VZPOSTAVLJANJE OMREŽJA NATURA 2000 ESTABLISHMENT OF THE NATURA 2000 NETWORK Matej PETKOVŠEK

Abstract

The increased nature conservation awareness in the second half of the 20th century initiated nature conservation movements and founding of international nature conservation organizations. Various international conventions were adopted, aimed at biodiversity conservation. In order to achieve these objectives, the EU adopted the Birds and Habitats Directives. The article describes the designation of Natura 2000 network on the basis of both European directives. The procedure of designating the Natura 2000 sites in Slovenia, including biogeographic seminars, is described in detail. The data on changes in the Decree on special protection areas (Natura 2000 sites) that concern the number and surface area of Natura 2000 sites as well as the number of qualifying species and habitat types within the sites are gathered herewith.

Full text

41
VARSTVO NARAVE, 28 (2015) 41—61
VZPOSTAVLJANJE OMREŽJA NATURA 2000
ESTABLISHMENT OF THE NATURA 2000 NETWORK
Matej PETKOVŠEK
Strokovni članek
Prejeto/Received: 15. 7. 2015 Sprejeto/Accepted: 30. 9. 2015
Ključne besede: določitev omrežja Natura 2000, Direktiva o pticah, Direktiva o habitatih, biogeografski
seminar, Standardni obrazec Natura 2000
Key words:
designation of the Natura 2000 network, Birds Directive, Habitats Directive, biogeographic
seminar, Natura 2000 Standard data form
IZVLEČEK
Povečana naravovarstvena zavest ljudi v drugi polovici 20. stoletja je sprožila naravovarstvena gibanja
in ustanavljanje mednarodnih naravovarstvenih organizacij. Sprejete so bile mednarodne konvencije,
namenjene ohranjanju biotske raznovrstnosti. Za uresničevanje ciljev teh konvencij je Evropska unija
sprejela Direktivo o pticah in Direktivo o habitatih. Članek opisuje določitev omrežja Natura 2000
na podlagi obeh evropskih direktiv. Podrobno je opisan postopek določitve območij Natura 2000 v
Sloveniji, vključno z biogeografskimi seminarji. Zbrani so podatki o spremembah Uredbe o posebnih
varstvenih območjih (območjih Natura 2000), ki zadevajo število in površino območij Natura 2000 ter
število kvalikacijskih vrst in habitatnih tipov v območjih.
ABSTRACT
e increased nature conservation awareness in the second half of the 20th century initiated nature
conservation movements and founding of international nature conservation organizations. Various
international conventions were adopted, aimed at biodiversity conservation. In order to achieve these
objectives, the EU adopted the Birds and Habitats Directives. e article describes the designation of
Natura 2000 network on the basis of both European directives. e procedure of designating the Natura
2000 sites in Slovenia, including biogeographic seminars, is described in detail. e data on changes in
the Decree on special protection areas (Natura 2000 sites) that concern the number and surface area
of Natura 2000 sites as well as the number of qualifying species and habitat types within the sites are
gathered herewith.
1. UVOD
V drugi polovici 20. stoletja se je po svetu povečalo zavedanje o okoljskih ter posledično
tudi naravovarstvenih problemih. Ustanovljene so bile mednarodne organizacije (IUCN,
WWF), ki so se začele ukvarjati z varstvom okolja in ohranjanjem narave. Organiziranih je
bilo več medijsko dobro podprtih mednarodnih konferenc. Ključni premiki so se zgodili na
dveh svetovnih vrhovih: Konferenci Združenih narodov o človekovem okolju v Stockholmu
leta 1972 ter Konferenci o okolju in razvoju v Rio de Janeiru leta 1992. Leta 1963 je IUCN

42 Matej Petkovšek: Vzpostavljanje omrežja Natura 2000
pripravila rdeče sezname, ki so vplivali na širjenje spoznanja o ogroženosti vrst in njihovih
habitatov. To je vplivalo na povečanje števila zavarovanih območij, ki so bila ustanovljena v
drugi polovici 20. stoletja (Dudley 2008). Kot odgovor na uničevanje mokrišč in posledično
upadanja števila ptic je bila leta 1971 podpisana Ramsarska konvencija, s katero je bila uvedena
prva mednarodna mreža zavarovanih območij.
Svet Evrope je leta 1976 sprejel koncept biogenetskih rezervatov, prve evropske mreže
naravnih rezervatov. Cilj biogenetskih rezervatov je varstvo določenih habitatov ali celotnih
ekosistemov, ki bi prispevali k ohranitvi ekološkega ravnovesja in reprezentativnih naravnih
površin v Evropi (Hinterstoisser 2010). Leta 2012 je bilo v dvaindvajsetih evropskih državah
344 biogenetskih rezervatov, od katerih je bil zadnji ustanovljen leta 1998 (Evans 2012).
Leta 1979 je bila sprejeta Bernska konvencija o varstvu prostoživečega evropskega
rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov. Njen cilj je celostno varstvo
rastlinskih in živalskih vrst ter njihovih življenjskih prostorov, vendar pa ne predvideva mreže
zavarovanih območij. Konvencija je pomemben temelj za strožje in bolj obvezujoče predpise
na ravni Evropske unije (EU)1 (Evans 2012, Specht 2010).
2. EVROPSKI DIREKTIVI ZA VARSTVO VRST IN NJIHOVIH HABITATOV
V EU so bila okoljska vprašanja sprva osredotočena na nadzor onesnaževanja. Kljub temu
pa je že prvi akcijski načrt za okolje leta 1973 opredelil možne dejavnike za pripravo ukrepov
varstva ptic selivk (European Communities 1973). Na pobudo nevladnih organizacij je
Evropski parlament leta 1976 objavil predlog direktive z ukrepi za varovanje prostoživečih,
zlasti selitvenih vrst ptic. Leta 1979 je bila sprejeta Direktiva Sveta z dne 2. aprila 1979 o
ohranjanju prostoživečih ptic (79/409/EGS), kratko imenovana Direktiva o pticah, ki
državam članicam nalaga, da poleg območij, pomembnih za migratorne vrste ptic, določijo
posebna območja varstva (Special Protection Area - SPA) tudi za redke in ogrožene vrste,
navedene v prilogi I Direktive o pticah. Kljub temu da EU do leta 1987 ni imela formalnih
pristojnosti za okoljska vprašanja posameznih držav, se je devet takratnih članic strinjalo, da
je ohranjanje ptic odgovornost posamezne države, zahteva pa čezmejno usklajeno delovanje
(Evans 2012).
EU je Bernsko konvencijo raticirala leta 1982. Leta 1987 je bil sprejet enoten evropski pravni
akt, ki je omogočil Evropski komisiji tudi formalen vpliv na okoljsko politiko posameznih držav
članic. Po pritiskih nevladnih organizacij in nekaterih držav članic je Evropska komisija leta
1988 objavila predlog direktive o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in
rastlinskih vrst, ki bi omogočila uresničevanje Bernske konvencije. Direktiva Sveta 92/43/EGS
z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih
1 Kot EU je v tem članku mišljena obstoječa oblika Evropske unije z vsemi njenimi predhodnimi oblikami vred.

43
VARSTVO NARAVE, 28 (2015)
vrst, danes znana kot Direktiva o habitatih, je bila sprejeta leta 1992 in vključuje ukrepe za
strogo varovanje vrst, navedenih v prilogi IV, ter zahteva določitev posebnih ohranitvenih
območij (Site of Community Importance - SCI) za habitate in vrste, ki so pomembni za
Skupnost (navedeni v prilogah I in II). Območja, določena po Direktivi o pticah in Direktivi
o habitatih, skupaj tvorijo omrežje Natura 2000, ki je v svetovnem merilu največje omrežje
območij, namenjenih ohranjanju biotske raznovrstnosti (Evans 2012).
2.1 DOLOČITEV OMREŽJA NATURA 2000 V EU IN BIOGEOGRAFSKI SEMINAR
V skladu z Direktivo o habitatih in Direktivo o pticah se območja Natura 2000 določajo le
na podlagi strokovnih podatkov o vrstah in habitatnih tipih. Morebitni ekonomski in socialni
razlogi se pri določanju območij ne smejo upoštevati, kar potrjuje tudi sodna praksa Sodišča
EU (European Communities 2006, Skoberne 2010). Poleg tega je izhodišče Komisije, da se
območja določajo na podlagi obstoječih podatkov in znanju, tudi če to ni popolno (Skoberne
2003). Določitev omrežja Natura 2000 poteka po dveh različnih postopkih glede na tip
območja, ki se vključuje v omrežje.
Postopek določitve območij po Direktivi o pticah je enostavnejši in v veliki meri
prepuščen posamezni državi članici. Po sprejetju Direktive o pticah niso bila določena
skupna merila za določitev območij. Nekatere države so uporabila merila, ki temeljijo na
Ramsarski konvenciji, večina pa upošteva t.i. ornitološko pomembna območja (IBA), ki
jih določi BirdLife v sodelovanju z nacionalnimi partnerji (Paavola 2004). Čeprav države
članice samostojno izbirajo kriterije za določitev območij, jih morajo izbrati in uporabiti
tako, da omogočajo izbiro tako po številu kot obsegu najprimernejših območij za preživetje
in razmnoževanje vrst ptic, navedenih v prilogi I Direktive o pticah (Paap in Tóth 2007). Ko
država članica določi seznam območij in ga pošlje Evropski komisiji, so območja vključena
v omrežje Natura 2000. Ustreznost določitve se preverja v predsodnih in sodnih postopkih,
pri čemer Evropska komisija pogosto kot referenčno vrednost vzame prav ornitološko
pomembna območja.
Določitev območij po Direktivi o habitatih je v primerjavi z določitvijo območij po
Direktivi o pticah bolj kompleksna. Območja so lahko določena le za habitatne tipe iz priloge
I in vrste iz priloge II Direktive o habitatih. Zato morajo države pred začetkom postopka
predlagati spremembe in dopolnitve prilog I in II Direktive o habitatih (Papp in Tóth 2007).
Posamezna država pošlje Evropski komisiji seznam predlaganih območij, ki so pomembna
za Skupnost (Direktiva 1992). Evropska komisija je na podlagi 4. člena Direktive o habitatih
skupaj z Evropskim tematskim centrom za biotsko raznovrstnost (ETC/BD) razvila koncept
t.i. biogeografskih seminarjev. Njihov prvotni namen je bil iz obsežnih seznamov območij, ki
bi jih predlagale posamezne države članice, izbrati tista, ki so pomembna za Skupnost (Papp
in Tóth 2007). Ker pa se je v praksi izkazalo, da so predlagani seznami območij posameznih
držav članic nepopolni, se je biogeografski seminar spremenil v proces, kjer se preuči podani
predlog ter ugotovi vrzeli v predlagani mreži. Gre za pogajanje o zadostni vključenosti vrst

44 Matej Petkovšek: Vzpostavljanje omrežja Natura 2000
in habitatnih tipov v omrežje Natura 2000. Ustreznost predloga se preuči po posameznih
biogeografskih regijah, upoštevajo pa se merila iz priloge III Direktive o habitatih. Za vsako
vrsto in habitatni tip je treba ugotoviti, ali je država članica opredelila dovolj območij,
ki so dovolj velika in zajemajo bistvena območja, pomembna za življenje določene vrste
(prehranjevanje, razmnoževanje, zatočišča, selitve ipd.). Leta 1997 so uvedli tudi t.i. »20-60%
smernice«, ki naj bi pomagale usmerjati razpravo na biogeografskih seminarjih. Nikoli ni bilo
mišljeno, da te smernice določijo odstotek populacije vrste ali območje habitatnega tipa, ki ga
je treba vključiti v omrežje Natura 2000, kot je bilo to pogosto napačno razumljeno predvsem
s strani nevladnih organizacij. Služile so predvsem kot izhodišče za razpravo. Če je bila vrsta/
habitatni tip vključena v omrežje Natura 2000 nad 60 %, je načeloma to veljalo za zadostno,
če pod 20 %, pa pomanjkljivo. Izjeme se obravnavajo individualno (Evans 2012, Paavola 2004,
Skoberne 2008).
Na biogeografskih seminarjih so navzoči predstavniki Evropske komisije, ETC/BD,
predstavniki države članice (navadno ministrstva za okolje in/ali institucije, pristojne za
ohranjanje narave), predstavniki nevladnih organizacij ter največkrat tudi posamezni
strokovnjaki za vrste in habitatne tipe, ki jih povabi Evropska komisija in so neodvisni od
nacionalnih organov (Evans 2012). Kot opazovalci sodelujejo tudi lastniki in uporabniki
zemljišč, ki jih določi evropska organizacija lastnikov zemljišč (European Landowners'
Organization) (Rauschmayer in sod. 2009). Pred letom 2004 so bili kot opazovalci na
biogeografske seminarje vabljeni tudi predstavniki držav, ki so se pogajale za vstop v EU, saj se
je pričakovalo, da bodo te države imele pripravljen seznam območij, določenih po Direktivi o
habitatih na dan vstopa v EU.
Ključno vprašanje na biogeografskem seminarju je, kdaj je vključenost vrste ali habitatnega
tipa v omrežje Natura 2000 zadostna, da so izpolnjene obveznosti iz Direktive o habitatih.
Za zelo redke habitate ali vrste, ki so endemične na majhnem območju, je v omrežje treba
vključiti vsa znana območja. Pri redkih a širše razširjenih vrstah in habitatih pa potrebni delež
vključenosti ni jasno določen. Zato je Evropska komisija v sodelovanju s Habitatnim odborom
(odbor predstavnikov držav članic, ustanovljenih za pomoč Komisiji pri uresničevanju
Direktive o habitatih) pripravila dodatna navodila, ki se upoštevajo med razpravo na
biogeografskem seminarju:
- geografska razporeditev območij, ki jih predloži država članica, se primerja z znano
razširjenostjo vrste oz. območja habitatnega tipa;
- primerjava v omrežje vključenih ekoloških in genetskih variacij habitatov ali vrst z
vsemi znanimi variacijami;
- presoja trendov razširjenosti in številčnosti habitatov ali vrst v povezavi z naravnimi in
antropogenimi dejavniki (EC 1997).
Za vsak seminar ETC/BD pripravi vrsto dokumentov, ki vključujejo karte območij za vsak
habitatni tip in vsako vrsto ter predhodne analize po navodilih iz leta 1997.

45
VARSTVO NARAVE, 28 (2015)
Vključenost vrst in habitatnih tipov v omrežje Natura 2000 se ocenjuje po posameznih
biogeografskih regijah. Vsaka vrsta oz. habitatni tip se oceni z eno izmed naslednjih ocen:
- SUF (Sucient) - zadostna pokritost vrste oz. habitatnega tipa (SUF CD - zahteva le
manjše popravke podatkov),
- IN MIN (Insucient Minor) - manjša nezadostnost, ki jo je mogoče popraviti z
vključitvijo vrste oz. habitatnega tipa v že obstoječa območja,
- IN MOD (Insucient Moderate) - delna nezadostnost, kjer je treba razglasiti vsaj eno
novo območje,
- IN MAJOR (Insucient Major) – večja nezadostnost, kadar ni predlaganih območij za
vrsto oz. habitatni tip ali pa so ta zelo pomanjkljiva,
- SCI RES (Scientic Reserve) – znanstveni pridržek, ko je ugotovljeno, da so za določitev
območij potrebne dodatne raziskave,
- G (Geographical) – slaba geografska pokritost (uporablja se večinoma s kategorijo IN
MOD),
- CD (Correction of Data) – podatki morajo biti popravljeni, dopolnjeni ali izbrisani
(uporablja se v kombinaciji z drugimi ocenami),
- ? (Scientic reserve on the reference list) – preveriti, ali se vrsta ali habitatni tip pojavlja
v biogeografski regiji in jo / ga dodati na / izbrisati iz referenčne liste (Zagmajster 2005).
Kriteriji za ocenjevanje upoštevajo redkost, geografsko porazdelitev in ogroženost rastlin,
živali in habitatnih tipov. Samo vrste in habitatni tipi z oceno SUF imajo ustrezno določeno
ekološko mrežo v biogeografski regiji določene države članice. Za vse druge vrste in habitatne
tipe Evropska komisija naloži državi članici dodatne obveznosti. Med najpogostejšimi so:
- določitev novih območij,
- razširitev obstoječih območij,
- vključitev posameznih vrst ali/in habitatnih tipov v obstoječa območja.
Sklepi, sprejeti na biogeografskem seminarju, so za državo članico obvezujoči. Zaradi
postopnega in nepopolnega določanja in dopolnjevanja omrežja Natura 2000 se biogeografski
seminarji ponavljajo, proti več državam članicam pa so zaradi počasnega oz. neustreznega
določanja omrežja sproženi predsodni ali sodni postopki.
Ko Evropska komisija potrdi območja, določena po Direktivi o habitatih, le-ta postanejo
del omrežja Natura 2000, države članice pa imajo šest let časa, da za ta območja določijo
ukrepe za upravljanje in obnovo območij in s tem zagotovijo ugodno stanje ohranjenosti
kvalikacijskih vrst in habitatnih tipov.
Evropska komisija prikazuje zadostno vključenost vrst in habitatnih tipov v omrežje Natura
2000 s t.i. Natura-barometrom, ki povzema vrednosti indikatorjev zadostnosti (Suciency
Index). Pri izračunu indikatorja zadostnosti se upošteva število vseh vrst in habitatnih tipov,
ki so na referenčni listi posamezne biogeografske regije države članice, ter število zadostno
vključenih vrst in habitatnih tipov. Kot ponder se upošteva velikost biogeografske regije v

46 Matej Petkovšek: Vzpostavljanje omrežja Natura 2000
državi, saj je za večjo regijo težje predlagati dovolj območij kot za manjšo. Indikator zadostnosti
se izračuna po naslednji formuli,
SUFFMS = SUM(i=1 to i=n) ((habi/ HABi + spi/SPi)/2)(Area(Bi)/Area(MS))
pri čemer je SUFFMS = vsota indeksov zadostne vključenosti vrst in habitatnih tipov v državi
članici, n = število biogeografskih regij v državi članici, habi = število habitatnih tipov iz
priloge I zadostno vključenih v omrežje Natura 2000 v biogeografski regiji, HABi = število
vseh habitatnih tipov na referenčni listi biogeografske regije (i) države, spi = število vrst iz
priloge II zadostno vključenih v omrežje Natura 2000 v biogeografski regiji (i), SPi = število
vseh vrst iz priloge II na referenčni listi biogeografske regije (i) države, Area(Bi) = površina
biogeografske regije (i) znotraj države članice v km2, Area(MS) = površina države članice v
km2. Evropska okoljska agencija (EEA) je to informacijo vključila med indikatorje spremljanja
kakovosti okolja (indikator CSI 008) (EEA 2009).
2.2 STANDARDNI OBRAZEC NATURA 2000
Ob določitvi območij po Direktivi o pticah in Direktivi o habitatih se podrobnejši podatki
o posameznem območju vpišejo v t.i. Standardni obrazec Natura 2000 (Natura 2000 Standard
Data Form - SDF). Obrazec vsebuje bistvene informacije o območju (koda, ime, geografski
podatki, datum določitve), kvalikacijskih vrstah in habitatnih tipih, grožnjah in pritiskih
ter ukrepih za upravljanje območja. Priloga SDF je tudi gračni sloj s prostorskim prikazom
območij. Javnosti so ti podatki dostopni prek spletnega pregledovalnika Natura Viewer
(http://natura2000.eea.europa.eu/#). Pravna podlaga za vodenje podatkov je v 4(1) členu
Direktive o habitatih in 4(3) členu Direktive o pticah. Cilji in struktura podatkov so določeni
v izvedbenem predpisu Evropske komisije. Pomembni cilji SDF-a so:
- Komisiji zagotoviti ustrezne informacije za oblikovanje in vzdrževanje usklajenega
omrežja Natura 2000 in za vrednotenje učinkovitosti ukrepov pri ohranjanju vrst in
njihovih habitatov,
- zagotoviti informacije, ki bodo Komisiji pomagale upoštevati omrežja Natura 2000 pri
odločanju o delovanju drugih sektorskih dejavnostih,
- pomagati Komisiji pri izbiri dejavnosti, ki se nancirajo v okviru LIFE+ in drugih
podobnih nančnih instrumentov (EC 2011).
Da je to mogoče doseči, je potrebna strukturirana in primerljiva oblika podatkov in
informacij, ki se zbirajo v enotni podatkovni zbirki od leta 1997. Od leta 2011 se baza vodi
samo v elektronski obliki, za izpolnjevanje obrazca pa je na voljo posebno programsko orodje,
imenovano SDF Manager.
Komisija na ravni EU uporablja podatke SDF za različne namene, zato priporoča državam
članicam redno posodabljanje podatkov na podlagi najboljših razpoložljivih informacij. Leta
2011 je Komisija v sodelovanju s strokovno skupino za poročanje pripravila revidiran SDF.

47
VARSTVO NARAVE, 28 (2015)
Namen revizije je bil izboljšati razpoložljivost in kakovost podatkov, ki so pomembni za
omrežje Natura 2000. Spodbudila sta jo hitri razvoj informacijske tehnologije za upravljanje
podatkov ter večanje razpoložljivosti digitalnih geografskih informacij in orodij za analize.
Nekateri deli starega obrazca so bili odstranjeni, odpravljene so bile nekatere pomembne
vrzeli in uvedene izboljšave strukturiranja ekoloških informacij (EC 2011).
2.3 SPREMINJANJE DIREKTIV
Omrežje Natura 2000 je namenjeno ohranjanju evropsko pomembnih vrst in habitatnih
tipov. Ko je bila leta 1979 sprejeta Direktiva o pticah, je bilo v EU le devet držav članic. Večjih
sprememb prilog obeh direktiv Komisija ni napravila od začetka devetdesetih let, zato so na
njih tudi vrste, ki so v novih državah članicah pogoste, po drugi strani pa manjkajo nekatere
redke in ogrožene vrste ter habitatni tipi. Komisija ni naklonjena brisanju vrst in habitatnih
tipov iz prilog, dopušča pa omejeno dodajanje, ki je del postopka pristopa države v EU. Z
vsako širitvijo EU imajo države kandidatke možnost, da dodajo evropsko pomembne vrste
in habitatne tipe s svojega območja na seznam prilog obeh direktiv. Tako je Slovenija v času
pristopnih pogajanj na prilogo I Direktive o habitatih dodala 4 habitatne tipe, na prilogo II
pa 8 rastlinskih vrst, 4 vrste rib in 3 vrste nevretenčarjev (Skoberne 2003, Skoberne 2004). V
tabeli 1 so povzete spremembe v številu vrst in habitatnih tipov v prilogah direktiv od leta
1992, ko je bila sprejeta Direktiva o habitatih do zadnje širitve EU leta 2013.
Tabela 1: Spremembe števila habitatnih tipov in vrst v prilogah Direktive o pticah in Direktive o habitatih zaradi
širitve EU. Leta 1992 je bilo v EU 12 držav članic. Leta 1995 so se pridružile 3 (dve državi sta seznam vrst in
habitatnih tipov podali šele leta 1997). Leta 2004 se je EU pridružilo 10 novih članic, leta 2007 dve in leta 2013 še
ena (Evans 2012, EC 2013a).
Table 1: Changes in the number of habitat types and species in the annexes of the Birds and Habitats Directives owing to
the EU enlargement. In 1992, there were 12 member states in the EU. In 1995, it was joined by three states (two of them
submitted the list of species and habitat types as late as in 1997). In 2004, the EU was joined by 10 new member states,
in 2007 by two and in 2013 by one (Evans 2012, EC 2013a).
1992 1995 1997 2004 2007 2013
Direktiva o pticah
Priloga I 175 182 181 194 194 196
Direktiva o habitatih
Priloga I 169 178 198 218 231 233
Priloga II 633 639 707 875 897 909
Kljub spremembam prilog obeh direktiv se besedilo direktiv ni bistveno spreminjalo.
Večje preverjanje ustreznosti naravovarstvene zakonodaje v EU je Komisija začela v letu 2014
s t.i. Fitness Checkom. V tem postopku želijo med drugim ugotoviti, kako sta Direktiva o
pticah in Direktiva o habitatih uspešni in učinkoviti pri ohranjanju vrst in habitatnih tipov,
ali sta skladni z ostalo zakonodajo EU ter ali sta ustrezen pravni okvir za varovanje narave v
EU. Preučili bodo tudi dodano vrednost, ki jo direktivi prispevata EU. Rezultati bodo znani
v začetku leta 2016 (EC 2015a). Na podlagi teh rezultatov lahko pričakujemo tudi večje ali
manjše spremembe direktiv oz. smernic za njuno učinkovitejše izvajanje.

48 Matej Petkovšek: Vzpostavljanje omrežja Natura 2000
2.4 OMREŽJE NATURA 2000 V EU28
Leta 2013, po zadnji širitvi EU, je omrežje Natura 2000 obsegalo 26.410 območij s
787.767 km2 oz. 18,36 % kopnega v EU ter 2.960 območij z 251.565 km2 morskega okolja
(tabela 2). Postopek določitve kopnih območij se počasi zaključuje. Potekal je dlje, kot je bilo
pričakovano, ter z mnogimi zapleti, kar kažejo številni predsodni in sodni postopki proti
posameznim državam članicam. Določitev morskega dela omrežja še ni v zaključni fazi in je
eden ključnih izzivov Komisije v politiki ohranjanja biotske raznovrstnosti do leta 2020, ko
naj bi bilo omrežje v celoti določeno (EC 2013b, EC 2015b, EEA 2015).
Tabela 2: Število in površina območij Natura 2000 v EU decembra 2013 (EC 2013b)
Table 2: e number and surface area of Natura 2000 sites in EU in December 2013 (EC 2013b)
Število
kopnih
območij
Število
morskih
območij
Površina
kopnih območij
(km2)
Površina
morskih območij
(km2)
območja po Direktivi
o habitatih 22.865 2.292 601.177 210.454
območja po Direktivi
o pticah 5.286 987 536.840 130.762
območja Natura 2000
skupaj 26.410 2.960 787.767 251.565
Velik izziv za Komisijo in države članice pa je upravljanje območij Natura 2000 in
vzpostavitev ukrepov za ohranjanje ugodnega stanja kvalikacijskih vrst in habitatnih tipov,
ki pa se v nasprotju s procesom vzpostavitve omrežja v mnogih državah članicah šele začenja.
3. NATURA 2000 V SLOVENIJI
V Sloveniji se je proces vzpostavljanja omrežja Natura 2000 začel s pristopnimi pogajanji za
vstop v EU, ko je v procesu pristopnih pogajanj Slovenija morala v svojo zakonodajo prenesti
tudi Direktivo o pticah in Direktivo o habitatih. EU je od vseh držav kandidatk zahtevala, da ob
vstopu v EU podajo predlog območij, določenih po obeh direktivah. Koncept vzpostavljanja
ekološkega omrežja, namenjenega celostnemu varovanju vrst in habitatnih tipov z vnaprej
postavljenimi cilji, je bila novost v slovenskem naravovarstvu.
Slovenija je intenzivno pristopila k oblikovanju omrežja Natura 2000 v letu 2001, ko se
je začelo zbiranje podatkov o vrstah in habitatnih tipih. Pred tem se je s Komisijo pogajala
glede dodajanja slovenskih predlogov na priloge Direktive o habitatih ter prenosu obveznosti
direktiv v slovenski pravni red. Priprava predloga je potekala v okviru državnega projekta,
ki ga je vodilo Ministrstvo za okolje in prostor, sodelovali pa so tudi drugi vladni resorji,
strokovne in znanstvene institucije ter nevladne organizacije. Namen projekta je bil pripraviti

49
VARSTVO NARAVE, 28 (2015)
strokovni predlog območij Natura 2000 ter ta predlog predstaviti drugim resorjem in javnosti.
Ob vstopu v EU je Slovenija Komisiji predložila predlog območij Natura 2000 (Nose Marolt
2005, Skoberne 2003, Skoberne 2004).
3.1 POSTOPEK DOLOČITVE OBMOČIJ NATURA 2000 V SLOVENIJI
Slika 1: Postopek določitve območij po Direktivi o pticah (= SPA – Special Protection Area) (A) in po Direktivi
o habitatih (= (p)SCI – (potential) Site of Community Importance, SAC – Special Area of Conservation) (B) ter
njihova vključitve v omrežje Natura 2000
Figure 1: e procedure of designating the areas per Birds Directive (= SPA – Special Protection Area) (A) and Habitats
Directive (= (p)SCI – (potential) Site of Community Importance, SAC – Special Area of Conservation) (B), and their
inclusion in the Natura 2000 network

50 Matej Petkovšek: Vzpostavljanje omrežja Natura 2000
Formalni postopek določitve območij Natura 2000 se med državami članicami razlikuje,
vendar morajo vse države pri tem upoštevati ista načela, s pomočjo katerih dosežejo cilje
direktiv. V Sloveniji postopek določitve območij Natura 2000 okvirno opredeljuje 33. člen
Zakona o ohranjanju narave (2004), ki povzema 4. člen Direktive o habitatih in 4. člen Direktive
o pticah. Kljub temu da morajo biti območja Natura 2000 določena izključno po strokovnih
merilih, so v postopek določitve v Sloveniji vpete tudi lokalne skupnosti in Vlada RS. Lokalne
skupnosti lahko podajo mnenje o predlaganih območjih, ki ležijo v njihovih občinah, Vlada
RS pa sprejme načrt, s katerim se ugotavljajo posledice na socialne in gospodarske razmere
ter določijo ustrezni razvojni ukrepi. Vlada s pravnim aktom (uredbo) tudi določi območja po
direktivi o pticah in predlagana območja po direktivi o habitatih. Postopek določitve območij
Natura 2000 je prikazan na sliki 1.
3.2 DOLOČITEV IN SPREMINJANJE OMREŽJA NATURA 2000 V SLOVENIJI
Slovenija je 30. 4. 2004, tik pred vstopom v EU, sprejela Uredbo o posebnih varstvenih
območjih (območjih Natura 2000), ki je pravni temelj slovenskega omrežja Natura 2000. Tako
je določila 286 območij Natura 2000 s skupno površino 7.203 km2 oz. okoli 35 % Slovenije.
Slovenija je postala država članica EU z najvišjim deležem ozemlja, vključenim v omrežje
Natura 2000.
Zaradi podrobnejših tolmačenj ciljev direktive, ugotovljenih nepravilnosti pri prenosu do-
ločenih delov direktiv, tehničnih napak, političnih odločitev ter na biogeografskih seminarjih
ugotovljenih pomanjkljivosti pri določitvi omrežja Natura 2000 v Sloveniji se je Uredba o
posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000) do konca leta 2015 spremenila že šest-
krat. Podrobnejši časovni in vsebinski prikaz sprememb je podan v tabeli 3.
Prva večja vsebinska sprememba Nature 2000 v Sloveniji se je zgodila leta 2008, ko so bila
na zahtevo Evropske komisije določena območja, ki so po njenem mnenju izpolnjevala pogoje
za območja po Direktivi o pticah. Kljub temu da območja pravno formalno niso imela statusa
območij Natura 2000, so na njih veljala enaka pravila ravnanja za ohranjanje ugodnega stanja
ter preprečevanje slabšanja tega stanja kvalikacijskih vrst ptic kot na drugih območjih Natura
2000 (Uredba 2008).
Največja vsebinska sprememba omrežja Natura 2000 v Sloveniji po sprejetju uredbe leta
2004 je bila narejena leta 2013. Povod za to je bilo več začetih predsodnih postopkov, ki jih je
Evropska komisija sprožila proti Sloveniji zaradi nezadostnega seznama predlaganih območij
Natura 2000, ki ga je Slovenija poslala Evropski komisiji. S to spremembo je želela Slovenija v
čim večji meri izpolniti zahteve biogeografskih seminarjev iz let 2005, 2006 in 2010, poleg tega
pa upoštevati tudi revizijo območij IBA, ki jo je leta 2011 pripravilo Društvo za opazovanje in
proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). Tako je Slovenija na novo opredelila 83 območij (78 po
Direktivi o habitatih in 5 po Direktivi o pticah, 5 območij je nastalo z razdelitvijo prostorsko
ločenih obstoječih območij, 10 območij z združitvijo dveh ali več obstoječih območij, 95

51
VARSTVO NARAVE, 28 (2015)
območjem so bile dodane večje nove površine, 3 območja so bila ukinjena (slika 2). Zaradi
lažje določljivosti v naravi so bile meje vseh območij tehnično popravljene in izrisane v
natančnejšem merilu (1:1000 po DOF). V seznamu kvalikacijskih vrst in habitatnih tipov
Datum Sprememba Razlog
11. 10. 2004 priloge uredbe (izbrisane nekatere
kvalikacijske vrste in habitatni tipi)
tehnične napake pri določitvi
4. 7. 2007 besedilo uredbe (sprememba 2., 7.,
8.,9., 12. in 15. člena ter dodani 13.a,
15.a in 15.b člen)
spremembe na zahtevo Evropske ko-
misije zaradi upoštevanja ekonomskih
in socialnih interesov pri določitvi
območij Natura 2000 in neupošteva-
nja nekaterih strokovnih dejstev
5. 5. 2008 besedilo uredbe (sprememba 17. člena
in dodan 15.c člen)
gračna priloga (dodana območja,
predlagana za območja Natura 2000
s strani Evropske komisije)
dopolnitev, ki je bila posledica
spremembe uredbe iz leta 2007
3. 2. 2012 besedilo uredbe (sprememba 1., 4.,
13, 14. člena ter prehodnih in končnih
določb)
popravki, vezani na program
upravljanja območij Natura 2000
19. 4. 2013 besedilo uredbe (sprememba 1., 6., 8.
in 14. člena ter prehodnih in končnih
določb, črtanje 15.c člena)
priloge uredbe (dodajanje, izbrisi in
spremembe kvalikacijskih vrst in
habitatnih tipov, dodajanje novih ob-
močij, izbris, združevanje in razdru-
ževanje obstoječih območij, vključno s
kvalikacijskimi vrstami in habitatnimi
tipi, spreminjanje imen območij)
gračne priloge (dodana nova obmo-
čja, izbrisana, združena, povečana,
zmanjšana obstoječa območja ter teh-
nični popravki mej obstoječih območij)
popravki, vezani na zaključke
biogeografskih seminarjev iz let 2005,
2005 in 2010, odprava tehničnih
napak, popravki pregrobo izrisanih
mej ob določitvi
predvidoma
30. 10. 2015
priloge uredbe (dodajanje, izbrisi in
spremembe kvalikacijskih vrst in
habitatnih tipov, dodajanje novega
območja)
gračne priloge (dodano novo
območje)
popravki, vezani na zaključke
bilateralnega seminarja iz leta 2013,
odprava tehničnih napak
Tabela 3: Časovni prikaz sprememb Uredbe o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000) z navedenimi
razlogi za spremembe
Table 3: Temporal display of changes in the Decree on special protection areas (Natura 2000 sites) with the stated
reasons for these changes

52 Matej Petkovšek: Vzpostavljanje omrežja Natura 2000
so bile narejene tako vsebinske spremembe (upoštevanje zahtev biogeografskih seminarjev,
revizije IBA) kot tehnični popravki (izbris podvojenih zapisov, izbris vrst in habitatnih tipov,
ki so bili kot kvalikacijski določeni na podlagi neustreznih podatkov ali zaradi tehničnih
napak) (Petkovšek 2012, Kačičnik Jančar 2012). Te spremembe so številčno podrobneje
prikazane v tabeli 4.
Slika 2: Prostorske spremembe območij Natura 2000, narejene leta 2013
Figure 2: Spatial changes in the Natura 2000 sites made in 2013
Naslednja večja sprememba omrežja Natura 2000 v Sloveniji, s katero bo omrežje dopolnjeno
na podlagi zaključkov bilateralnega biogeografskega seminarja iz leta 2014, bo predvidoma
konec leta 2015. S to spremembo bo omrežju dodano eno manjše območje, v enainštiridesetih
območjih, določenih po Direktivi o habitatih, pa bodo dodane nove kvalikacijske vrste
ali habitatni tipi. Odpravljenih bo tudi nekaj tehničnih napak, ugotovljenih po letu 2013,
predvsem na gozdnih habitatnih tipih in pri ribah (Petkovšek 2015). Podrobnejši številčni
podatki so prikazani v tabeli 4.
Do dokončne določitve omrežja Natura 2000 v Sloveniji lahko pričakujemo še eno
vsebinsko spremembo, s katero bodo določena še morska območja Natura 2000 in območja
za tiste vrste, ki jih je po zaključkih zadnjega biogeografskega seminarja treba še raziskati.
Rezultati raziskav pojavljanja teh vrst bodo pokazali, v kakšni meri je omrežje Natura 2000 v
Sloveniji še treba dopolniti.
Po strategiji EU za biotsko raznovrstnost (Naše življenjsko zavarovanje, naš naravni kapital:
strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020, 2011) naj bi bilo omrežje Natura 2000 v
EU v celoti določeno do leta 2020.

53
VARSTVO NARAVE, 28 (2015)
Tabela 4: Podrobnejši prikaz sprememb prilog Uredbe o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000)
Table 4: A detailed display of changes in the Decree on special protection areas (Natura 2000 sites)
30. 4.
2004
11. 10.
2004
4. 7.
2007
5. 5.
2008
3. 2.
2012
19. 4.
2013
predvidoma
30. 10. 2015
število območij
območja po
Direktivi o pticah 26 26 26 26 26 31 31
območja po
Direktivi o pticah -
po mnenju EK
/ / / 17 17 / /
območja po
Direktivi o habitatih 260 260 260 260 260 323 324
območja Natura
2000* 286 286 286 286 286 354 355
površina območij (km2)
območja po
Direktivi o pticah 4.618 4.618 4.618 4.618 4.618 5.077 5.077
območja po
Direktivi o habitatih 6.397 6.397 6.397 6.397 6.397 6.639 6.640
območja po
Direktivi o pticah -
po mnenju EK
/ / / 340 340 / /
Natura 2000** 7.203 7.203 7.203 7.203 7.203 7.683 7.684
število kvalikacijskih vrst in habitatnih tipov
ptice*** 106 101
(-5) 101 101 101 119
(-12, +30) 119
druge vrste*** 114 105
(-9) 105 105 105 114
(+9) 114
habitatni tipi*** 57 56
(-1) 56 56 56 60
(+4) 60
število zapisov kvalikacijskih vrst in habitatnih tipov v SDFu
ptice*** 322 315
(-7) 315 315 315 460
(-72, +217) 460
druge vrste*** 902 823
(-79) 823 823 823 1174
(-269,+620)
1192
(-4, +22)
habitatni tipi*** 577 535
(-42) 535 535 535 568
(-100, +133)
580
(-16, +28)
* Število območij Natura 2000 ne zajema območij, predlaganih za območja Natura 2000 s strani Evropske komisije.
** Površina območij Natura 2000 je manjša od vsote površin območij po Direktivi o pticah in območij po Direktivi
o habitatih, saj se območja deloma prekrivajo. V skupno površino ni všteta površina območij, predlaganih za
območja Natura 2000 s strani Evropske komisije.
*** Številke v oklepajih prikazujejo število vrst, habitatnih tipov oziroma zapisov, ki so se odvzeli oziroma dodali z
določeno spremembo Uredbe.

54 Matej Petkovšek: Vzpostavljanje omrežja Natura 2000
3.3 BIOGEOGRAFSKI SEMINARJI
Kot je opisano v poglavju 2.1, z biogeografskimi seminarji Evropska komisija preverja za-
dostno vključenost vrst in habitatnih tipov iz prilog I in II Direktive o habitatih v omrežje
Natura 2000. Slovenija je po določitvi omrežja Natura 2000 leta 2004 sodelovala na treh bio-
geografskih seminarjih skupaj z drugimi državami članicami, ki so k EU pristopile leta 2004:
- maja 2005 za alpsko biogeografsko regijo v Kranjski Gori (Slovenija) skupaj s Poljsko in
Slovaško,
- aprila 2006 za celinsko biogeografsko regijo v Darovi (Češka) skupaj s Češko in Poljsko,
- junija 2010 za morska območja Natura 2000 v Brindisiju (Italija) skupaj s Ciprom,
Španijo, Francijo, Grčijo, Malto in Veliko Britanijo.
Zaključki z ocenami vrst in habitatnih tipov vseh treh biogeografskih seminarjev so
prikazani v tabeli 5 in so povzeti po Zagmajster (2005), Zagmajster in Skaberne (2006), ETC-
BD (2010). Kljub velikemu deležu površine, ki jo je Slovenija vključila v omrežje Natura
2000 leta 2004, je bilo na biogeografskih seminarjih ocenjeno, da je v Naturo 2000 zadostno
vključena le okoli polovica vrst in habitatnih tipov (slika 3 A). Po izračunu indeksa zadostnosti2
je bilo omrežje Natura 2000 v Sloveniji določeno le 73 %.
Tabela 5: Število vrst in habitatnih tipov po ocenah zaključkov biogeografskih seminarjev 2005, 2006 in 2010
Table 5: e number of species and habitat types according to the concluding assessments made at the biogeographic
seminars in 2005, 2006 and 2010
Zaključki – ocene (delež)
Število vrst
/ habitatnih
tipov
SUF IN MIN IN MOD IN MAJOR Sci Res
Alpska biogeografska regija
vrste 80 38 (47,5 %) 20 (25,0 %) 13 (16,3 %) 0 (0 %) 9 (11,2 %)
habitatni tipi 46 35 (76,1 %) 5 (10,9 %) 4 (8,7 %) 0 (0 %) 2 (4,3 %)
Celinska biogeografska regija
vrste 98 34 (34,6 %) 15 (15,4 %) 41 (41,8 %) 5 (5,1 %) 3 (3,1 %)
habitatni tipi 43 26 (60,5 %) 6 (14,0 %) 10 (23.2 %) 1 (2.3 %) 0 (0 %)
Morska mediteranska biogeografska regija
vrste 2 0 (0 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 1 (50,0 %) 1 (50,0 %)
habitatni tipi 3 1 (33,3 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 2 (66,4 %) 0 (0 %)
Evropska komisija je sezname predlaganih območij po Direktivi o habitatih potrdila
novembra 2007 za celinsko in januarja 2008 za alpsko biogeografsko regijo (EC 2008a, EC
2008b).
2 Indeks zadostnosti za Slovenijo se računa le za alpsko in celinsko biogeografsko regijo. Vrste in habitatni tipi morske
mediteranske biogeografske regije se vključijo v celinsko biogeografsko regijo.

55
VARSTVO NARAVE, 28 (2015)
Leta 2013 je Vlada RS sprejela uredbo, s katero je dopolnila Uredbo o posebnih varstvenih
območjih (območjih Natura 2000). S to uredbo je bilo med drugim določenih 78 novih
območij po Direktivi o habitatih, v katera je bilo vključenih 47 vrst in 15 habitatnih tipov. 77
območij je bilo razširjenih zaradi dodanih 68 vrst in 17 habitatnih tipov. Napredek, ki ga je
s tem dosegla Slovenija pri določevanju omrežja Natura 2000, se je junija 2014 preverjal na
bilateralnem biogeografskem seminarju v Ljubljani. Zaključki tega biogeografskega seminarja
so prikazani v tabeli 6 in na sliki 3 B. Slovenija je s to spremembo dosegla 85,5% določitev
omrežja Natura 2000.
Tabela 6: Število vrst in habitatnih tipov po ocenah zaključkov biogeografskega seminarja 2014
Table 6: e number of species and habitat types according to the concluding assessments made at the biogeographic
seminar in 2014
Zaključki – ocene (delež)
Število vrst
/ habitatnih
tipov
SUF IN MIN IN MOD IN MAJOR Sci Res
Alpska biogeografska regija
vrste 73 65 (89,0 %) 5 (6,9 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 3 (4,1 %)
habitatni tipi 46 45 (97,8 %) 1 (2,2 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 0 (0 %)
Celinska biogeografska regija
vrste 96 76 (79,2 %) 12 (12,5 %) 1 (1,0 %) 0 (0 %) 7 (7,3 %)
habitatni tipi 42 35 (83,3 %) 7 (16,7 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 0 (0 %)
Morska mediteranska biogeografska regija
vrste 2 0 (0 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 1 (50,0 %) 1 (50,0 %)
habitatni tipi 3 3 (100 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 0 (0 %) 0 (0 %)
Predvidoma konec leta 2015 bo Vlada RS sprejela dopolnitev uredbe o območjih Natura
2000, s katero bo dopolnila omrežje Natura 2000. Za eno vrsto bo določila novo območje, 8
habitatnih tipov in 15 vrst pa bo vključila v obstoječa območja Natura 2000. Tako se bo delež
določenega omrežja Natura 2000 povečal na 95,4 % (slika 3 C). Za določitev preostalih 4,6 %
so potrebne še dodatne raziskave vrst, ki bodo pokazale, v kakšnem obsegu je omrežje še treba
dopolniti, da bodo tudi te vrste zadostno vključene vanj. Kljub temu da bo za raziskave treba
zagotoviti dodatna nančna sredstva in za raziskave nekaterih vrst tudi nove strokovne vire, je
lahko omrežje v Sloveniji v celoti določeno do leta 2020, kot to predvideva evropska strategija
za biotsko raznovrstnost.

56 Matej Petkovšek: Vzpostavljanje omrežja Natura 2000
Slika 3: Delež posameznih ocen vseh vrst in habitatnih tipov v obeh biogeografskih regijah po biogeografskih
seminarjih 2005, 2006 in 2010 (A), po biogeografskem seminarju 2014 (B) in po predvideni spremembi Uredbe o
posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000) konec leta 2015 (C)
Figure 3: Share of individual assessments of all species and habitat types in both biogeographic regions aer the
biogeographic seminars in 2005, 2006 and 2010 (A), aer the biogeographic seminar in 2014 (B), and aer the
envisaged changes in the Decree on special protection areas (Natura 2000 sites) at the end of 2015 (C)
4. ZAKLJUČEK
V drugi polovici 20. stoletja, ko je del evropskih držav dosegel gospodarsko, ekonomsko in
socialno blaginjo, se je v javnosti in posledično tudi v politiki vse bolj krepila okoljevarstvena
in z njo naravovarstvena zavest. Ljudje so se začeli zavedati, da ima razvoj tehnologij poleg
pozitivnih tudi številne negativne posledice. K odpravljanju oz. zmanjševanju le-teh naj bi
pripomogle različne mednarodne okoljevarstvene konvencije, ki pa v številnih delih sveta niso
nikoli prav zaživele. Ena izmed izjem je EU, ki je s sprejetjem Direktive o pticah in Direktive
o habitatih postavila temelje za določitev največje mednarodne mreže ekološko pomembnih
območij imenovane Natura 2000. Vendar tudi tu vzpostavljanje omrežja poteka počasi, pod
različnimi ekonomskimi in političnimi vplivi. Po skoraj četrt stoletja od začetka vzpostavljanja
omrežja le-to še vedno ni povsem vzpostavljeno. V zadnjih letih je proces določanja omrežja
dodatno upočasnila gospodarska kriza v EU, ki je varstvo narave spet postavila v ozadje.
Gospodarski lobiji v EU skušajo doseči spremembo evropske okoljske zakonodaje in s tem
zmanjšati njen vpliv na t.i. razvojne resorje.
Določitev omrežja Natura 2000 je prvi, a še zdaleč ne najpomembnejši korak pri
ohranjanju ugodnega stanja vrst in habitatnih tipov. Kljub temu da je že več kot desetletje
tretjina slovenskega ozemlja vključena v omrežje Natura 2000, poročila po 12. členu Direktive
o pticah in 17. členu Direktive o habitatih kažejo, da se stanje vrst in habitatnih tipov ne
izboljšuje, ali pa se celo slabša. Ključni dejavnik, ki bo prispeval k ohranjanju ali izboljšanju
stanja vrst in habitatnih tipov, ni širjenje omrežja z vključevanjem vedno novih habitatov vrst
in habitatnih tipov, ampak ustrezno upravljanje z že obstoječimi območji. In pri upravljanju

57
VARSTVO NARAVE, 28 (2015)
je Slovenija s sprejetjem Programa upravljanja območij Natura 2000 za obdobje 20150–2020
že naredila naslednji korak. V prihodnjih letih bo treba usmeriti več človeških in nančnih
virov v upravljanje, da bo to dejansko tudi zaživelo v praksi. Ker pa je ohranjanje narave v
Sloveniji omejeno tako s nančnimi sredstvi kot človeškimi viri, bo treba nekatere druge
naloge, kot je npr. določevanje omrežja Natura 2000, čim prej zaključiti, vire pa prerazporediti
na upravljanje omrežja.
5. SUMMARY
Environmental and consequently nature conservation awareness increased in the second
half of the 20th century, when people’s economic and social status was notably improved.
Various international organizations were established, such as IUCN and WWF, which
participated in the organization of international conferences on environment and received
much attention by the media. e Ramsar convention on wetlands of international importance
and Bern convention on the conservation of European wildlife were the basis for the adoption
of stricter and more binding legislation at the EU level. In 1979, the European Parliament
adopted the Birds Directive, which obligates the member states to designate special protection
areas for rare, endangered and migratory bird species. A good decade later, the Habitats
Directive was put to eect, which incorporates measures for strict protection of species
referred to in Annex IV and demands designation of special areas of conservation for habitats
and species of the European Community concern. e areas designated in accordance with
both directives constitute the Natura 2000 network, which is the largest network of protected
areas in the world.
e procedures concerning designation of the areas according to the Birds Directive
and Habitats Directive indeed dier from each other, but must be based on professional
and at a given time known as well as publicly accessible data on species and habitat types.
Owing to the unjustiable observance of various economic and social requirements in the
designation of Natura 2000 network, the procedures runs slow in several member states and
oen involve pre-litigation and legal procedures. e assessment of sucient inclusion of
species and habitat types in the Natura 2000 network takes place at biogeographic seminars.
e conclusions adopted at these seminars are obligatory for EU member states, which are
obliged to supplement the Natura 2000 network in compliance with them. e degree of
sucient inclusion of species and habitat types into the network is measured by the European
Environment Agency with the Natura Barometer. e majority of member states have already
designated over 90% of the network, which comprises almost 30,000 areas with a total surface
area of over one billion km2 of the territory of EU member states.
In the process of accession negotiations, Slovenia was obliged to implement the Birds
and Habitats Directives into its legislation. e procedure of designating Natura 2000 sites is
generally dened in Article 33 of the Environmental Conservation Law. Before the process of

58 Matej Petkovšek: Vzpostavljanje omrežja Natura 2000
designating Natura 2000 sites, Slovenia was granted certain changes to be made in Annexes
I and II of the Habitats Directive. To Annex I, 4 habitat types were added, and 8 plant and 7
animal species to Annex II. Upon its entry into EU in 2004, Slovenia proposed 286 sites or 35%
of the country’s surface area as the Natura 2000 network. At the biogeographic seminars in
2005, 2006 and 2010, it was assessed that the rst Slovenian proposal was inadequate. Into the
network, only 50% of species and habitat types of European concern were adequately included.
is is why some major substantive amendments were made in the Slovenian network in 2013
upon several incipient pre-litigation procedures by the European Commission against our
country. 83 sites were dened anew, 5 sites were formed through division of the spatially
separated existing sites, 10 sites through amalgamation of the existing sites, to 95 sites larger
surface areas were added, while 3 sites were abolished. At both existing and new sites, new
qualifying species and habitat types were added. us a great deal of requirements made at
biogeographical seminars was taken into consideration, as well as revision of IBA sites, which
was made in 2011. With this change, the share of adequately included species and habitat
types into the network was increased to 85.5%. Next major substantive change is envisaged
for 2015, when a new Natura 2000 site will be designated, while 8 habitat types and 15 species
will be included as qualifying species into the 41 existing sites. us the share of adequately
included species and habitat types into the Natura 2000 network will be increased to 95.4%.
For the rest of the species, a research into their occurrence will have to be carried out, with
the obtained results serving as a basis for the nal designation of the Natura 2000 network in
Slovenia.
e European biodiversity strategy envisages that the Natura 2000 network in EU will be
fully designated by 2020, which is 20 years later than planned at the beginning. Apart from
inadequately prepared proposals by member states, the delay in designating the network was
also contributed by the great changes taking place within the EU (EU enlargement, structural
changes, economic crisis …) and worldwide.
e Natura 2000 network designation is only the rst step in the preservation and
improvement of the status of species and habitat types of European concern. By adopting the
Natura 2000 sites programme in the 2015-2020 period, Slovenia made a step forward in the
network management. Only adequate management will retain favourable conservation status
of species and habitat types, which we are protecting with the network and EU biodiversity at
the same time.

59
VARSTVO NARAVE, 28 (2015)
6. VIRI
1. Direktiva Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic. (1979).
Ur. l. ES L 103, 25.4.1979
2. Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter
prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst. (1992). Ur. l. ES L 206, 22.7.1992
3. Dudley, N. (ur.) (2008): Guidelines for Applying Protected Area Management Categories.
IUCN, Gland, Switzerland. http://data.iucn.org/dbtw-wpd/edocs/PAPS-016.pdf (9. 4. 2015)
4. EC (1997): Criteria for assessing National Lists of pSCI at Biogeographical Level Hab
(97/2 rev. 4 18/11/97). European Commission. http://bd.eionet.europa.eu/activities/
Natura_2000/crit (5. 7. 2015)
5. EC (2008a): Odločba Komisije z dne 13. novembra 2007 o sprejetju prvega posodobljenega
seznama območij, pomembnih za skupnost, za celinsko biogeografsko regijo v skladu z
Direktivo Sveta 92/43/EGS. Uradni list Evropske unije L 012: 383-677
6. EC (2008b): Odločba Komisije z dne 25. januarja 2008 o sprejetju prvega posodobljenega
seznama območij, pomembnih za skupnost, za alpsko biogeografsko regijo v skladu z
Direktivo Sveta 92/43/EGS. Uradni list Evropske unije L 077: 106-160
7. EC (2011): Izvedbeni sklep Komisije z dne 11.7.2011 o obliki informacj za območja Natura
2000 s pojasnili. Evropska komisija, Bruselj. http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/
TXT/PDF/?uri=OJ:L:2011:198:FULL&from=SL (5. 7. 2015)
8. EC (2013a): Changes to the annexes of the Habitats directive due to the Accession of
Croatia. European Commission . http://ec.europa.eu/environment/nature/legislation/
habitatsdirective/docs/Changes%20HD-Croatia.pdf (7. 7. 2015)
9. EC (2013b): Natura 2000 Barometer. European Commission. http://ec.europa.eu/
environment/nature/natura2000/barometer/index_en.htm (27. 5. 2015)
10. EC (2015a): Fitness Check of EU Nature Legislation (Bird and Habitats Directives).
European Commission. http://ec.europa.eu/environment/nature/legislation/tness_
check/index_en.htm (7. 7. 2015)
11. EC (2015b): Natura 2000 network. European Commission. http://ec.europa.eu/
environment/nature/natura2000/index_en.htm (15. 4. 2015)
12. EEA (2009): Designated areas (CSI 008) – Assessment published Mar 2009. European
Environment Agency. Copenhagen, 17 str. http://www.eea.europa.eu/data-and-maps/
indicators/designated-areas/designated-areas-assessment-published-mar-2009 (30. 6.
2015)
13. EEA (2015): Natura 2000 data – the European network of protected site. European Envi-
ronment Agency. Copenhagen. http://www.eea.europa.eu/data-and-maps/data/natura-5
(15. 4. 2015)

60 Matej Petkovšek: Vzpostavljanje omrežja Natura 2000
14. ETC/BD (2010): Marine mediterranean seminar – Brindisi, 16 June 2010. Dra conclusions.
Paris. 6 str.
15. Evans, D. (2012): Building the European Union's Natura 2000 network. Nature conservation
1: 11-26
16. European Communities (1973): Declaration of the council of the European Communities
and of the representatives of the Goverments of the Member States meeting in the Council
of 22. November 1973 on the Programme of Action of the European Communities on the
environment. Ocial Journal of the European Communities, No C 112/2. http://eur-lex.eu-
ropa.eu/legal-content/EN/TXT/PDF/?uri=CELEX:41973X1220&from=EN (21. 4. 2015).
17. European Communities (2006): Nature and biodiversity case. Ruling of the European
Court of Justice, Luxembourg. 134 str. http://ec.europa.eu/environment/nature/info/pubs/
docs/others/ecj_rulings_en.pdf (15. 6. 2015).
18. Hinterstoisser, H. (2010): Evropsko omrežje biogenetskih rezervatov. V: Najpomembnejši
instrumenti na temo »Ekološka omrežja na območju Alp«. Cipra AlpMedia. www.alpine-
ecological-network.org/pdfs/341_sl/at_download/file+&cd=3&hl=sl&ct=clnk&gl=si
(9. 4. 2015)
19. Kačičnik Jančar, M. (2012): Obrazložitev predloga sprememb priloge 2 – poglavje 1 Uredbe
o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000). Zavod RS za varstvo narave.
Ljubljana. 43 str.
20. Naše življenjsko zavarovanje, naš naravni kapital: strategija EU za biotsko
raznovrstnost do leta 2020. (2011). http://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/
TXT/?uri=CELEX:52011DC0244#text (21.9.2015)
21. Nose Marolt, M. (2005): Natura 2000 v Sloveniji. Zavod RS za varstvo narave. Ljubljana. 24
str.
22. Paavola, J. (2004): Protected areas governance and justice: eory and the European
Unions Habitats Directive. Environmental Sciences 1: 59–77 https://www.researchgate.
net/publication/248906915_Protected_Areas_Governance_and_Justice_Theory_and_
the_European_Unions_Habitats_Directive (6. 7. 2015)
23. Papp, D., C. Tóth (2007): Natura 2000 Site Designation Process with a special focus on the
Biogeographic seminars. Ceeweb, Budapest. 36 str. http://www.ceeweb.org/wp-content/
uploads/2011/12/biogeo_booklet_2007.pdf (26. 5. 2015)
24. Petkovšek, M. (2012): Obrazložitev predloga sprememb priloge 2 Uredbe o posebnih var-
stvenih območjih (območjih Natura 2000). Zavod RS za varstvo narave. Ljubljana. 219 str.
25. Petkovšek, M. (2015): Obrazložitev predloga sprememb prilog Uredbe o posebnih
varstvenih območjih (območjih Natura 2000). Predlog sprememb 2015. Zavod RS za
varstvo narave. Ljubljana. 206 str.
26. Rauschmayer, F., A. Berghöfer, I. Omann, D. Zikos (2009): Examining processes or/and

61
VARSTVO NARAVE, 28 (2015)
outcomes? Evaluation concepts in European governance of natural resources. Environmental
policy and governance: 141-147 https://www.researchgate.net/prole/Felix_Rauschmayer/
publication/229865224_Examining_processes_orand_outcomes_Evaluation_concepts_
in_European_governance_of_natural_resources/links/0fcfd50a373761ca76000000.pdf
(6. 7. 2015)
27. Skoberne, P. (2003): Natura 2000 – del vseevropskega ekološkega omrežja. V: Gozdarska
politika zavarovanih območij – zbornik ob posvetovanju. Gospodarska zbornica Slovenije.
Ljubljana: 65-78
28. Skoberne, P. (2004): Strokovni predlog za omrežje Natura 2000. Proteus 66(9-10): 400-406
29. Skoberne, P. (2008): Vzpostavljanje omrežja Natura 2000 v Sloveniji po vstopu v Evropsko
unijo. Proteus 70 (8): 342-352
30. Skoberne, P. (2010): Natura 2000 – Network for nature and people. V: Social responsibility
and current challenges 2010: Nature and humans. 5th international conference –
conference proceedings. Inštitut za razvoj družbene odgovornosti, Maribor http://www.
irdo.si/skupni-cd/cdji/cd-irdo-2010/images/3-1-3-skoberne.pdf (6. 7. 2015)
31. Specht, R. (2010): Konvencija o ohranjanju evropskih naravnih življenjskih združb in
naravnega življenjskega prostora (Bernska konvencija) V: Najpomembnejši instrumenti
na temo »Ekološka omrežja na območju Alp«. Cipra AlpMedia. www.alpine-ecological-
network.org/pdfs/341_sl/at_download/le+&cd=3&hl=sl&ct=clnk&gl=si (9. 4. 2015)
32. Uredba o dopolnitvah Uredbe o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000).
(2008). Ur. l. RS 43/08
33. Zagmajster, M. (2005): Pregled končnih odločitev Biogeografskega seminarja – Alpinska
regija, z vključenimi NVO stališči. Kranjska Gora, 30. – 31. 5. 2005 http://www.umanotera.
org/upload/les/Natura%202000/AlpskiBiogeogrSeminar_zakljucki.pdf (12. 5. 2015)
34. Zagmajster, M., B. Skaberne (2006): Pregled končnih odločitev Biogeografskega seminarja
– Celinska regija, z vključenimi NVO stališči. Darova (CZ), 26. – 28. 4. 2005 http://www.
umanotera.org/upload/les/Natura%202000/AlpskiBiogeogrSeminar_zakljucki.pdf (12.
5. 2015)
35. Zakon o ohranjanju narave. (2004). Ur. l. RS 94/04 – uradno prečiščeno besedilo
Matej PETKOVŠEK
Zavod RS za varstvo narave, Osrednja enota
Tobačna ulica 5
SI – 1000 Ljubljana, Slovenija
matej.petkovsek@zrsvn.si