ArticlePDF Available

Stališča slovenskih medijev o GSO

Authors:
  • University of Ljubljana, Faculty of Social Sciences, Ljubljana, Slovenia

Abstract

Stališča slovenskih medijev o gensko spremenjenih organizmih POVZETEK: Analiza novinarskih prispevkov tistih slovenskih televizijskih in tiskanih me-dijev, ki so v letih 2009 in 2010 objavili več kot pet prispevkov o gensko spremenjenih organizmih (GSO), je pokazala, da so imeli ti mediji prevladujoče negativno stališče o GSO, kot vire pa so navajali predvsem nevladne okoljske organizacije in slovenske politike. Med posameznimi organizmi so prevladujoče obravnavali kar GSO na splošno, najmanj pa GS-živali. Kot ključno temo so obravnavali okoljsko tveganje, še posebej znanstveno negotovost in manjšo biološko raznovrstnost, sledi politično tveganje, med katerim prevladuje pomanjkanje ustreznega regulacijskega ogrodja v EU. Med koristmi GSO so prevladujoče navajali okoljsko, predvsem manjšo onesnaženost okolja. Analiza posameznih virov je pokazala, da je večina virov tematizirala tveganja GSO, največkrat nevladne okoljske organizacije, slovenski politiki in predstavniki kmetijskih organizacij. KLJUČNE BESEDE: slovenski mediji, novinarstvo, gensko spremenjeni organizmi, gensko spremenjena hrana, analiza besedil Članek je nastal v okviru raziskovalnega dela CRP-ja »Socio-ekonomski dejavniki gojenja gensko spremenjenih rastlin v Sloveniji«.
Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 25
24 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 7–24
Blanka Groboljšek, Franc Mali
Michael, Mike (2006): Technoscience and everyday life: the complex simplicities of the mun-
dane. Maidenhead, New York: Open University Press.
MOP (2011): Biotehnologija. Dostopno prek: http://www.mop.gov.si/si/delovna_podrocja/
biotehnologija/ (4. 3. 2011).
O‘Neill, John, in dr. (2008): Representing diveristy in participatory approaches. PATH Policy
brief. Aberdeen, UK: Maculay institute. Dostopno prek: http://www.macaulay.ac.uk/soci-
oeconomics/research/path/PATH%20Policy%20Brief.pdf (5. 1. 2010).
Nordman, Alfred (ur.) (2004): Converging Technologies. Shaping the Future of European
Societies. Report of High Level Expert Group »Foresighting the New Technology Wave.
Luxembourg: Ofce for Ofcial Publications of the European Communities.
Oviedo Convention (1997): Convention for the Protection of Human Rights and Dignity of
the Human Being with regard to the Application of Biology and Medicine: Convention on
Human Rights and Biomedicine. Council of Europe, Oviedo, 4. 4. 1997. Dostopno prek:
http://conventions.coe.int/Treaty/en/Treaties/Html/164.htm (16. 3. 2011).
Ozolina, Zaneta (ur.) (2009): Global governance of science. Report of the expert group on Global
gove r nanc e of scie nce to the Scie nce, Econ omy and So cie t y Dire ctor ate, Director ate-Ge nera l
for Research, European Commission. Luksemburg: Ofce for ofcial publications of the
European Communities.
Saunders, Peter (2010): The precautionary principle.Policy responses to societal concerns in
food an d agricult ure: pro ceed i ngs of an OECD Wor kshop. Dost opno prek : http://www.oecd.
org/dataoecd/12/27/46838007.pdf (11. 3. 2011).
Scott, Nial (2009): Research ethics – European and Asian Perspective, global challenges. V M.
La d ikas (ur.): Embe dding society in scie nce &tech nolog y policy. Eu rop ean and Chine se per-
sp ectives: 21–39. Lukse mbu rg: Ofce for Ofcial Publ ica tions of the Eu rope an Com munit ies .
Thaker, Shail (2003): The Criticality of Non-Market Strategies: The European Biotechnology
Patents Directive. Northwestern University, Kellogg School of Management. Dostopno
prek: http://www.kellogg.northwestern.edu/academic/biotech/articles/shail.pdf (15. 3. 2011).
Zika, Eleni, in dr. (2007): Consequences, oportunities and challanges of modern biotechnology
for Europe. Dostopno prek: http://bio4eu.jrc.ec.europa.eu/documents/eur22728en.pdf (9.
3. 2011).
ZPS (2010): Gojenje GSO. Dostopno prek: http://www.zps.si/hrana-in-pijaca/gso/gojenje gso.
html?itemid=416 (3. 3. 2011).
Wynne, Brian, in Ulrike, Felt (ur.) (2007): Taking European Knowledge Society Seriously. Re-
port of the Expert Group on Science and Governance to the Science, Economy and Society
Directorate, Directorate-General for Research European Commission. Luksemburg: Ofce
for Ofcial Publications of the European Communities.
Naslov av torjev:
Blanka Groboljšek
Fakulteta za družbene vede
Kardeljeva ploščad 5, 1000 Ljubljana
e-mail: blanka.groboljsek@fdv.uni-lj.si
Franc Mali
Fakulteta za družbene vede
Kardeljeva ploščad 5, 1000 Ljubljana
e-mail: franc.mali@fdv.uni-lj.si
Izvirni znanstveni članek UDK 608.7:316.774(497.4)"2009/2010"
Karmen Erjavec, Jožica Zajc
Stališča slovenskih medijev o gensko
spremenjenih organizmih
POVZETEK: Analiza novinarskih prispevkov tistih slovenskih televizijskih in tiskanih me-
dijev, ki so v letih 2009 in 2010 objavili več kot pet prispevkov o gensko spremenjenih
organizmih (GSO), je pokazala, da so imeli ti mediji prevladujoče negativno stališče
o GSO, kot vire pa so navajali predvsem nevladne okoljske organizacije in slovenske
politike. Med posameznimi organizmi so prevladujoče obravnavali kar GSO na splošno,
najmanj pa GS-živali. Kot ključno temo so obravnavali okoljsko tveganje, še posebej
znanstveno negotovost in manjšo biološko raznovrstnost, sledi politično tveganje, med
katerim prevladuje pomanjkanje ustreznega regulacijskega ogrodja v EU. Med koristmi
GSO so prevladujoče navajali okoljsko, predvsem manjšo onesnaženost okolja. Analiza
posameznih virov je pokazala, da je večina virov tematizirala tveganja GSO, največkrat
nevladne okoljske organizacije, slovenski politiki in predstavniki kmetijskih organizacij.
KLJUČNE BESEDE: slovenski mediji, novinarstvo, gensko spremenjeni organizmi, gensko
spremenjena hrana, analiza besedil
1 Uvod1
V zadnjih dveh desetletjih je malo tem s kmetijsko-živilskega področja dobilo
tolikšno medijsko pozornost kot biotehnologija. Objavljeni so bili številni prispevki
o raznolikih biotehnoloških temah, med katerimi je bilo veliko prispevkov na temo
gensko spremenjenih organizmov (GSO) (Marks in Kalaitzandonakes 2001: 207), ki
so opredeljeni kot organizmi, katerih genski material (DNK) je spremenjen tako, da v
naravi ni identičnega (Martin in Baumgart 1991).
Z razvojem industrijskega genskega inženiringa v sedemdesetih letih prejšnjega
stoletja se je začelo tudi medijsko pokrivanje GSO (Lewison 2007). Začetni dvomi
znanstveniki na področju biotehnologije o učinkih GSO so bili pregnani leta 1975 na
konferenci v Asilomarju (ZDA), na kateri so soglasno sprejeli sklep, da GSO nimajo
negativnih učinkov na ljudi, živali in okolje. Čeprav je večina znanstvenikov na področju
biotehnologije spremenila oz. okrepila svoje pozitivno stališče do GSO, pa je stališče
potrošnikov in medijev do GSO ostalo prevladujoče negativno (prav tam). Te znan-
1. Članek je nastal v okviru raziskovalnega dela CRP-ja »Socio-ekonomski dejavniki gojenja
gensko spremenjenih rastlin v Sloveniji«.
26 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 27
Karmen Erjavec, Jožica Zajc
Stališča slovenskih medijev o gensko spremenjenih organizmih
stvenike je negativno stališče medijev o GSO spodbudilo k skupnemu organiziranemu
predstavljanju informacij o GSO, agrokemična industrija in vlade, še posebej ameriška
(ZDA), pa so začele izvajati promocijske kampanje, v katerih so predstavljale koristi
GSO (prav tam). Ta promocijska dejavnost je vplivala na izjemno pozitivno stališče
ameriških medijev do GSO v osemdesetih letih prejšnjega stoletja (Priest in Talbert
1994; Priest in Gillespie 2000; Nisbet in Lewenstein 2002), v devetdesetih pa se je v
ameriških medijih povečalo negativno sporočanje o GSO, ki je temeljilo na primerjavi
učinkov jedrske katastrofe v Černobilu in BSE (»bolezen norih krav«) na ljudi z učinki
GS-koruze na metulje monarh (Jesse in Obrcycki 2002).
V Evropi je veliko medijsko pozornost pritegnila objava raziskave Arpada Pusz-
taia leta 1999, v kateri je trdil, da prehranjevanje z GS-krompirjem škodi podganam,
GS-hrano pa je imenoval »frankensteinska hrana« (Ewen in Pusztai 1999). Nevladne
organizacije so sprožile obsežno kampanjo proti GSO in pritegnile veliko medijske
pozornosti (Lewison 2007). Mediji in javnost so se odzvali s prevladujočim negativnim
stališčem do GSO in junija 1999 dosegli, da je EU uvedla moratorij na uvoz GSO (Durant
in Lindsey 2000). Raziskave kažejo (Gaskell in dr. 1999, 2006), da je v devetdesetih
letih v evropskem tisku prevladovalo negativno stališče do GSO, ki je višek doseglo
leta 1999, ko so tudi mediji objavili največ prispevkov o GSO. Izdelki z GSO so bili
umaknjeni iz evropskih trgovskih centrov, in to tudi tisti, ki so se dobro prodajali,
npr. GS-paradižnikova omaka v Veliki Britaniji (Mitchener v Lewison 2007), šole in
restavracije pa so se s ponosom začele imenovati »brez GSO« (Kalaitzandonakes in dr.
2004). Novinarji, ki so v svojih prispevkih o GSO običajno navajali znanstvenike na
področju biotehnologije, so od konca devetdesetih let 20. stoletja dalje navajali pred-
stavnike nevladnih organizacij (Lewison 2007). Čeprav je večina politikov in državnih
uradnikov razvitih držav še vedno promovirala idejo, da je pridelava GSO ekonomsko
koristna, še posebej za nerazvite države, jih novinarji niso več razumeli kot verodostojne
vire informacij (Priest 2000; Ten Eyck in Williment 2003). O delovanju državnih in
meddržavnih komisij, ustanovljenih z namenom oblikovanja ocene tveganja in koristi
uvedbe GSO, so na eni strani poročali negativno, na drugi strani pa, kot npr. v Novi
Zelandiji, zelo promocijsko, kar si medijski strokovnjaki razlagajo z vedno večjim
pritiskom oglaševalcev agrokemične industrije na medije, da objavijo prispevke s pozi-
tivnim stališčem do GSO (Rupar 2002; Lewison 2007). Ključna značilnost medijskega
sporočanja v devetdesetih letih je tudi, da so sami rezultati raziskovanj javnega mnenja
o biotehnologiji in GSO postali objave vredna novica (Nisbet in Lewenstein 2002).
V novem tisočletju je bilo poročanje evropskih medijev o GSO bolj pozitivno in
manj pogosto kot v devetdesetih, a še vedno prevladujoče negativno (Gaskell in dr.
2003). Lewison (2007) je v raziskavi medijskega pokrivanja GSO v šestih državah (Ka-
nada, Francija, Nemčija, Španija, Velika Britanija, ZDA) na začetku novega tisočletja
(od aprila 2002 do aprila 2004) ugotovil, da so novinarski prispevki, ki so temeljili
na stališčih nevladnih organizacij, politikov in javnega mnenja, poudarjali tveganost
GSO, prispevki, ki so temeljili na stališčih znanstvenikov s področja biotehnologije,
pa so poudarjali koristi GSO. Med analiziranimi mediji je najbolj »ustrahovalno« o
GSO pisal britanski tisk, španski pa jim je bil najbolj naklonjen.
Ker je večina obstoječih raziskav o medijskem pokrivanju GSO proučevala elitni
tisk (npr. Marks in Kalaitzandonakes 2001; Gaskell in dr. 2003; Castro in Gomes 2005;
Vilceanu in Murphy 2009) – izjema sta raziskavi Maeseela in Schuurmana (2008), ki
sta v analizo vključila tudi tabloidne dnevnike, ter Kalaitzandonakes s kolegi (2004), ki
so v analizo vključili dnevnoinformativne televizijske programe – obstaja na področju
celovite medijske ponudbe raziskovalna vrzel, ki jo skušamo zapolniti s to študijo.
Naš namen je torej ugotoviti, kako so različni slovenski televizijski in tiskani mediji
pokrivali GSO in še posebej, kakšno stališče do njih so oblikovali.
V naslednjem poglavju bomo predstavili regulacijsko ogrodje GSO v Sloveniji in
Evropski uniji. Sledil bo pregled relevantnih študij javnega mnenja o GSO in vlogi
medijev pri njenem oblikovanju. Po opisu metod in podatkov bomo predstavili rezul-
tate analize vsebine, ki jih bomo na koncu interpretirali v luči širšega medijskega/
novinarskega in družbenega konteksta.
2 Regulacija GSO v Sloveniji in Evropski uniji
Ko je leta 2004 Slovenija vstopila v EU, je sprejela regulacijo EU. Odobritev uved-
be GSO v EU pred trženjem urejata dva zakonodajna akta – Direktiva 2001/18/ES o
sproščanju GSO v okolje in Uredba (ES) št. 1829/2003 o gensko spremenjenih živilih
in krmi. V obeh so določeni znanstveno utemeljeni standardi glede zdravja ljudi in
živali ter ocene tveganja za okolje. Poleg tega so v Uredbi (ES) št. 1830/2003 določena
pravila o sledljivosti in označevanju GSO ter sledljivosti iz GSO proizvedenih živil in
krme. Za znanstveno oceno je odgovorna Evropska agencija za varnost hrane (EFSA)
skupaj s strokovnimi organi držav članic.
V Sloveniji področje gojenja GSO ureja Zakon o ravnanju z gensko spremenjenimi
organizmi iz leta 2002, nazadnje spremenjen in dopolnjen leta 2010 (DZ RS 2010). Kot
je opredeljeno v 1. členu, ta zakon ureja ravnanje z GSO ter določa ukrepe za prepre-
čevanje in zmanjševanje možnih škodljivih vplivov na okolje, zlasti glede ohranjanja
biološke raznovrstnosti, in na zdravje ljudi, do katerih bi lahko prišlo pri delu z GSO
v zaprtih sistemih, pri namernem sproščanju GSO v okolje ali dajanju izdelkov na trg.
Od junija 2009 velja tudi Zakon o soobstoju gensko spremenjenih rastlin z drugimi
kmetijskimi rastlinami, po katerem se morajo kmetje, ki želijo pridelovati GS-rastli-
ne, vpisati v register in opraviti strokovno usposabljanje za ravnanje z njimi. Okrog
GS-posevkov morajo kmetje zagotoviti varovalni pas 600 metrov, ki bi preprečeval
raznašanje cvetnega prahu na sosednja polja. Če teh pasov na svojih zemljiščih ne
morejo zagotoviti, morajo z vsemi lastniki zemljišč na tistem območju skleniti dogovor
o gojenju. Zakon je uvedel tudi načelo »onesnaževalec plača«. Če se genski material
prenese na sosednja polja, po možnosti z ekološko pridelavo, in s tem zniža vrednost
pridelku, mora pridelovalec GS-rastlin plačati razliko.
Na podlagi sklepa Sveta EU (december 2008), da mora Evropska komisija na podro-
čju GSO izpolniti obveznosti, kot je ovrednotenje zakonodajnega okvira GSO v EU in
znotraj njega opredeliti družbeno-ekonomske učinke, je Evropska komisija julija 2010
pripravila predlog uredbe, ki Direktivo 2010/18/ES dopolnjuje s členom, na podlagi
26 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 27
Karmen Erjavec, Jožica Zajc
Stališča slovenskih medijev o gensko spremenjenih organizmih
stvenike je negativno stališče medijev o GSO spodbudilo k skupnemu organiziranemu
predstavljanju informacij o GSO, agrokemična industrija in vlade, še posebej ameriška
(ZDA), pa so začele izvajati promocijske kampanje, v katerih so predstavljale koristi
GSO (prav tam). Ta promocijska dejavnost je vplivala na izjemno pozitivno stališče
ameriških medijev do GSO v osemdesetih letih prejšnjega stoletja (Priest in Talbert
1994; Priest in Gillespie 2000; Nisbet in Lewenstein 2002), v devetdesetih pa se je v
ameriških medijih povečalo negativno sporočanje o GSO, ki je temeljilo na primerjavi
učinkov jedrske katastrofe v Černobilu in BSE (»bolezen norih krav«) na ljudi z učinki
GS-koruze na metulje monarh (Jesse in Obrcycki 2002).
V Evropi je veliko medijsko pozornost pritegnila objava raziskave Arpada Pusz-
taia leta 1999, v kateri je trdil, da prehranjevanje z GS-krompirjem škodi podganam,
GS-hrano pa je imenoval »frankensteinska hrana« (Ewen in Pusztai 1999). Nevladne
organizacije so sprožile obsežno kampanjo proti GSO in pritegnile veliko medijske
pozornosti (Lewison 2007). Mediji in javnost so se odzvali s prevladujočim negativnim
stališčem do GSO in junija 1999 dosegli, da je EU uvedla moratorij na uvoz GSO (Durant
in Lindsey 2000). Raziskave kažejo (Gaskell in dr. 1999, 2006), da je v devetdesetih
letih v evropskem tisku prevladovalo negativno stališče do GSO, ki je višek doseglo
leta 1999, ko so tudi mediji objavili največ prispevkov o GSO. Izdelki z GSO so bili
umaknjeni iz evropskih trgovskih centrov, in to tudi tisti, ki so se dobro prodajali,
npr. GS-paradižnikova omaka v Veliki Britaniji (Mitchener v Lewison 2007), šole in
restavracije pa so se s ponosom začele imenovati »brez GSO« (Kalaitzandonakes in dr.
2004). Novinarji, ki so v svojih prispevkih o GSO običajno navajali znanstvenike na
področju biotehnologije, so od konca devetdesetih let 20. stoletja dalje navajali pred-
stavnike nevladnih organizacij (Lewison 2007). Čeprav je večina politikov in državnih
uradnikov razvitih držav še vedno promovirala idejo, da je pridelava GSO ekonomsko
koristna, še posebej za nerazvite države, jih novinarji niso več razumeli kot verodostojne
vire informacij (Priest 2000; Ten Eyck in Williment 2003). O delovanju državnih in
meddržavnih komisij, ustanovljenih z namenom oblikovanja ocene tveganja in koristi
uvedbe GSO, so na eni strani poročali negativno, na drugi strani pa, kot npr. v Novi
Zelandiji, zelo promocijsko, kar si medijski strokovnjaki razlagajo z vedno večjim
pritiskom oglaševalcev agrokemične industrije na medije, da objavijo prispevke s pozi-
tivnim stališčem do GSO (Rupar 2002; Lewison 2007). Ključna značilnost medijskega
sporočanja v devetdesetih letih je tudi, da so sami rezultati raziskovanj javnega mnenja
o biotehnologiji in GSO postali objave vredna novica (Nisbet in Lewenstein 2002).
V novem tisočletju je bilo poročanje evropskih medijev o GSO bolj pozitivno in
manj pogosto kot v devetdesetih, a še vedno prevladujoče negativno (Gaskell in dr.
2003). Lewison (2007) je v raziskavi medijskega pokrivanja GSO v šestih državah (Ka-
nada, Francija, Nemčija, Španija, Velika Britanija, ZDA) na začetku novega tisočletja
(od aprila 2002 do aprila 2004) ugotovil, da so novinarski prispevki, ki so temeljili
na stališčih nevladnih organizacij, politikov in javnega mnenja, poudarjali tveganost
GSO, prispevki, ki so temeljili na stališčih znanstvenikov s področja biotehnologije,
pa so poudarjali koristi GSO. Med analiziranimi mediji je najbolj »ustrahovalno« o
GSO pisal britanski tisk, španski pa jim je bil najbolj naklonjen.
Ker je večina obstoječih raziskav o medijskem pokrivanju GSO proučevala elitni
tisk (npr. Marks in Kalaitzandonakes 2001; Gaskell in dr. 2003; Castro in Gomes 2005;
Vilceanu in Murphy 2009) – izjema sta raziskavi Maeseela in Schuurmana (2008), ki
sta v analizo vključila tudi tabloidne dnevnike, ter Kalaitzandonakes s kolegi (2004), ki
so v analizo vključili dnevnoinformativne televizijske programe – obstaja na področju
celovite medijske ponudbe raziskovalna vrzel, ki jo skušamo zapolniti s to študijo.
Naš namen je torej ugotoviti, kako so različni slovenski televizijski in tiskani mediji
pokrivali GSO in še posebej, kakšno stališče do njih so oblikovali.
V naslednjem poglavju bomo predstavili regulacijsko ogrodje GSO v Sloveniji in
Evropski uniji. Sledil bo pregled relevantnih študij javnega mnenja o GSO in vlogi
medijev pri njenem oblikovanju. Po opisu metod in podatkov bomo predstavili rezul-
tate analize vsebine, ki jih bomo na koncu interpretirali v luči širšega medijskega/
novinarskega in družbenega konteksta.
2 Regulacija GSO v Sloveniji in Evropski uniji
Ko je leta 2004 Slovenija vstopila v EU, je sprejela regulacijo EU. Odobritev uved-
be GSO v EU pred trženjem urejata dva zakonodajna akta – Direktiva 2001/18/ES o
sproščanju GSO v okolje in Uredba (ES) št. 1829/2003 o gensko spremenjenih živilih
in krmi. V obeh so določeni znanstveno utemeljeni standardi glede zdravja ljudi in
živali ter ocene tveganja za okolje. Poleg tega so v Uredbi (ES) št. 1830/2003 določena
pravila o sledljivosti in označevanju GSO ter sledljivosti iz GSO proizvedenih živil in
krme. Za znanstveno oceno je odgovorna Evropska agencija za varnost hrane (EFSA)
skupaj s strokovnimi organi držav članic.
V Sloveniji področje gojenja GSO ureja Zakon o ravnanju z gensko spremenjenimi
organizmi iz leta 2002, nazadnje spremenjen in dopolnjen leta 2010 (DZ RS 2010). Kot
je opredeljeno v 1. členu, ta zakon ureja ravnanje z GSO ter določa ukrepe za prepre-
čevanje in zmanjševanje možnih škodljivih vplivov na okolje, zlasti glede ohranjanja
biološke raznovrstnosti, in na zdravje ljudi, do katerih bi lahko prišlo pri delu z GSO
v zaprtih sistemih, pri namernem sproščanju GSO v okolje ali dajanju izdelkov na trg.
Od junija 2009 velja tudi Zakon o soobstoju gensko spremenjenih rastlin z drugimi
kmetijskimi rastlinami, po katerem se morajo kmetje, ki želijo pridelovati GS-rastli-
ne, vpisati v register in opraviti strokovno usposabljanje za ravnanje z njimi. Okrog
GS-posevkov morajo kmetje zagotoviti varovalni pas 600 metrov, ki bi preprečeval
raznašanje cvetnega prahu na sosednja polja. Če teh pasov na svojih zemljiščih ne
morejo zagotoviti, morajo z vsemi lastniki zemljišč na tistem območju skleniti dogovor
o gojenju. Zakon je uvedel tudi načelo »onesnaževalec plača«. Če se genski material
prenese na sosednja polja, po možnosti z ekološko pridelavo, in s tem zniža vrednost
pridelku, mora pridelovalec GS-rastlin plačati razliko.
Na podlagi sklepa Sveta EU (december 2008), da mora Evropska komisija na podro-
čju GSO izpolniti obveznosti, kot je ovrednotenje zakonodajnega okvira GSO v EU in
znotraj njega opredeliti družbeno-ekonomske učinke, je Evropska komisija julija 2010
pripravila predlog uredbe, ki Direktivo 2010/18/ES dopolnjuje s členom, na podlagi
28 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 29
Karmen Erjavec, Jožica Zajc
Stališča slovenskih medijev o gensko spremenjenih organizmih
katerega bi se lahko vsaka članica sama odločila, ali bo na svojem ozemlju dovolila
pridelovati GS-rastline. V predlogu Uredbe je predvideno, da bi morale države članice
odločitev o pridelavi določene GS-rastline še naprej prijaviti Evropski komisiji, saj bi
ostal v veljavi evropski sistem znanstvene presoje, ali je posamezna GS-rastlina varna
za zdravje ljudi in živali ter za okolje. Ta predlog je v evropski javnosti sprožil buren
odziv, saj mu nasprotujejo številne okoljske nevladne organizacije, pa tudi večina vlad
držav članic, še posebej Nemčija in Francija, ker naj bil zmanjšal zaščito držav članic
s strani Evropske komisije in jih prepustil pritiskom Svetovne trgovinske organizacije
(WTO) in agrokemične industrije. Vlada Republike Slovenije (2010) je o tem predlogu
oblikovala kompromisno stališče v smislu, da sicer zagovarja iskanje rešitev, ki bi dr-
žavam članicam omogočale, da lahko same odločajo o pridelavi v EU odobrenih GSO,
vendar opozarja, da mora EU voditi enotno politiko na področju GSO. Vlada opozarja,
da predlagani ukrep ne navaja jasnih kriterijev, kako se lahko države članice v polnem
obsegu odločajo o pridelavi odobrenih GSO na svojem ozemlju. Slovenska vlada tudi
predlaga, da je treba dodatno pozornost nameniti možnosti čezmejnih vplivov pridelave
GSO in še posebej opredelitvi jasnih kriterijev, na podlagi katerih bodo države članice
lahko prepovedale pridelavo odobrenih GSO na vsem svojem območju oz. le na delu
svojega ozemlja. Ta zahteva mora biti izpolnjena predvsem zaradi možnih sankcij s
strani Sodišča EU ali Svetovne trgovinske organizacije.
Katere GSO je v EU dovoljeno uporabljati, iz njih pridobivati proizvode za živila in
krmo oz. jih industrijsko predelovati in pridelovati? Evropska komisija je med GS-živili
za hrano ljudi dovolila uvoz sladkorne pese, soje, oljne ogrščice, koruze in krompirja.
GS-bombaž je namenjen za predelavo olja iz bombažnih semen in aditive v hrani, GS-
-krompir za industrijsko predelavo, v nekaterih državah EU pa ga že pridelujejo tudi v
kmetijstvu. Do 0,9 odstotka takega krompirja je lahko tudi v hrani oz. živilih, vendar
tega na njihovi embalaži ni treba označiti. Torej, vsak izdelek, ki vsebuje več kot 0,9
dovoljenih GSO, mora imeti ta podatek zapisan na embalaži. Dovoljen pa je uvoz GS-
-krme, med katero po količini še posebej izstopa GS-soja. Pridelava GSO je podvržena
strožji regulaciji kot prodaja in uporaba GS-hrane ter krme iz uvoza. Evropska komisija
je leta 1997 kot prvo GS-pridelovalno rastlino odobrila GS-koruzo (MON 810), odporno
na koruzno veščo, ki je leta 2009 v Španiji zavzemala 20 % koruzne pridelave, manjše
deleže pa tudi na Češkem, Slovaškem, Portugalskem, v Romuniji in na Poljskem. Šest
držav članic EU (Francija, Nemčija, Grčija, Avstrija, Luksemburg in Madžarska) je
prepovedalo gojenje GS-koruze MON 810, tri (Madžarska, Avstrija in Luksemburg)
pa so prepovedale tudi gojenje GS-krompirja amora. Do sedaj v Sloveniji nismo bili
soočeni z realno možnostjo gojenja GS-rastlin, saj GS-koruza MON 810 za slovenske
pridelovalne razmere ni bila uporabna. V aprilu 2010 je EFSA odobrila prvo GS-rastlino,
ki ima lastnosti, potencialno uporabne tudi za pridelovalce v Sloveniji, tj. GS-koruza
MON89034xMON88017.
3 Stališča do GSO in vloga medijev
Podporniki GSO trdijo, da ti prinašajo koristi na različnih področjih (Whitman
2000; Shaw 2002; James 2009). Razvijanje GSO pomeni razvoj in napredek znanosti
(prav tam), GSO so koristni predvsem na zdravstvenem področju, saj omogočajo
razvoj novih zdravil in novih medicinskih posegov ter izboljšajo hranilno vrednost
hrane. Zaradi večjega in hranilnejšega GS-pridelka se lahko zmanjša lakota po svetu
(prav tam). Koristni so na okoljskem področju, saj povečajo odpornost rastlin proti
škodljivcem, boleznim, mrazu, suši in slanosti, imajo pa tudi sposobnost, da brez (ve-
čjih) negativnih posledic prenašajo kemična sredstva za uničevanje škodljivih rastlin,
zlasti plevela (toleranca na splošne herbicide), kar vpliva na manjšo rabo kemičnih
sredstev in manjšo onesnaženost okolja (prav tam). GSO imajo tudi ekonomske koristi,
saj povečan pridelek in manjši stroški pridelave povečajo dobiček (prav tam). Večina
znanstvenih raziskovalnih poročil o GS-hrani zaključuje (prav tam), da je bila GS-hrana,
ki je danes odobrena in dostopna na mednarodnem trgu, podvržena strogi znanstveni
oceni tveganj in da ne predstavlja večjega tveganja za človeško zdravje kot primerljiva
običajna hrana. Njihov ključni argument je, da je vsa današnja hrana v primerjavi s
prvotno gensko spremenjena, saj so bile vse pridelovalne rastline podvržene procesu
selekcije (Shaw 2002; Erjavec in Erjavec 2009).
Na drugi strani nasprotniki GSO navajajo različna okoljska, zdravstvena, ekonomska
in politična tveganja, npr. pomanjkanje znanja o dolgoročnih učinkih delovanja GSO na
zdravje in okolje (znanstvena negotovost), možnosti mešanja GS-rastlin z drugimi rastli-
nami, ekonomske odvisnosti kmetov (obvezen letni nakup semena in odvisnost kmetov
od multinacionalnih korporacij) in uvedbe industrijskega modela kmetijstva (Bonny
2003). Mnenjske raziskave o GSO (npr. Bonny 2003; Gaskell in dr. 2003; European
commision 2005; 2010; Koivisto Hursti in Magnusson 2002) so pokazale, da večina
Evropejcev izrazito nasprotuje GSO, še posebej v hrani, bolj pozitivno stališče pa ima
do uporabe GSO v zdravstvu. Slovenija spada med države EU, katerih državljani imajo
najbolj negativno stališče do GSO (prav tam). Tudi vse dosedanje slovenske raziskave
(UMANOTERA 2002; Zveza potrošnikov Slovenije 2007a, 2007b; Kirinčič in Tivadar
2005) so pokazale visoko stopnjo odklanjanja uvedbe pridelave GS-rastlin v Sloveniji.
Znanstveniki negativno stališče evropskega javnega mnenja do GSO pripisujejo
različnim dejavnikom, v ospredje pa postavljajo negativno medijsko poročanje o GSO
(Durant in dr. 1998; Bauer 2002; Verdurme in Viaene 2003; Kalaitzandonakes in dr.
2004; Varzakas in dr. 2007; Batrinou in dr. 2008). To seveda ni presenetljivo, saj večina
prebivalcev razvitih držav informacije o GSO dobi iz popularnega tiska in televizije
(Hoban in Kendall 1993; Marks in Kalaitzandonakes 2001; Gaskell in dr. 2003; Kalai-
tzandonakes in dr. 2004; Castro in Gomes 2005; Vilceanu in Murphy 2009; European
Commision 2010). Čeprav je medijski vpliv na javno mnenje na prvi pogled predvidljiv,
ga je težko natančno izmeriti, še posebej dostop potrošnikov do informacij o GSO in
razumevanje teh informacij ter oblikovanje, vzdrževanje in spreminjanje stališč skozi
čas glede na nove informacije, saj so ti procesi zelo kompleksni (Kalaitzandonakes in
dr. 2004). Kalaitzandonakes s sodelavci (2004) je v metaanalizi obstoječih raziskav o
28 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 29
Karmen Erjavec, Jožica Zajc
Stališča slovenskih medijev o gensko spremenjenih organizmih
katerega bi se lahko vsaka članica sama odločila, ali bo na svojem ozemlju dovolila
pridelovati GS-rastline. V predlogu Uredbe je predvideno, da bi morale države članice
odločitev o pridelavi določene GS-rastline še naprej prijaviti Evropski komisiji, saj bi
ostal v veljavi evropski sistem znanstvene presoje, ali je posamezna GS-rastlina varna
za zdravje ljudi in živali ter za okolje. Ta predlog je v evropski javnosti sprožil buren
odziv, saj mu nasprotujejo številne okoljske nevladne organizacije, pa tudi večina vlad
držav članic, še posebej Nemčija in Francija, ker naj bil zmanjšal zaščito držav članic
s strani Evropske komisije in jih prepustil pritiskom Svetovne trgovinske organizacije
(WTO) in agrokemične industrije. Vlada Republike Slovenije (2010) je o tem predlogu
oblikovala kompromisno stališče v smislu, da sicer zagovarja iskanje rešitev, ki bi dr-
žavam članicam omogočale, da lahko same odločajo o pridelavi v EU odobrenih GSO,
vendar opozarja, da mora EU voditi enotno politiko na področju GSO. Vlada opozarja,
da predlagani ukrep ne navaja jasnih kriterijev, kako se lahko države članice v polnem
obsegu odločajo o pridelavi odobrenih GSO na svojem ozemlju. Slovenska vlada tudi
predlaga, da je treba dodatno pozornost nameniti možnosti čezmejnih vplivov pridelave
GSO in še posebej opredelitvi jasnih kriterijev, na podlagi katerih bodo države članice
lahko prepovedale pridelavo odobrenih GSO na vsem svojem območju oz. le na delu
svojega ozemlja. Ta zahteva mora biti izpolnjena predvsem zaradi možnih sankcij s
strani Sodišča EU ali Svetovne trgovinske organizacije.
Katere GSO je v EU dovoljeno uporabljati, iz njih pridobivati proizvode za živila in
krmo oz. jih industrijsko predelovati in pridelovati? Evropska komisija je med GS-živili
za hrano ljudi dovolila uvoz sladkorne pese, soje, oljne ogrščice, koruze in krompirja.
GS-bombaž je namenjen za predelavo olja iz bombažnih semen in aditive v hrani, GS-
-krompir za industrijsko predelavo, v nekaterih državah EU pa ga že pridelujejo tudi v
kmetijstvu. Do 0,9 odstotka takega krompirja je lahko tudi v hrani oz. živilih, vendar
tega na njihovi embalaži ni treba označiti. Torej, vsak izdelek, ki vsebuje več kot 0,9
dovoljenih GSO, mora imeti ta podatek zapisan na embalaži. Dovoljen pa je uvoz GS-
-krme, med katero po količini še posebej izstopa GS-soja. Pridelava GSO je podvržena
strožji regulaciji kot prodaja in uporaba GS-hrane ter krme iz uvoza. Evropska komisija
je leta 1997 kot prvo GS-pridelovalno rastlino odobrila GS-koruzo (MON 810), odporno
na koruzno veščo, ki je leta 2009 v Španiji zavzemala 20 % koruzne pridelave, manjše
deleže pa tudi na Češkem, Slovaškem, Portugalskem, v Romuniji in na Poljskem. Šest
držav članic EU (Francija, Nemčija, Grčija, Avstrija, Luksemburg in Madžarska) je
prepovedalo gojenje GS-koruze MON 810, tri (Madžarska, Avstrija in Luksemburg)
pa so prepovedale tudi gojenje GS-krompirja amora. Do sedaj v Sloveniji nismo bili
soočeni z realno možnostjo gojenja GS-rastlin, saj GS-koruza MON 810 za slovenske
pridelovalne razmere ni bila uporabna. V aprilu 2010 je EFSA odobrila prvo GS-rastlino,
ki ima lastnosti, potencialno uporabne tudi za pridelovalce v Sloveniji, tj. GS-koruza
MON89034xMON88017.
3 Stališča do GSO in vloga medijev
Podporniki GSO trdijo, da ti prinašajo koristi na različnih področjih (Whitman
2000; Shaw 2002; James 2009). Razvijanje GSO pomeni razvoj in napredek znanosti
(prav tam), GSO so koristni predvsem na zdravstvenem področju, saj omogočajo
razvoj novih zdravil in novih medicinskih posegov ter izboljšajo hranilno vrednost
hrane. Zaradi večjega in hranilnejšega GS-pridelka se lahko zmanjša lakota po svetu
(prav tam). Koristni so na okoljskem področju, saj povečajo odpornost rastlin proti
škodljivcem, boleznim, mrazu, suši in slanosti, imajo pa tudi sposobnost, da brez (ve-
čjih) negativnih posledic prenašajo kemična sredstva za uničevanje škodljivih rastlin,
zlasti plevela (toleranca na splošne herbicide), kar vpliva na manjšo rabo kemičnih
sredstev in manjšo onesnaženost okolja (prav tam). GSO imajo tudi ekonomske koristi,
saj povečan pridelek in manjši stroški pridelave povečajo dobiček (prav tam). Večina
znanstvenih raziskovalnih poročil o GS-hrani zaključuje (prav tam), da je bila GS-hrana,
ki je danes odobrena in dostopna na mednarodnem trgu, podvržena strogi znanstveni
oceni tveganj in da ne predstavlja večjega tveganja za človeško zdravje kot primerljiva
običajna hrana. Njihov ključni argument je, da je vsa današnja hrana v primerjavi s
prvotno gensko spremenjena, saj so bile vse pridelovalne rastline podvržene procesu
selekcije (Shaw 2002; Erjavec in Erjavec 2009).
Na drugi strani nasprotniki GSO navajajo različna okoljska, zdravstvena, ekonomska
in politična tveganja, npr. pomanjkanje znanja o dolgoročnih učinkih delovanja GSO na
zdravje in okolje (znanstvena negotovost), možnosti mešanja GS-rastlin z drugimi rastli-
nami, ekonomske odvisnosti kmetov (obvezen letni nakup semena in odvisnost kmetov
od multinacionalnih korporacij) in uvedbe industrijskega modela kmetijstva (Bonny
2003). Mnenjske raziskave o GSO (npr. Bonny 2003; Gaskell in dr. 2003; European
commision 2005; 2010; Koivisto Hursti in Magnusson 2002) so pokazale, da večina
Evropejcev izrazito nasprotuje GSO, še posebej v hrani, bolj pozitivno stališče pa ima
do uporabe GSO v zdravstvu. Slovenija spada med države EU, katerih državljani imajo
najbolj negativno stališče do GSO (prav tam). Tudi vse dosedanje slovenske raziskave
(UMANOTERA 2002; Zveza potrošnikov Slovenije 2007a, 2007b; Kirinčič in Tivadar
2005) so pokazale visoko stopnjo odklanjanja uvedbe pridelave GS-rastlin v Sloveniji.
Znanstveniki negativno stališče evropskega javnega mnenja do GSO pripisujejo
različnim dejavnikom, v ospredje pa postavljajo negativno medijsko poročanje o GSO
(Durant in dr. 1998; Bauer 2002; Verdurme in Viaene 2003; Kalaitzandonakes in dr.
2004; Varzakas in dr. 2007; Batrinou in dr. 2008). To seveda ni presenetljivo, saj večina
prebivalcev razvitih držav informacije o GSO dobi iz popularnega tiska in televizije
(Hoban in Kendall 1993; Marks in Kalaitzandonakes 2001; Gaskell in dr. 2003; Kalai-
tzandonakes in dr. 2004; Castro in Gomes 2005; Vilceanu in Murphy 2009; European
Commision 2010). Čeprav je medijski vpliv na javno mnenje na prvi pogled predvidljiv,
ga je težko natančno izmeriti, še posebej dostop potrošnikov do informacij o GSO in
razumevanje teh informacij ter oblikovanje, vzdrževanje in spreminjanje stališč skozi
čas glede na nove informacije, saj so ti procesi zelo kompleksni (Kalaitzandonakes in
dr. 2004). Kalaitzandonakes s sodelavci (2004) je v metaanalizi obstoječih raziskav o
30 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 31
Karmen Erjavec, Jožica Zajc
Stališča slovenskih medijev o gensko spremenjenih organizmih
vplivu medijskega poročanja na stališča potrošnikov ugotovil, da spremembe stališč in
celo nakupnih navad potrošnikov sledijo sporočanju medijev o tveganju/koristih GSO.
Če mediji o GSO poročajo le krajše obdobje, so tudi spremenjena stališča in navade
začasne in omejene. Tipičen primer je kratkoročno in zelo negativno poročanje o GS-
-koruzi, za katero je podjetje StarLink dobilo dovoljenje trženja v ZDA za krmljenje
živine, leta 2000 pa so jo odkrili v živilih za ljudi. Izjemno negativno poročanje je
povzročilo kratkoročno odklonilno stališče ameriških potrošnikov do GSO, ki je dolgo-
ročno pozitivno (prav tam). Če mediji dolgoročno in nepretrgano enoznačno poročajo o
GSO, se medijska stališča okrepijo, odziv potrošnikov pa postane bolj trajen in značilen
(prav tam). Kalaitzandonakes s sodelavci (2004) na ta način pojasnjuje prevladujoče
negativno stališče evropske javnosti do GSO.
Številni znanstveniki (Durant in dr. 1998; Bauer 2002; Kalaitzandonakes in dr.
20 04; Var zakas in dr. 2007; Batrinou in dr. 2008) op ozarjajo, da med iji obči n stvo slab o
obveščajo o tveganjih in koristih GSO. Še več, pogosto o njih poročajo v obliki moral-
nih panik, saj je takšno sporočanje za novinarje preprosto in za občinstvo enostavno
razumljivo (prav tam).
Poleg medijskega dejavnika, ki določa stališča potrošnikov do GSO (63 % vpra-
šanih je dejalo, da njihovo stališče oblikuje negativno medijsko pokrivanje GSO),
sta Verdurme in Viaene (2003: 105) identicirala še druge dejavnike, med katerimi
prevladujejo nejasne koristi za potrošnike (88 %), znanstvena negotovost (56 %),
proti-GSO-kampanje okoljskih nevladnih organizacij (50 %), nepregledno delovanje
agrokemične industrije (44 %), nezaupanje v delovanje države (44 %) in percepcija
zdravstvenega tveganja (44 %).
4 Metodologija
Da bi ugotovili, kakšno je stališče slovenskih medijev do GSO, smo izvedli kvanti-
tativno analizo besedila kot »objektivirano in sistematično identikacijo, razčlenjevanje
in merjenje jezikovnih lastnosti besedilnih enot, da bi iz njih lahko sklepali o lastnostih
zunajjezikovnih pojavov« (Splichal 1990: 26). Cilj analize vsebine je deskriptiven, tj.
identicirati vzorce in ferkvence njihovega pojavljanja (Carlson 2008). Analiza besedila
je še posebej primerna za analizo medijskih prispevkov s ciljem identikacije namena
in stališča medija do predmeta analize (Burn in Parker 2003). Za statistično analizo
smo uporabili hi-kvadrat (χ2-test).
Da smo lahko kodirali vire, smo najprej izvedli pilotno študijo, v kateri smo
identicirali kategorije virov. Analiza virov je v raziskavi novinarskega pokrivanja
pomembna, saj razkriva, katere družbene skupine ali posamezniki imajo tolikšno
družbeno moč, da jih novinarji prepoznajo kot pomembne pojasnjevalce družbene
stvarnosti (Van Dijk 1988). Po pilotni študiji smo vire uvrstili v naslednje kategorije:
EU-organi, nevladne organizacije, slovenska uveljavljena politika, znanstveniki na
področju genetike in biotehnologije, tiskovne agencije, kmetijske institucije in zdru-
ženja, GS-industrija, predelovalna industrija, znanstveniki na področju okoljevarstva
in ekološkega kmetovanja, državni uradniki in vlade članic EU.
Da bi ugotovili stališče medijev do GSO, smo uporabili Lewisonovo (2007) ka-
tegorizacijo medijskih stališč o GSO. Stališče medijev o GSO pomeni pozitiven ali
negativen odnos do GSO, ki izhaja iz prevladujočega pomena novinarskega prispevka
(prav tam). V kategorijo »zelo negativno« so bili uvrščeni tisti prispevki, v katerih je
jasno prevladovalo nasprotovanje GSO s strašljivim pomenom, npr. nadnaslov »Alarm:
Ste vedeli, da že jemo gensko spremenjeno hrano in meso živali, pitanih z GSO?« s
podnaslovom »Tihi sovražnik vsepovsod« (Jana, 26. 10. 2010). V kategorijo »negativno«
so bili uvrščeni tisti prispevki, ki so zmerno nasprotovali GSO, npr. nadnaslov »Gen-
ski onesnaževalci« (Jana, 16. 11. 2010), v kategorijo »uravnoteženo« tisti prispevki,
ki so enakovredno predstavljali koristi in tveganja GSO, npr. »Prazen strah ali realna
grožnja« (24ur, 21. 5. 2009). V kategorijo »pozitivno« so bili uvrščeni tisti prispevki,
ki so pozitivno predstavljali GSO, npr. opis genske tehnologije kot »žlahtnenje« in
»oplemenitenje« (»Pogled od znotraj«, Mladina, 30. 4. 2010). V kategorijo »zelo po-
zitivno« pa so bili uvrščeni tisti prispevki, ki so izražali močno pozitivno stališče do
GSO in jih promovirali, npr. GSO so bili opisani kot »rešitelji problema onesnaževanja«
(»Gensko spremenjena Brazilija«, Mladina, 19. 6. 2010).
Po Lewisonu (2007) smo analizirali tudi posamezne GSO. Kategorizirali smo jih:
»GSO na splošno«, »GS-živali«, »GS-rastline« in »GS-hrana«.
Ker je za prepoznavanje medijskih stališč pomembno identicirati vsebino pozitiv-
nega oz. negativnega odnosa do GSO (Lewison 2007), smo stališča na podlagi obstoječe
literature (Shaw 2002; Lewison 2007) uvrstili v osem kategorij tveganja in koristi GSO.
V kategorijo »okoljsko tveganje« smo uvrstili naslednje podkategorije: znanstvena nego-
tovost (pomanjkanje znanja o dolgoročnih vplivih GSO), onesnaženje obstoječih rastlin
z GSO, manjša biološka raznovrstnost, povečana raba pesticidov, širjenje genov, širjenje
»superplevelov« in živalski geni v rastlinah (Lewison 2007: 444). V kategorijo »nančno
tveganje« smo uvrstili naslednje podkategorije: odvisnost od agrokemičnih multinacio-
nalnih podjetij, izguba izvoznih trgov zaradi onesnaženja z GSO, izguba statusa ekološke
pridelave zaradi onesnaženja z GSO, dobiček velikih kmetov/izguba malih kmetov, visoke
cene ne-GSO-hrane, dražja GS-semena, padec cen nepremičnin ob GS-zasevkih (prav
tam). V kategorijo »zdravstveno tveganje« smo uvrstili naslednje podkategorije: slabša
prehranska varnost populacije, alergija na hrano, večja odpornost proti antibiotikom, pove-
zava z bioterorizmom, prehranska sestava z GSO vpliva na vnos hrane, slabša prehranska
varnost populacije, slabši imunski sistem, GSO vstopa v prehransko verigo, zdravstveni
učinki na življenje poleg GS-posevkov (prav tam). V kategorijo »politično tveganje« smo
uvrstili naslednje podkategorije: politični pritisk bogatih držav (ZDA), delovanje vplivnih
neevropskih institucij/organizacij (WTO), neupoštevanje javnega mnenja s strani države/
EU, pomanjkanje izbire potrošnikov zaradi neoznačevanja izdelkov z GSO, pomanjka-
nje osebnega nadzora nad uporabo izdelkov z GSO in pomanjkanje informacij o GSO,
vznemirjenje populacije, če bi bili GSO odvrženi v naravo, čezmeren vpliv EU, dejanja
posameznih vlad držav članic EU, pomanjkanje ustreznega regulacijskega ogrodja in
delovanja EU, etični zadržki do transgenih živali (prav tam).
V kategorijo »okoljska korist« smo uvrstili naslednje podkategorije: povečana od-
pornost rastlin proti škodljivcem, sposobnost organizmov, da brez (večjih) negativnih
30 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 31
Karmen Erjavec, Jožica Zajc
Stališča slovenskih medijev o gensko spremenjenih organizmih
vplivu medijskega poročanja na stališča potrošnikov ugotovil, da spremembe stališč in
celo nakupnih navad potrošnikov sledijo sporočanju medijev o tveganju/koristih GSO.
Če mediji o GSO poročajo le krajše obdobje, so tudi spremenjena stališča in navade
začasne in omejene. Tipičen primer je kratkoročno in zelo negativno poročanje o GS-
-koruzi, za katero je podjetje StarLink dobilo dovoljenje trženja v ZDA za krmljenje
živine, leta 2000 pa so jo odkrili v živilih za ljudi. Izjemno negativno poročanje je
povzročilo kratkoročno odklonilno stališče ameriških potrošnikov do GSO, ki je dolgo-
ročno pozitivno (prav tam). Če mediji dolgoročno in nepretrgano enoznačno poročajo o
GSO, se medijska stališča okrepijo, odziv potrošnikov pa postane bolj trajen in značilen
(prav tam). Kalaitzandonakes s sodelavci (2004) na ta način pojasnjuje prevladujoče
negativno stališče evropske javnosti do GSO.
Številni znanstveniki (Durant in dr. 1998; Bauer 2002; Kalaitzandonakes in dr.
20 04; Var zakas in dr. 2007; Batrinou in dr. 2008) op ozarjajo, da med iji obči n stvo slab o
obveščajo o tveganjih in koristih GSO. Še več, pogosto o njih poročajo v obliki moral-
nih panik, saj je takšno sporočanje za novinarje preprosto in za občinstvo enostavno
razumljivo (prav tam).
Poleg medijskega dejavnika, ki določa stališča potrošnikov do GSO (63 % vpra-
šanih je dejalo, da njihovo stališče oblikuje negativno medijsko pokrivanje GSO),
sta Verdurme in Viaene (2003: 105) identicirala še druge dejavnike, med katerimi
prevladujejo nejasne koristi za potrošnike (88 %), znanstvena negotovost (56 %),
proti-GSO-kampanje okoljskih nevladnih organizacij (50 %), nepregledno delovanje
agrokemične industrije (44 %), nezaupanje v delovanje države (44 %) in percepcija
zdravstvenega tveganja (44 %).
4 Metodologija
Da bi ugotovili, kakšno je stališče slovenskih medijev do GSO, smo izvedli kvanti-
tativno analizo besedila kot »objektivirano in sistematično identikacijo, razčlenjevanje
in merjenje jezikovnih lastnosti besedilnih enot, da bi iz njih lahko sklepali o lastnostih
zunajjezikovnih pojavov« (Splichal 1990: 26). Cilj analize vsebine je deskriptiven, tj.
identicirati vzorce in ferkvence njihovega pojavljanja (Carlson 2008). Analiza besedila
je še posebej primerna za analizo medijskih prispevkov s ciljem identikacije namena
in stališča medija do predmeta analize (Burn in Parker 2003). Za statistično analizo
smo uporabili hi-kvadrat (χ2-test).
Da smo lahko kodirali vire, smo najprej izvedli pilotno študijo, v kateri smo
identicirali kategorije virov. Analiza virov je v raziskavi novinarskega pokrivanja
pomembna, saj razkriva, katere družbene skupine ali posamezniki imajo tolikšno
družbeno moč, da jih novinarji prepoznajo kot pomembne pojasnjevalce družbene
stvarnosti (Van Dijk 1988). Po pilotni študiji smo vire uvrstili v naslednje kategorije:
EU-organi, nevladne organizacije, slovenska uveljavljena politika, znanstveniki na
področju genetike in biotehnologije, tiskovne agencije, kmetijske institucije in zdru-
ženja, GS-industrija, predelovalna industrija, znanstveniki na področju okoljevarstva
in ekološkega kmetovanja, državni uradniki in vlade članic EU.
Da bi ugotovili stališče medijev do GSO, smo uporabili Lewisonovo (2007) ka-
tegorizacijo medijskih stališč o GSO. Stališče medijev o GSO pomeni pozitiven ali
negativen odnos do GSO, ki izhaja iz prevladujočega pomena novinarskega prispevka
(prav tam). V kategorijo »zelo negativno« so bili uvrščeni tisti prispevki, v katerih je
jasno prevladovalo nasprotovanje GSO s strašljivim pomenom, npr. nadnaslov »Alarm:
Ste vedeli, da že jemo gensko spremenjeno hrano in meso živali, pitanih z GSO?« s
podnaslovom »Tihi sovražnik vsepovsod« (Jana, 26. 10. 2010). V kategorijo »negativno«
so bili uvrščeni tisti prispevki, ki so zmerno nasprotovali GSO, npr. nadnaslov »Gen-
ski onesnaževalci« (Jana, 16. 11. 2010), v kategorijo »uravnoteženo« tisti prispevki,
ki so enakovredno predstavljali koristi in tveganja GSO, npr. »Prazen strah ali realna
grožnja« (24ur, 21. 5. 2009). V kategorijo »pozitivno« so bili uvrščeni tisti prispevki,
ki so pozitivno predstavljali GSO, npr. opis genske tehnologije kot »žlahtnenje« in
»oplemenitenje« (»Pogled od znotraj«, Mladina, 30. 4. 2010). V kategorijo »zelo po-
zitivno« pa so bili uvrščeni tisti prispevki, ki so izražali močno pozitivno stališče do
GSO in jih promovirali, npr. GSO so bili opisani kot »rešitelji problema onesnaževanja«
(»Gensko spremenjena Brazilija«, Mladina, 19. 6. 2010).
Po Lewisonu (2007) smo analizirali tudi posamezne GSO. Kategorizirali smo jih:
»GSO na splošno«, »GS-živali«, »GS-rastline« in »GS-hrana«.
Ker je za prepoznavanje medijskih stališč pomembno identicirati vsebino pozitiv-
nega oz. negativnega odnosa do GSO (Lewison 2007), smo stališča na podlagi obstoječe
literature (Shaw 2002; Lewison 2007) uvrstili v osem kategorij tveganja in koristi GSO.
V kategorijo »okoljsko tveganje« smo uvrstili naslednje podkategorije: znanstvena nego-
tovost (pomanjkanje znanja o dolgoročnih vplivih GSO), onesnaženje obstoječih rastlin
z GSO, manjša biološka raznovrstnost, povečana raba pesticidov, širjenje genov, širjenje
»superplevelov« in živalski geni v rastlinah (Lewison 2007: 444). V kategorijo »nančno
tveganje« smo uvrstili naslednje podkategorije: odvisnost od agrokemičnih multinacio-
nalnih podjetij, izguba izvoznih trgov zaradi onesnaženja z GSO, izguba statusa ekološke
pridelave zaradi onesnaženja z GSO, dobiček velikih kmetov/izguba malih kmetov, visoke
cene ne-GSO-hrane, dražja GS-semena, padec cen nepremičnin ob GS-zasevkih (prav
tam). V kategorijo »zdravstveno tveganje« smo uvrstili naslednje podkategorije: slabša
prehranska varnost populacije, alergija na hrano, večja odpornost proti antibiotikom, pove-
zava z bioterorizmom, prehranska sestava z GSO vpliva na vnos hrane, slabša prehranska
varnost populacije, slabši imunski sistem, GSO vstopa v prehransko verigo, zdravstveni
učinki na življenje poleg GS-posevkov (prav tam). V kategorijo »politično tveganje« smo
uvrstili naslednje podkategorije: politični pritisk bogatih držav (ZDA), delovanje vplivnih
neevropskih institucij/organizacij (WTO), neupoštevanje javnega mnenja s strani države/
EU, pomanjkanje izbire potrošnikov zaradi neoznačevanja izdelkov z GSO, pomanjka-
nje osebnega nadzora nad uporabo izdelkov z GSO in pomanjkanje informacij o GSO,
vznemirjenje populacije, če bi bili GSO odvrženi v naravo, čezmeren vpliv EU, dejanja
posameznih vlad držav članic EU, pomanjkanje ustreznega regulacijskega ogrodja in
delovanja EU, etični zadržki do transgenih živali (prav tam).
V kategorijo »okoljska korist« smo uvrstili naslednje podkategorije: povečana od-
pornost rastlin proti škodljivcem, sposobnost organizmov, da brez (večjih) negativnih
32 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 33
Karmen Erjavec, Jožica Zajc
Stališča slovenskih medijev o gensko spremenjenih organizmih
posledic prenašajo kemična sredstva za uničevanje škodljivih rastlin, zlasti plevela
(toleranca na splošne herbicide), odpornost proti boleznim, mrazu, suši in slanosti,
manjša raba kemičnih sredstev in manjša onesnaženost okolja (Whitman 2000; Shaw
2002; Bonny 2003; James 2009). V kategorijo »ekonomska korist« smo uvrstili podka-
tegorije: večji donos, cenejša hrana, večji dobiček pridelovalcev in predelovalcev, večja
učinkovitost pridelave in predelave, manjša revščina (prav tam). V kategorijo »zdra-
vstvena korist« smo uvrstili naslednje podkategorije: nova zdravila, nove medicinske
rešitve, večja hranilna vrednost hrane in bolj zdrava hrana (prav tam). V kategorijo
»znanstvena korist« smo uvrstili: razvoj znanosti, znanstveni izumi (prav tam).
Ko smo analizirali stališče medija do GSO, ki se kaže kot »prevladujoči ton pri-
spevka« (Lewison 2007: 444), je bila enota analize novinarski prispevek o GSO, GS-
-rastlinah, GS-živalih, GS-hrani/-živilih, genskem ieniringu. Ko pa smo analizirali
vire, je bila enota analize jasno prepoznaven vir na isto temo.
An aliza vključuje 230 novinarsk i h prisp evkov, ki so prevlad ujoče (večina pris pevk a
tematizira GSO) obravnavali GSO (GS-rastline, -živali, -hrana/-živila, genski inže-
niring, genska tehnologija) med 1. januarjem 2009 in 31. decembrom 2010. V analizo
smo vključili vse slovenske dnevnike – Delo (39), Dnevnik (12), Večer (14), Primorske
novice (13), Finance (9), Slovenske novice (19), Žurnal 24 (9) – tednike – Jana (21),
Mladina (9) in Kmečki glas (22) in televizijske programe dnevnoinformativna
oddaja 24 ur na komercialnem programu POP TV (9) ter Dnevnik in Odmevi na javni
televiziji TV Slovenija (15) –, ki so v izbranem obdobju dveh let objavili vsaj pet pri-
spevkov o GSO, kar pomeni, da je bil izkazan jasen novinarski interes za pokrivanje te
teme (Kalaitzandonakes in dr. 2004). V analizo smo vključili tudi slovensko tiskovno
agencijo (39), ker je ključni ponudnik informacij slovenskim medijem o dogajanju v
državi (Poler Kovačič in Erjavec 2008).
5 Rezultati
Največ prispevkov o GSO je objavil časnik Delo (39), če ne upoštevamo Slovenske
tiskovne agencije (39), ki je večino prispevkov namenila napovedim in poročilom rutin-
sk i h uradnih dogodkov (23), npr. delovanje vlade, pa rlamenta in njegovih org anov, med
katere spada tudi obrav nava Zakona o soobstoju gensko spremenjenih ra stlin z dr ug i mi
kmetijskimi rastlinami. Pričakovano veliko je objavila strokovna revija Kmečki glas
(22), saj tematizacija GSO spada v primarni okvir obravnave kmetijskega novinarstva
(Pawlick 2001). Razmeroma veliko prispevkov je objavil tedenski družinski tabloid
Jana (21), kar kaže, da novinarji GSO obravnavajo kot temo, ki je dovolj polemična,
da je vredna objave v tabloidu.
Analiza stališč, izraženih v novinarskih prispevkih v različnih medijih, kaže (glej
Graf 1), da so vsi analizirani mediji prevladujoče objavili (zelo) negativno stališče do
GSO. Po deležu zelo negativnih stališč prevladujejo tabloidi, še posebej Jana, saj je
med 21 prispevki objavila kar 16 takih z zelo negativnim stališčem do GSO in štiri
z negativnim stališčem. Po deležu prispevkov, ki izražajo zelo negativno stališče do
GSO, ji sledijo televizijski program 24 ur s 44,4 % oz. štirimi prispevki od devetih,
Slovenske novice s 36,8 % oz. sedmimi prispevki od 19, brezplačni dnevnik Žurnal
24 s 33,3 % oz. tremi prispevki od devetih. Na skrajnost objavljenih stališč v tabloidih
kaže tudi majhen oz. nikakršen delež uravnoteženih prispevkov. To kaže, da so tabloidi
objavili skrajna stališča, kar je sicer značilnost tabloidnega sporočanja (Debrix 2008).
V drugih, netabloidnih medijih je bila večino objaviljenih prispevkov z negativnim
stališčem do GSO – v Delu je bilo takih prispevkov 79 % oz. 31 od 39, v Dnevniku
66,6 % oz. osem od 12 prispevkov, v Financah 66,6 % oz. šest od devetih prispevkov,
v Veru 64,2 % oz. devet od 14 prispevkov, v Primorskih novicah 61,5 % oz. osem od
13 prispevkov in na TV Slovenija 53,3 % oz. osem prispevkov z negativnim stališčem
do GSO od skupno 15 prispevkov. Ti podatki kažejo, da so tudi netabloidni mediji sicer
objavili negativno stališče do GSO, toda ne tako skrajno kot tabloidni.
Med analiziranimi mediji je največji delež prispevkov s pozitivnim stališčem do
GSO, tj. 44,4 % (štiri od devetih prispevkov), objavila Mladina.
Graf 1: Delež stališč novinarskih prispevkov o GSO glede na medije (v %),
test χ2, N = 230, sig. p < 0.001.
STA je objavila največ prispevkov, ki jih ni bilo mogoče uvrstiti v nobeno kategorijo,
saj stališče o GSO ni bilo jasno izraženo. Te prispevke so sestavljale kratke napovedi,
vesti in poročila o rednem delu vlade, parlamenta ter ministrstva za kmetijstvo, goz-
darstvo in prehrano, ki spadajo med rutinske prispevke in temeljijo na sporočilih za
odnose z mediji (Poler Kovačič 2004).
32 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 33
Karmen Erjavec, Jožica Zajc
Stališča slovenskih medijev o gensko spremenjenih organizmih
posledic prenašajo kemična sredstva za uničevanje škodljivih rastlin, zlasti plevela
(toleranca na splošne herbicide), odpornost proti boleznim, mrazu, suši in slanosti,
manjša raba kemičnih sredstev in manjša onesnaženost okolja (Whitman 2000; Shaw
2002; Bonny 2003; James 2009). V kategorijo »ekonomska korist« smo uvrstili podka-
tegorije: večji donos, cenejša hrana, večji dobiček pridelovalcev in predelovalcev, večja
učinkovitost pridelave in predelave, manjša revščina (prav tam). V kategorijo »zdra-
vstvena korist« smo uvrstili naslednje podkategorije: nova zdravila, nove medicinske
rešitve, večja hranilna vrednost hrane in bolj zdrava hrana (prav tam). V kategorijo
»znanstvena korist« smo uvrstili: razvoj znanosti, znanstveni izumi (prav tam).
Ko smo analizirali stališče medija do GSO, ki se kaže kot »prevladujoči ton pri-
spevka« (Lewison 2007: 444), je bila enota analize novinarski prispevek o GSO, GS-
-rastlinah, GS-živalih, GS-hrani/-živilih, genskem ieniringu. Ko pa smo analizirali
vire, je bila enota analize jasno prepoznaven vir na isto temo.
An aliza vključuje 230 novinarsk i h prisp evkov, ki so prevlad ujoče (večina pris pevk a
tematizira GSO) obravnavali GSO (GS-rastline, -živali, -hrana/-živila, genski inže-
niring, genska tehnologija) med 1. januarjem 2009 in 31. decembrom 2010. V analizo
smo vključili vse slovenske dnevnike – Delo (39), Dnevnik (12), Večer (14), Primorske
novice (13), Finance (9), Slovenske novice (19), Žurnal 24 (9) – tednike – Jana (21),
Mladina (9) in Kmečki glas (22) in televizijske programe dnevnoinformativna
oddaja 24 ur na komercialnem programu POP TV (9) ter Dnevnik in Odmevi na javni
televiziji TV Slovenija (15) –, ki so v izbranem obdobju dveh let objavili vsaj pet pri-
spevkov o GSO, kar pomeni, da je bil izkazan jasen novinarski interes za pokrivanje te
teme (Kalaitzandonakes in dr. 2004). V analizo smo vključili tudi slovensko tiskovno
agencijo (39), ker je ključni ponudnik informacij slovenskim medijem o dogajanju v
državi (Poler Kovačič in Erjavec 2008).
5 Rezultati
Največ prispevkov o GSO je objavil časnik Delo (39), če ne upoštevamo Slovenske
tiskovne agencije (39), ki je večino prispevkov namenila napovedim in poročilom rutin-
sk i h uradnih dogodkov (23), npr. delovanje vlade, pa rlamenta in njegovih org anov, med
katere spada tudi obrav nava Zakona o soobstoju gensko spremenjenih ra stlin z dr ug i mi
kmetijskimi rastlinami. Pričakovano veliko je objavila strokovna revija Kmečki glas
(22), saj tematizacija GSO spada v primarni okvir obravnave kmetijskega novinarstva
(Pawlick 2001). Razmeroma veliko prispevkov je objavil tedenski družinski tabloid
Jana (21), kar kaže, da novinarji GSO obravnavajo kot temo, ki je dovolj polemična,
da je vredna objave v tabloidu.
Analiza stališč, izraženih v novinarskih prispevkih v različnih medijih, kaže (glej
Graf 1), da so vsi analizirani mediji prevladujoče objavili (zelo) negativno stališče do
GSO. Po deležu zelo negativnih stališč prevladujejo tabloidi, še posebej Jana, saj je
med 21 prispevki objavila kar 16 takih z zelo negativnim stališčem do GSO in štiri
z negativnim stališčem. Po deležu prispevkov, ki izražajo zelo negativno stališče do
GSO, ji sledijo televizijski program 24 ur s 44,4 % oz. štirimi prispevki od devetih,
Slovenske novice s 36,8 % oz. sedmimi prispevki od 19, brezplačni dnevnik Žurnal
24 s 33,3 % oz. tremi prispevki od devetih. Na skrajnost objavljenih stališč v tabloidih
kaže tudi majhen oz. nikakršen delež uravnoteženih prispevkov. To kaže, da so tabloidi
objavili skrajna stališča, kar je sicer značilnost tabloidnega sporočanja (Debrix 2008).
V drugih, netabloidnih medijih je bila večino objaviljenih prispevkov z negativnim
stališčem do GSO – v Delu je bilo takih prispevkov 79 % oz. 31 od 39, v Dnevniku
66,6 % oz. osem od 12 prispevkov, v Financah 66,6 % oz. šest od devetih prispevkov,
v Veru 64,2 % oz. devet od 14 prispevkov, v Primorskih novicah 61,5 % oz. osem od
13 prispevkov in na TV Slovenija 53,3 % oz. osem prispevkov z negativnim stališčem
do GSO od skupno 15 prispevkov. Ti podatki kažejo, da so tudi netabloidni mediji sicer
objavili negativno stališče do GSO, toda ne tako skrajno kot tabloidni.
Med analiziranimi mediji je največji delež prispevkov s pozitivnim stališčem do
GSO, tj. 44,4 % (štiri od devetih prispevkov), objavila Mladina.
Graf 1: Delež stališč novinarskih prispevkov o GSO glede na medije (v %),
test χ2, N = 230, sig. p < 0.001.
STA je objavila največ prispevkov, ki jih ni bilo mogoče uvrstiti v nobeno kategorijo,
saj stališče o GSO ni bilo jasno izraženo. Te prispevke so sestavljale kratke napovedi,
vesti in poročila o rednem delu vlade, parlamenta ter ministrstva za kmetijstvo, goz-
darstvo in prehrano, ki spadajo med rutinske prispevke in temeljijo na sporočilih za
odnose z mediji (Poler Kovačič 2004).
34 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 35
Karmen Erjavec, Jožica Zajc
Stališča slovenskih medijev o gensko spremenjenih organizmih
Tabela 1: Delež virov o GSO glede na medij (v %), test χ2,
N = 352, sig. p < 0.001.
Mediji
Viri o GSO
Organi EU
Nevladne
okoljske org.
Slovenski politiki
Genetiki,
biotehnologi
Tiskovne agencije
Kmetijske org.
GS-industrija
Predelovalna
industrija
Okoljski
znanstveniki
Uradniki
Države EU
Skupaj
24 ur 6,7 33,3 46,7 0 0 0 0 0 0 0 13,3 100
Delo 3,2 32,3 16,1 10,7 11,1 6,5 1,6 0 6,5 2,3 9,7 100
Dnevnik 4,2 41,7 39,9 8,3 0 4,2 0 0 0 0 1,7 100
Finance 0 34,6 11,5 0 23,1 13,1 0 10 0 0 7,7 100
Jana 0 30,4 0 3,6 0 0 7,1 10,7 32,1 16,1 0 100
Kmečki glas 2,7 27 10,8 0 18,9 24,3 0 0 5,4 2,7 8,2 100
Mladina 18,2 9,1 8 36,3 9,1 9,1 10,2 0 0 0 0 100
TV
Slovenija 5,9 41,2 5,9 9,2 11,6 0 11,8 0 2,3 0,3 11,8 100
Primorske
novice 0 39,3 28,6 7,1 7,2 3,6 0 0 0 3,5 10,7 100
Slovenske
novice 4,8 71,4 4,8 9,5 4,7 4,8 0 0 0 0 0 100
STA 15,8 23,7 21,1 10,5 15,8 5,2 0 0 0 0 7,9 100
Večer 9,7 38,6 25,8 6,5 0 6,5 0 0 0 3,2 9,7 100
Žurnal 24 5,1 36,4 18,5 8 9,4 8,2 1,4 1,4 2,3 1,7 7,6 100
Analiza virov (glej Tabelo 1) je pokazala, da so novinarji vseh analiziranih medijev
navajali največ virov iz nevladnih okoljskih organizacij, še posebej Greenpeace in Inštitut
za trajnostni razvoj. V deležu virov, ki so jih novinarji posameznih medijev navajali v
prispevkih o GSO, prevladujejo slovenski politični viri, kamor spadajo vladni politiki,
predvsem ministra za kmetijstvo (Milan Pogačnik in Dejan Židan), med posameznimi
politiki pa Cveta Zalokar Oražem. Glede na posamezne vire je največji delež znanstve-
nikov na področju okoljevarstva in ekološkega kmetovanja navedla revija Jana.
Drugi mediji so vključevali največ virov iz nevladnih okoljskih organizacij. Dnevnik
je na primer objavil 41,7 % takih virov oz. deset od 24 objavljenih virov, TV Slovenija
41,2 % oz. sedem od 17 virov, Primorske novice 39,3 % oz. 11 od 28 virov, Večer 38,6
% oz. 12 od 31 virov, Finance 34,6 % oz. devet od 26 virov, Delo 32,3 % oz. 20 od 62
virov in Kmečki glas 27 % deset od 37 virov, ki so bili predstavniki nevladnih okoljskih
organizacij. To dokazuje, da so si nevladne okoljske organizacije zagotovile dostop do
novinarjev.
Tudi pri navajanju virov izstopa Mladina, ki je objavila največji delež znanstvenih
virov na področju biotehnologije in genetike, in sicer 36,6 % oz. štiri od 11, ni pa upo-
rabila nobenega znanstvenega vira s področja okoljevarstva in ekološkega kmetovanja.
Teh virov je največ objavila Jana (32,1 % oz. devet od 28).
Tabela 2: Delež medijskih prispevkov o GSO po posameznih organizmih (v %),
test χ2, N = 230, sig. p < 0.001.
Mediji Vrsta organizmov
GSO na splošno GS-živali GS-rastline GS-hrana Skupaj
24 ur 10,1 5 29,4 55,5 100
Delo 50 9,7 30,6 9,7 100
Dnevnik 54,1 0 41,7 4,2 100
Finance 42,2 0 34,6 23,2 100
Jana 17,9 3,6 21,4 57,1 100
Kmečki glas 21,9 0 50 28,1 100
Mladina 61,4 0 27,3 11,3 100
TV Slovenija 74 0 5,9 20,1 100
Primorske novice 35,7 3,6 28,6 32,1 100
Slovenske novice 18,3 0 23,8 57,9 100
STA 57,9 0 21,1 21 100
Večer 48,4 0 22,6 29 100
Žurnal 24 35,7 7,1 28,6 28,6 100
Tabela 2 kaže, da so mediji na različne načine tematizirali posamezne GSO, vsi pa
so najmanj pozornosti namenili GS-živalim. Tabloidni mediji so prevladujoče temati-
zirali GS-hrano: Jana je o GS-hrani objavila 12 prispevkov od 21, dnevnoinformativna
oddaja 24 ur pet od devetih, Slovenske novice 11 od 19. Kmečki glas je pričakovano
največ prispevkov objavil o GS-rastlinah/-pridelkih, in sicer 11 od 22. Preomediji so
prevladujoče tematizirali GSO na splošno.
34 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 35
Karmen Erjavec, Jožica Zajc
Stališča slovenskih medijev o gensko spremenjenih organizmih
Tabela 1: Delež virov o GSO glede na medij (v %), test χ2,
N = 352, sig. p < 0.001.
Mediji
Viri o GSO
Organi EU
Nevladne
okoljske org.
Slovenski politiki
Genetiki,
biotehnologi
Tiskovne agencije
Kmetijske org.
GS-industrija
Predelovalna
industrija
Okoljski
znanstveniki
Uradniki
Države EU
Skupaj
24 ur 6,7 33,3 46,7 0 0 0 0 0 0 0 13,3 100
Delo 3,2 32,3 16,1 10,7 11,1 6,5 1,6 0 6,5 2,3 9,7 100
Dnevnik 4,2 41,7 39,9 8,3 0 4,2 0 0 0 0 1,7 100
Finance 0 34,6 11,5 0 23,1 13,1 0 10 0 0 7,7 100
Jana 0 30,4 0 3,6 0 0 7,1 10,7 32,1 16,1 0 100
Kmečki glas 2,7 27 10,8 0 18,9 24,3 0 0 5,4 2,7 8,2 100
Mladina 18,2 9,1 8 36,3 9,1 9,1 10,2 0 0 0 0 100
TV
Slovenija 5,9 41,2 5,9 9,2 11,6 0 11,8 0 2,3 0,3 11,8 100
Primorske
novice 0 39,3 28,6 7,1 7,2 3,6 0 0 0 3,5 10,7 100
Slovenske
novice 4,8 71,4 4,8 9,5 4,7 4,8 0 0 0 0 0 100
STA 15,8 23,7 21,1 10,5 15,8 5,2 0 0 0 0 7,9 100
Večer 9,7 38,6 25,8 6,5 0 6,5 0 0 0 3,2 9,7 100
Žurnal 24 5,1 36,4 18,5 8 9,4 8,2 1,4 1,4 2,3 1,7 7,6 100
Analiza virov (glej Tabelo 1) je pokazala, da so novinarji vseh analiziranih medijev
navajali največ virov iz nevladnih okoljskih organizacij, še posebej Greenpeace in Inštitut
za trajnostni razvoj. V deležu virov, ki so jih novinarji posameznih medijev navajali v
prispevkih o GSO, prevladujejo slovenski politični viri, kamor spadajo vladni politiki,
predvsem ministra za kmetijstvo (Milan Pogačnik in Dejan Židan), med posameznimi
politiki pa Cveta Zalokar Oražem. Glede na posamezne vire je največji delež znanstve-
nikov na področju okoljevarstva in ekološkega kmetovanja navedla revija Jana.
Drugi mediji so vključevali največ virov iz nevladnih okoljskih organizacij. Dnevnik
je na primer objavil 41,7 % takih virov oz. deset od 24 objavljenih virov, TV Slovenija
41,2 % oz. sedem od 17 virov, Primorske novice 39,3 % oz. 11 od 28 virov, Večer 38,6
% oz. 12 od 31 virov, Finance 34,6 % oz. devet od 26 virov, Delo 32,3 % oz. 20 od 62
virov in Kmečki glas 27 % deset od 37 virov, ki so bili predstavniki nevladnih okoljskih
organizacij. To dokazuje, da so si nevladne okoljske organizacije zagotovile dostop do
novinarjev.
Tudi pri navajanju virov izstopa Mladina, ki je objavila največji delež znanstvenih
virov na področju biotehnologije in genetike, in sicer 36,6 % oz. štiri od 11, ni pa upo-
rabila nobenega znanstvenega vira s področja okoljevarstva in ekološkega kmetovanja.
Teh virov je največ objavila Jana (32,1 % oz. devet od 28).
Tabela 2: Delež medijskih prispevkov o GSO po posameznih organizmih (v %),
test χ2, N = 230, sig. p < 0.001.
Mediji Vrsta organizmov
GSO na splošno GS-živali GS-rastline GS-hrana Skupaj
24 ur 10,1 5 29,4 55,5 100
Delo 50 9,7 30,6 9,7 100
Dnevnik 54,1 0 41,7 4,2 100
Finance 42,2 0 34,6 23,2 100
Jana 17,9 3,6 21,4 57,1 100
Kmečki glas 21,9 0 50 28,1 100
Mladina 61,4 0 27,3 11,3 100
TV Slovenija 74 0 5,9 20,1 100
Primorske novice 35,7 3,6 28,6 32,1 100
Slovenske novice 18,3 0 23,8 57,9 100
STA 57,9 0 21,1 21 100
Večer 48,4 0 22,6 29 100
Žurnal 24 35,7 7,1 28,6 28,6 100
Tabela 2 kaže, da so mediji na različne načine tematizirali posamezne GSO, vsi pa
so najmanj pozornosti namenili GS-živalim. Tabloidni mediji so prevladujoče temati-
zirali GS-hrano: Jana je o GS-hrani objavila 12 prispevkov od 21, dnevnoinformativna
oddaja 24 ur pet od devetih, Slovenske novice 11 od 19. Kmečki glas je pričakovano
največ prispevkov objavil o GS-rastlinah/-pridelkih, in sicer 11 od 22. Preomediji so
prevladujoče tematizirali GSO na splošno.
36 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 37
Karmen Erjavec, Jožica Zajc
Stališča slovenskih medijev o gensko spremenjenih organizmih
Tabela 3: Najpogostejše kategorije tveganj, ki so jih navedli viri, N = 352.
Okoljsko tveganje Politično tveganje
Skupaj okoljsko tveganje 97 Skupaj politično tveganje 87
Manjša biološka raznovrstnost 32 Pomanjkanje ustrezne regulacije v EU 45
Znanstvena negotovost 31 Neupoštevanje javnega mnenja 12
Okoljsko tveganje na splošno 15 Politično tveganje na splošno 9
Onesnaženje obstoječih rastlin 11 Pritisk bogatih držav (ZDA) 8
Delovanje vplivnih neevropskih institucij 6
Dejanja posameznih vlad držav članic EU 4
Zdravstveno tveganje Ekonomsko tveganje
Skupaj zdravstveno tveganje 67 Skupaj finančno tveganje 61
Slabša prehranska varnost populacije 31 Odvisnost od agrokemičnih multinacionalk 33
Zdravstveno tveganje na splošno 21 Izguba statusa ekološkega pridelovalca 12
Večja odpornosti do antibiotikov 5 Izguba izvoznih trgov 9
Alergijske reakcije na hrano 4 Finančno tveganje na splošno 2
Od 352 virov jih je kar 312 oz. 88,6 % navedlo štiri različna tveganja. Med njimi so
viri najpogosteje navajali okoljsko tveganje (27,6 % vseh objavljenih virov), pri čemer
so najpogosteje izpostavili znanstveno negotovost in manjšo biološko raznovrstnost.
Po številu navajanja sledi politično tveganje (24,7 %), zlasti pomanjkanje ustrezne re-
gulacije znotraj EU. Pri zdravstvenem tveganju (19,0 %) se najpogosteje omenja slabša
prehranska varnost populacije. Pri nančnem tveganju (17,3 %) prevladuje odvisnost
držav in kmetov od agrokemičnih multinacionalnih podjetij, ki se ne nanaša na sloven-
ske kmete, ampak predvsem na kmete nerazvitih držav, in izguba statusa ekološkega
pridelovalca, ki pa se nanaša izključno na slovenske kmete.
Tabela 4: Najpogostejše kategorije koristi, ki so jih navedli viri, N = 352.
Okoljska korist Ekonomska korist
Skupaj okoljska korist 19 Skupaj finančna korist 11
Manjša onesnaženost 12 Cenejša proizvodnja 5
Odpornost na sušo 4 Večji dobiček 3
Manjša raba kemičnih sredstev 3 Večja učinkovitost 2
Zdravstvena korist Znanstvena korist
Skupaj zdravstvena korist 6 Skupaj znanstvena korist 4
Nova zdravila 4 Razvoj in napredek znanosti 4
Rešitev medicinskih težav 2
Med 352 viri je 40 virov oz. 11,4 % navedlo koristi. Najpogosteje so navedli okoljsko
korist (5,4 % vseh virov), pri kateri prevladujejo manjša onesnaženost in manjša raba
kemičnih sredstev ter odpornost na sušo. Na drugem mestu je ekonomska korist (3,1
%), pri čemer prevladujeta cenejša proizvodnja in večji dobiček. Pri zdravstvenih ko-
ristih (1,7 %) so navajali zlasti nova biološka zdravila in GSO predstavljali kot ključno
rešitev medicinskih težav. Kot največjo znanstveno koristnost so viri navedli razvoj
in napredek znanosti. V to kategorijo spadajo predvsem tisti viri, ki so ob obletnici
delovanja Nacionalnega inštituta za biologijo predstavili razvoj biotehnološke znanosti.
Tabela 5: Deleži kategorij tveganja/koristi, ki so jih navedli viri v analiziranih
medijih, test χ2, N = 352, sig. p < 0.001.
Mediji
Tveganja Koristi
Skupaj
Okoljsko
tveganje
Ekonomsko
tveganje
Zdravstveno
tveganje
Politično
tveganje
Okoljska
korist
Ekonomska
korist
Znanstvena
korist
Zdravstvena
korist
24 ur 33,3 3,6 40 13,3 4,7 2 0 3,1 100
Delo 46,8 8,1 4,8 25,6 6,7 2,6 2,2 3,2 100
Dnevnik 37,5 16,3 5,4 32,2 7,1 0 1,5 0 100
Finance 50 23,1 11,5 11,6 0 3,8 0 0 100
Jana 46,4 3,6 42,8 3,6 0 0 3,6 0 100
Kmečki glas 45,9 10,8 16,2 22,3 4,8 0 0 0 100
Mladina 9,1 9 0 27,3 27,3 27,3 0 0 100
TV Slovenija 35,4 11,8 23,5 11,8 3,2 0 5,9 8,4 100
Primorske novice 60,7 3,6 28,6 7,1 0 0 0 0 100
Slovenske novice 52,4 4,8 37,5 4,8 0,5 0 0 0 100
STA 39,6 4,5 13,8 28,7 2,3 3,8 5,2 2,1 100
Večer 41,9 3,2 9,6 32,3 0 0 6,5 6,5 100
Žurnal 24 43,2 8,8 18,2 19,9 2,6 1,1 4,5 1,7 100
Tabela 5 kaže, da so v vseh medijih prevladovali viri, ki so tematizirali tveganja
GSO. Edina izjema je bil politični tednik Mladina, ki je objavil vire, ki so prevladujoče
tematizirali okoljske (trije viri) in ekonomske (trije viri) koristi, na področju tveganja pa
predvsem politično tveganje (trije viri). Iz tabele lahko tudi razberemo, da so tabloidni
mediji prevladujoče navajali vire, ki so v ospredje postavljali okoljsko in zdravstveno
tveganje. Tako je dnevnoinformativni televizijski program 24 ur objavil šest virov (40
%), ki so tematizirali zdravstveno tveganje, in pet takih (33,3 %), ki so tematizirali
okoljsko tveganje. Jana je objavila 13 virov (46,6 %), ki so tematizirali okoljsko tve-
ganje, in 12 virov (42,8 %) s tematizacijo zdravstvenega tveganja. Slovenske novice
so objavile 11 virov (52,4 %), ki so obravnavali okoljsko tveganje, in osem takih, ki so
obravnavali zdravstveno tveganje. Finance kot poslovni dnevnik je pričakovano objavil
največji delež virov, ki obravnavajo ekonomsko tveganje (šest virov oz. 23,1 %). Drugi
mediji poleg okoljskega v ospredje postavljajo politično tveganje.
36 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 37
Karmen Erjavec, Jožica Zajc
Stališča slovenskih medijev o gensko spremenjenih organizmih
Tabela 3: Najpogostejše kategorije tveganj, ki so jih navedli viri, N = 352.
Okoljsko tveganje Politično tveganje
Skupaj okoljsko tveganje 97 Skupaj politično tveganje 87
Manjša biološka raznovrstnost 32 Pomanjkanje ustrezne regulacije v EU 45
Znanstvena negotovost 31 Neupoštevanje javnega mnenja 12
Okoljsko tveganje na splošno 15 Politično tveganje na splošno 9
Onesnaženje obstoječih rastlin 11 Pritisk bogatih držav (ZDA) 8
Delovanje vplivnih neevropskih institucij 6
Dejanja posameznih vlad držav članic EU 4
Zdravstveno tveganje Ekonomsko tveganje
Skupaj zdravstveno tveganje 67 Skupaj finančno tveganje 61
Slabša prehranska varnost populacije 31 Odvisnost od agrokemičnih multinacionalk 33
Zdravstveno tveganje na splošno 21 Izguba statusa ekološkega pridelovalca 12
Večja odpornosti do antibiotikov 5 Izguba izvoznih trgov 9
Alergijske reakcije na hrano 4 Finančno tveganje na splošno 2
Od 352 virov jih je kar 312 oz. 88,6 % navedlo štiri različna tveganja. Med njimi so
viri najpogosteje navajali okoljsko tveganje (27,6 % vseh objavljenih virov), pri čemer
so najpogosteje izpostavili znanstveno negotovost in manjšo biološko raznovrstnost.
Po številu navajanja sledi politično tveganje (24,7 %), zlasti pomanjkanje ustrezne re-
gulacije znotraj EU. Pri zdravstvenem tveganju (19,0 %) se najpogosteje omenja slabša
prehranska varnost populacije. Pri nančnem tveganju (17,3 %) prevladuje odvisnost
držav in kmetov od agrokemičnih multinacionalnih podjetij, ki se ne nanaša na sloven-
ske kmete, ampak predvsem na kmete nerazvitih držav, in izguba statusa ekološkega
pridelovalca, ki pa se nanaša izključno na slovenske kmete.
Tabela 4: Najpogostejše kategorije koristi, ki so jih navedli viri, N = 352.
Okoljska korist Ekonomska korist
Skupaj okoljska korist 19 Skupaj finančna korist 11
Manjša onesnaženost 12 Cenejša proizvodnja 5
Odpornost na sušo 4 Večji dobiček 3
Manjša raba kemičnih sredstev 3 Večja učinkovitost 2
Zdravstvena korist Znanstvena korist
Skupaj zdravstvena korist 6 Skupaj znanstvena korist 4
Nova zdravila 4 Razvoj in napredek znanosti 4
Rešitev medicinskih težav 2
Med 352 viri je 40 virov oz. 11,4 % navedlo koristi. Najpogosteje so navedli okoljsko
korist (5,4 % vseh virov), pri kateri prevladujejo manjša onesnaženost in manjša raba
kemičnih sredstev ter odpornost na sušo. Na drugem mestu je ekonomska korist (3,1
%), pri čemer prevladujeta cenejša proizvodnja in večji dobiček. Pri zdravstvenih ko-
ristih (1,7 %) so navajali zlasti nova biološka zdravila in GSO predstavljali kot ključno
rešitev medicinskih težav. Kot največjo znanstveno koristnost so viri navedli razvoj
in napredek znanosti. V to kategorijo spadajo predvsem tisti viri, ki so ob obletnici
delovanja Nacionalnega inštituta za biologijo predstavili razvoj biotehnološke znanosti.
Tabela 5: Deleži kategorij tveganja/koristi, ki so jih navedli viri v analiziranih
medijih, test χ2, N = 352, sig. p < 0.001.
Mediji
Tveganja Koristi
Skupaj
Okoljsko
tveganje
Ekonomsko
tveganje
Zdravstveno
tveganje
Politično
tveganje
Okoljska
korist
Ekonomska
korist
Znanstvena
korist
Zdravstvena
korist
24 ur 33,3 3,6 40 13,3 4,7 2 0 3,1 100
Delo 46,8 8,1 4,8 25,6 6,7 2,6 2,2 3,2 100
Dnevnik 37,5 16,3 5,4 32,2 7,1 0 1,5 0 100
Finance 50 23,1 11,5 11,6 0 3,8 0 0 100
Jana 46,4 3,6 42,8 3,6 0 0 3,6 0 100
Kmečki glas 45,9 10,8 16,2 22,3 4,8 0 0 0 100
Mladina 9,1 9 0 27,3 27,3 27,3 0 0 100
TV Slovenija 35,4 11,8 23,5 11,8 3,2 0 5,9 8,4 100
Primorske novice 60,7 3,6 28,6 7,1 0 0 0 0 100
Slovenske novice 52,4 4,8 37,5 4,8 0,5 0 0 0 100
STA 39,6 4,5 13,8 28,7 2,3 3,8 5,2 2,1 100
Večer 41,9 3,2 9,6 32,3 0 0 6,5 6,5 100
Žurnal 24 43,2 8,8 18,2 19,9 2,6 1,1 4,5 1,7 100
Tabela 5 kaže, da so v vseh medijih prevladovali viri, ki so tematizirali tveganja
GSO. Edina izjema je bil politični tednik Mladina, ki je objavil vire, ki so prevladujoče
tematizirali okoljske (trije viri) in ekonomske (trije viri) koristi, na področju tveganja pa
predvsem politično tveganje (trije viri). Iz tabele lahko tudi razberemo, da so tabloidni
mediji prevladujoče navajali vire, ki so v ospredje postavljali okoljsko in zdravstveno
tveganje. Tako je dnevnoinformativni televizijski program 24 ur objavil šest virov (40
%), ki so tematizirali zdravstveno tveganje, in pet takih (33,3 %), ki so tematizirali
okoljsko tveganje. Jana je objavila 13 virov (46,6 %), ki so tematizirali okoljsko tve-
ganje, in 12 virov (42,8 %) s tematizacijo zdravstvenega tveganja. Slovenske novice
so objavile 11 virov (52,4 %), ki so obravnavali okoljsko tveganje, in osem takih, ki so
obravnavali zdravstveno tveganje. Finance kot poslovni dnevnik je pričakovano objavil
največji delež virov, ki obravnavajo ekonomsko tveganje (šest virov oz. 23,1 %). Drugi
mediji poleg okoljskega v ospredje postavljajo politično tveganje.
38 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 39
Karmen Erjavec, Jožica Zajc
Stališča slovenskih medijev o gensko spremenjenih organizmih
Tabela 6: Deleži virov glede na kategorijo tveganja/koristi,
test χ2, N = 352, sig. p < 0.001.
Mediji
Tveganja Koristi
Skupaj
Okoljsko
tveganje
Ekonomsko
tveganje
Zdravstveno
tveganje
Politično
tveganje
Okoljska
korist
Ekonomska
korist
Znanstvena
korist
Zdravstvena
korist
Organi EU 16,7 0 0 72,2 5,6 5,5 0 0 100
Nevladne
okoljske org. 50 7,8 28,1 13,3 0 0 0,8 0 100
Slovenski
politiki 32,3 12,3 15,4 35,4 0 0 1,5 3,1 100
Genetiki,
biotehnologi 14,3 0 7,1 3,6 28,6 7,1 35,7 3,6 100
Tiskovne
agencije 30,3 21,2 21,2 24,2 3,1 0 0 0 100
Kmetijske
organizacije 65,5 17,2 3,5 6,9 6,9 0 0 0 100
Vlade drugih
držav EU 70,4 0 11,1 18,5 0 0 0 0 100
Tabela 7 kaže, da so viri s strani organov EU prevladujoče tematizirali politično
tveganje; takih je bilo 72,2 % oz. 13 virov. Nevladne okoljske organizacije so pričako-
vano prevladujoče obravnavale okoljsko tveganje (50 % oz. 64 virov), slovenski politiki
politično tveganje (35,4 % oz. 23 virov), znanstveniki na področju biotehnologije in
genetike pa znanstvene koristi (35,7 % oz. 10 virov). Tiskovne agencije (30,3 % oz. 10
virov), kmetijske organizacije (65,5 % oz. 19 virov) in vlade drugih držav EU (70,4 %
oz. 19 virov) so obravnavale predvsem okoljsko tveganje.
6 Diskusija in zaključek
Prva ugotovitev raziskave je razmeroma velika pozornost, ki so jo mediji oz. no-
vinarji namenili GSO. Glede na raziskave o pokritosti znanosti in kmetijsko-živilskih
tem v slovenskih medijih (npr. Prpič 2006) ter nepridelavo GS-rastlin v Sloveniji so
analizirani slovenski mediji objavili razmeroma veliko število novinarskih prispevkov
o GSO. To pomeni, da novinarji GSO razumejo kot družbeno pomembno temo in kot
tisto, ki pritegne pozornost občinstva. Razmeroma veliko prispevkov so objavili tako
netabloidni, npr. Delo in Dnevnik, kot tudi tabloidni mediji, npr. Jana in Slovenske
novice. Razmeroma veliko število prispevkov v tabloidnih medijih tudi dokazuje, da
tudi novinarji tabloidnih medijev to temo razumejo kot dovolj kontroverzno in senza-
cionalistično, da je vredna objave v tabloidnem mediju.
Druga ključna ugotovitev je, da imajo analizirani mediji prevladujoče (zelo) nega-
tivno stališče do GSO. Pričakovano po deležu prispevkov z zelo negativnim stališčem
prevladujejo tabloidni mediji, ki prevladujoče objavljajo kontroverzna stališča o GSO
(Maeseele in Schuurman 2008). Med analiziranimi mediji izstopa Mladina, v kateri
je bilo skoraj polovica prispevkov s pozivnim stališčem do GSO. Mladina je bila tudi
edina, ki je objavila razmeroma veliko virov s področja biotehnologije in genetike ter
agrokemične industrije (Monsanto), ki imajo izrazito pozitivno stališče do GSO. To si
lahko pojasnimo z željo po objavi raznolikih stališč do GSO.
Tretja ključna ugotovitev raziskave je, da so novinarji vseh analiziranih medijev
prevladujoče navajali vire iz nevladnih okoljskih organizacij. Slovenske in mednarodne
okoljske nevladne organizacije so postale profesionalne v smislu rednega posredovanja
»informacijske podpore« medijem in (so)oblikovanja medijske agende. Tem organiza-
cijam je uspelo, da so jih novinarji prepoznali kot ključni vir interpretacij dogajanja na
področju GSO. Drugi ključni vir so slovenski politiki (vlada, državni zbor z organi,
posamezni politiki), ki so rutinski vir in imajo v medijih uveljavljen strateški položaj
(Erjavec in Poler Kovačič 2004). Kot viri informacij o GSO organi EU ne igrajo po-
membne vloge, kljub temu da se na ravni EU organizirajo številni dogodki na temo
GSO, obenem pa Evropska komisija na tem področju ponuja rezultate številnih raz-
iskav (Kessler in Economidis 2001). Očitno jih ne zna na primeren način predstaviti
novinarjem.
Četrta ugotovitev je, da so analizirani slovenski mediji prevladujoče tematizirali
GSO na splošno, najmanj pozornosti pa so namenili GS-živalim. To si lahko razlagamo
z nerazširjenostjo in s tem neproblematiziranostjo gojenja GS-živali (izjema je tema-
tizacija problema kloniranja živali, predvsem polemike o klonirani ovci Dolly, ki pa
so potekale več kot desetletje pred našo raziskavo (1996)). Pri tem izstopajo tabloidni
mediji, ki so prevladujoče tematizirali GS-hrano, drugi mediji pa so uporabljali kar
nadpomenko GSO za vse GS-rabe. Osredotočenost tabloidnih medijev na GS-hrano
si lahko razlagamo s strategijo tabloidov, da je obravnava čim bliže življenjskim izku-
šnjam članov občinstva (Maeseele in Schuurman 2008). To potrjuje tudi podatek, da
so tabloidi v ospredje postavili zdravstveno tveganje, in ne okoljsko kot drugi mediji.
Ker je zdravje ključna vrednota Slovencev (Boljka in Rakar 2009; Hlebec in dr. 2010),
so tabloidi z uokvirjanjem GSO kot zdravstvenega tveganja pri članih občinstva lažje
ustvarili vtis nevarnosti in zaskrbljenosti.
Peti ključni rezultat raziskave je, da so analizirani slovenski mediji prevladujoče
tematizirali različna tveganja. Med njimi prevladujejo okoljsko tveganje, še posebej
pa znanstvena negotovost in manjša biološka raznovrstnost. Po številu navajanja sledi
politično tveganje, med katerim prevladuje pomanjkanje ustrezne regulacije znotraj
EU. Delno lahko to pripišemo sprejetju Zakona o soobstoju gensko spremenjenih
rastlin z drugimi kmetijskimi rastlinami (2009) in predlogu uredbe, na podlagi katere
bi se v prihodnje vsaka članica lahko sama odločila, ali bo na svojem ozemlju dovo-
lila pridelovati GS-rastline. Pri zdravstvenem tveganju prevladuje slabša prehranska
varnost populacije. Pri nančnem tveganju sta v ospredju odvisnost držav in kmetov
od agrokemičnih multinacionalnih podjetij in izguba statusa ekološkega pridelovalca.
Med koristmi prevladujejo okoljska, predvsem manjša onesnaženost in raba kemičnih
sredstev ter odpornost na sušo. To je pričakovano, saj sta onesnaženost in suša po-
38 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 39
Karmen Erjavec, Jožica Zajc
Stališča slovenskih medijev o gensko spremenjenih organizmih
Tabela 6: Deleži virov glede na kategorijo tveganja/koristi,
test χ2, N = 352, sig. p < 0.001.
Mediji
Tveganja Koristi
Skupaj
Okoljsko
tveganje
Ekonomsko
tveganje
Zdravstveno
tveganje
Politično
tveganje
Okoljska
korist
Ekonomska
korist
Znanstvena
korist
Zdravstvena
korist
Organi EU 16,7 0 0 72,2 5,6 5,5 0 0 100
Nevladne
okoljske org. 50 7,8 28,1 13,3 0 0 0,8 0 100
Slovenski
politiki 32,3 12,3 15,4 35,4 0 0 1,5 3,1 100
Genetiki,
biotehnologi 14,3 0 7,1 3,6 28,6 7,1 35,7 3,6 100
Tiskovne
agencije 30,3 21,2 21,2 24,2 3,1 0 0 0 100
Kmetijske
organizacije 65,5 17,2 3,5 6,9 6,9 0 0 0 100
Vlade drugih
držav EU 70,4 0 11,1 18,5 0 0 0 0 100
Tabela 7 kaže, da so viri s strani organov EU prevladujoče tematizirali politično
tveganje; takih je bilo 72,2 % oz. 13 virov. Nevladne okoljske organizacije so pričako-
vano prevladujoče obravnavale okoljsko tveganje (50 % oz. 64 virov), slovenski politiki
politično tveganje (35,4 % oz. 23 virov), znanstveniki na področju biotehnologije in
genetike pa znanstvene koristi (35,7 % oz. 10 virov). Tiskovne agencije (30,3 % oz. 10
virov), kmetijske organizacije (65,5 % oz. 19 virov) in vlade drugih držav EU (70,4 %
oz. 19 virov) so obravnavale predvsem okoljsko tveganje.
6 Diskusija in zaključek
Prva ugotovitev raziskave je razmeroma velika pozornost, ki so jo mediji oz. no-
vinarji namenili GSO. Glede na raziskave o pokritosti znanosti in kmetijsko-živilskih
tem v slovenskih medijih (npr. Prpič 2006) ter nepridelavo GS-rastlin v Sloveniji so
analizirani slovenski mediji objavili razmeroma veliko število novinarskih prispevkov
o GSO. To pomeni, da novinarji GSO razumejo kot družbeno pomembno temo in kot
tisto, ki pritegne pozornost občinstva. Razmeroma veliko prispevkov so objavili tako
netabloidni, npr. Delo in Dnevnik, kot tudi tabloidni mediji, npr. Jana in Slovenske
novice. Razmeroma veliko število prispevkov v tabloidnih medijih tudi dokazuje, da
tudi novinarji tabloidnih medijev to temo razumejo kot dovolj kontroverzno in senza-
cionalistično, da je vredna objave v tabloidnem mediju.
Druga ključna ugotovitev je, da imajo analizirani mediji prevladujoče (zelo) nega-
tivno stališče do GSO. Pričakovano po deležu prispevkov z zelo negativnim stališčem
prevladujejo tabloidni mediji, ki prevladujoče objavljajo kontroverzna stališča o GSO
(Maeseele in Schuurman 2008). Med analiziranimi mediji izstopa Mladina, v kateri
je bilo skoraj polovica prispevkov s pozivnim stališčem do GSO. Mladina je bila tudi
edina, ki je objavila razmeroma veliko virov s področja biotehnologije in genetike ter
agrokemične industrije (Monsanto), ki imajo izrazito pozitivno stališče do GSO. To si
lahko pojasnimo z željo po objavi raznolikih stališč do GSO.
Tretja ključna ugotovitev raziskave je, da so novinarji vseh analiziranih medijev
prevladujoče navajali vire iz nevladnih okoljskih organizacij. Slovenske in mednarodne
okoljske nevladne organizacije so postale profesionalne v smislu rednega posredovanja
»informacijske podpore« medijem in (so)oblikovanja medijske agende. Tem organiza-
cijam je uspelo, da so jih novinarji prepoznali kot ključni vir interpretacij dogajanja na
področju GSO. Drugi ključni vir so slovenski politiki (vlada, državni zbor z organi,
posamezni politiki), ki so rutinski vir in imajo v medijih uveljavljen strateški položaj
(Erjavec in Poler Kovačič 2004). Kot viri informacij o GSO organi EU ne igrajo po-
membne vloge, kljub temu da se na ravni EU organizirajo številni dogodki na temo
GSO, obenem pa Evropska komisija na tem področju ponuja rezultate številnih raz-
iskav (Kessler in Economidis 2001). Očitno jih ne zna na primeren način predstaviti
novinarjem.
Četrta ugotovitev je, da so analizirani slovenski mediji prevladujoče tematizirali
GSO na splošno, najmanj pozornosti pa so namenili GS-živalim. To si lahko razlagamo
z nerazširjenostjo in s tem neproblematiziranostjo gojenja GS-živali (izjema je tema-
tizacija problema kloniranja živali, predvsem polemike o klonirani ovci Dolly, ki pa
so potekale več kot desetletje pred našo raziskavo (1996)). Pri tem izstopajo tabloidni
mediji, ki so prevladujoče tematizirali GS-hrano, drugi mediji pa so uporabljali kar
nadpomenko GSO za vse GS-rabe. Osredotočenost tabloidnih medijev na GS-hrano
si lahko razlagamo s strategijo tabloidov, da je obravnava čim bliže življenjskim izku-
šnjam članov občinstva (Maeseele in Schuurman 2008). To potrjuje tudi podatek, da
so tabloidi v ospredje postavili zdravstveno tveganje, in ne okoljsko kot drugi mediji.
Ker je zdravje ključna vrednota Slovencev (Boljka in Rakar 2009; Hlebec in dr. 2010),
so tabloidi z uokvirjanjem GSO kot zdravstvenega tveganja pri članih občinstva lažje
ustvarili vtis nevarnosti in zaskrbljenosti.
Peti ključni rezultat raziskave je, da so analizirani slovenski mediji prevladujoče
tematizirali različna tveganja. Med njimi prevladujejo okoljsko tveganje, še posebej
pa znanstvena negotovost in manjša biološka raznovrstnost. Po številu navajanja sledi
politično tveganje, med katerim prevladuje pomanjkanje ustrezne regulacije znotraj
EU. Delno lahko to pripišemo sprejetju Zakona o soobstoju gensko spremenjenih
rastlin z drugimi kmetijskimi rastlinami (2009) in predlogu uredbe, na podlagi katere
bi se v prihodnje vsaka članica lahko sama odločila, ali bo na svojem ozemlju dovo-
lila pridelovati GS-rastline. Pri zdravstvenem tveganju prevladuje slabša prehranska
varnost populacije. Pri nančnem tveganju sta v ospredju odvisnost držav in kmetov
od agrokemičnih multinacionalnih podjetij in izguba statusa ekološkega pridelovalca.
Med koristmi prevladujejo okoljska, predvsem manjša onesnaženost in raba kemičnih
sredstev ter odpornost na sušo. To je pričakovano, saj sta onesnaženost in suša po-
40 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 41
Karmen Erjavec, Jožica Zajc
Stališča slovenskih medijev o gensko spremenjenih organizmih
membna problema slovenskega in evropskega kmetijstva (Erjavec in Erjavec 2009).
Na drugem mestu je nančna korist, pri čemer prevladujeta cenejša proizvodnja in
večji dobiček. V okviru znanstvene koristi so viri navedli razvoj in napredek znano-
sti, v okviru zdravstvene pa nova biološka zdravila in GSO predstavljali kot rešitev
medicinskih težav.
Analiza posameznih virov je pokazala, da so viri s strani organov EU in slovenskih
politikov prevladujoče tematizirali politično tveganje, nevladne okoljske organizacije,
kmetijske organizacije in vlade drugih držav EU so prevladujoče obravnavale okoljsko
tveganje, znanstveniki na področju biotehnologije in genetike pa znanstvene koristi.
Večina virov je torej tematizirala tveganje, tudi viri s strani uradnih političnih in
kmetijskih inštitucij. To nakazuje, da je uradna slovenska (kmetijska) politika proti
uvedbi GSO v Sloveniji.
Ali analiza slovenskih novičarskih medijev na kakršenkoli način zrcali dejansko
mnenje Slovencev? Če apliciramo ključno in splošno sprejeto idejo prednostnega tema-
tiziranja, tj. mediji ne določajo, kako naj ljudje razmišljajo, ampak o čem (McCombs
in Shaw 1972), lahko trdimo, da mediji oblikujejo kontekst, v katerem državljani raz-
mišljamo o GSO; ponujajo samo določen pogled in omejujejo raznolikost informacij,
na podlagi katerih si lahko člani občinstva oblikujemo svoje stališče. Naša raziskava
je razkrila tudi razkorak med medijskim pokrivanjem in javnim mnenjem. Slovenski
mediji so prevladujoče tematizirali okoljsko tveganje, obstoječe evropsko (npr. Gaskell
in dr. 2003; Bonny 2003; European commision 2005, 2010; Koivisto Hursti in Ma-
gnusson 2002) in slovensko javno mnenje (UMANOTERA 2002; Kirinčič in Tivadar
2005; Zveza potrošnikov Slovenije 2007a, 2007b) pa v ospredje postavljata zdravstveno
tveganje. Razlog lahko iščemo v medijskem osredotočanju na vire okoljskih nevladnih
organizacij, ki so tematizirale okoljsko tveganje.
Raziskava je odprla vprašanje, kako na prevladujoče negativno stališče do GSO,
izraženo v analiziranih novinarskih prispevkih, vplivajo osebna stališča novinarjev
in urednikov do GSO. Poleg tega bi bilo treba v prihodnosti raziskati, ali imajo mediji
oz. uredništva jasno oblikovano stališče do tako vroče teme, kot je uvedba pridelave
GS-rastlin v Sloveniji. Ker novinarji pišejo o kompleksni temi, kot sta biotehnologija
in GSO, bi bilo smiselno poiskati odgovor na vprašanje, kolikšno je znanje novinarjev
in urednikov na tem področju.
Literatura
Batrinou, Anthimia, Spiliotis, Vassilis, in Sakellaris, George (2008): Acceptability of genetically
modied maize by young people. British Food Journal, 110 (3): 250–259.
Bauer, Martin W. (2002): Controversial Medical and Agrifood Biotechnology: A Cultivation
Analysis. Public Understandingof Science, 11 (2): 93–111.
Boljka, Urban, in Rakar, Tatjana (2009): Med otroštvom in odraslostjo. Ljubljana: Ministrstvo
za šolstvo in šport, Urad RS za mladino, Inštitut RS za socialno varstvo.
Bonny, Silvie (2003): Why are most Europeans opposed to GMOs? Factors explaining rejection
in France and Europe. Electronic Journal of Biotechnology, 6 (1): 50–71. Dostopno prek:
www.ejbiotechnology.info/content/vol6/issue1/full/4/ (8. 2. 2011).
Burn, Andrew, in Parker, David (2003): Analysing Media Texts. London: Continuum.
Carlson, Les (2008): Use, Misuse, and Abuse of Content Analysis for Research on the Consumer
Interest. The Journal of Consumer Affairs, 42 (1): 100–105.
Castro, Paula, in Gomes, Isabel (2006): Genetically Modied Organisms in the Portuguese
Press: them atizatio n and an cho ring. Jou r nal for the Theor y of Soci al Be hav iou r, 35 (1): 1–17.
Debrix, Francois (2008): Tabloid terror. London: Routledge.
Durant, John, Bauer, Martin W., in Gaskell, George (1998): Biotechnology in the Public Sphere:
A European Source Book. London: Science Museum Press.
Durant, John, in Linsey, Nicola (2000): The »Great GM Food Debate« – A Survey of Media
Coverage in the First Half of 1999. Parliamentary Ofce of Science and Technology, Poročilo
138. Dostopno prek: http://www.parliament.uk/post/report138.pdf (8. 2. 2011).
Erjavec, Karmen, in Erjavec, Emil (2009): Changing EU agricultural policy discourses? The
discourse analysis of Commissioner‘s speeches 2000–2007. Food policy, 34 (2): 218–226.
Erjavec, Karmen, in Poler Kovačič, Melita (2004): Rutinizacija slovenskoga novinarstva u
razdoblju društvene tranzicije. Medijska istraživanja, 10 (1): 5–21.
European Commission (2005): Special Eurobarometer 225 – Social values, science and tech-
nology. Dostopno prek: http://www.infoeuropa.ro/ieweb/imgupload/Social_Values,_Scien-
ce_and_Technology_report_00001.pdf (5. 1. 2011).
European Commission (2010): Special Eurobarometer 154 – Europeans, science and techno-
logy. Dostopno prek: http://europa.eu.int/comm/research/press/2001/pr0612en-report.pdf
(5. 1. 2011).
Ewen, Stenley W. B., in Pusztai, Arpad (1999): Effect of diets containing genetically-modied
potatoes expressing Galanthus nivalis lectin on rat small intestine The Lancet, 354 (16.
oktober): 1353–1354.
Gaskell, George, Bauer, Martin W., Durant, John, in Allum, Nicholas C. (1999): Worlds apart?
The reception of genetically modied foods in Europe and the US. Science, 285 (16. julij):
384–387.
Gaskell, George, Allum, Nick, in Stares, Sally (2003): Europeans and Biotechnology in 2002.
Eurobarometer 58.0. A report to the EC Directorate General for Research from the project
‚Life Sciences in European Society‘. 21. marec 2003. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/
public_opinion/archives/ebs/ebs_177_en.pdf (5. 1. 2010).
Gaskell, George, Stares, Sally, Allansdottir, Agnes, Allum, Nick, Corchero, Cristina, Fisc-
hler, Claude, Hampel, Jürgen, Jackson, Jonathan, Kronberger, Nicole, Mejlgaard, Niels,
Revuelta, Gemma, Schreiner, Camilla, Torgersen Helge, in Wagner, Wolfgang (2006):
Eurobarometer 64.3 – Europeans and Biotechnology in 2005: Patterns and trends. Dostopno
prek: htt p://www.ec.europa.eu/research/press/2006/pdf/pr1906_ eb_64_3_ nal_report-
-may2006_en.pdf (20. 1. 2011)
Hlebec, Valentina, Kavčič, Matic, in Filipovič Hrast, Maša (2010): Samo da bo denar in zdravje.
Ljubljana: FDV.
Hoban, Thomas J., in Kendall, Patricia A. (1993): Consumer Attitudes about Food Biotechnology.
Raleigh: North Carolina Cooperative Extension Service.
James, Clive (2009): Global Status of Commercialized Biotech/GM Crops: 2009. The rst fo-
urteen years, 1996 to 2009ISAAA Brief No. 41. ISAAA: Ithaca, NY. Dostopno prek: http://
www.isaaa.org/resources/publications/briefs/41/executivesummary/default.asp (10. 2. 2011).
40 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 41
Karmen Erjavec, Jožica Zajc
Stališča slovenskih medijev o gensko spremenjenih organizmih
membna problema slovenskega in evropskega kmetijstva (Erjavec in Erjavec 2009).
Na drugem mestu je nančna korist, pri čemer prevladujeta cenejša proizvodnja in
večji dobiček. V okviru znanstvene koristi so viri navedli razvoj in napredek znano-
sti, v okviru zdravstvene pa nova biološka zdravila in GSO predstavljali kot rešitev
medicinskih težav.
Analiza posameznih virov je pokazala, da so viri s strani organov EU in slovenskih
politikov prevladujoče tematizirali politično tveganje, nevladne okoljske organizacije,
kmetijske organizacije in vlade drugih držav EU so prevladujoče obravnavale okoljsko
tveganje, znanstveniki na področju biotehnologije in genetike pa znanstvene koristi.
Večina virov je torej tematizirala tveganje, tudi viri s strani uradnih političnih in
kmetijskih inštitucij. To nakazuje, da je uradna slovenska (kmetijska) politika proti
uvedbi GSO v Sloveniji.
Ali analiza slovenskih novičarskih medijev na kakršenkoli način zrcali dejansko
mnenje Slovencev? Če apliciramo ključno in splošno sprejeto idejo prednostnega tema-
tiziranja, tj. mediji ne določajo, kako naj ljudje razmišljajo, ampak o čem (McCombs
in Shaw 1972), lahko trdimo, da mediji oblikujejo kontekst, v katerem državljani raz-
mišljamo o GSO; ponujajo samo določen pogled in omejujejo raznolikost informacij,
na podlagi katerih si lahko člani občinstva oblikujemo svoje stališče. Naša raziskava
je razkrila tudi razkorak med medijskim pokrivanjem in javnim mnenjem. Slovenski
mediji so prevladujoče tematizirali okoljsko tveganje, obstoječe evropsko (npr. Gaskell
in dr. 2003; Bonny 2003; European commision 2005, 2010; Koivisto Hursti in Ma-
gnusson 2002) in slovensko javno mnenje (UMANOTERA 2002; Kirinčič in Tivadar
2005; Zveza potrošnikov Slovenije 2007a, 2007b) pa v ospredje postavljata zdravstveno
tveganje. Razlog lahko iščemo v medijskem osredotočanju na vire okoljskih nevladnih
organizacij, ki so tematizirale okoljsko tveganje.
Raziskava je odprla vprašanje, kako na prevladujoče negativno stališče do GSO,
izraženo v analiziranih novinarskih prispevkih, vplivajo osebna stališča novinarjev
in urednikov do GSO. Poleg tega bi bilo treba v prihodnosti raziskati, ali imajo mediji
oz. uredništva jasno oblikovano stališče do tako vroče teme, kot je uvedba pridelave
GS-rastlin v Sloveniji. Ker novinarji pišejo o kompleksni temi, kot sta biotehnologija
in GSO, bi bilo smiselno poiskati odgovor na vprašanje, kolikšno je znanje novinarjev
in urednikov na tem področju.
Literatura
Batrinou, Anthimia, Spiliotis, Vassilis, in Sakellaris, George (2008): Acceptability of genetically
modied maize by young people. British Food Journal, 110 (3): 250–259.
Bauer, Martin W. (2002): Controversial Medical and Agrifood Biotechnology: A Cultivation
Analysis. Public Understandingof Science, 11 (2): 93–111.
Boljka, Urban, in Rakar, Tatjana (2009): Med otroštvom in odraslostjo. Ljubljana: Ministrstvo
za šolstvo in šport, Urad RS za mladino, Inštitut RS za socialno varstvo.
Bonny, Silvie (2003): Why are most Europeans opposed to GMOs? Factors explaining rejection
in France and Europe. Electronic Journal of Biotechnology, 6 (1): 50–71. Dostopno prek:
www.ejbiotechnology.info/content/vol6/issue1/full/4/ (8. 2. 2011).
Burn, Andrew, in Parker, David (2003): Analysing Media Texts. London: Continuum.
Carlson, Les (2008): Use, Misuse, and Abuse of Content Analysis for Research on the Consumer
Interest. The Journal of Consumer Affairs, 42 (1): 100–105.
Castro, Paula, in Gomes, Isabel (2006): Genetically Modied Organisms in the Portuguese
Press: them atizatio n and an cho ring. Jou r nal for the Theor y of Soci al Be hav iou r, 35 (1): 1–17.
Debrix, Francois (2008): Tabloid terror. London: Routledge.
Durant, John, Bauer, Martin W., in Gaskell, George (1998): Biotechnology in the Public Sphere:
A European Source Book. London: Science Museum Press.
Durant, John, in Linsey, Nicola (2000): The »Great GM Food Debate« – A Survey of Media
Coverage in the First Half of 1999. Parliamentary Ofce of Science and Technology, Poročilo
138. Dostopno prek: http://www.parliament.uk/post/report138.pdf (8. 2. 2011).
Erjavec, Karmen, in Erjavec, Emil (2009): Changing EU agricultural policy discourses? The
discourse analysis of Commissioner‘s speeches 2000–2007. Food policy, 34 (2): 218–226.
Erjavec, Karmen, in Poler Kovačič, Melita (2004): Rutinizacija slovenskoga novinarstva u
razdoblju društvene tranzicije. Medijska istraživanja, 10 (1): 5–21.
European Commission (2005): Special Eurobarometer 225 – Social values, science and tech-
nology. Dostopno prek: http://www.infoeuropa.ro/ieweb/imgupload/Social_Values,_Scien-
ce_and_Technology_report_00001.pdf (5. 1. 2011).
European Commission (2010): Special Eurobarometer 154 – Europeans, science and techno-
logy. Dostopno prek: http://europa.eu.int/comm/research/press/2001/pr0612en-report.pdf
(5. 1. 2011).
Ewen, Stenley W. B., in Pusztai, Arpad (1999): Effect of diets containing genetically-modied
potatoes expressing Galanthus nivalis lectin on rat small intestine The Lancet, 354 (16.
oktober): 1353–1354.
Gaskell, George, Bauer, Martin W., Durant, John, in Allum, Nicholas C. (1999): Worlds apart?
The reception of genetically modied foods in Europe and the US. Science, 285 (16. julij):
384–387.
Gaskell, George, Allum, Nick, in Stares, Sally (2003): Europeans and Biotechnology in 2002.
Eurobarometer 58.0. A report to the EC Directorate General for Research from the project
‚Life Sciences in European Society‘. 21. marec 2003. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/
public_opinion/archives/ebs/ebs_177_en.pdf (5. 1. 2010).
Gaskell, George, Stares, Sally, Allansdottir, Agnes, Allum, Nick, Corchero, Cristina, Fisc-
hler, Claude, Hampel, Jürgen, Jackson, Jonathan, Kronberger, Nicole, Mejlgaard, Niels,
Revuelta, Gemma, Schreiner, Camilla, Torgersen Helge, in Wagner, Wolfgang (2006):
Eurobarometer 64.3 – Europeans and Biotechnology in 2005: Patterns and trends. Dostopno
prek: htt p://www.ec.europa.eu/research/press/2006/pdf/pr1906_ eb_64_3_ nal_report-
-may2006_en.pdf (20. 1. 2011)
Hlebec, Valentina, Kavčič, Matic, in Filipovič Hrast, Maša (2010): Samo da bo denar in zdravje.
Ljubljana: FDV.
Hoban, Thomas J., in Kendall, Patricia A. (1993): Consumer Attitudes about Food Biotechnology.
Raleigh: North Carolina Cooperative Extension Service.
James, Clive (2009): Global Status of Commercialized Biotech/GM Crops: 2009. The rst fo-
urteen years, 1996 to 2009ISAAA Brief No. 41. ISAAA: Ithaca, NY. Dostopno prek: http://
www.isaaa.org/resources/publications/briefs/41/executivesummary/default.asp (10. 2. 2011).
42 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 43
Karmen Erjavec, Jožica Zajc
Stališča slovenskih medijev o gensko spremenjenih organizmih
Jesse, Laura C. H., in Obrycki, J. John (2000): Field deposition of Bt transgenic corn pollen:
lethal effects on the Monarch buttery. Oecologia, 125 (2): 241–248.
Kalaitzandonakes, Nicholas, Marks, Leonie A., in Vickner, Steven S. (2004): Media coverage
of biotech foods and inuence on consumer choice. American Journal of Agricultural
Economics, 86 (5): 1238–1246.
Kessler, Charles, in Economidis, Ioannis (ur.) (2001): EC-Sponsored Research on Safety of
Genetically Modied Organisms – a Review of Results. Luksemburg: Ofce for Ofcial
Publications of the European Communities.
Kirinčič, Stanislava, in Tivadar, Blanka (2005): Odnos prebivalcev Slovenije do uživanja gen-
sko spremenjene hrane. V Sledljivost živil, 23. Bitenčevi živilski dnevi 2005. Ljubljana:
Biotehniška fakulteta.
Koiv isto Hurst i, Ulla-Ka isa, in Magnu son , Maria K. (2002): Swe dish cons u mers‘ opinions ab out
gene technology. British Food Journal, 11 (4): 860–872.
Lewison, Grant (2007): The reporting of the risk from genetically modied organism in the
mass media, 2002–2004. Scientometrics, 72 (3): 439–458.
Maeseele, Pietre A., in Schuurman, D. (2008): Biotechnology and the Popular Press in Nothern
Belgium. Science Communication, 29 (4): 435–471.
Marks, Leonie A., in Nicholas Kalaitzandonakes (2001): Mass Media Communications about
agrotechnology. AgBioforum, 4 (3–4): 199–208.
Martin, Marshall A., in Baumgardt, Bill R. (1991): Agricultural Biotechnology. Issues and
Choices. West Lafayette: Purdue University Agricultural Experiment Station.
McCombs, Maxwell E., in Shaw, Donald L. (1972): The Agenda-Setting Function of Mass
Media. Public Opinion Quarterly, 36 (2): 176–187.
Nisbet, Matthew C., in Lewenstein, Bruce V. (2002): Biotechnology and the American media:
the pol icy process and the elite pres s, 1970 to 1999. Science Communicat ion , 23 (4): 359 391.
Pawlick, Thomas (2001): The Invisible Farm: The Worldwide decline of Farm News and Agri-
cultural Journalism. Chicago: Burnham Inc.
Poler Kovačič, Melita (2004): Novinarska rutina in 8pre)moč uradnih virov informacij. Teorija
in praksa, 41 (3–4): 690–702.
Priest, Susanna H. (2000): US public opinion divided over biotechnology? Nature Biotechno-
logy, 18 (8): 939–942.
Priest, Susanna H., in Talbert, Jeffery (1994): Mass media and the ultimate technological x:
newspaper coverage of biotechnology. Southwestern Mass Communication Journal, 10
(1): 76–85.
Priest, Sussana. H., Gillespie, Allen (2000): Seeds of discontent: expert opinion, mass media
and the public image of agricultural biotechnology. Science and Engineering Ethics, 6 (4):
529 539.
Prpič, Marko (2006): Por anje o dnev n ih dogod kih v os rednjih veče r n ih por očil ih. V B. Pet ko-
vić, S. B. Hrvatin, L. J. Kučić, I. Jurančič, M. Prpič in R. Kuhar (ur.): Mediji za državljane:
77–118. Ljubljana: Mirovni inštitut.
Rupar, Verica (2002): Keeping our options closed: the dominance of the conict storytelling
frame in media coverage of the Royal Commission’s Report on Genetic Modication in
New Zealand. Political Science, 54 (2): 59–67.
Shaw, Alison (2002): It just goes against the grain. Public understandings of genetically modied
GM food in the UK. Public Understanding, 11 (2): 273–291.
Splichal, Slavko (1990): Analiza besedil: Statistična obravnava jezikovnih podatkov v družbo-
slovnih raziskavah. Ljubljana: Raziskovalni inštitut FSPN.
Ten Eyeck, Toby A., in Williment, Melissa (2003): The national media and things genetic: co-
verage in The New York Times (1971–20 01) and The Washington Post (1977–2001). Science
Communication, 25 (2): 129–152.
UMANOTERA (2002): Telefonska mnenjska raziskava o GSO. Ljubljana: Slovenska fundacija
za trajnostni razvoj.
Van Dijk, A. Teun (1988): News as Discourse. Hillsdale: Lawrence Erlbaum.
Varzakas, Theodoros H., Arvanitoyannis, Ioannis S., in Baltas, Haralambos (2007): The political
and Science Behind GMO Acceptance. Critical Reviews in Food Science and Nutrition,
47 (3): 335–361.
Verdurme, Annelies, in Viaene, Jacques (2003): Exploring and modelling consumer attitudes
towards genetically modied food. Qualitative Market Research, 6 (2): 95–110.
Vilceanu, Olguta, in Murphy, Priscilla (2009): Food Science: Media Coverage of Genetically
Modied Foods In the US and France, 1998–2002. International Communication Associ-
ation. Dostopno prek: http://www.allacademic.com/meta/p13542_index.html (8. 2. 2011).
Vla da Republike Slove n ije (2010): Stal išče slove n ske vla de 5456 06- 45/2 010 Spor očilo Komisije
Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o svobodni
izbiri odločanja gojenja gensko spremenjenih rastlin v državah članicah. Dostopno prek:
http://www.vlada.si/si/delo_vlade/gradiva_v_obravnavi/gradivo_v_obravnavi/article/
fd7552dc41/?tx_govpapers_pi1%5Bsingle%5D=/upv/vladnagradiva (20. 1. 2011).
Whitman, B. Deborah (2000): Genetically Modied Foods: Harmful or Helpful? CSA Dis-
covery Guides. Dostopno prek: http://www.csa.com/discoveryguides/gmfood/review.pdf
(20. 1. 2011).
Zveza potrošnikov Slovenije (2007a): Javnomnenjska anketa o gensko spremenjenih organizmih.
September 2007. Dostopno prek: http://www.mkgp.gov.si/leadmin/mkgp.gov.si/pageuplo-
ads/saSSo/2008_Sektor_za_varnost_in_kakovost_hrane_in_krme/anketa_o_GSO.pdf
(20. 1. 2011).
Zveza potrošnikov Slovenije (2007b): Od vil do vilic. Potrošniška mnenjska anketa o varno-
sti hrane. December 2007. Dostopno prek: http://www.mz.gov.si/si/delovna_ podrocja/
javno_zdravje/sektor_za_varnost_in_zdravstveno_ustreznost_hrane/projekti_raziskave/
(20. 1. 2011).
Naslov avtoric:
izr. prof. dr. Karmen Erjavec
Fakulteta za družbene vede
Kardeljeva ploščad 5, 1000 Ljubljana
e-mail: karmen.erjavec@fdv.uni-lj.si
Jožica Zajc, mlada raziskovalka
Fakulteta za družbene vede
Kardeljeva ploščad 5, 1000 Ljubljana
e-mail: jozica.zajc@fdv.uni-lj.si
42 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 Družboslovne razprave, XXVII (2011), 68: 25–43 43
Karmen Erjavec, Jožica Zajc
Stališča slovenskih medijev o gensko spremenjenih organizmih
Jesse, Laura C. H., in Obrycki, J. John (2000): Field deposition of Bt transgenic corn pollen:
lethal effects on the Monarch buttery. Oecologia, 125 (2): 241–248.
Kalaitzandonakes, Nicholas, Marks, Leonie A., in Vickner, Steven S. (2004): Media coverage
of biotech foods and inuence on consumer choice. American Journal of Agricultural
Economics, 86 (5): 1238–1246.
Kessler, Charles, in Economidis, Ioannis (ur.) (2001): EC-Sponsored Research on Safety of
Genetically Modied Organisms – a Review of Results. Luksemburg: Ofce for Ofcial
Publications of the European Communities.
Kirinčič, Stanislava, in Tivadar, Blanka (2005): Odnos prebivalcev Slovenije do uživanja gen-
sko spremenjene hrane. V Sledljivost živil, 23. Bitenčevi živilski dnevi 2005. Ljubljana:
Biotehniška fakulteta.
Koiv isto Hurst i, Ulla-Ka isa, in Magnu son , Maria K. (2002): Swe dish cons u mers‘ opinions ab out
gene technology. British Food Journal, 11 (4): 860–872.
Lewison, Grant (2007): The reporting of the risk from genetically modied organism in the
mass media, 2002–2004. Scientometrics, 72 (3): 439–458.
Maeseele, Pietre A., in Schuurman, D. (2008): Biotechnology and the Popular Press in Nothern
Belgium. Science Communication, 29 (4): 435–471.
Marks, Leonie A., in Nicholas Kalaitzandonakes (2001): Mass Media Communications about
agrotechnology. AgBioforum, 4 (3–4): 199–208.
Martin, Marshall A., in Baumgardt, Bill R. (1991): Agricultural Biotechnology. Issues and
Choices. West Lafayette: Purdue University Agricultural Experiment Station.
McCombs, Maxwell E., in Shaw, Donald L. (1972): The Agenda-Setting Function of Mass
Media. Public Opinion Quarterly, 36 (2): 176–187.
Nisbet, Matthew C., in Lewenstein, Bruce V. (2002): Biotechnology and the American media:
the pol icy process and the elite pres s, 1970 to 1999. Science Communicat ion , 23 (4): 359 391.
Pawlick, Thomas (2001): The Invisible Farm: The Worldwide decline of Farm News and Agri-
cultural Journalism. Chicago: Burnham Inc.
Poler Kovačič, Melita (2004): Novinarska rutina in 8pre)moč uradnih virov informacij. Teorija
in praksa, 41 (3–4): 690–702.
Priest, Susanna H. (2000): US public opinion divided over biotechnology? Nature Biotechno-
logy, 18 (8): 939–942.
Priest, Susanna H., in Talbert, Jeffery (1994): Mass media and the ultimate technological x:
newspaper coverage of biotechnology. Southwestern Mass Communication Journal, 10
(1): 76–85.
Priest, Sussana. H., Gillespie, Allen (2000): Seeds of discontent: expert opinion, mass media
and the public image of agricultural biotechnology. Science and Engineering Ethics, 6 (4):
529 539.
Prpič, Marko (2006): Por anje o dnev n ih dogod kih v os rednjih veče r n ih por očil ih. V B. Pet ko-
vić, S. B. Hrvatin, L. J. Kučić, I. Jurančič, M. Prpič in R. Kuhar (ur.): Mediji za državljane:
77–118. Ljubljana: Mirovni inštitut.
Rupar, Verica (2002): Keeping our options closed: the dominance of the conict storytelling
frame in media coverage of the Royal Commission’s Report on Genetic Modication in
New Zealand. Political Science, 54 (2): 59–67.
Shaw, Alison (2002): It just goes against the grain. Public understandings of genetically modied
GM food in the UK. Public Understanding, 11 (2): 273–291.
Splichal, Slavko (1990): Analiza besedil: Statistična obravnava jezikovnih podatkov v družbo-
slovnih raziskavah. Ljubljana: Raziskovalni inštitut FSPN.
Ten Eyeck, Toby A., in Williment, Melissa (2003): The national media and things genetic: co-
verage in The New York Times (1971–20 01) and The Washington Post (1977–2001). Science
Communication, 25 (2): 129–152.
UMANOTERA (2002): Telefonska mnenjska raziskava o GSO. Ljubljana: Slovenska fundacija
za trajnostni razvoj.
Van Dijk, A. Teun (1988): News as Discourse. Hillsdale: Lawrence Erlbaum.
Varzakas, Theodoros H., Arvanitoyannis, Ioannis S., in Baltas, Haralambos (2007): The political
and Science Behind GMO Acceptance. Critical Reviews in Food Science and Nutrition,
47 (3): 335–361.
Verdurme, Annelies, in Viaene, Jacques (2003): Exploring and modelling consumer attitudes
towards genetically modied food. Qualitative Market Research, 6 (2): 95–110.
Vilceanu, Olguta, in Murphy, Priscilla (2009): Food Science: Media Coverage of Genetically
Modied Foods In the US and France, 1998–2002. International Communication Associ-
ation. Dostopno prek: http://www.allacademic.com/meta/p13542_index.html (8. 2. 2011).
Vla da Republike Slove n ije (2010): Stal išče slove n ske vla de 5456 06- 45/2 010 Spor očilo Komisije
Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o svobodni
izbiri odločanja gojenja gensko spremenjenih rastlin v državah članicah. Dostopno prek:
http://www.vlada.si/si/delo_vlade/gradiva_v_obravnavi/gradivo_v_obravnavi/article/
fd7552dc41/?tx_govpapers_pi1%5Bsingle%5D=/upv/vladnagradiva (20. 1. 2011).
Whitman, B. Deborah (2000): Genetically Modied Foods: Harmful or Helpful? CSA Dis-
covery Guides. Dostopno prek: http://www.csa.com/discoveryguides/gmfood/review.pdf
(20. 1. 2011).
Zveza potrošnikov Slovenije (2007a): Javnomnenjska anketa o gensko spremenjenih organizmih.
September 2007. Dostopno prek: http://www.mkgp.gov.si/leadmin/mkgp.gov.si/pageuplo-
ads/saSSo/2008_Sektor_za_varnost_in_kakovost_hrane_in_krme/anketa_o_GSO.pdf
(20. 1. 2011).
Zveza potrošnikov Slovenije (2007b): Od vil do vilic. Potrošniška mnenjska anketa o varno-
sti hrane. December 2007. Dostopno prek: http://www.mz.gov.si/si/delovna_ podrocja/
javno_zdravje/sektor_za_varnost_in_zdravstveno_ustreznost_hrane/projekti_raziskave/
(20. 1. 2011).
Naslov avtoric:
izr. prof. dr. Karmen Erjavec
Fakulteta za družbene vede
Kardeljeva ploščad 5, 1000 Ljubljana
e-mail: karmen.erjavec@fdv.uni-lj.si
Jožica Zajc, mlada raziskovalka
Fakulteta za družbene vede
Kardeljeva ploščad 5, 1000 Ljubljana
e-mail: jozica.zajc@fdv.uni-lj.si
Copyright of Druzboslovne Razprave is the property of Druzboslovne Razprave and its content may not be
copied or emailed to multiple sites or posted to a listserv without the copyright holder's express written
permission. However, users may print, download, or email articles for individual use.
ResearchGate has not been able to resolve any citations for this publication.
Article
Full-text available
Un fort mouvement de refus des organismes génétiquement modifiés (OGM) s'est développé à la fin des années 90 dans de nombreux pays, notamment en Europe alors que ces technologies avaient été présentées à leur apparition comme très prometteuses. Comment expliquer ce mouvement de rejet ? Le but de cet article est de répondre à cette question dans le cas de la France, qui est assez représentatif à cet égard de divers pays européens, même si l'opposition est particulièrement forte. On cherche à appréhender divers facteurs, acteurs et processus ayant conduit à cette vive opposition aux OGM qui a presque totalement empêché leur développement dans l'agriculture européenne jusqu'à présent. En préalable on rappelle les résultats de plusieurs enquêtes récentes montrant le niveau d'acceptation ou de refus du génie génétique dans divers pays. Puis on examine des facteurs importants de rejet : la mise en avant des risques potentiels des OGM et leur forte médiatisation, couplées à l'insuffisance des réponses à ces critiques, et l'établissement d'un bilan bénéfices/risques des OGM souvent perçu comme très déséquilibré. Enfin les OGM semblent cristalliser diverses inquiétudes et contestations sur l'évolution de l'agriculture et le fonctionnement de la société (entre autres une confiance limitée dans les institutions et les firmes) et ils paraissent souvent rejetés en tant que symbole de tendances d'évolution perçues négativement.
Article
Full-text available
The debate on Genetic ModificationlEngineering in New Zealand was extensively covered in the press, particularly on the release of a Royal Commission report on the subject in July 2001. Examination of that coverage reveals that the print media framed the story primarily as a political conflict between environmentalists and a government that was routinely employed as an authoritative (rather than a contested) source. The press —and not just in its editorial columns — also took a strongly pro-GM/GE stance, notwithstanding the fact that it did not appear to reflect the opinions of its readers.
Article
Full-text available
Purpose The purpose of this paper is to examine how label information may affect the acceptability by young consumers of a food produced by genetic engineering methods. Design/methodology/approach A popular snack derived from maize (corn chip) was presented with five different labels (“organic corn”, “conventional corn”, “product that contains genetically modified (GM) corn”, “product that contains GM corn approved by EU”, “non‐classified corn”) to 229 university students in Greece in order to taste it. Findings The results obtained showed that the GM label evoked a deeply rooted negative attitude as more than half of participants (63 per cent) refused to taste even a single piece of the product. The product labelled “GM but approved by EU” was viewed as more credible but still 28 per cent refused to sample. The conclusion was that although the feeling of trust increased considerably when the label message was supported by a certifying authority, a large proportion (almost one third) of participants refused to taste a product that had been approved by the EU for nearly a decade. Practical implications This result demonstrated in an emphatic way a degree of phobia concerning GM food and the importance of carefully worded labelling. Originality/value The attitude of consumers after direct experience with a GM food product had never been reported for Greece and these findings may serve as an exploratory tool for further investigations on GM food related attitudes.
Article
Full-text available
A total of 316 consumers participated in an interview study on their opinions on genetic modification (GM). Most participants were negative to use of GM in general. About 20 percent of the respondents were willing to accept GM foods for marketing in Sweden and were also willing to buy such products. Almost all respondents stated that GM products should be labelled. The respondents were most positive to applications “GM of bacteria for medical purposes (e.g. insulin producing bacteria)” and “Genetic approaches to fighting hereditary diseases”. Males were generally more positive to GM, so were the younger respondents. No significant differences in consumer attitudes were found with respect to level of education or place of residence. The results indicate that Swedish consumers in general are negative towards GM. However, the motives underlying the consumers’ opinions are far from clear. Consumer concerns are very complex and difficult to study. Therefore, individual and group interview strategies could prove to be valuable in attempts to further understand consumer attitudes to this new technology.
Article
Full-text available
The authors present a quantitative content analysis of biotechnology-related coverage appearing in the New York Times and Newsweekbetween 1970 and 1999, examining patterns of media attention and evaluating the source impact of various political and social actors on the themes, frames, and tone of coverage. Although media attention to biotechnology steadily increased across the 1980s and most of the 1990s, it has been highly episodic, peaking and plummeting in response to major scientific announcements. Even in its peak years of coverage, biotechnology still rests rather modestly on the overall media agenda compared with other issues related to science, technology, or popular culture. The character of biotechnology-related coverage has been overwhelmingly positive, with heavy emphasis on the frames of scientific progress and economic prospect. A departure from this trend only occurs in correspondence to the late 1990s debate over cloning, as a greater media emphasis on ethics and controversy emerges.
Article
The aim of this research is, first, to explore consumer beliefs, attitudes and purchase intentions with regard to genetically modified (GM) food and second, based on this exploration, to develop a hypothetical model which can explain and predict consumer attitudes and purchase intentions with regard to GM food. For this twofold purpose, qualitative research and a review of relevant, mainly European, literature are combined. The qualitative research comprises focus group discussions with consumers and in-depth interviews with representatives of interested parties. The developed model suggests differences between premium branded and generic GM food products regarding the formation of attitudes and purchase intentions.
Article
While possessing a long and respected history as a research method, content analysis studies attempting to address issues of the consumers’ interests often are published with invalid conclusions or implications. This essay offers that the source of these problems is rooted in inferring causal relations from what is nothing more than descriptive data.
Article
This paper describes an analysis of coverage of the risks from agricultural and food genetically-modified organisms (GMOs) from April 2002 to April 2004 in 14 news media from six countries (Canada, France, Germany, Spain, the UK and the USA) which was conducted as part of a review for the European Commission of the management of risk communication. A total of 597 relevant news articles were found and coded for their presentational tone, the types of risk (environmental, financial, health and political, in that order), the organisms described (mainly maize, rape and beet crops), and the documents, people and organisations cited. UK news media tended to be the most “scary” and Spanish ones the most “robust”. Articles quoting public perceptions, non-governmental environmental organisations and politicians tended to emphasize the risks of GMOs; those quoting scientists tended to downplay the risks and describe their potential benefits. Some suggestions for possible action by the European Commission are put forward, such as the facilitation of contact between journalists and scientists, but it is recognized that for some newspapers, their editorial wish to campaign will inevitably over-ride their reporters’ wish to present the truth.