, ; Chris-

tian, ; Bullock idr., ; Asenbaum, ; Buchanan in Imbrie,

; Risse, ; Gellers in Gunkel, ; Jungherr in Schroeder, ;

Jungherr, )? Že v sedanjih, šele začetnih pojavih lahko vidimo, da

nova digitalna tehnologija, na čelu z orodji umetne inteligence, tudi

na podobah in praksah politike ter človekovih pravic že pušča prve

»odtise« svojega obstoja. O teh vprašanjih se že veliko preizprašuje na

ravni teoretičnih in projektnih aktivnostih v znanstveno-raziskovalni

skupnosti (glej zgoraj), pojavile so se že prve politične in normativne



Namesto zaključka: o prihodnosti politik človekovih pravic



opredelitve do umetne inteligence, posebej na področjih strateške ge-

opolitične in gospodarske konkurence pa tudi v prvih etičnih kodeksih

(posebej na mednarodni ravni v organizacijah  oz. , Svet

Evrope, Evropska unija). Te v obliki pravnega zapisa predstavljajo po-

membno politično zavezo za postavljanje meja in regulacije pri uporabi

orodij umetne inteligence za dobro prihodnjega razvoja.

Neomejene tehnične zmožnosti, ki jih s seboj prinašajo orodja ume-

tne inteligence vsem tistim posameznikom, skupinam pa tudi drža-

vam, ki imajo na voljo dovolj ﬁnančnega kapitala in znanja za njihov

razvoj ter nadaljnjo uporabo, danes predstavlja skoraj enako veliko

nevarnost za poskuse zlorab in manipulacij, kot jih je pred tisoč in

več leti neomejena moč absolutizma po »zakonih narave« izbranih

posameznikov. Čeprav lahko po eni strani orodja umetne inteligence

močno olajšajo načine spremljanja ter nadzora nad izvajanjem politik

človekovih pravic, delovanjem političnih institucij, njihovimi odloče-

valskimi, izvajalskimi in nasploh volilnimi ter drugimi vrstami demo-

kratičnih procesov za skupno dobro javnih interesov, pa bodo po drugi

strani priložnosti prikritih (zlo)rab algoritmov vsem tistim, ki bodo

razpolagali s potrebnim kapitalom zanje, omogočila neomejeno moč

pri doseganju lastnih interesov in koristi.

Človekove pravice, po Landmanu () opredeljene kot »negotovo

zmagoslavje idealov«, tako z razmahom digitalnotehnoloških inovacij,

na čelu z orodji umetne inteligence, vstopajo v povsem novo, glede na

razsežnosti njihovih možnosti popolnoma neznano in nepredvidljivo

obdobje. Opisano novo obdobje umetne inteligence, katere družbene,

politične, gospodarske, kaj šele kulturne in vrednotne razsežnosti že

slutimo, bo predstavljalo tudi povsem nov mejnik v obdobju razvoja

politik človekovih pravic in velik preizkus njihovega nadaljnjega obsto-

ja. Za uspešno in civilzacijskorazvojno prihodnost bo v tako opisanih

razmerah treba uporabiti vsa dosedanja znanja in izkušnje, s katerimi

se je v boju za prepoznavanje in utrjevanje srečevalo polje politik člo-

vekovih pravic od starega veka dalje. Zanesljivo pa bo morala biti pri

prihodnji skrbi za razvoj človekovih pravic osrednja pozornost vrnjena

modrosti znanja, utemeljeni na človeških vrlinah, vrednotah, etiki ter

predvsem moralni kategoriji dolžnosti kot zavedanja pomembnosti

lastnega ravnanja v korist dobrega za druge.



Glej Unesco (b. l.).



Glej Council of Europe (b. l.b).



Glej European Commission (b. l.).



Literatura in viri

Albright,J.().Welcome to the era of fake news.Media and Communicati-

on,(),–.

All amendments to the United States Constitution. (B. l.). Human Rights Library.

http://hrlibrary.umn.edu/education/all_amendments_usconst.htm

Allen, J. W. (). A history of political thought in the th century. Routledge.

Althusius, J. (). Politica: An abridged translation of politics methodically set

forth and illustrated with sacred and profane examples (F. S. Carney, prev.).

Liberty Fund.

Amnesty International. (). Amnesty International report /: e state

of the world‘s human ri ghts.

Amon, J. J., Baral, S. D., Beyrer, C., in Kass, N. (). Human rights research

and ethics review: Protecting individuals or protecting the state? o

Med, (), e.

Andrew, E. (). Jean Bodin on sovereignty. Republics of Letters: A Journal

for the Study of Knowledge, Politics and the Arts, (), –.

Arat, Z. F. (). Democracy and human rights in developing countries. Lynne

Rienner Publishers.

Arat, Z. F. K. (). Human rights ideology and dimensions of power: A ra-

dical approach to the state, property, and discrimination.Human Rights

Quarterly,(), –.

Arendt, H. (). e origins of totalitarianism (. izd.). Meridian Books.

Arendt, H. (). Eichmann in Jerusalem: A report of the banality of evil. e

Viking Press.

Aristotel. (). Politika (M. Hriberšek, ur. in prev.).  Založba.

Aristotel. (). Nikomahova etika (Filozofska knjižnica, zv. , K. Gantar,

prev.). Slovenska matica.

Asenbaum, H. (). Rethinking democratic innovations: A look through

the kaleidoscope of democratic theory. Political Studies Review, (),

–.

Asher, J., Banks, D., in Scheuren, F. J. (Ur.). (). Statistical methods for hu-

man rights. Springer.

Badiou, A. (). Ethics: An essay on the understanding of evil (P. Hallward,

prev.). Verso.

Balibar, E. (). On the politics of human rights. Constellations, (), –.



Literatura in viri

Balkovec, B. (). Volilci in glasovanje o vidovdanski ustavi. Zgodovinski ča-

sopis, (), –.

Balkovec, B. (Ur.). (). Jugoslavija v času: devetdeset let od nastanka prve

jugoslovanske države (Historia, znanstvena zbirka Oddelka za zgodovino

Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ). Znanstvena založba Filo-

zofske fakultete.

Bay, C. (). Universal human rights priorities: Towards a rational order. V

J. Nelson in V. M. Green (ur.), International human rights: Contemporary

issues (str. –). Human Rights Publishing Group.

Beetham, D. (). Introduction: Human rights in the study of politics.Poli-

tical Studies,(), –.

Beetham, D. (). Democracy and human rights. Polity Press.

Beetham, D., Carvalho, E., Landman, T., in Weir, S. (). Assessing the qua-

lity of democracy: A practical guide. International Institute for Democracy

and Electoral Assistance.

Bellinger, N. M. (). Voting and human rights in democratic societies.Hu-

man Rights Review,, –.

Bemelmans-Videc, M. L., Rist, R. C., in Vedung, E. ().Carrots,sticks&ser-

mons: Policy instruments and their evaluation. Transaction Publishers.

Ben-Nun Bloom, P. (). Disgust, harm, and morality in politics. Political

Psychology, (), –.

Bentham, J. (). Fragment o vladavini (Z. Erbežnik in G. Kroupa, prev.).

Krtina.

Bibič, A. (). Zasebništvo in skupnost. Mladinska knjiga.

Bibič, A. (). Kaj je politika? Kompendij sodobnih teorij politike. Sophia.

Bizjak, I. (). Ombudsman: koncept in vpliv na delovanje države [Neobjavlje-

no magistrsko delo]. Univerza v Ljubljani.

Blais, A., Massicotte, L., in Yoshinaka, A. (). Deciding who has the right

to vote: A comparative analysis of election laws. Electoral Studies, (),

–.

Bluhm, W. T., in Heineman, R. A. (). Ethics and public policy: Method and

cases. Pearson Prentice Hall.

Bobio, N. (). Liberalism and Democracy. FrancoAngeli.

Bodin, J. (). Les six livres de la Republique.

Bodin, J. (). Šest knjiga o republici: (izbor) (D. Marion, prev.). Politička kul-

tura.

Boukema, H. J. M. (). Grotius’ concept of law.: Archiv Für Rechts-

Und Sozialphilosophie/Archives for Philosophy of Law and Social Philoso-

phy,(), –.

Bowring, F. ().Hannah Arendt: A critical introduction. Pluto Press.

Brennen, B. (). Making sense of lies, deceptive propaganda, and fake

news.Journal of Media Ethics,(),–.

Literatura in viri



Britovšek, M. (). Revolucionarni idejni preobrat prvo svetovno vojno:Lenin v

boju za Tretjo internacionalo. Cankarjeva založba.

Buchanan, A. ().Justice, legitimacy, and self-determination: Moral founda-

tions for international law.Oxford University Press.

Buchanan, A. (). Moral status and human enhancement. Philosophy and

Public Aﬀairs, (), –.

Buchanan, A. (). Better than human: e promise and perils of enhancing

ourselves. Oxford University Press.

Buchanan, A. ().Our moral fate:Evolution and the escape from tribalism.

e  Press.

Buchanan, B., in Imbrie, A. ().e new ﬁre: War, peace, and democracy in the

age of . the  Press.

Bui, H. (). Human rights budgeting: Making governments accountable

for economic, social and cultural rights. Queen MaryHuman RightsRe-

view, (), –.

Bullock, J. B., Chen, Y.-C., Himmelreich, J., Hudson, V. M., Korinek, A., Young,

M. M, in Zhang, B. (Ur.). ().e Oxford Handbook of  governance.

Oxford University Press.

Burke, E. (). Razmišljanja o revoluciji v Franciji in o ravnanju nekaterih lon-

donskih družb v zvezi s tem dogodkom (T. Erzar in M. Šimenc, prev.). Uni-

verzitetna konferenca , Knjižnica revolucionarne teorije.

Byars, S. M., in Stanberry, K. (). Business ethics. OpenStax, Rice Universi-

ty.

Caldwell, P. C. (). e Weimar constitution.V N. Rossol in B. Ziemann

(ur.), e Oxford handbook of the Weimar Republic (str. –). Oxford

University Press.

Campbell, T. (). Human rights: A culture of controversy.Journal of Law

and Society,(), –.

Carlson, M.(). e information politics of journalism in a post-truth

age.Journalism Studies,(),–.

Carriere, K. R. (). reats to human rights: A general review. Journal of

Social and Political Psychology, (), –.

Cerar, M., in Pavčnik, M. (). Večrazsežnost človekovih pravic in dolžnosti.

Znanstveno in publicistično središče.

Chambliss, D. F., in Schutt, R. K . (). Making sense of the social world: Metho-

ds of investigation (. izd.). Sage Publications.

Chilton,P.().Analysing political discourse: eory and practice.Routledge.

Christian B. ().e alignment problem: Machine learning and human values.

W.W. Norton.

 Human Rights Data Project. (, . december). Human rights in :

e  report. http://www.humanrightsdata.com///human

-rights-in--ciri-report.html



Literatura in viri

Cliﬀord, J. (). Locatingequality: Fromhistoricalphilosophical thought to

modern legal norms. e Equal Rights Review, (), –.

Conley, D. ().You may ask yourself: An introduction to thinking like a socio-

logist. W.W. Norton.

Copp, D. (Ur.). (). e Oxford handbook of ethical theory. Oxford University

Press.

Council of Europe. (). Council of Europe programme and budget -

(Ministers’ Deputies  Documents).

Council of Europe. (). Moving forward : Annual report of the Secretary

General of the Council of Europe. Council of Europe Publications.

Council of Europe. (B. l.a). ter meeting,  March : . Consequences

of the aggression of the Russian Federation against Ukraine. https://search

.coe.int/cm/pages/result_details.aspx?objectid=add

Council of Europe. (B. l.b). Ethical frameworks. https://www.coe.int/en/web

/artiﬁcial-intelligence/ethical-frameworks

Council of Europe. (B. l.c). Grants awarded by the Council of Europe. https://

www.coe.int/en/web/portal/grants{„“:[]}

Council of Europe. (B. l.d). Slovenia. https://www.coe.int/en/web/execution

/slovenia

Council of Europe. (B. l.e). Who we are. https://www.coe.int/en/web/about-us

/who-we-are

Council of Europe, European Court of Human Rigths. (). Anual report

 of the European Court of Human Rights, Council of Europe.

Council of Europe, European Court of Human Rights. (B. l.). European conven-

tion on human rights.

Council of the European Union and the European Council. (B. l.).  sanctions

against Russia explained. https://www.consilium.europa.eu/en/policies

/sanctions/restrictive-measures-against-russia-over-ukraine/sanctions

-against-russia-explained/

Coventry, A., in Valls, A. (Ur.). (). David Hume on morals, politics, and soci-

ety (Rethinking the Western Tradition). Yale University Press.

Creswell, J. W. (). Research design: Qualitative, quantitative, and mixed

methods approach (. izd.). Sage Publications.

Crowe, J., in Youngwon Lee, C. (Ur.). ().Research handbook on natural law

theory(Research Handbooks in Legal eory). Edward Elgar Publishing.

Cruft, R., Liao, S. M.. in Renzo, M. (Ur.). (). Philosophical foundations of hu-

man rights (Philosophical Foundations of Law). Oxford University Press.

Dahl, R. A. (). Polyarchy: Participation and opposition. Yale University Press.

Dalton, R. J. ().Democratic challenges, democratic choices: e erosion of po-

litical support in advanced industrial democracies. Oxford University Press.

Daum, W. (, . maj). Handbook of European constitutional history in the th

Century. FernUniversität in Hagen.

Literatura in viri



Davenport, C. (). Human rights and the democratic proposition. e

Jour nal of Conﬂict Resolution, (), –.

Davenport, C. (). State repression and the domestic democratic peace.

Cambridge University Press.

Davenport, C., in Armstrong, D. A., . (). Democracy and the violation of

human rights: A statistical analysis from  to . American Journal

of Political Science, (), –.

David, L. (). Human rights as an ideology? Obstacles and beneﬁts.Criti-

cal Sociology,(), –.

Davidson, E. J. (). Evaluation methodology basics: e nuts and bolts of sou-

nd evaluation. Sage Publications.

Declaration of human and civic rights of  august . (). Constitutional

Council. https://www.conseil-constitutionnel.fr/en/declaration-of

-human-and-civic-rights-of--august-

Denisov, A., in Kiričenko, M. (). Soviet state law. Foreign Languages Pu-

blishing House.

DiGiacomo, G. ().Human rights: Current issues and controversies. Universi-

ty of Toronto Press.

Donnelly, J. (). e concept of human rights. St Martin‘s Press.

Donnelly, J. (). Universalhuman rightsin theory and practice. Cornell Uni-

versity Press.

Douzinas, C. (). e paradoxes of human rights. Constellations, (),

–.

Dunn, W. (, . februar). Harold Lasswell and the study of public policy.V

Oxford research encyclopedia of politics. Oxford University Press.

du Plessis, P. J., Cliﬀord, A., in Tuori, K. (Ur.). (). e Oxford handbook of

Roman law and society. Oxford University Press.

Egelhofer, J. L., in Lecheler, S.().Fake news as a two-dimensional phe-

nomenon: A framework and research agend. Annals of the International

Communication Association,(),–.

Estlund, D. (Ur.). (). e Oxfordhandbook of political philosophy. Ox-

fordUniversity Press.

European Commission. (). Corruption: Report (Special Eurobarometer,

).

European Commission. (B. l.). Ethics guidelines for trustworthy . https://

digital-strategy.ec.europa.eu/en/library/ethics-guidelines-trustworthy

-ai

European Court of Human Rights. (a). : Overview –.

European Court of Human Rights. (b). e  in facts & ﬁgures: .

European Court of Human Rights. (B. l.). Marko Bošnjak. https://www.echr

.coe.int/w/marko-boCAnjak

Evropski parlament. (B. l.) Nagrada Saharova za svobodo misli. https ://www

.europarl.europa.eu/sakharovprize/sl/home



Literatura in viri

Evropsko sodišče za človekove pravice. (B. l.). Evropska konvencija o varstvu člo-

vekovih pravic. https://www.echr.coe.int/documents/d/echr/convention

_slv

Evropsko sodišče za človekove pravice, Council of Europe. (B. l.). Evropska

konvencija o varstvu človekovih pravic.

Fink-Hafner, D. (Ur.). (). Uvod v analizo politik: teorije, koncepti, načela. Fa-

kulteta za družbene vede.

Finley, M. (). Antična in moderna demokracija (Temeljna dela, B. Cajnko,

prev.). Krtina.

Fischer, B. A., . (). A summary of important documents in the ﬁeld of

research ethics.Schizophrenia Bulletin, (), –.

Fleming, S. (, . junij). is is the global refugee situation, in numbers.

World Economic Forum. https://www.weforum.org/agenda//

/unhcr-how-many-refugees/

Forsythe, D. P. (). Human rights in international relations (. izd.) Cambrid-

ge University Press.

Freeden, M. (). Ideology: A very short introduction. Oxford University

Press.

Freeden, M., in Stears, M. (Ur.). (). e Oxfordhandbook of political ideolo-

gies.OxfordUniversity Press.

Freelon, D., in Wells, C. (). Disinformation as political communicati-

on.Political Communication,(),–.

Freeman, M. (). Human rights: An interdisciplinary approach. Polity Press.

Freeman, S. ().Social contract approaches.V D. Estlund (ur.),e Oxford

handbook of political philosophy (Oxford Handbooks, str. –). Oxford

University Press.

Fukuyama, F. (). Konec človeštva: posledice revolucije v biotehnolgiji (U.

Pajer, prev.). Učila International.

Gabrovec, A. (, . november). Kako uspešni smo Slovenci na Evropskem

sodišču. Slovenec, . november. https://www.slovenec.org///

/kako-uspesni-smo-slovenci-na-evropskem-sodiscu/

Gasiorowski, M. J. (). An overview of the political regime change dataset.

Comparative Political Studies, (), –.

Gaus, G. F., in D’Agostino, F. (Ur.). (). e Routledge companion to social and

political philosophy. Routledge.

Gellers, J. C., in Gunkel, D. J. (). Artiﬁcial intelligence and international

human rights law: Implications for humans and technology in the st

century and beyond. V A. Zwitter in O. J. Gstrein (ur.), Handbook on the

politics and governance of big data and artiﬁcial intelligence(str. –).

Edward Elgar Publishing.

Giddens, A. (). Tretja pot: obnova socialne demokracije (A. Poznič in J. Pi-

kalo, prev.). Orbis.

Literatura in viri



Giddens, A. (). Runaway world: How globalization is reshaping our lives.

Taylor & Francis.

Goodhart, M. (). Democracy as human rights: Freedom and equality in the

age of globalization.Routledge.

Goyette, J., Latkovic, M. S., in Myers, R. S. (Ur.). ().St. omas Aquinas

and the natural law tradition: Contemporary perspectives. Catholic Uni-

versity of America Press.

Grannan, C. (B. l.). What’s the diﬀerence between morality and ethics? V En-

cyclopedia Britannica. https://www.britannica.com/story/whats-the

-diﬀerence-between-morality-and-ethics

Green, B. (). Christianity in ancient Rome: e ﬁrst three centuries. T&T

Clark.

Hafner-Burton, E. M. (). A social science of human rights. Journal of Peace

Research, (), –.

Hague, R., in Harrop, M. (). Comparative government and politics: An Intro-

duction (. izd.). Palgrave Macmillian.

Hall,P. A., inTaylor,R. R. ().Political scienceand the three newinstituti-

onalisms. PoliticalStudies, , –.

Harrington, M. (). Socialism: Past and future. Arcade.

Hatton, T. J., in Williamson, J. G. (). Global migration and the world eco-

nomy: Two centuries of policy and performance. e  Press.

Hegel, G. W. F. (). Elements of the philosophy of right (H. B. Nisbet, prev.).

Cambridge University Press.

Hegel, G. W. F. (). Oris ﬁlozoﬁje pravice (Z. Kobe, prev.). Krtina.

Held, D. (). Models of democracy (. izd.). Polity Press.

Held, D., in McGrew, A. (Ur.). (). e global transformations reader: An

introduction to the globalization debate. Polity Press.

Henkin, L. (). Human rights: Ideology and aspiration, reality and

prospect. V S. Power in G. Allison (ur.), Realizing human rights (str. –).

Palgrave Macmillan.

Herre, B., Arriagada, P., in Roser, M. (). Human rights. Our World In Data.

https://ourworldindata.org/human-rights

Hertogh, M., in Kirkham, R. (Ur.). ().Research handbook on the ombudsman

(Research Handbooks in Law and Politics). Edward Elgar Publishing.

Heywood, A. (). Political theory: An introduction (. izd.). Palgrave Macmil-

lan.

Heywood, A. (). Political ideologies: An Introduction (. izd.). Palgrave Ma-

cmillan.

Heywood, A. (). Political ideologies: An Introduction (. izd.). Red Globe

Press.

Hilpold, P. (). e Austrian constitution. V J. Cremades in C. Hermida

(ur.), Encyclopedia of contemporary constitutionalism. Springer. https://

doi.org/./----_-



Literatura in viri

Hobbes, T. (). Leviathan. Oxford University Press

Hogwood, B., inGunn, L. (). Policy analysis for the real world. Oxford Uni-

versity Press.

Hood, C. (). e tools of government. Chatham House Publishers.

Hood, C., in Margetts, H. (). e tools of government in the digital age. Pal-

grave Macmillan.

Howlett, M. (). Policy instruments, policy styles, and policy implemen-

tation:National approaches to theories of instrument choice. Policy Studies

Journal, (), –.

Human Rights Watch. (). World report : Events of .

Hume, D. (). A treatise of human nature. Penguine Books.

Huntington, S. P. (). How countries democratize. Political Science Quar-

terly, (), –.

Imhoﬀ, R., Bilewicz, M., in Erb, H.-P. (). Collective regret versus collective

guilt: Diﬀerent emotional reactions to historical atrocities.European Jo-

urnal of Social Psychology,(), –.

Ingram, D. (Ur.). (). e political. Blackwell Publishers.

International Labour Organization. (). New data shine light on gender gaps

in the labour market ( Brief).

Ishay, M. R. (). What are human rights? Six historical controversies.

Jour nal of Human Rigths, (), –.

Ishay, M. R. (). e history ofhuman rights:From ancient times to the globa-

lization era. University of California Press.

Jambrek, P., Perenič, A., in Uršič, M. (Ur.). (). Varstvo človekovih pravic:

razprave, eseji in dokumenti. Mladinska knjiga.

Jerman, F. (). Beseda o Johnu Locku. Anthropos, , –.

Johnson, M. G., in Symonides, J. (). e Universal Declaration of Human

Rights: A history of its creation and implementation. Unesco Publishing.

Johnson, G. (). Research methods for public administration (. izd.). Rou-

tledge.

Johnson, P. (). A history of christanity. Atheneum.

Jungherr, A. (). Artiﬁcial intelligence and democracy: A conceptual fra-

mework.Social Media + Society,(), –.

Jungherr, A., in Schroeder, R. ().Digital transformations of the public are-

na. Cambridge University Press.

Kalan, V. (). Aristotel: Politika. Spremna beseda, komentar in prevod Ma-

tej Hriberšek. Keria Studia Latina et Graeca,(), .

Kant, I. (). Zgodovinsko-politični spisi (S. Tomšič, R. Riha, M. Golob in M.

Hribar, prev.). Založba ,  .

Kardelj, E. (). Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samo-

upravljanja. Komunist.

Kaučič, I., in Grad, F. (). Ustavna ureditev Slovenije (., spremenjena in

dopolnjena izdaja).  Založba.

Literatura in viri



Kekes, J. (). What is conservatism?Philosophy,(), –.

Kelsen, H. ().General theory of law and state. Routledge.

Kennedy, D. (). e dark side of virtue: Reassessing international humanita-

rism. Princeton University Press.

Knill, C., in Tosun, J. (). Public policy: A new introduction (Textbooks in

Policy Studies). Palgrave Macmillan.

Ksenofont. (). Spomini na Sokrata (G. Pobežin, prev.).  Logos.

Lampe, R. (). Pravo človekovih pravic: sistemčlovekovih pravicv mednaro-

dnem, evropskem in ustavnempravu. Uradni list Republike Slovenije.

Landman, T. (). Measuring human rights: Principle, practice, and policy.

Human Rights Quarterly, (), –.

Landman, T. (). Studying human rights. Routledge.

Landman, T.().Human rights and democracy: e precarious triumph of ide-

als. BloomsburyAcademic.

Landman, T. (). Democracy and human rights: Concepts, measures, and

relationships. Politics and Governance, (), –.

Landman, T., in Di Gennaro Splendore, L. (). Pandemic democracy:

Elections and -.Journal of Risk Research,(–),–.

Lebowitz, M. A. (). Socialistična alternativa: resnični človekov razvoj (P. Kra-

šovec, prev.). Sophia.

Lerner, D., in Lasswell, H. (Ur.). (). epolicysciences: Recent developments

in scope and method. Stanford University Press.

Leslie, D., Burr, C., Aitken, M., Katell, M., Briggs, M., in Rincon, C. ().

Human rights, democracy, and the rule of law assurance framework for 

systems: A proposal. e Alan Turing Institute.

Levi-Faur, D. (Ur.). ().e Oxford handbook of governance. Oxford Uni-

versity Press.

Linebaugh, P. ().e Magna Carta Manifesto: Liberties and commons for all.

University of California Press.

Locke, J. (). Two treatises on government. Everyman Paperbacks.

Locke, J. (). Dve razpravi o oblasti; Pismo o toleranci (Z. Erbežnik idr.,

prev.). Krtina.

Lowi, T. J. (). Distribution, regulation, redistribution: e functions of

government. V R. Randall Butler (ur.), Public policies and their politics:

An introduction to the techniques of government control (str. –). W. W.

Norton.

Lowi, T. J. (). e end of liberalism: e second republic of the United States

(. izd.). W. W. Norton.

Lukšič, I. (). Liberalizem vs. korporativizem. Sophia.

Luna-Pla, I., in Nicolás-Carlock, J. R. (). Corruption and complexity: A

scientiﬁc framework for the analysis of corruption networks. Applied

Network Science,(). https://doi.org/./s---.



Literatura in viri

MacIntyre, A. (). e nature of the virtues. e Hastings Center Report,

(), –.

Magna Carta. (). Legislation.gov.uk. https://www.legislation.gov.uk/aep

/Edwcc///contents

Maior, G. C. (). Human rights:Political tool or universal Ethics? Journal

for the Study of Religions and Ideologies, (), –.

March, J., in Olsen, J. P. (). e new institutionalism: Organizational fa-

ctors in political life. American Political Science Review, (), –.

Marcus, G., Neuman, W. R., in MacKuen, M. (). Aﬀective intelligence and

political judgment. University of Chicago Press.

Marsh, D., in Stoker, G. (). eories and methods in political science. Palgra-

ve Macmillan.

Marx, K. (). Prispevek k židovskemu vprašanju. V B. Ziherl in B. Debenjak

(ur.), Izbrana dela, Zv.  (str. –). Cankarjeva založba.

Maslow, A. H. (). Motivation and personality. Harper & Row Publishers.

Mastnak, T. (). Totalitarizem od spodaj. Družboslovne razprave, (), –

.

McLean, I., in McMillan, A. (Ur.). (). e concise Oxford dictionary ofpoliti-

cs. Oxford University Press.

McNabb, D. E. ().Researchmethods for political science: Quantitative

and qualitative methods (. izd.). M. E. Sharpe.

McNeilly, K. (). ‘If only for a day’: e Universal Declaration of Human

Rights, anniversary commemoration and international human rights

law.Human Rights Law Review, (), ngad.

McPherson, C. B. (). Natural rights in Hobbes and Locke. V D. D. Raphael

(ur.), Political theory and the rights of man (str. –). Macmillan.

Meier, K. J. (). Drugs, sex, rock, and roll: A theory of morality politics.

Policy Studies Journal, (), –.

Meyer, W. J. (). Political ethics and political authority.Ethics,(), –.

Milano, S., Taddeo, M., in Floridi, L. (). Recommender systems and their

ethical challenges. & Society,, –.

Miller, F. D. (). Aristotle and the origins of natural rights.e Review of

Metaphysics,(), –.

Millner, M. A., Glendon, M. A., Carozza, P., Jolowicz, H. F., Stein, P. G., Hazard,

J. N., Powell, R., Rheinstein, M., in Kiralfy, A. R. (B. l.). Roman law.V

Encyclopedia Britannica. https://www.britannica.com/topic/Roman-law

Mitchell, N. J., in McCormick, J. M. (). Economic and political explanati-

ons of human rights violations. World Politics, (), –.

Montesquieu. (). De l‘esprit des lois. Flamarion.

Mooney, C. Z. (). e politics of morality policy: Symposium editor‘s

introduction.Policy Studies Journal, (), .

Moran, M., Rein, M., in Goodin, R. E. (). e Oxford handbook of public

policy. Oxford University Press.

Literatura in viri



Morgenthau, H. J. (). e evil of politics and the ethics of evil. Ethi-

cs,(), –.

Morsink, J. (). e Universal Declaration of Human Rights: Origins, draf-

ting, and intent. University of Pennsylvania Press.

Moyn, S. (). e last utopia: Human rights in history. Belknap Press of Har-

vard University Press.

Murphy, M. (). e natural law tradition in ethics. V E. N. Zalta (ur.),e

Stanford encyclopedia of philosophy.Stanford University, e Metaphysics

Research Lab. https://plato.stanford.edu/archives/win/entries

/natural-law-ethics

Mutau, M. (). e ideology of human rights.Virgina Journal of Internatio-

nal Law, , –.

National Commission for the Protection of Human Subjects of Biomedical

and Behavioral Research. (, . april). e Belmont report.

Oﬃce of the United Nations High Commissionar for Human Rights. ().

National human rights institutions history: Principles, roles and responsibi-

lities (Professional Training Series št. ). United Nations.

Ostrom, E. (). Institutional rational choice: An assessment of the institu-

tional analysis and development framework. V P. A. Sabatier (ur.), eo-

ries of the policy process (. izd., str. –). Westview Press.

Our World in Data (B. l.). Conﬁrmed killings of human rights defenders, jour-

nalists and trade unionists. https://ourworldindata.org/grapher/cases-of

-killed-human-rights-defenders-journalists-trade-unionists?facet

=metric& uniformYAxis=

Paine, T. (). Rights of man. Wordsworth Editions.

Papuashvili, G. (). Post-World War I comparative constitutional develo-

pments in Central and Eastern Europe.International Journal of Constitu-

tional Law, (), –.

Parsons, T. (). On the concept of political power.Proceedings of the Ameri-

can Philosophical Society,(), –.

Parsons, W. (). Public policy: An introduction to the theory and practice of

policy analysis. Edward Elgar Publishing.

Pavčnik, M. (). Argumentacija v pravu. Teorija in praksa, (/), –.

Pennings, P.,Keman, H., inKleinnijenhuis, J. (). Doing research in political

science: An introduction to comparative methods and statistics. Sage Publi-

cations.

Perenič, A. (). Zgodovinski razvoj človekovih pravic. V P. Jambrek, A. Pe-

renič in M. Uršič (ur.), Varstvo človekovih pravic: razprave, eseji in doku-

menti (str. –). Mladinska knjiga.

Petak, Z. (). Javne politike: razvoj discipline u Hrvatskoj i svijetu V M.

Kasapović (ur.), Izlazak iz množine? Stanje hrvatske političke znanosti (str.

–). Fakultet političkih znanosti.



Literatura in viri

Peters, G., in Pierre, J. (). e new institutionalism in political science. Sage

Publications.

Pharr, S., in Putnam, R. D. (Ur.). ().Disaﬀected democracies: What’s trou-

bling the trilateral countries. Princeton University Press.

Phillips-Fein, K. (). Conservatism: A state of the ﬁeld.Journal of American

History, (), –.

Pitamic, L. (). Država. Družba Sv. Mohorja.

Pitamic, L. (). Država. Cankarjeva založba.

Piurko, Y., Schwartz, S. H., in Davidov, E. (). Basic personal values and

the meaning of left-right political orientations in  countries.Political

Psychology,(), –.

Plotkin, H. C. (). Darwin machines and the nature of knowledge.Harvard

University Press.

Pogge, T. W. (). World poverty and human rights. Polity Press.

Primus, R. (). A brooding omnipresence: Totalitarianism in postwar con-

stitutional thought.e Yale Law Journal,(), –.

Rachum, I. (). From “American independence” to the “American revoluti-

on”.Journal of American Studies,(), –.

Raso, F., Hilligoss, H., Krishnamurthy, V., Bavitz, C., Bavis, K., in Levin

Y. (). Artiﬁcial intelligence & human rights: Opportunities & risks

(Berkman Klein Center Research Publication št. -). e Berkman

Klein Center for Internet & Society at Harvard University.

Rawls, J. (). A theory of justice. Harward University Press.

Rawls, J. (). A theory of justice: Revised edition.e Belknap Press of Har-

vard University Press.

Raz, J. (). Concept of a legal system: An introduction to thetheoryoflegal

system. Clarendon Press.

Raz, J. (). e morality of freedom. Oxford University Press.

Rhodes, R. A. W., Binder, S. A., in Rockman, B. A. (Ur.). (). e Oxford

handbook of political institutions. Oxford University Press.

Ribarič, M., in Ribičič, C. (). Delegatski skupščinski sistem. Državna založba

Slovenije.

Richards, D. L., in Gelleny, R. D. (). Good things to those who wait? Natio-

nal elections and government respect for human rights. Journal of Peace

Research, (), –.

Richardson-Little, N. (). Human rights as myth and history: Between the

revolutions of  and the Arab spring. Journal of Contemporary Central

and Eastern Europe, (–), –.

Risse, M. (). What are human rights? Human rights as membership rights in

the global order [ Working Paper št. -]. John F. Kennedy

School of Government, Harvard University.

Risse, M. (). Human rights and artiﬁcial intelligence: An urgently needed

agenda. Human Rights Quarterly, (), –.

Literatura in viri



Risse M. ().Political theory of the digital age: Where artiﬁcial intelligence

might take us. Cambridge University Press.

Rizman, R. (). Izzivi odprte družbe: sociološki komentarji (-). Libe-

ralna akademija.

Rokeach, M.().e nature of human values. Free Press.

Rousseau, J. J. (). Družbena pogodba ali načela državnega prava (M. Vesel-

ko, prev.). Cankarjeva založba.

Rousseau, J. J. (). Družbena pogodba (., prirejena izd., M. Veselko, prev.).

Krtina.

Schwartz, S. H.,Caprara, G. V., inVecchione, M.().Basic personal values,

core political values, and voting: A longitudinal analysis.Political Psycho-

logy,(),–.

SelinDilli,S.,Carmichael, G., in Rijpma, A.().Introducing the historical

gender equality index. Feminist Economics,(),–.

Schütte, H., in Ciarlante, D. (). An alternative consumer behaviour theory

for Asia. V H. Schütte in D. Ciarlante, Consumer Behaviour in Asia (str.

–). New York University Press.

Shapiro, I. (). John Locke‘s democratic theory. V J. Locke, Two treatises

of government and A letter concerning toleration (I. Shapiro, ur., str. –

). Yale University Press.

Shestack, J. J. (). e philosophic foundations of human rights. Human

Rights Quarterly, (), –.

Shue, H. (). Ethical dimensions of public policy.V R. Goodin, M. Moran

in M. Rein, M. (ur.),e Oxford handbook of public policy (str. –).

Oxford University Press.

Skitka, L. J., Bauman, C. W., in Sargis, E. G. (). Moral conviction: Another

contributor to attitude strength or somethingmore? Journal of Persona-

lity and Social Psychology, (), –.

Smith, K. B. (). Typologies, taxonomies, and the beneﬁts of policy classi-

ﬁcation. Policy Studies Journal, (), –.

Sørensen, E.().Political innovations: Innovations in political instituti-

ons, processes and outputs.Public Management Review,(),–.

Sorokin, P. (). Social and cultural mobility. e Free Press.

Spirit Slovenija. (B. l.). Rusija. https://www.izvoznookno.si/drzave/rusija

/predstavitev-drzave/

Spiro, H. J. (B. l.). Constitution. VEncyclopedia Britannica. https://www

.britannica.com/topic/constitution-politics-and-law

Sruk,V.().Leksikonpolitike. Založba Obzorja.

Sruk, V. (). Leksikon morale in etike. Ruslica.

Steinmo, S. (). Historical institutionalism. V D. Della Porta in M. Keating

(ur.), Approaches in the social sciences (str. –). Cambridge Universi-

ty Press.



Literatura in viri

Stone, D. (). Policy paradox: e art of political decision making. W.W. No r-

ton.

Stres, A. (). Človekove pravice in krščanstvo. V P. Jambrek, A. Perenič in

M. Uršič (ur.), Varstvo človekovih pravic: razprave, eseji in dokumenti (str.

–). Mladinska knjiga.

Šimenc, M. (Ur.). (). Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji. Peda-

goški inštitut.

Štih, P., Simoniti, V., in Vodopovec, P. (). Slovenska zgodovina: od prazgodo-

vinskih kultur do začetka . stoletja. Modrijan.

e bill of rights. (). e U.S. National Archives and Records Administrati-

on. https://www.archives.gov/founding-docs/bill-of-rights

e declaration of independence. (). e U.S. National Archives and Records

Administration. https://www.archives.gov/founding-docs/declaration

e Nobel Peace Prize. (B. l.) About the Nobel Peace Prize. https://www

.nobelpeaceprize.org/nobel-peace-prize/about-the-nobel-peace-prize/

e University of Manchester. (, . november). A book  years older than

the Magna Carta goes digital. https://www.manchester.ac.uk/discover

/news/a-book--years-older-than-the-magna-carta-goes-digital/

e  Refugee Agency. (B. l.). Refugee statistics. https://www.unrefugees.org

/refugee-facts/statistics/

e Virginia declaration of rights. (). e U.S. National Archives and Records

Administration. https://www.archives.gov/founding-docs/virginia

-declaration-of-rights

ompson, J. B. ().Political scandal: Power and visibility in the media age.

Polity Press.

orisdottir, H.,Jost, J. T.,Liviatan, I., inShrout, P. E.().Psychological

needs and values underlying the left-right political orientation: Cross-

-national evidence from Eastern and Western Europe.Public Opinion

Quarterly,(),–.

Tierney, B. (). Origins of natural rights language-texts and contexts,

-. History of Political ought, (), –.

Tomlinson, J. (). Cultural globalisation: Placing and displacing the

west.e European Journal of Development Research,(), –.

Toplak,J. (). Volilnisistem in oblikovanje volilnih enot. Nova revija.

Traverso, E. (). Totalitarianism between history and theory.History and

eory,(), –.

Trone, J. (). Print sources for historical constitutions.International Jour-

nal of Legal Information,(), –.

Tuck, R. (). Natural rights theories: eir origin and development. Cambrid-

ge University Press.

Unesco. (B. l.). Ethics of artiﬁcial intelligence. https://www.unesco.org/en

/artiﬁcial-intelligence/recommendation-ethics

Literatura in viri



United Nations. (). Social, humanitarian and cultural questions. V United

Nations, Yearbook of the United Nations – (str. –).

United Nations. (). Human development report . Oxford University

Press.

United Nations. (B. l.a). Universal declaration of human rights. https://research

.un.org/en/docs/humanrights/undhr

United Nations. (B. l.b). Principles relating to the status of national institutions

(e Paris principles). https://www.ohchr.org/en/instruments -mechani-

sms/instruments/principles-relating-status-national -institutions-paris

United Nations. (B. l.c). Treaty bodies. https://www.ohchr.org/en/treaty -bo-

dies

United Nations. (B. l.d). World programme for human rights education (-on-

going). https://www.ohchr.org/en/resources/educators/human-rights

-education-training/world-programme-human-rights-education

United Nations General Assembly. (). Universal declaration of human

rights. https://www.un.org/en/about-us/universal-declaration-of

-human -rights

United Nations Human Rights Oﬃce. (). United Nations Human Rights

Report . .

United Nations Human Rights Oﬃce of the High Commissioner. (B. l.a). Sta-

tus of ratiﬁcation interactive dashboard. https://indicators.ohchr.org/

United Nations Human Rights Oﬃce of the High Commissioner. (B. l.b). Uni-

versal declaration of human rights. https://www.ohchr.org/en/universal

-declaration-of-human-rights

Ustava Republike Slovenije (). Uradni list Republike Slovenije, (). https://

www.uradni-list.si//objava.jsp?sop=--

van Deth, J., Montero, J. R., in Westholm, A. (Ur.). ().Citizenship and

involvement in European democracies: A comparative analysis. Routledge.

Varuh človekovih pravic Republike Slovenije. (). Letno poročilo Varuha člo-

vekovih pravic Republike Slovenije za leto .

Vašák, K. () Human rights: A thirty-year struggle; e sustained eﬀorts to

give force of law to the Universal Declaration of Human Rights. 

Courier, (), –.

V-Dem. (). – with major processing by Our World in Data. Political regime

– Regimes of the world [Podatkovna baza]. V-Dem, Democracy and human

rights,  based on varieties of democracy (v) and regimes of the world

v [Izvirni podatki]. https://ourworldindata.org/grapher/political

-regime

Villey, M. (). Seize essais de philosophie du droit dont un sur la crise universi-

taire. Dalloz.

Viola, F. (). Positive law and natural law. V M. Sellers in S. Kirste (ur.), En-

cyclopedia of the philosophy of law and social philosophy. Springer. https://

doi.org/./----_-



Literatura in viri

Voltaire, F.-M. A. (). Filozofske zgodbe (P. Vitez, prev.). Mladinska knjiga.

Wacks, R. (). Rights and justice. V R. Wacks, Philosophy of law: A Very

short introduction (str. –). Oxford University Press.

Wallace, W. M. (B. l.). American Revolution.V Encyclopedia Britannica. https://

www.britannica.com/event/American-Revolution

Walter, A. S., in Redlawsk, D. P. (). e eﬀects of politician’s moral violati-

ons on Voters‘ moral emotions.Political Behavior, , –.

Waluchow, W., in Kyritsis, D. (). Constitutionalism. V E. N. Zalta in U.

Nodelman (ur.), e Stanford encyclopedia of philosophy.https://plato

.stanford.edu/archives/sum/entries/constitutionalism/

Weber, M. (). Protestantska etika in duh kapitalizma (P. Gantar in Š. Vervar,

prev.).  in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Weimer, D. L., in Vinning, A. R. (). Policy analysis:Concepts and practice

(. izd.). Routledge.

Welzel, C., Inglehar, R., in Klingemann, H.-D.(). e theory of human

development: A cross-cultural analysis. European Journal of Political Re-

search, (), –.

West, D. M. (). e next wave:Using digital technology to further soci-

alandpolitical innovation. Brookings Institution Press.

Weston, B. H. (B. l.). Human rights.V Encyclopedia Britannica. https://www

.britannica.com/topic/human-rights

Whitten-Woodring, J. (). Watchdog or lapdog? Media freedom, regime

type, and government respect for human rights. International Studies

Quarterly, (), –.

Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (int-). (). Uradni

list Republike Slovenije, (). https://www.uradni-list.si//objava.jsp?sop

=--

Zakon o varuhu človekovih pravic (var--) (). (). Uradni list

Republike Slovenije, (). https://www.uradni-list.si//objava.jsp?sop

= --

Zečević, M. (). Na zgodovinski prelomnici: Slovenci v politiki jugoslovanske

države -, Knjiga . Obzorja.

Zeidan, A. (). Petition of right. V Encyclopaedia Britannica. https://www

.britannica.com/topic/Petition-of-Right-British-history.

Zmerli, S., in Hooghe, M. (Ur.). (). Political trust: Why context matters.

 Press.

Zver, M. (Ur.). ().Človekove pravice in svoboščinev tranziciji: primer Slove-

nije. Državni svet Republike Slovenije in Urad varuha človekovih pravic.

Županov, J. (). Samoupravni socializem - konec neke utopije. Teorija in pra-

ksa, (/), –.



Recenziji

Delo Politike človekovih pravic je del temeljne znanstveno-strokovne li-

terature na področju politik človekovih pravic. Delo odpira aktualne

vsebine temeljnega pomena za razvoj znanstvenih področij polito-

logije, analize politik, javne uprave in managementa. Njegov namen

je tako opisno kot tudi pojasnjevalno razumevanje temeljnih znanj o

konceptih, vrednotah ter metodologijah človekovih pravic v različnih

svetovih politike kot boja za oblast, kot prostora oblikovanja, izvajanja

in vrednotenja politik ter kot prostora delovanja političnih institucij

od lokalne preko nacionalne do najvišjih, globalnih ravni. Monograﬁja

skozi prizmo vsebin, ki jih raziskuje, predstavlja pomembno znanstve-

no delo tega tipa na slovenskih tleh, ki je sicer v mednarodnem stro-

kovnem, znanstvenem in publicističnem svetu pogost. Strukturirana

je v tri večje sklope, ki med drugim zajemajo naslednje osrednje vse-

bine: () konceptualizacijo in tipologizacijo človekovih pravic; () zgo-

dovinski pregled razvoja tega področja; () metodologijo in merjenje;

() demokracijo, moč, ideologijo človekovih pravic; () institucionalno

varstvo človekovih pravic; () javnopolitično upravljanje z vsebinami

človekovih pravic na posameznem področju vsebin; () dileme, etič-

nost in vrednote, povezane s človekovimi pravicami. Monograﬁja ima

jasen znanstveno-idejni okvir, spoznanja so kritično in znanstvenome-

todološko objektivno reﬂektirana, je inovativno tako z vidika domače

kot tudi mednarodne znanstvene publicistike, ko vsebine človekovih

pravic strnjeno postavlja v tri raznolike in medseboj pogosto tudi ne-

kompatibilne svetove politik – politike kot politics, kot polity in kot

policy. Kot takšno je delo v prvi vrsti namenjeno matični znanstveni

skupnosti; pomembno je tudi za razvoj slovenske znanstvene termino-

logije in širjenje novih znanj ter kulture v znanstveni skupnosti doma

in tudi v tujini, saj je po vsebini to prvo takšno delo v domačem jeziku.



Recenziji

Vsekakor pa je namenjeno tudi širši javnosti, ki jo zanimajo omenjene

vsebine, in vsem, ki se bodisi neposredno ali posredno ukvarjajo oz. jih

zanimajo pojavnosti človekovih pravic v politiki.

prof. dr. Miro Haček

Monograﬁja Politike človekovih pravic povezuje človekove pravice s poj-

mi in teorijami politološke znanosti, kot sta država in politika. Avtorja

Simona Kustec in Drago Zajc predpostavljata, da sta človekove pravice

in demokracija (teoretična) sinonima. Zagovarjata idejo, da se odnos

družbe do človekovih pravic izraža preko političnega sistema in odno-

sov med akterji le-tega (nosilci oblasti in politične stranke). Izhajajoč

iz teh izhodišč avtorja analizirata, kako so človekove pravice vpete v

demokratično delovanje države, in sicer v okviru državnih institucij,

javnih politik, političnih procesov ter v razmerju moči med posame-

znikom in družbo. Avtorja se analize lotita v petih delih, ki se vsebin-

sko dotikajo zgodovine, politične teorije, primerjalne politike, javne

politike in metodologije raziskovanja človekovih pravic. Gre za izčrpno

in interdisciplinarno analizo človekovih pravic v slovenskem jeziku in

pridobitev za slovenski politološki prostor.

Uvodoma avtorja smiselno ugotavljata, da so človekove pravice v

demokratičnih državah opredeljene (ali vsaj omenjene) v ustavi, da pa

jih to še ne udejanja v praksi. Zaradi svoje znatne moči imajo država,

njene institucije in politike vlogo skrbnice človekovih pravic, hkrati pa

je država marsikdaj vršilka kršitev teh pravic. Ta »paradoksalnost« in

»konﬂiktnost« med človekovimi pravicami in državo po mnenju Simo-

ne Kustec in Draga Zajca odpira številna relevantna področja za po-

litološko raziskovanje človekovih pravic. Avtorja izpostavljata »živo«

naravo človekovih pravic, saj so te predmet družbenega razvoja. V

kontekstu te razprave se dotikata konceptov »relativizma«, »univer-

zalnosti« in »razvoja« človekovih pravic. Razpravljata tudi o odnosu

različnih političnih ideologij do človekovih pravic in slednje preuču-

jeta kot predmet boja za politično oblast. Ideologija in boj za oblast

sta izpostavljena kot vira za nastajanje konﬂikta med demokracijo in

človekovimi pravicami.

Avtorja svoje znanje in ugotovitve podajata v dostopnem jeziku. Za

monograﬁjo je značilno razsežno pokrivanje področja človekovih pra-

vic. Zaradi tega bo dobro služila vsem tistim, ki se s politološko obrav-

navo človekovih pravic srečujejo prvič, to so študenti, javni uslužbenci,

Recenziji



člani nevladnih organizacij in civilne družbe ter splošna javnost. Drugi

del monograﬁje odpira kompleksna vprašanja, kot so ideologija, boj

za oblast in vidiki človekovih pravic z zornega kota institucionalne

teorije, zato bo delo v oporo raziskovalcem in vsem tistim, ki se pri

svojem delu srečujejo s kompleksnejšimi vsebinami o človekovih pravi-

cah. Mladim raziskovalcem bo prišel prav tudi tretji del, kjer se avtorja

opredeljujeta do metodoloških vprašanj raziskovanja tega področja.

Pot do udejanjenja človekovih pravic je dolga in nedokončana. Za-

radi spreminjajočega se razumevanja vloge države in posameznika v

družbi so razprave o človekovih pravicah kritične za demokratično re-

ševanje sodobnih družbenih problemov. Monograﬁja Politike človeko-

vih pravic je aktualno delo, ki ponuja odlična in originalna izhodišča

za preučevanje vloge države in politike pri uresničevanju človekovih

pravic in demokracije v sodobnem svetu.

doc. dr. Andreja Pegan

Založba Univerze na Primorskem

www.hippocamus.si

S človekovimi pravicami se vsakdo od nas srečuje vsakodnevno. Vsakič

znova nas postavljajo pred preizpraševanja, premisleke in lastne sodbe

o tem, ali smo mi sami in naša dejanja pošteno, spoštljivo, pravično

obravnavani. Človekove pravice so močan in hkrati izjemno krhek

sestavni del naših lastnih pa tudi življenj drugih. So odraz naših inte-

lektualnih in moralnih pogledov, predvsem pa rezultati naših dejanj.

Ko v naš svet zasebnega poseže še država s svojimi pravili in poli-

tikami, hote ali ne hote tudi to postane del našega vsakdana. V takš-

nih primerih je potreba po razumevanju in premislekih o vsebinah

človekovih pravic ter tozadevni vlogi države še toliko pomembnejša.

Osrednji namen te knjige je spregovoriti o politikah človekovih pravic,

o zgodovinskih in idejnih razlogih za njihov pojav, o ključnih kritičnih

točkah, ki so gnale njihov več kot dvatisočletni razvoj, o državnih

institucijah in njihovih ukrepih glede človekovih pravic, o odnosu

do demokracije, vrednot, ideologije, razmerju med politiko in pravom

človekovih pravic ter končno o vlogi slednjih v prihajajočem obdobju

umetne inteligence.

Knjiga ne išče »črno-belih« odgovorov in ne »zmagovalcev« ter

»poražencev« v zahtevnem odnosu med politikami in človekovimi

pravicami, ampak želi bralcu te vsebine približati, končna mnenja

in sodbe pa prepustiti zmožnostim razumevanja ter moralnega

kompasa vsakega od nas.

ResearchGate has not been able to resolve any citations for this publication.

Austrian Constitution, The

Chapter

Full-text available

Apr 2023

Peter Hilpold

‘If Only for a Day’: The Universal Declaration of Human Rights, Anniversary Commemoration and International Human Rights Law

Article

Full-text available

Mar 2023

Kathryn McNeilly

The Universal Declaration of Human Rights (UDHR) is familiar to international human rights lawyers worldwide. Celebrations of its adoption have included commemorative sessions held in the United Nations (UN) General Assembly during milestone anniversary years. Scholarship has not yet considered these sessions together, exploring what may be learned about the UDHR in this UN body as a result. This is the work that the present article undertakes. It finds that, when considered collectively, anniversary days in the General Assembly assist in creating a picture of the UDHR as a legal text in time. This reveals how commemorative activity has engaged with the UDHR in fluid ways and also in ways that stress or demonstrate aspects of continuity. From this analysis, it is possible to deepen understanding of engagements with the UDHR throughout the twentieth and twenty-first centuries, and anniversary days emerge as an under-utilized resource for international human rights lawyers.

Artificial Intelligence and Democracy: A Conceptual Framework

Article

Jul 2023

Andreas Jungherr

The success and widespread deployment of artificial intelligence (AI) have raised awareness of the technology’s economic, social, and political consequences. Each new step in the development and application of AI is accompanied by speculations about a supposedly imminent but largely fictional artificial general intelligence (AGI) with (super-)human capacities, as seen in the unfolding discourse about capabilities and impact of large language models (LLMs) in the wake of ChatGPT. These far-reaching expectations lead to a discussion on the societal and political impact of AI that is largely dominated by unfocused fears and enthusiasms. In contrast, this article provides a framework for a more focused and productive analysis and discussion of AI’s likely impact on one specific social field: democracy. First, it is necessary to be clear about the workings of AI. This means differentiating between what is at present a largely imaginary AGI and narrow artificial intelligence focused on solving specific tasks. This distinction allows for a critical discussion of how AI affects different aspects of democracy, including its effects on the conditions of self-rule and people’s opportunities to exercise it, equality, the institution of elections, and competition between democratic and autocratic systems of government. This article shows that the consequences of today’s AI are more specific for democracy than broad speculation about AGI capabilities implies. Focusing on these specific aspects will account for actual threats and opportunities and thus allow for better monitoring of AI’s impact on democracy in an interdisciplinary effort by computer and social scientists.

Democracy and Human Rights in Developing Countries

Book

Apr 2023

Zehra Arat

Political Theory of the Digital Age: Where Artificial Intelligence Might Take Us

Book

Feb 2023

Mathias Risse

With the rise of far-reaching technological innovation, from artificial intelligence to Big Data, human life is increasingly unfolding in digital lifeworlds. While such developments have made unprecedented changes to the ways we live, our political practices have failed to evolve at pace with these profound changes. In this path-breaking work, Mathias Risse establishes a foundation for the philosophy of technology, allowing us to investigate how the digital century might alter our most basic political practices and ideas. Risse engages major concepts in political philosophy and extends them to account for problems that arise in digital lifeworlds including AI and democracy, synthetic media and surveillance capitalism and how AI might alter our thinking about the meaning of life. Proactive and profound, Political Theory of the Digital Age offers a systemic way of evaluating the effect of AI, allowing us to anticipate and understand how technological developments impact our political lives – before it's too late.

The New Fire: War, Peace, and Democracy in the Age of AI

Book

Mar 2022

AI is revolutionizing the world. Here's how democracies can come out on top. Artificial intelligence is revolutionizing the modern world. It is ubiquitous—in our homes and offices, in the present and most certainly in the future. Today, we encounter AI as our distant ancestors once encountered fire. If we manage AI well, it will become a force for good, lighting the way to many transformative inventions. If we deploy it thoughtlessly, it will advance beyond our control. If we wield it for destruction, it will fan the flames of a new kind of war, one that holds democracy in the balance. As AI policy experts Ben Buchanan and Andrew Imbrie show in The New Fire, few choices are more urgent—or more fascinating—than how we harness this technology and for what purpose. The new fire has three sparks: data, algorithms, and computing power. These components fuel viral disinformation campaigns, new hacking tools, and military weapons that once seemed like science fiction. To autocrats, AI offers the prospect of centralized control at home and asymmetric advantages in combat. It is easy to assume that democracies, bound by ethical constraints and disjointed in their approach, will be unable to keep up. But such a dystopia is hardly preordained. Combining an incisive understanding of technology with shrewd geopolitical analysis, Buchanan and Imbrie show how AI can work for democracy. With the right approach, technology need not favor tyranny.

Human Rights, Democracy, and the Rule of Law Assurance Framework for AI Systems: A Proposal

Article

Jan 2021

Human Rights: Current Issues and Controversies

Book

Nov 2022

Gordon Digiacomo

This edited collection was written largely by Canadian scholars for Canadian readers. Published in 2016, the book's twenty-one chapters provide historical background and examine such critically important topics as the relationship between political institutions and rights protection, rights issues pertaining to specific communities, and cross-cutting rights issues that affect most or all Canadians.

The Oxford Handbook of AI Governance

Article

Feb 2022

This handbook is currently in development, with individual articles publishing online in advance of print publication. At this time, we cannot add information about unpublished articles in this handbook, however the table of contents will continue to grow as additional articles pass through the review process and are added to the site. Please note that the online publication date for this handbook is the date that the first article in the title was published online. For more information, please read the site FAQs.

Human Rights in International Relations

Book

Jun 2012

David P. Forsythe

This third edition of David P. Forsythe's successful textbook provides an authoritative overview of the place of human rights in an age of upheaval in international politics. Human rights standards are examined at the global, regional and national levels, with separate chapters on transnational corporations and advocacy groups. The third edition has been completely updated to include the latest developments on terrorism and counter-terrorism, pro-democracy protests in the Middle East, disputed elections in developing countries, criminal courts and truth commissions, and applications of the laws of war. New sections have been added on subjects such as women's rights and new case studies have been added in each chapter which show how specific rights fare in contemporary political contexts. Containing chapter-by-chapter guides to further reading and discussion questions, this book will be of interest to all students of human rights and their teachers.

Politike človekovih pravic

Recommended publications

Wachstumsmarkt Pflege

Neoliberal Zamanlarda Kadına Yönelik Şiddet

8.3 Konsolidierung des fiskalpolitischen Regierens

Politik auf dem Prüfstand. Spindoktoren, Verflechungen und Reizüberflutungen - eine Kurzanalyse. Wie...