Botanični vrtovi in zbiranje rastlin v luči preobrazbe botaničnih zbirk na Kranjskem

Abstract

V poznem 18. in zgodnjem 19. stoletju je zbiranje tujih rastlin postalo moda, ki je zajela evropske dvore ter posledično številne plemiče, intelektualce, vrtnarje in druge. Nove rastline so tako gojili v oblikovanih vrtovih, zbirali v herbarijih in navajali v katalogih ali jih dajali upodabljati. V tem času ni bilo pomembno le samo zbiranje rastlin, ampak tudi to, da so lastniki oz. zbiratelji pridobili botanično znanje, ki jim je omogočalo, da so te rastline pravilno uporabljali in predstavljali. Na Kranjskem bi tovrstno botanično zanimanje prepoznali pri baronu Jožefu Erbergu, baronih Zois, jezuitu Gabrielu Gruberju in mnogih drugih. Aktivnosti barona Erberga, kot jih lahko razberemo iz arhivskih virov (predvsem njegove ohranjene korespondence), so tako vključevale zbiranje rastlin, njihovo izmenjavo in nakup ter zanimanje za druge botanične novosti. Med kranjskimi ljubitelji rastlin so bile posebno priljubljene pelargonije, hortenzije in agave, ki so imele pomembno mesto v oblikovanih vrtovih, pogosto znotraj predela vrta, ki je bil namenjen neavtohtonim rastlinam. Zbiranje tujih rastlin pa seveda ni le domena obravnavanega časa in prostora, saj so ga poznali že v času starih civilizacij, kot sta bili npr. asirska in kitajska, ter v 16. in 17. stoletju, in sicer v okviru priljubljenih kabinetov kuriozitet. Ob primerjanju slednjih in botaničnih zbirk zgodnjega 19. stoletja lahko prepoznamo nekatere podobnosti (zbiranje redkih, predvsem eksotičnih rastlin ter zbiranje rastlin z namenom prikazati imperialno moč), vendar so družbene spremembe 18. in 19. stoletja vplivale na botanično zbiranje ter prinesle novosti in razlike. Razvoj botanike kot znanosti, uveljavljanje botaničnega ljubiteljstva, modne rastline, zanimanje za gospodarsko donosnost posesti, spremenjeno dojemanje narave in okolja ter drugih družbenih vrednot, kot sta bili družina in država – vse to je torej okoli leta 1800 vplivalo na priljubljenost zbiranja rastlin v evropskem prostoru oz. na Kranjskem. Tako lahko zbiranje rastlin v tem času posledično vidimo tudi kot zaton in preobrazbo nekdanjih naravoslovnih kabinetov kuriozitet.

Full text

ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE / STUDIES
60
Ines Unetič
Botanični vrtovi in zbiranje rastlin
v luči preobrazbe botaničnih zbirk na Kranjskem
v začetku 19. stoletja
Ključne besede: botanični vrt, zbiranje rastlin, neavtohtone rastline, avtohtone
rastline, baron Jožef Erberg, baron Žiga Zois, baron Karl Zois, jezuit Gabriel
Gruber
DOI: 10.4312/ars.9.2.60-83
Ob preučevanju vrtne umetnosti niso pomembni le vrtna zasnova, zgodovina
oblikovanja vrtov, vrtni arhitekti in naročniki ali družbene spremembe, ki so
narekovale nov vrtni slog, ampak je pomembno tudi, katere rastline so zanimale
lastnike oblikovanih vrtov. Tako bomo tokrat pozornost usmerili na rastline,
predvsem na nove in tuje rastlinske vrste, na njihovo zbiranje in zanimanje zanje
konec 18. in na začetku 19. stoletja v širšem evropskem prostoru, s poudarkom
na Kranjskem. S pomočjo arhivskih virov – korespondenc, zapisov izdatkov,
načrtov idr. – in takratnih strokovnih publikacij si bomo pobližje ogledali, kako
so kranjski ustvarjalci in ljubitelji vrtne umetnosti v 18. in 19. stoletju spremljali
in sprejemali nove rastlinske vrste. S primerjavo zbiranja rastlin v novem veku
(do zgodnjega 19. stoletja) pa bomo odgovorili na vprašanje, kako se je dejavnost
zbiranja rastlin prezentirala oz. kako so družbene spremembe vplivale na njeno
preobrazbo.
Prvi danes znani podatki zbiranje rastlin umeščajo v čas starih civilizacij,
v prostor Mezopotamije in Kitajske. Konec 12. stoletja pr. n. št. je bilo zbiranje
eksotičnih rastlin in živali iz oddaljenih delov asirskega kraljestva in njihovo
prenašanje v osrčje kraljestva oz. v prestolnico že izoblikovana praksa (pod vladavino
kralja Tiglath-pileserja I.). Vladar Sargon II. je prek organiziranih velikih odprav za
novimi rastlinskimi vrstami pridobil ogromno novih rastlin, ki so konec 8. stoletja
pr. n. št. polnile njegove velike botanične vrtove v mestu Sharroukin. V času vladarja
Sennacheriba, sina Sargona II., so prav tako nastajali veličastni vrtovi, ki so jih
redno polnili z novimi vrstami iz periferije in znotraj katerih je bil tudi botanični vrt
(Amrhein, 2015, 92, 97; Bazin, 1990, 11). Sennacheribove vrtove bi lahko povezali z
»veličastnim gozdom« (oz. Supreme Forest) kitajskega cesarja Wuja v drugem stoletju
pr. n. št. (Amrhein, 2015, 98) ali z vrtovi prvega kitajskega cesarja Shi Huangdija, ki je
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 60 30.11.2015 9:21:16

61
INES UNETIČ / BOTANIČNI VRTOVI IN ZBIRANJE RASTLIN V LUČI PREOBRAZBE BOTANIČNIH ZBIRK
NA KRANJSKEM V ZAČETKU 19. STOLETJA
v svojih vrtovih 221 pr. n. št. v bližini tedanjega glavnega mesta Xier Shanglina zbiral
rastline in živali iz podrejenih dežel ter tudi tako demonstriral obseg svojega cesarstva
(Rinaldi, , 184).
Zbiranje tujih rastlinskih in živalskih vrst je izjemen pomen pridobilo v 16.
stoletju, v času radovednosti in kuriozitet. Tedaj so namreč nastali t. i. kabineti
kuriozitet, katerih osnovno zanimanje je bilo usmerjeno v svet narave, čeprav
bi lahko v njih našli najrazličnejše redkosti. Sčasoma so se ti kabineti vsebinsko
bolj poenotili, tako bi lahko govorili o naravoslovnih kabinetih ter o kabinetih z
antičnimi in drugimi umetninami.1 Naravoslovni oz. nekakšni vrtni kabineti so
bili navadno sestavljeni iz različnih rastlin, kipov, grott z minerali ipd. (Hunt, 1986,
194).2 Glavno vodilo vseh kabinetov raritet je bilo, da so s svojimi zbirkami skušali
poustvarjati celoten univerzum. Zbirke antičnih in umetniških del so ponazarjale
teater spomina antične preteklosti, medtem ko so »vrtni kabineti« z zbirkami
rastlin in živali ponazarjali teater celotnega sveta, izgubljenega z izgonom iz raja in
ponovno pridobljenega s spretnostjo človekovih rok in uma (Hunt, 1986, 198). V
primeru naravoslovnih kabinetov je sicer z vse večjim dotokom različnih tujih vrst to
poustvarjanje raja postalo precej nepraktično.3 Tako ni nenavadno, da so v ospredje
počasi stopile le nekatere rastlinske vrste, ki so postale posebno priljubljene med
zbiratelji in so postale podobne artefaktom, ki so bili narejeni zgolj za kabinete, so
bili v celoti delo človekovih rok in niso imeli uporabne vrednosti (Impey, MacGregor,
1986, 2). Med te (naravne) artefakte so v 16. in 17. stoletju sodili tulipani, ki so sprožili
pravo tulipomanijo in so vplivali celo na tedanji ekonomski trg (Dash, 1999). Zanje
so bili namreč posamezniki pripravljeni odšteti ogromne vsote – tako so na primer
najvišjo ceno za gomolj, 5200 goldinarjev, zabeležili leta 1637 (Dash, 1999, 9). Kaj je
pravzaprav predstavljala cena enega gomolja, lahko vidimo na primeru iz leta 1636
1 Naravoslovne zbirke so bile pogosto (predvsem v 17. stoletju) plod dela strokovnjakov oz. ljubiteljev,
ki so svojo radovednost podkrepili z znanostjo. Laični in zgolj ljubiteljski zbiralci pa so se, če se niso
želeli strokovneje ukvarjati z artefakti, pogosteje vrnili k zbiranju antičnih artefaktov in umetnin
(Olmi, 1986, 11).
2 Na to specikacijo prostorov, ki so zbiralcem (plemičem) širili obzorje, nakazuje tudi zapis Francisa
Bacona s konca 16. stoletja: »First, the collecting of a most perfect and general library may be made
contributory to your wisdom. Next, a spacious, wonderful garden, wherein whatsoever plant the sun of
divers climate, or the earth our of divers moulds, either wild or by the culture of man brought forth, may
be … set and cherished: this garden to be built about with rooms to stable in all rare beasts and to cage
in all rare birds … And so you may have in small compass a model of the universal nature made private.
e third, a goodly, huge cabinet, wherein whatsoever the hand of man by exquisite art or engine has
made rare in stu, form or motion… e fourth such a still-house, so furnished with mills, instruments,
furnaces, and vessels as may be palace t for philosopher's stone.« Podani zapis iz Gesta Grayorum
(1594) je objavljen v Impey, MacGregor, 1986, 1.
3 Podatki, ki jih poda John Dixton Hunt v prispevku iz leta 1986, nakažejo to povečevanje števila
rastlin v Veliki Britaniji. Kot primer navede Tradescantov vrt v Lambethu, ki je bil znan po velikem
naboru divjih avtohtonih in uvoženih rastlin. Leta 1634 je nastal katalog rastlin v tem vrtu – teh je
bilo okoli 750. Do leta 1656 pa se je njihovo število več kot podvojilo (Hunt, 1986, 201).
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 61 30.11.2015 9:21:16

ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE / STUDIES
62
– čebulice tulipana, ocenjene na tri tisoč goldinarjev. Za to vsoto bi posameznik v
tistem času dobil: osem debelih prašičev, štiri dobro rejene vole, dvanajst debelih ovc,
štiriindvajset ton pšenice, oseminštirideset ton rži, dva 300-litrska soda vina, štiri
sode piva, dve toni masla, pol tone sira, srebrno čašo za pitje, zavoj oblačil, posteljo z
žimnico in posteljnino ter ladjo (Dash, 1999, 254–255).4
V 18. stoletju pa je prišlo do sprememb, ki so se odražale tudi v zbiranju rastlin.
V tem stoletju so se namreč pojavile z razsvetljenstvom pogojene spremembe in
novosti na različnih področjih – tako v industriji kot v znanosti. Posledično se je
spremenilo tudi dojemanje naravnega okolja, kar je bilo med drugim vezano na
razvoj in napredek v gospodarstvu. Vse to je rezultiralo v jasno časovno delitev dela in
pojav prostega časa ter z njim povezanega turizma. Družba je začela ceniti krajino in
obiskovati kraje, kjer se je lahko razgledovala po zelenem prostoru. Na drugi strani je
bil spremenjen estetski okus, ki se je v marsičem opiral na novoodkrite antične spise
in reakcije nanje, ki so vodile v razširjeno idejo sublimnega. Tako začne družba ceniti
veličastne naravne pojave ter nov vrtni slog, ki je vključeval različne naravne »scene«
z umetniškimi artefakti, namenjene vzbujanju različnih občutij. Narava ni bila več
vseobsežni kozmos, zgrajen po načelu pravilnih razmerij, ampak doživljajski prostor
človeka in prostor Božje ustvarjalnosti (Parsons, 2008, 1–17; Düselder, 2008, 32).
Rastlina kot del narave je tedaj pridobila drugačen poudarek in obravnavo, ki se je
izrazila v vse večjem pomenu botanike. Botanika je v 18. stoletju postala znanstvena
veda5 in posledično so se tudi zbiratelji rastlin z njimi strokovno ukvarjali. Zanimanje
za rastline – tako avtohtone kot neavtohtone – je postalo strast raziskovalcev,
intelektualcev in vladarjev. Angleški dvor je Jurij III. okronal s kraljevim botaničnim
vrtom Kew Gardens (ustanovljenim leta 1760), francoski dvor je z novimi rastlinami
bogatil kralj Ludvik XVI., zelo dejavna pa je bila tudi prva žena Napoleona I., cesarica
Joséphine de Beauharnais. Nemški vladarji so prav tako ustvarjali svoje botanične
zbirke – nadvojvoda Carl August von Sachsen-Weimar in saški kralj Friedrich August
I. der Gerechte (Pravični) sta imela celo osebni botanični kabinet, v katerem sta lahko
preučevala botanične novosti. Za naš prostor je gotovo najpomembnejši avstrijski
kralj Franc I., ki je imel svoj botanični vrt v Schönbrunnu – ta je veljal celo za drugega
4 V 17. stoletju je na Kranjskem v svojem vrtu na Lisičju zbiral tulipane Merharič oziroma Fabijanič
(Leonard Merharitsch genannt Fabianitsch). Imena njegovih tulipanov nam je ohranil Valvasor v
svoji Slavi vojvodine Kranjske, našteti so npr. Apollo, Aurora Celeste, Bella Diana, Bella Helena, torej
sama visoko zveneča imena – imena generalov, kardinalov, krajev, mitoloških junakov in božanstev
(Valvasor, 1689, XI/172–178). Natančneje se je z vrstami tulipanov v Lisičju ukvarjal Marko
Dobrilovič v svojem članku (Dobrilovič, 2009).
5 O velikem napredku v tej disciplini priča delo Carla Linnaeusa (1707–1787) – predvsem njegova
nomenklatura, ki jo uporabljamo še danes. Carl von Linné, kot nam je danes bolj znan in si je ta
priimek nadel leta 1762, ko je bil povišan v plemstvo, je že leta 1730 v katalogu Hortus uplandicus
prvi prikazal sistemsko razdelitev ore po novem seksualnem sistemu. Pri poimenovanju vrst se je
držal binomskega načela (na primer Homo sapiens) in tako do leta 1753 poimenoval približno 7700
rastlinskih in 4400 živalskih vrst (Linné, 1995, 51, 52; Scopoli, Linné, 2004, 24–27, 30, 32, 33, 36).
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 62 30.11.2015 9:21:16

63
INES UNETIČ / BOTANIČNI VRTOVI IN ZBIRANJE RASTLIN V LUČI PREOBRAZBE BOTANIČNIH ZBIRK
NA KRANJSKEM V ZAČETKU 19. STOLETJA
največjega v Evropi (takoj za angleškim Kew Gardens).6 Zbiranje rastlin je postalo
prava dvorna in nato še vsesplošna moda, ki pa so jo v veliki meri narekovali Angleži
– kraljevi Kew Gardens v Veliki Britaniji je imel zaposlenih več lovcev na rastline, ki
so pošiljali primerke z vseh koncev sveta, na ta način pa se je botanični vrt uspešno
širil (Symes, 1993, 92–93).7 Če si torej želel biti v koraku s časom, si moral slediti
angleškemu dvoru ali drugim večjim zbirateljem – tega dejstva se je zavedal tudi
avstrijski vladar, ki je od svojega dvornega vrtnarja Franza Antoina zahteval, da je
poznal vse nove vrste, ki so prišle v kraljestvo,8 in jih uvajal v dvorne vrtove ter tako
ohranjal sloves drugega največjega botaničnega vrta v Evropi.
Tovrstni dvorni primeri so bili jasen zgled za vse, ki so želeli biti v koraku s časom
in ki so hoteli pokazati na svoj pomemben položaj v družbi oziroma nakazati svojo
ambicioznost. Na Kranjskem je to modno botanično navdušenje zajelo barona Jožefa
Erberga, barona Žiga in Karla Zoisa, Riharda Ursinija grofa Blagaja, jezuita Gabriela
Gruberja, stolnega kanonika Weberna in mnoge druge.
Baron Jožef Erberg (1771–1843)9 je lahko kraljevo zanimanje za botaniko
in vrtno umetnost od blizu spoznal, ko je v letih 1809–1814 služboval na Dunaju.
Dvorno okolje je vplivalo na njegovo delovanje na Kranjskem, na kar nakazuje tudi
urejanje velikega oblikovanega vrta v Dolu pri Ljubljani. Velikopotezno ga je začel
urejati takoj po vrnitvi v deželo, vanj je vnašal novosti v oblikovanju in rastlinah,
sledil pa je tudi nemškim zgledom pri izobraževanju vrtnarjev (Unetič, 2013, 124–
132). Na pomembnost, ki jo je vrtna umetnost odigrala v baronovem življenju, kažejo
arhivski viri – predvsem korespondenca. Baron je namreč s svojimi pismi povezoval
strokovnjake in ljubitelje rastlin ter vrtne umetnosti. S pomočjo pisem lahko izvemo,
kdo se je zanimal za novopridobljene rastline v dolskem vrtu, katere rastline so
bile posebno priljubljene ali kje je baron naročal rastline – kot je z nekaj primeri
predstavljeno v nadaljevanju.
6 O vsesplošnem botaničnem zanimanju dvora glej v Pfundheller, 1881; Baumgartner, 2001, 182, 183;
Lack, 2006, 12, 19, 23, 28; Melzer, 2007/2008, 120–122, 124, 126; Melzer 2008, 357, 364. V članku
avtorice pričujočega prispevka, ki bo objavljen v okviru zbornika simpozija Arhitekturna zgodovina
iz leta 2014, pa je ponazorjeno tudi prevzemanje te nove mode znotraj kranjskega plemstva.
7 Pri tem lahko opazimo kolonialno težnjo Velike Britanije oz. ponovitev zbirateljstva, kot so ga
poznali asirski in kitajski vladarji v starem veku.
8 Ob tem je treba omeniti, da je moral biti Antoine pozoren predvsem na zbirko grofa Harracha, ki je v
kraljestvu veljal za najboljšega poznavalca rož (Pfundheller, 1881, 10).
9 Jožef je pripadal družini Erberg, ki je na Kranjskem omenjena že v 16. stoletju. Leta 1789 je prevzel
posest Dol pri Ljubljani, leta 1794 pa se je poročil z Joženo Katarino groco Attems (1778–1847)
iz Podgore pri Gorici. Jožef je leta 1804 dobil naziv komornika, v času 1805–1806 je bil član
provizorične deželne uprave, od 1795 do 1808 stanovski poverjenik, od 1809 do 1814 pa vzgojitelj
prestolonaslednika Ferdinanda. Kot on je tudi njegova žena delala na Dunaju, saj je že leta 1808
postala vzgojiteljica cesarskih otrok. Jožef je bil ljubitelj umetnosti in tudi sam amaterski slikar
(Mušič, 1961, 93; Umek, 1991, 13, 17; Ferjan, 2002, 263).
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 63 30.11.2015 9:21:16

ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE / STUDIES
64
V dolskem vrtu so imele pomembno mesto pelargonije. Te danes značilne
balkonske rastline so bile bolj grmičaste rasti (dosegle so do 80 oz. 150 centimetrov
višine) in skromnih cvetov. Pelargonije so v Evropo iz svojih kolonij v Južni Afriki
prinesli Nizozemci nekako po letu 1653.10 Baron Erberg je imel v dolskem vrtu
pelargonije v večjem številu leta 1813,11 so pa v Dolu verjetno uspevale že od konca
18. stoletja. Iz pisma stolnega kanonika Weberna12 iz Ljubljane (20. maja 1797)
namreč izvemo, da je kanonik baronu ponudil korenine pelargonij, ki mu jih je
posredoval Franc Anton Breckerfeld13 (SI AS 730, fasc. 55, fol. 697). Baron Erberg
je tako pridobil pelargonije prek drugih ljubiteljev tujih rastlin, številne pa je tudi
kupil. Nakup je lahko opravil kar v Ljubljani pri mestnem vrtnarskem mojstru
Josephu Schultzu (SI AS 730, fasc. 23, fol. 5901) ali pa v tujini, najpogosteje na
Dunaju, od koder mu jih je pošiljal gospod Walser (SI AS 730, fasc. 55, fol. 588).
Baronovo navdušenje nad to rastlinsko vrsto je dokazovala slika 50 Lustallern
Pelargonien in einem bouquet auf einen grosten velin Zorgen ..., katere obstoj
nakazuje dolski arhiv in ki jo je baron najverjetneje sam izdelal (najkasneje leta
1826; SI AS 730, fasc. 76, seznam risb). O posebnem zanimanju za to rastlino govori
še en arhivski zapis, namreč o knjigi Pelargonia in Horto Lustalensi (SI AS 730, fasc.
23, fol. 5989), ki bi lahko služila kot nekakšen katalog vseh vrst pelargonij v Dolu oz.
kot prodajni katalog za pelargonije. Tovrstni katalogi so drugim ljubiteljem, laikom
in strokovnjakom, omogočali, da spoznajo rastlinsko bogastvo določenega lastnika
ter pridobijo zase tiste rastline, ki so se jim zdele zanimive oz. aktualne.14
10 V Evropi lahko prve vrste zasledimo že leta 1632 v južnem Londonu. Že konec 18. stoletja so sicer
začeli spreminjati podobo same rastline, saj so žlahtnitelji postopoma spreminjali vrsto oziroma sorte
pelargonij. Minilo je kar nekaj časa, da so ustvarili nižje (pritlikave) rastline in tako barvite, kakršne
poznamo danes (Steen, 1940, 380; Möhring, 1952, 190; Reiter, 1952, 60; Rupprecht, Miessner, 1985,
499, 500, 502–506; Riedl-Dorn, 2001, 200; Wilkinson, 2007, 13–14, 21–24; Bartha-Pichler, 2010,
108).
11 Tega leta je namreč dolski vrtnar (17. februarja 1813) baronu poročal o stanju v vrtu in omenil, da
različne vrste pelargonij že lepo rastejo in snujejo cvetove (SI AS 730, fasc. 55, fol. 812).
12 Stolni kanonik Webern v korespondenci ni omenjen s celim imenom, a predvidevamo lahko, da gre
za Frančiška Ksaverja Antona de Weberna (1743–1816), kanonika Wolwizove ustanove (Zgodovinski
zbornik, 2013).
13 Breckerfeld (1740–1806) je bil znan zbiratelj leksikalnega in narodnega gradiva ter pisec historično-
topografskih črtic za nekatere kraje in gradove Dolenjske; opisal je tudi razmere v Istri, ko je bil
polnomočni komisar v pazinski groji itn. (Mal, 1925–1932, 57). Njegovo rokopisno gradivo se je
ohranilo v graščinskem arhivskem fondu Dola pri Ljubljani.
14 Baron Erberg je imel še številne druge rastline. Med zanimivejšimi so bili sukulenti, predvsem agave
(Unetič, 2013, 144–146).
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 64 30.11.2015 9:21:16

65
INES UNETIČ / BOTANIČNI VRTOVI IN ZBIRANJE RASTLIN V LUČI PREOBRAZBE BOTANIČNIH ZBIRK
NA KRANJSKEM V ZAČETKU 19. STOLETJA
Slika 1: Izvorna vrsta današnjih hibridov je Pelargonium peltatum, ki naj bi se že okoli
leta 1701 pojavila na Nizozemskem. Vrste, ki izhajajo iz nje, danes uvrščamo
v skupino bršljanastih pelargonij (Pelargonium peltatum).
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 65 30.11.2015 9:21:16

ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE / STUDIES
66
Slika 2: Druga, za današnje križance pomembna vrsta je bila Pelargonium inquinans,
ki je leta 1714 z Rta dobrega upanja prišla v Anglijo (hibridom je dala sijočo škrlatno
barvo). Po drugih podatkih naj bi prišla v Evropo konec 18. stoletja, in sicer prek
znanega lovca na rastline Massona. Vrsta je bolj grmičaste rasti in je v višino
dosegla tudi 1,50 metra. Ilustracija je bila objavljena v knjigi Johanna Jacoba Dillena
Dilleniusa Hortus Elthamensis iz leta 1732 (Pelargonium inquinans).
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 66 30.11.2015 9:21:16

67
INES UNETIČ / BOTANIČNI VRTOVI IN ZBIRANJE RASTLIN V LUČI PREOBRAZBE BOTANIČNIH ZBIRK
NA KRANJSKEM V ZAČETKU 19. STOLETJA
Posebno mesto v dolskem vrtu so imele tudi agave oz., kot so jih tedaj imenovali,
aloe.15 Agave so iz novega sveta v Evropo prišle že v zgodnjem 16. stoletju in so kmalu
postale prestižni element oblikovanih vrtov.16 Izjemno zanimanje so vzbujale zaradi
svojega cvetenja, saj je večina vrst agav monokarpičnih, kar pomeni, da cvetijo le
enkrat v življenju.17 Tako ni bilo nenavadno, da so ponosni lastniki radi poročali o
cvetenju agav v svojih vrtovih.18 Tudi baron Erberg je sodil mednje, saj je pozorno
spremljal rast svojih agav. Kot lahko razberemo iz arhivskih virov, so imeli v Dolu
vsaj tri agave: prva je leta 1809 pripravljala cvetove, a je podlegla glinobi, druga je
leta 1812 v cvetu potovala v Eisenstadt, tretja pa je cvetela v začetku tridesetih let 19.
stoletja. Predvsem v primeru druge dolske agave lahko vidimo, kakšen pomen je imela
ta rastlina za zbiratelje ter kako razširjena in priljubljena je bila tedaj moda zbiranja
tujih rastlin. Baron Erberg je v času, ko so v Dolu opazili, da agava pripravlja cvetno
steblo, še služboval na Dunaju. Deloval je torej v okolju drugih plemičev, zbirateljev
in ljubiteljev vrtne umetnosti in je novico o skoraj cvetoči dolski agavi sporočil tudi
Nikolaju II. knezu Esterhazyju (1765–1833), znanemu zbiratelju in lastniku izjemnega
oblikovanega vrta v Eisenstadtu, ki naj bi po velikosti in bogastvu botanične zbirke
tesno sledil vladarjevemu Schönbrunnu (Prost, 2001, 44–47; Galavics, 2001, 120–
121). Knez Esterhazy se je nad dolsko agavo navdušil in se z Erbergom dogovoril
o izmenjavi rastlin. Agavo naj bi prepeljali v njegov vrt v Eisenstadt, v zameno pa
naj bi knez dal štirideset različnih rastlin iz svojega vrta. Baron Erberg je s pomočjo
inšpektorja dolske posesti, dr. Jožeta Lusnerja, in dolskega vrtnarja Jožeta Bohinca
(oz. Wochinza) v drugi polovici leta 1812 organiziral dolgo pot agave, ki je bila v času
cvetenja (cvetno steblo je doseglo izjemno višino – približno sedem metrov in pol) s
posebnim vozom prepeljana v domovanje novega ponosnega lastnika.19 Tudi o tretji
dolski agavi se je razširil glas, a na nekoliko drugačen način. O njej je v bavarskem
časopisu Allgemeine deutsche Gartenzeitung leta 1833 poročal dolski vrtnar Georg
Bauer. Bauer je v tem prispevku opisal cvetenje te že več kot štirideset let stare agave, ki
je cvetela kar šest mesecev (čez poletje 1832), prav tako pa je ohranil njeno podobo, saj
je bila v okviru tega članka tudi litograja (Bauer, 1833). Izjemnost rastline je privabila
številne obiskovalce, ki so prihajali v dolski vrt in si jo ogledovali – za lažje opazovanje
15 Taksonomija v tistem času še ni bila poenotena in dodelana, zato je bilo poimenovanje rastlin iz
rodov Agava, Yucca in Furcraea pogosto poenostavljeno s poimenovanjem aloe.
16 Bauer, 1833, 265; Teichert, 1991, 201; Irish, Irish, 2000, 49–50; Heller, 2003, 6.
17 Agave americana v toplem podnebju navadno cveti po 10 letih, v mrzlih podnebjih pa potrebuje 35
let ali več (Irish, Irish, 2000, 26, 96).
18 Leta 1627 je Agave americana cvetela v dvornem vrtu v Anspahu, leta 1634 v Münchnu, leta 1658 pa
je zacvetela vsaj 75 let stara agava v Stuttgartu (12.000 cvetov). Leta 1662 je cvetela agava v Glogauu,
1665 je cvetela 56 let stara agava v Khori v Meissnu (3000 cvetov), okoli leta 1668 je omenjena
rastlina cvetela v Gottorfu, 1700 v Leipzigu, 1713 v Arnstadtu, leta 1782 pa v vrtu mestne lekarne v
Hamburgu (Teichert, 1991, 125, 140, 157, 178, 180, 183, 204, 205, 206, 210, 211).
19 Za natančnejši opis dogodkov glej Unetič, 2013, 144 s tam navedenimi arhivskimi viri in literaturo.
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 67 30.11.2015 9:21:16

ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE / STUDIES
68
so jo postavili celo na oder.20 O velikem obisku dolskega vrta v tem času poroča Betty
oz. Elise Erberg 26. junija 1832 v pismu bratu Jožefu Ferdinandu Erbergu, v katerem
zapiše, da prihaja veliko ljudi v Dol gledat aloe in da je bilo na velikonočni ponedeljek
v Dolu štiriindvajset vozov.21
Slika 3: Upodobitev leta 1832 cvetoče dolske agave v bavarskem vrtnem časopisu
(Bauer, 1833, 266).
20 Glej tudi Unetič, 2013, 145.
21 »... Heuer kommen viele Leute nach Lustahl, um die Aloe, die fruer blöhen wird zu sehen, am
Pngstmontag, waren 24 Wägen hier, und so geht es beinahe alle Feiertage« (SI AS 730, fasc. 63).
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 68 30.11.2015 9:21:16

69
INES UNETIČ / BOTANIČNI VRTOVI IN ZBIRANJE RASTLIN V LUČI PREOBRAZBE BOTANIČNIH ZBIRK
NA KRANJSKEM V ZAČETKU 19. STOLETJA
Slika 4: Velikocvetna hortenzija, kot sta jo upodobila Philipp Franz von Siebold
in Joseph Gerhard Zuccarini v Flora Japonica iz leta 1870
(Hydrangea macrophylla).
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 69 30.11.2015 9:21:17

ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE / STUDIES
70
Med obsežnim rastlinskim bogastvom v Dolu je baron Erberg imel tudi hortenzije,
saj arhivski viri poročajo, da so februarja 1813 že dobro poganjale (SI AS 730, fasc.
55, fol. 812), leta 1816 pa so že tako dobro uspevale, da je dolski vrtnar avgusta lahko
prodal majhno hortenzijo za 45 krajcarjev (SI AS 730, fasc. 20, fol. 97). Hortenzije
so bile nekaj povsem novega, saj so jih šele leta 1788 iz Japonske prinesli v Evropo
(Reiter, 1952, 53; Rupprecht, Miessner, 1985, 298–299, 305, 395; Bartha-Pichler, 2010,
100–101). Zaradi bogatega in dolgo obstojnega cveta so bile še posebno zanimive in
nadvse priljubljene – tako ni nenavadno, da so vzbudile zanimanje še enega kranjskega
ljubitelja rastlin, barona Žiga Zoisa. Cvet hortenzije pa je bil tisti, ki je Zoisa najbolj
navdušil, kot je v pismu baronu Erbergu poročal 10. oktobra 1808. Baron Erberg mu
je namreč posodil hortenzijo, za kar se v pismu zahvaljuje, med drugim pa je v pismu
omenil tudi risbo Laxenburga v jeseni s prizorom tristotih hortenzij na enem mestu,
ki jo je prav tako dobil od Erberga (tudi to risbo je baron Jožef Erberg verjetno izdelal
sam; SI AS 730, fasc. 75, fol. 1039). Žiga Zois si je torej hortenzijo iz Dola sposodil
ali dobil na posodo nekako na začetku leta 1808 ali že leta 1807, a ga je tako prevzela,
da jo julija 1808, ko je k njemu prišel dolski vrtnar z novimi rastlinami iz Dola, še ni
vrnil (oz. hotel vrniti; SI AS 730, fasc. 39, fol. 68). Namreč »die Hortenzia wil b: Zois
noch nicht zurikgäben solang eine blume zu sehen«, cvet pa je vztrajal očitno vse do
novembra, ko se je hortenzija le vrnila v Dol (SI AS 730, fasc. 23, fol. 6426). Erberg je
tako moral prepoznati veliko Zoisovo zanimanje za to rastlino in mu je predvidoma
konec leta 1809 poslal šest hortenzij v stalno rabo (SI AS 730, fasc. 75, fol. 1061).
Nove rastline niso prevzele le plemičev, trgovcev, vrtnarjev in drugih posvetnih
mož. Kot smo lahko videli, se je za pelargonije zanimal stolni kanonik, pa tudi
jezuit Gabriel Gruber je imel v svojem domu prostor za cvetlični okras. Čeprav
je bival v majhnem mestnem stanovanju, je okenske police napolnil z različnimi
čebulnicami, kot so bili avriklji (rod: primula), ki so v Evropo prišli večinoma iz
azijskega ali južnoameriškega sveta, ter vetrnicami (rod: anemone), ki uspevajo v
blagi klimi (SI AS 730, fasc. 43). Gruber je pridobil rastline tako iz Dola kot iz
Brda pri Kranju, pa tudi kanonik Webern mu je prinesel kakšno. Patra so rastline
nadvse zanimale (ali pa je le rad obiskoval domače plemstvo), saj je baronu Erbergu
v njegovi odsotnosti leta 1796 poročal o neurju, ki je povzročilo škodo v dolskem
vrtu, in o svojem namenu, da bo vrtnarja baronov Zois v Brdu pri Kranju presenetil
z nenapovedanim obiskom, da vidi, kako skrbi za rastline, ki so mu bile zaupane (SI
AS 730, fasc. 43).
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 70 30.11.2015 9:21:17

71
INES UNETIČ / BOTANIČNI VRTOVI IN ZBIRANJE RASTLIN V LUČI PREOBRAZBE BOTANIČNIH ZBIRK
NA KRANJSKEM V ZAČETKU 19. STOLETJA
Slika 5: Primula iz knjige prof. dr. Otta Wilhelma oméja Flora von Deutschland,
Österreich und der Schweiz iz leta 1885 (Primula veris).
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 71 30.11.2015 9:21:17

ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE / STUDIES
72
Rastlinsko bogastvo so v 18. in zgodnjem 19. stoletju zbirali na različne načine –
posušene primerke so shranjevali v herbarijih ali pa so dali izdelati ilustracije posameznih
rastlin, ki so bile nato shranjene v zbirkah, kot na primer t. i. Florilegien avstrijskega
kralja Franca I.22 Najbolj priljubljene pa so bile seveda zbirke na prostem rastočih
rastlin, a je moral lastnik zbirke imeti dovolj prostora in nančnih sredstev, da je lahko
uredil površino v vrtu in rastlinjake za svoje botanične primerke oz. da je lahko uredil
»botanični vrt«.23 Takšen botanični vrt so na Kranjskem imeli barona Zois in baron
Erberg. Brata Zois sta ustvarila prvi botanični vrt na Kranjskem (na Brdu pri Kranju)
ter prvi botanični vrt v Ljubljani (Dobrilovič, Kravanja, 2003, 279, 284–285; Praprotnik,
2004, 168; Unetič, 2013, 81, 82, 98, 101, 191). Brata Zois sta si pri snovanju svojega
botaničnega vrta najverjetneje pomagala s knjigo Beiträge zur schönen Gartenkunst iz leta
1783, ki sta jo imela v svoji knjižnici in ki je med drugim vsebovala napotke za ureditev
botaničnih vrtov (Medicus, 1783). Avtor knjige poudarja, da botanični vrt ne sme biti
zbirka raritet in ne sme postati »... ein solches zusammen Gestoppeltes Ding ...« (Medicus,
1783, 126), kar se kaj hitro zgodi, saj je bila takratna navada urejanja botaničnih vrtov
v številnih mestih in krajih – vsaj po Medicusovem mnenju –, da so vrt napolnili z
rastlinami, ki so bile pri roki, tako pa ustvarili nekakšno, kot že rečeno, skupaj nametano
stvar, za katero se je zdelo, da je nastala samo zato, da se lahko njen lastnik pohvali z
lastnim botaničnim vrtom (Medicus, 1783, 126–127, 129). Kakšna je bila predlagana
zasnova oziroma členitev botaničnega vrta, iz danih opisov ni mogoče razbrati, zelo
verjetno pa je bil botanični vrt členjen na manjše pravilne ploskve, ki so omogočale lažjo
nego in dostop do rastlin. Tovrstno shemo lahko v večji ali manjši meri prepoznamo na
Brdu pri Kranju in v Dolu pri Ljubljani. Botanični vrt na Brdu pri Kranju je bil urejen na
mestu nekdanjega baročnega parterja – sledil je formalni zasnovi in je bil neposredno
ob vrtni fasadi dvorca.24 V njem so bile zbrane različne, večinoma avtohtone rastline,
a kljub njihovi predvidoma sistematični razporeditvi je struktura zasaditve ustvarjala
vtis prijetnega in intimnega zelenega prostora. Kakšna je bila zasnova Zoisovih vrtov v
Ljubljani, katerih del je bil tudi botanični vrt, ni jasno. Gotovo je bila shema formalna,
a zdi se, da so bile rastline bolj neenakomerno razporejene po prostoru, tako da so
obiskovalce izobraževale v bolj neformalnem duhu. Tudi v dolskem vrtu je bil Arbo-
ret oziroma botanični prostor, ki se je nahajal na robu formalnega, reprezentativnega
22 Ilustracije so deloma objavljene v: Lack, 2006, 47–288.
23 Besedna zveza botanični vrt je v narekovajih, saj v tem času lastniki zbirk še niso sistematično urejali
delov vrtov, v katerih so predstavljali svoje botanične zaklade. V večini primerov iz tega časa torej še
ne moremo govoriti o botaničnem vrtu, kot ga poznamo danes.
24 Ta vrt je imel štiri vrtna vrata, razdeljen je bil na 24 enakomerno in simetrično razmeščenih
pravokotnih polj, bil pa je na dveh nivojih (z višinsko razliko 60 cm). Zunanje robove polj so
zamejevali sadni špalirji, nekaj časa celo špalir iz božjega drevesca, v poljih so bile razporejene
najrazličnejše rastline – trajnice v pasovih, grmovnice, jagodičje, vzpenjavke v nizkih špalirjih,
rastline v posodah, oblikovano sadno drevje itn. (Petkovšek, 1960, 11–23; Dobrilovič, Kravanja, 2003,
227–286; Praprotnik, 2004, 167–174; Unetič, 2013, 233).
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 72 30.11.2015 9:21:17

73
INES UNETIČ / BOTANIČNI VRTOVI IN ZBIRANJE RASTLIN V LUČI PREOBRAZBE BOTANIČNIH ZBIRK
NA KRANJSKEM V ZAČETKU 19. STOLETJA
dolskega vrta. Ta prostor je vseboval predvsem tuje drevesne vrste, ki so bile razporejene
v pravilnem rastru, a so med njimi vodile krožno oz. segmentno nanizane poti, rastline v
njem pa so bile označene s posebnimi imenskimi tablicami.25 Zdi se, da kranjski ljubitelji
in zbiralci rastlin svojih botaničnih vrtov niso oblikovali po enotni shemi. Baronu Karlu
Zoisu, ki je urejal domači botanični vrt, je bila bližje formalna, pravilna in simetrična
struktura, pripravna za sistematično preučevanje rastlin, medtem ko je baron Erberg, ki
je rad sledil sodobnim umetnostnim trendom, v pravilno razporeditev rastlin vključil že
bolj modne, nepravilne zaokrožene poti.
Slika 6: Detajl načrta vrta v Dolu pri Ljubljani, izrisanega leta 1816, kjer je mogoče
videti tudi zasnovo Arboreta, označenega s številko 13 (SI AS 207r).
Naj naš prispevek o zbiranju rastlin sklenemo s primerjavo te dejavnosti,
kot so jo izvajali v poznem 18. in zgodnjem 19. stoletju ter v prejšnjih stoletjih. Ta
primerjava nam pokaže nekaj podobnosti. Zbiratelji so namreč svoje »kabinetno«
bogastvo radi popisali in širši javnosti predstavili v katalogih – tako je na primer leta
1584 nastal katalog za naravoslovni kabinet Francesca Calceolarija v Veroni, ki je
nakazoval uporabnost kabineta in njegovo povezavo z delom Calceolarija, lastnika ene
najslavnejših lekarn v mestu. V 18. oz. 19. stoletju so prav tako nastajali katalogi, ki pa
so ponazarjali le določen del botaničnega bogastva lastnika – najsibo katalog kraljeve
botanične zbirke ali katalog pelargonij barona Erberga na Kranjskem (Olmi, 1986, 6;
Unetič, 2013, 104, 147). V 16. stoletju je postala navada tudi primerjanje kabinetnih
25 Arboret v dolskem vrtu je označen tudi kot Botanischer Platz (SI AS 730, fasc. 25, fol. 256, 366; SI AS
730, fasc. 5, fol. 947, 952). Za natančnejši prikaz celotnega vrta glej: Unetič, 2013, 246–257.
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 73 30.11.2015 9:21:17

ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE / STUDIES
74
raritet in novih, z njimi povezanih znanj med zbiralci, navada, ki se je v poznem 18.
in 19. stoletju nadaljevala, kot je mogoče videti v primeru Erbergove korespondence
(Impey, MacGregor, 1986, 2; Unetič, 2013). Prav tako je bila za zbiratelje pomembna
slava, ki so jo s svojimi raritetami lahko pridobili. K temu je v 17. stoletju stremel na
primer Manfredo Settala, ki je v svojem kabinetu v Milanu zbiral naravne artefakte,
etnografske dokumente, znanstvene inštrumente, knjige, antikvitete in umetniška
dela. S svojo zbirko je privabljal gospe in gospode, ki so potovali iz Anglije, Francije
ali Nemčije v Italijo, njegov glavni cilj (kot tudi pri drugih sočasnih zbirateljih) pa je
bil voditi kronane glave ali vsaj pomembne kraljeve sorodnike po svojem kabinetu.
Njegova promocija lastne zbirke je bila uspešna, saj je moral na stara leta zaradi
številnih obiskovalcev poslati služabnike, da so vodili gospodo, sam pa je vodstvo
prevzel le ob obisku pomembnih gostov. Kabineti raritet so v tistih časih lahko nudili
pomembno vrzel in priložnost napredovanja v rigidni socialni hierarhiji (Olmi, 1986,
12, 13). Podobno se je godilo na Kranjskem leta 1821, ko je v Ljubljani potekal kongres
svete alianse. Ob tej priložnosti je namreč cesarski par obiskal barona Erberga in dolski
vrt (vzrok za njun obisk je mogoče iskati v službovanju barona na Dunaju ter skupnem
zanimanju za rastline). Baronu je torej uspelo voditi po svojem parku zelo pomembne
goste. V počastitev obiska cesarja Franca II. in njegove žene je dal postaviti empirski
spomenik, leta 1822 pa je uredil še nov predel v vrtu, kamor je umestil spomenik.26
Ob primerjanju naravoslovnih kabinetov raritet in delov zasebnih vrtov, ki so imeli
poudarjeno botanično vsebino, opazimo tudi razlike. Najdemo jih lahko v razporeditvi
artefaktov ali rastlinskih vrst. Kabineti poznega 16. in 17. stoletja so navadno sledili
matematičnim pravilom in tradicionalni predstavi estetike, torej simetriji in čim bolj
pravilni razporeditvi (Olmi, 1986, 9), medtem ko postanejo v »botaničnih« vrtovih
poznega 18. stoletja kriteriji za razporeditev vrsta rastline, njena obstojnost v danih
klimatskih razmerah, rastne značilnosti in razmere ipd. Kot smo lahko videli na
primeru Brda pri Kranju in Dola pri Ljubljani, vrtne zasnove teh delov vrtov niso bile
enotne – lahko so bile pravilne ali pa so se v njih že znašle zaobljene linije. Naslednjo
razliko lahko najdemo v cenah artefaktov, ki se v poznem 18. in zgodnjem 19. stoletju
navadno ne povzpnejo tako visoko, kot se je lahko zgodilo pri čebulici tulipana. Gotovo
so posamezniki odšteli velike vsote za redke in odrasle primerke, a so jih lahko dobili v
zameno za drugo rastlino ali v določenih okoliščinah celo za manjše plačilo. Tak primer
najdemo pri baronu Erbergu, ki je iz Ljubljane, natančneje, iz prodanih Zoisovih vrtov
jeseni 1817 in spomladi 1818 v Dol odpeljal večje število rastlin, predvsem dreves.
Avgusta 1817 je namreč Žiga Zois sklenil dogovor s kupcem njegovih vrtov in baronom
26 Podobno se je na obisk kronane glave odzval Rihard Ursini grof Blagaj. 14. maja 1838 ga je v
Polhovem Gradcu obiskal saški kralj Friderik August, da si ogleda novo botanično odkritje – Blagajev
volčin (torej avtohtono rastlinsko vrsto). V spomin na ta dogodek je dal grof še isto leto ob vznožju
bližnjega hriba postaviti spomenik (Unetič, 2013, 88, 183, 253, 345 s tam navedeno literaturo).
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 74 30.11.2015 9:21:17

75
INES UNETIČ / BOTANIČNI VRTOVI IN ZBIRANJE RASTLIN V LUČI PREOBRAZBE BOTANIČNIH ZBIRK
NA KRANJSKEM V ZAČETKU 19. STOLETJA
Erbergom, da lahko ta za 100 goldinarjev27 odkupi eksotično rastje28 njegovega vrta,
ga izkoplje in do konca marca prihodnjega leta odpelje v Dol (Unetič, 2013, 91). Kot
tretjo razliko bi lahko navedli vrstni obseg naravoslovnih oz. botaničnih kabinetov. Ti
so v 16. in 17. stoletju ponazarjali univerzum ali celo idejo izgubljenega raja – dokler
zbiranje vseh znanih in novoodkritih rastlin ni postalo preobsežno. V poznem 18. in
19. stoletju pa se je zbirka rastlin omejila predvsem na tiste, ki so bile tedaj v modi –
naj so bile to pelargonije in njihovi križanci, agave, ki so bile nekaj posebnega zaradi
svojega cvetenja, ali rastline iz oddaljenih južnoafriških ali azijskih krajev. Vsa Evropa
je sledila splošnemu trendu, ki je narekoval priljubljenost rastlin. Poleg manjšega
obsega rastlinskih vrst, njihove dostopnejše cene ter načina razporeditve rastlin oz.
artefaktov je »botanične« vrtove 18. in 19. stoletja od naravoslovnih kabinetov 16.
in 17. stoletja razlikoval tudi družbeno pogojen in spremenjen odnos do rastlin oz.
zbiranja botaničnih zakladov.
Odnos posameznikov do rastlin je bil torej v 16. in 18. stoletju drugačen. Ta
sprememba je bila posledica razsvetljenstva, ki je poseglo v vse sfere človekovega
delovanja in spremenilo družbene prioritete, vrednote, dojemanje itn. Lastniki
»preobraženih« naravoslovnih kabinetov oz. botaničnih delov vrtov so imeli do rastlin
drugačen odnos zaradi razvoja botanike kot znanstvene vede, pomena ekonomije
lastnih posesti, razvijajočega se izobraževanja in spremenjenega dojemanja narave.
Če v 16. in 17. stoletju zbiratelj rastlin ni bil nujno strokovno podkovan v
naravoslovnih znanjih, je strokovnost (tudi samoiniciativna) v 18. stoletju postala
sestavni del zbiranja. Na Kranjskem je to dobro vidno v primeru botanika Karla
Zoisa, ki je odkril nekaj novih vrst in zbiral slovenska oz. kranjska imena rastlin,
ali Jožefa Erberga, ki je z beležko spremljal rast tujih vrst v svojih rastlinjakih
(Unetič, 2013, 81–82, 90). S tem je povezano tudi dejstvo, da se je v drugi polovici
18. stoletja pospešeno razvijalo izobraževanje – v tem času se izoblikuje pedagogika.
Izobraževalno funkcijo botaničnih vrtov smo omenili že pri Zoisovih ljubljanskih
vrtovih in Erbergovem Arboretu. V severnonemškem prostoru pa je ta povezava še
bolj jasno vidna v ustanovitvi izobraževalne ustanove za mlade plemiče (zemljiške
gospode), ki so se v Schnepfenthalu učili obdelovanja zemlje, prepoznavanja vrst,
opazovanja narave idr. Na ta način so pridobivali zavest in odgovornost do okolja,
v katerem so kasneje delovali (Düselder, 2008, 33–38). Prav upravljanje posesti
oz. njegova ekonomija je bila pomemben dejavnik pri plemstvu, da se je zanimalo
27 Postavljena cena je precej nizka, saj je cena sadike nekega neavtohtonega drevesa (npr. Acer negundo)
tedaj znašala okoli 20 goldinarjev. Vemo, da je baron Erberg prepeljal več odraslih tujerodnih dreves,
ki bi jih lahko vsako posebej ovrednotili vsaj na 50 goldinarjev.
28 Med drevesi so bili tulipanovec, ginko in 27-letna velikocvetna magnolija. Magnolijo si je ob obisku
ogledal tudi cesar, saj je bila edini, na prostem rastoči primerek svoje vrste v celotni monarhiji
(Vardjan, 1994, 19; Unetič, 2013, 91, 128).
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 75 30.11.2015 9:21:17

ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE / STUDIES
76
za nove in tuje rastline. Z novimi vrstami je zemljiška gospoda namreč lahko
povečala produktivnost lastnega gospostva, donosnost gozda in količino pridelka
ter izboljšala raznolikost lastnega jedilnika (Düselder, 2008, 42, 45). Novo znanje je
prineslo tudi nastanek drevesnic (die Baumschulen), ki bi jih našli tudi v Dolu pri
Ljubljani. Prav v drevesnici v Dolu so leta 1822 kupili kostanje, ki so jih zasadili v
Tivoliju in tako dopolnili tedanji Lattermannov drevored (Unetič, 2013, 300 s tam
navedeno literaturo). Izkaže se, da je bilo botanično znanje za zemljiške gospode
nujno potrebno za njihovo konkurenčnost na gospodarskem trgu. Vsekakor pa
botanični deli vrtov niso nudili le koristi, ampak so vrtove tudi estetsko dopolnjevali.
Kot nekakšni razstavni prostori so novim rastlinam omogočali rast, lastnikom in
obiskovalcem pa možnost izobraževanja, uživanja v pogledu na nekaj novega in
posebnega ter dodaten socialni prostor, kar nakazuje na nadaljevanje baročne
tradicije vrtov kot prostorov družabnih prireditev. Kakšno pomembnost je konec
18. stoletja posameznik lahko pripisoval oblikovanim vrtovom z botaničnimi
zakladi, nakazuje zapis Edzarda Mauritza zu Inn- und Knyphausen (1748–1824),
lastnika posesti Lütetsburg na severozahodu Nemčije in poznavalca rastlin, ki je –
podobno kot Erberg – vodil živahno korespondenco s sopoznavalci oz. ljubitelji.
Edzard Mauritz namreč leta 1796 zapiše, da je na svojem posestvu uredil krajinski
vrt (katerega sestavni del so morale biti tudi tuje in nove rastlinske vrste), ker je
želel ustvariti prijetno okolje zase, za svojo družino in potomce; želel si je namreč,
da urejena okolica deluje spodbudno na (trenutnega in prihodnjega) lastnika, da
mu bo upravljanje posesti v veselje – veselje, ki ga drugi iščejo v prekomernem
zapravljanju, igrah (na srečo) ali dragih potovanjih, kar lahko družino vodi v pogubo
(Düselder, 2008, 31, 40–41). K temu lahko dodamo, da so predvsem plemiči v
aktivnem delovanju na področju botanike videli lasten prispevek k dobrobiti države
in možnost sodelovanja z njo (Düselder, 2008, 20). Na ta način se torej zrcali tudi
nacionalna zavest in podpora vladajočim, kar lahko prepoznamo tudi v delovanju
barona Erberga na Kranjskem.
Botanični vrtovi poznega 18. in zgodnjega 19. stoletja so kazalci zatona
nekdanjih naravoslovnih kabinetov raritet in preobrazbe dejavnosti zbiranja
rastlin. Čeprav lahko ob primerjavi kabinetnih naravoslovnih zbirk in »botaničnih
vrtov« zgodnjega 19. stoletja najdemo podobnosti npr. v popisih oz. katalogih
botaničnih zbirk, v izmenjavi znanj med zbiratelji in ljubitelji ter v pomembnosti
pridobljenega slovesa zbirke, ki je lahko nudil možnost premostitve neenakosti
družbenih slojev, so tu tudi številne razlike. Spremeni se namreč način prezentacije,
ki je od poznega 18. stoletja sledil novim znanstvenim spoznanjem, cene botaničnih
primerkov ne dosegajo več vratolomnih višin kot nekdaj, prav tako se spremeni
obseg zbirk, ki od poznega 18. stoletja ne sledi več ideji poustvarjanja izgubljenega
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 76 30.11.2015 9:21:17

77
INES UNETIČ / BOTANIČNI VRTOVI IN ZBIRANJE RASTLIN V LUČI PREOBRAZBE BOTANIČNIH ZBIRK
NA KRANJSKEM V ZAČETKU 19. STOLETJA
raja, ampak postavlja v ospredje modne vrste. Pomembne spremembe prinese tudi
nova družbena miselnost. Ta poudarja strokovnost in znanstvenost, v oblikovane
vrtove vnaša funkcijo izobraževanja in se – predvsem v primeru plemiških vrtov
– poglobljeno ukvarja tudi z ekonomskim učinkom novih rastlin in izboljšanjem
gospodarskega donosa posesti. Spremeni se estetsko dojemanje rastlin, ki (še vedno
kot del narave) postanejo samozadostne in kot naravna krajina posamezniku nudijo
doživljajski prostor. Poleg tega so v tem času oblikovani vrt – torej tudi njegov
botanični del – razumeli kot socialni prostor, tj. predvsem prostor, kjer družina
preživlja skupni prosti čas, hkrati pa lahko v urejanju in stalnem dopolnjevanju
repertoarja botaničnih bogastev botaničnih delov vrtov prepoznamo težnjo lastnika,
da se približa vladajočim, ki so s svojo dvorno dejavnostjo na področju zbiranja
rastlin ponujali vzor – s sledenjem temu vzoru pa je posameznik izkazoval tudi svojo
pripadnost vladavini oz. državi.
V preobrazbo zbiranja rastlin je bilo torej vključenih več dejavnikov – ne zgolj
radovednost posameznika ali kolonialna težnja, ki izhaja še iz starega veka, ampak tudi
novo razumevanje narave, družine, družbe, države, znanja in ekonomije, ki je v tem
času ustvarilo pravo »botanizirajočo« javnost, katere del so bili vladarji, duhovniki,
plemiči, intelektualci, vrtnarji, tisti, ki so vrt imeli, in tisti, ki ga niso. Vsesplošno
navdušenje nad rastlinami, nujno povezano s strokovno (pa čeprav minimalno)
podkovanostjo, je prevzelo vso Evropo, tudi Kranjsko, in povezalo ljudi različnih
nazorov in slojev – barone, kneze in patre.
Viri
Arhivski viri
Arhiv Republike Slovenije (SI AS), Ljubljana:
SI AS 207r, Rokopisna zbirka: Lustall mit seinen Umgebungen in September 1816.
SI AS 730, Graščina Dol (1477–1875):
fasc. 5; Dominicalia: Ein Beitrag ..., fol. 947, 952.
fasc. 20, Dominicalia: Tedenski obračun vrtnarja, fol. 97.
fasc. 23, Dominicalia: Obrtniški računi, fol. 5901; Računi obrtnikov, fol. 5989;
Obračun obrtnikov 1828, fol. 6426.
fasc. 25; Dominicalia: Navodila, fol. 256, 366.
fasc. 39, Korespondenca: Dr. Rus, fol. 68.
fasc. 43, Korespondenca: Erberg – Gruber.
fasc. 55, Korespondenca: Walser, fol. 588; Webern, fol. 697; Wohinz, fol. 812.
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 77 30.11.2015 9:21:17

ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE / STUDIES
78
fasc. 63, Korespondenca: Erberg Betty.
fasc. 75, Posebno udejstvovanje: Zois – Erberg, fol. 1039, 1061.
fasc. 76, Posebno udejstvovanje: seznam risb.
Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), Ljubljana:
NUK 11236 – Medicus 1783: Medicus, F. K., Beiträge zur schönen Gartenkunst zweite
Auage, Mannheim 1783.
Literatura
Amrhein, A., Neo-Assyrian Gardens. A Spectrum of Articiality, Sacrality and
Accessibility, Studies in the History of Gardens & Designed Landscapes 35/2, 2015,
str. 91–114.
Bartha-Pichler, B. in drugi, Teufelsfeige und Witwenblume, Christoph Merian Verlag
2010, str. 100–101, 108.
Bauer, G., Nachricht über eine im Sommer 1832 in Blüte gestandene Agave americana
in dem Garten zu Lustthal bei Laibach in Krain, Gartenzeitung, XI/34, 25. avgust
1833, str. 265–268.
Baumgartner, T., Anmerkungen zur Baugeschichte der Eisenstadter Orangerie, v: Der
Natur und Kunst gewidmet – der Esterházysche Schlosspark in Eisenstadt (ur. Prost,
F.), Köln, Weimar 2001, str. 153–192.
Bazin, G., DuMont's Geschichte der Gartenbaukunst, Köln 1990, str. 11.
Dash, M., Tulipomania: e Story of the World's Most Coveted Flower and the
Extraordinary Passions it Aroused, New York 1999, str. 9, 254–255.
Dobrilovič, M., Začetki uvajanja tujerodnih rastlinskih vrst in njihov vpliv na vrtno
oblikovanje na Slovenskem = Introduction of foreign plant species and their
inuence on garden design in Slovenian lands [magistrsko delo], Ljubljana 2002,
str. 56–58, 64.
Dobrilovič, M., e introduction of decorative bulbs in Slovenia = Introdukcija
okrasnih čebulnic na slovensko ozemlje, Acta agriculturae Slovenica 93/1, 2009,
str. 133–142.
Dobrilovič, M., Kravanja, N., Rastlinsko gradivo prvega botaničnega parka na
Slovenskem – Brda pri Kranju, v: Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani
81, 2, 2003, str. 277–289.
Düselder, H., Vom »Botanisieren« und der »Nützlichkeit der Natur«. Naturaneignung
und Herrschasverständnis des Adels im Kontext von Kultur, Bildung und
Ökonomie, v: Adel und Umwelt (ur. Düselder, H., Weckenbrock, O., Westphal, S.),
Köln, Weimar, Dunaj 2008, str. 19–50.
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 78 30.11.2015 9:21:17

79
INES UNETIČ / BOTANIČNI VRTOVI IN ZBIRANJE RASTLIN V LUČI PREOBRAZBE BOTANIČNIH ZBIRK
NA KRANJSKEM V ZAČETKU 19. STOLETJA
Ferjan, J. I., pod geslom: Erberg, Allgemeines Künstlerlexikon (knj. 34 / engel-eschini),
München, Leipzig 2002, str. 263.
Galavics, G., »Porträts« eines fürstlichen Gartens – Der Esterházysche Schloßpark in
Eisenstadt, v: Der Natur und Kunst gewidmet – der Esterházysche Schlosspark in
Eisenstadt (ur. Prost, F.), Köln, Weimar 2001, str. 119–151.
Gothein, M. L., Geschichte der Gartenkunst I/II, Hildesheim, New York 1977, str.
415–419.
Heller, T., Agaven (Natur und Tier), Münster 2003, str. 6.
Hunt, J. D., Curiosities to Adorn Cabinets and Gardens, e origins of museums. e
cabinet of curiosities in sixteenth- and seventeenth-century Europe (ur. Impey, O.,
MacGregor, A.), Oxford 1986, str. 1–4.
Impey, O., MacGregor, A. (ur.), e origins of museums. e cabinet of curiosities in
sixteenth- and seventeenth-century Europe, Oxford 1986, str. 1–4.
Irish, M., Irish, G., Agaves, Yuccas, and Related Plants, Portland, Cambridge 2000, str.
26, 49–50, 96.
Kolšek, A., Zgodovinski vrtovi v Posavju, v: Zgodovinski vrtovi Dolenjske in Posavja
(ur. Kolšek, A., Simič, M.), Novo mesto 2000, str. 45–74.
Kolšek, A., Simič, M. (ur.), Zgodovinski vrtovi Dolenjske in Posavja, Novo mesto 2000,
str. 28.
Lack, W. H., Florilegium Imperiale, Botanical Illustrations for Francis I. of Austria,
München, Berlin, London, New York 2006, str. 12, 19, 23, 28.
Lenné, v. C., Carolus Linnaeus Johannesu Antoniusu Scopoliju: 1761–1773: posnetki
rokopisov pisem s slovenskim in angleškim prevodom = Carolus Linnaeus to
Johannes Antonius Scopoli: 1761–1773: photocopies of the manuscripts, Slovene and
English translations [v slovenski in angleški jezik prevedla ter spremno besedilo
napisala Soban, D., ur. Peterlin, M.], Ljubljana 1995, str. 51, 52.
Mal, J., pod geslom: Breckerfeld Franc Anton, Slovenski biografski leksikon (knj. 1:
Abraham – Lužar / ur. Cankar, I., Lukman, F. K. s sodelovanjem uredniškega
odbora), Ljubljana 1925–1932, str. 57.
Medicus, F. K., Beiträge zur schönen Gartenkunst zweite Auage, Mannheim 1783.
Melzer, S., In den Fussstapfen Linnés (Friedrich August der Gerechte von Sachsen und
die Botanik), Staatliche Schlösser, Burgen und Gärten Sachsen, Jahrbuch 2007/2008
(Bd. 15), str. 120–129.
Melzer, S., Hortus Regius Pillnitziensis: Frederick Augustus e Just And e Royal
Botanical Garden In Pillnitz, v: Designing Botanical Gardens (ur. Robin, N.), vol.
28, št. 3–4, september 2008, str. 351–365.
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 79 30.11.2015 9:21:17

ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE / STUDIES
80
Möhring, H. K., Die Topfpanzenkultur in der Erwerbsgärtnerei, Stuttgart 1952, str.
190.
Mušič, M., Erbergova parkovna kompozicija v Dolu pri Ljubljani, Kronika: časopis za
slovensko krajevno zgodovino, IX/2, 1961, str. 93–109.
Olmi, G., Science-Honour-Metaphor. Italian Cabinets of the sixteenth and
seventeenth Centuries, e origins of museums. e cabinet of curiosities in
sixteenth- and seventeenth-century Europe (ur. Impey, O., MacGregor, A.),
Oxford 1986, str. 1–4.
Parsons, G., Aesthetics and nature. London, New York 2008, str. 1–17.
Petkovšek, V., Začetki botanične vede pri Slovencih, Ljubljana 1960, str. 11–23.
Pfundheller, J., Der Blumenkaiser – Oesterreichischen Zeit- und Culturbild, Dunaj 1881,
str. 10.
Praprotnik, N., Botanični vrt Karla Zoisa na Brdu, Kronika, 52/2, 2004, str. 167–
174.
Prost, F. (ur.), Geschichte des Esterházyschen »Hofgartens« in Eisenstadt – Eine
zusammenfassende Darstellung, v: Der Natur und Kunst gewidmet – der
Esterházysche Schlosspark in Eisenstadt (ur. Prost, F.), Köln, Weimar 2001, str.
35–74.
Reiter, C., Zierpanzen, Kleinmachnov 1952, str. 53, 60.
Riedl-Dorn, C., Die Panzensammlung des Fürsten Nikolaus II. in Eisenstadt, v: Der
Natur und Kunst Gewidmet – Der Esterházysche Schlosspark in Eisenstadt (ur.
Prost, F.), Köln, Weimar 2001, str. 193–209.
Rinaldi, B. M., Ein Manifest politischer Autorität. Der Wiederauau der Yiheyuan,
v: Kunst-Garten-Kultur (ur. Gröning, G., Henneke, S.), Berlin 2010, str. 181–
196.
Rupprecht, H., Miessner, E., Zierpanzenbau. Zierpanzen Von A Bis Z, Berlin 1985,
str. 298–299, 305, 395, 499, 500, 502–506.
Scopoli, G. A., Linné, v. C., Joannes A. Scopoli – Carl Linnaeus: dopisovanje =
correspondence: 1760–1775 [prevod pisem v slovenski jezik, angleški prevod ter
uvodno besedilo Soban, D.], Ljubljana 2004, str. 24–27, 30, 32, 33, 36.
Steen, A., Handbuch der Marktgärtnerei, Berlin 1940, str. 380.
Symes, M., A Glossary of Garden History, Madison 1993, str. 92–93.
Teichert, O., Geschichte der Ziergärten und der Ziergärtnerei in Deutschland während
der Herrscha des regelmässigen Gartenstyls, Rüsselsheim 1991, str. 201.
Umek, E., Erbergi in Dolski arhiv, Ljubljana 1991, str. 13, 17.
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 80 30.11.2015 9:21:17

81
INES UNETIČ / BOTANIČNI VRTOVI IN ZBIRANJE RASTLIN V LUČI PREOBRAZBE BOTANIČNIH ZBIRK
NA KRANJSKEM V ZAČETKU 19. STOLETJA
Unetič, I., Vrtna umetnost na Kranjskem v osemnajstem in devetnajstem stoletju =
Garden art in Carniola in the eighteenth and nineteenth century [disertacija],
Ljubljana 2013, str. 124–132, 144–146, 233 ss.
Unetič, I., Kranjski razsvetljenci, botanika in oblikovanje vrtov, v: Bilten (Slovensko
društvo za preučevanje 18. stoletja) 6, 2014, str. 20–23.
Vardjan, F., Tivolski park od nastanka do danes, v: Tivoli, ljubljanski mestni park (ur.
Strgar, J.), Ljubljana 1994, str. 16–38.
Wilkinson, A., e Passion For Pelargoniums – How ey Found eir Place In e
Garden, Phoenix Mill 2007, str. 13–14, 21–24.
Spletni viri
Hydrangea macrophylla (Siebold, v. P. F., Zuccarini, G. J., Flora Japonica, Sectio
Prima (Tafelband), 1870), https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Hydrangea_
macrophylla_SZ53.png [28. 8. 2015].
Pelargonium petatum (Jan Koninckx, Pelargonium peltatum L., 1701), https://
cs.wikipedia.org/wiki/Pelargonie#/media/File:Jan_Moninckx08.jpg [28. 8. 2015].
Pelargonium inquinans (Dillenius, J. J. D., Hortus Elthamensis I Tcxxv, 1732), https://
en.wikipedia.org/wiki/File:P_inquinans_Dillenius.jpg [28. 8. 2015].
Primula veris (omé, O. W., Flora von Deutschland, Österreich und der Schweiz, Gera
1885), https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Illustration_Primula_veris0_
clean.jpg [28. 8. 2015].
Zgodovinski zbornik, 2013 (Zgodovinski Zbornik: Priloga Laibacher Dioecesanblatt-U,
London 2013, str. 529–530), http://www.forgottenbooks.com/readbook_text/
Zgodovinski_Zbornik_1500019636/529 [18. 9. 2015].
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 81 30.11.2015 9:21:17

ARS & HUMANITAS / ŠTUDIJE / STUDIES
82
Ines Unetič
Botanični vrtovi in zbiranje rastlin
v luči preobrazbe botaničnih zbirk na Kranjskem
v začetku 19. stoletja
Ključne besede: botanični vrt, zbiranje rastlin, neavtohtone rastline, avtohtone
rastline, baron Jožef Erberg, baron Žiga Zois, baron Karl Zois, jezuit Gabriel
Gruber
V poznem 18. in zgodnjem 19. stoletju je zbiranje tujih rastlin postalo moda, ki je
zajela evropske dvore ter posledično številne plemiče, intelektualce, vrtnarje in druge.
Nove rastline so tako gojili v oblikovanih vrtovih, zbirali v herbarijih in navajali v
katalogih ali jih dajali upodabljati. V tem času ni bilo pomembno le samo zbiranje
rastlin, ampak tudi to, da so lastniki oz. zbiratelji pridobili botanično znanje, ki jim je
omogočalo, da so te rastline pravilno uporabljali in predstavljali.
Na Kranjskem bi tovrstno botanično zanimanje prepoznali pri baronu Jožefu
Erbergu, baronih Zois, jezuitu Gabrielu Gruberju in mnogih drugih. Aktivnosti barona
Erberga, kot jih lahko razberemo iz arhivskih virov (predvsem njegove ohranjene
korespondence), so tako vključevale zbiranje rastlin, njihovo izmenjavo in nakup ter
zanimanje za druge botanične novosti. Med kranjskimi ljubitelji rastlin so bile posebno
priljubljene pelargonije, hortenzije in agave, ki so imele pomembno mesto v oblikovanih
vrtovih, pogosto znotraj predela vrta, ki je bil namenjen neavtohtonim rastlinam.
Zbiranje tujih rastlin pa seveda ni le domena obravnavanega časa in prostora, saj so
ga poznali že v času starih civilizacij, kot sta bili npr. asirska in kitajska, ter v 16. in 17.
stoletju, in sicer v okviru priljubljenih kabinetov kuriozitet. Ob primerjanju slednjih
in botaničnih zbirk zgodnjega 19. stoletja lahko prepoznamo nekatere podobnosti
(zbiranje redkih, predvsem eksotičnih rastlin ter zbiranje rastlin z namenom prikazati
imperialno moč), vendar so družbene spremembe 18. in 19. stoletja vplivale na
botanično zbiranje ter prinesle novosti in razlike. Razvoj botanike kot znanosti,
uveljavljanje botaničnega ljubiteljstva, modne rastline, zanimanje za gospodarsko
donosnost posesti, spremenjeno dojemanje narave in okolja ter drugih družbenih
vrednot, kot sta bili družina in država – vse to je torej okoli leta 1800 vplivalo na
priljubljenost zbiranja rastlin v evropskem prostoru oz. na Kranjskem. Tako lahko
zbiranje rastlin v tem času posledično vidimo tudi kot zaton in preobrazbo nekdanjih
naravoslovnih kabinetov kuriozitet.
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 82 30.11.2015 9:21:17

83
INES UNETIČ / BOTANIČNI VRTOVI IN ZBIRANJE RASTLIN V LUČI PREOBRAZBE BOTANIČNIH ZBIRK
NA KRANJSKEM V ZAČETKU 19. STOLETJA
Ines Unetič
Botanical Gardens and Collecting of Plants
in the Light of the Metamorphosis of Botanical
Collections in Carniola
at the Beginning of the 19th Century
Keywords: botanical garden, plant collecting, non-indigenous plants, indigenous
plants, Baron Joseph Erberg, Baron Žiga Zois, Baron Karl Zois, vicar Gabriel Gruber
In the late 18th and early 19th century, the collecting of exotic plants became a fashion
that took hold of European courts, and was followed by many noblemen, intellectuals,
gardeners and others. It was not only popular to grow new plants in gardens, collecting them
in herbaria or illustrating and enumerating them in catalogues, but was also important to
develop botanical knowledge to enable the owners of the plants to use and present them.
In Carniola we can observe this interest in botany in the cases of Baron Joseph
Erberg, Barons Žiga and Karl Zois, Jesuit Gabriel Gruber as well as many others.
Baron Erberg's activity is recorded in archives which include lively correspondence
concerning plant collecting, the exchange and purchase of plants and other botanical
matters. So we can see that among plant lovers in Carniola foreign plants such as
pelargonium, agave and hydrangea were popular and that they had a special role in
gardens devoted especially to exotic plants.
e collecting of exotic plants is not just a phenomenon of the eighteenth and
nineteenth centuries but can be traced back to early civilisations such the Assyrians
and ancient Chinese and was also notable in a the 16th and 17th centuries with their
cabinets of curiosities. But studying the botanical collection of exotic and new (or newly
dened) plants gardens of the late 18th and early 19th centuries shows us that although
we can recognize some of the old “habits” in the process of collecting (collecting of rare,
fascinating plants or collecting plants to demonstrate imperial power) the social changes
in the 18th century le their trace also in this aspect of human activity. us we can
understand plant collecting of this time as a decline and metamorphosis of the former
natural cabinets of curiosities. In botanical gardens of the late 18th and early 19th century
we see the development of science of botany, the rise of the amateur botanist, a dierent
perception of nature and the environment, the development of education and new social
values including family and state, which all had an impact on the popularity of the plant
collecting around the year 1800 in Europe and in Carniola.
AH_IX-2_prelom_FINAL.indd 83 30.11.2015 9:21:17