ChapterPDF Available

Sistemska psihoterapija

Authors:
  • Sigmund Freud University Vienna - Ljubljana branch (SFU Ljubljana)
  • University of Ljubljana, Faculty od social work
  • Sigmund Freud University in Ljubljana / University of Ljubljana
Miran Možina, Dinko Štajduhar, Marino Kačič, Lea Šugman Bohinc
1
SISTEMSKA PSIHOTERAPIJA
Podatki o avtorjih:
Mag. Miran Možina, dr. med., spec. psihiater, sistemski psihoterapevt, Slovenski inštitut za
psihoterapijo, Trg MDB 5, 1000 Ljubljana miran.mozina@guest.arnes.si, tel.: 041 748 812
Dinko Štajduhar, dr. med., spec. psihiater, sistemski psihoterapevt, Nevropsihiatrična
bolnišnica „Dr Ivan Barbot“ Popovača, Hrvaška,
kontaktni naslov: IX južna obala 26, 10 000 Zagreb, Hrvaška, dinkovz@gmail.com
As. Marino Kačič, univ. dipl. socialni delavec, sistemski psihoterapevt, Fakulteta za socialno
delo, Topniška 31, 1000 Ljubljana, marino.kacic@guest.arnes.si
Doc. dr. Lea Šugman Bohinc, psihologinja, sistemska psihoterapevtka, Fakulteta za socialno
delo, Topniška 31, 1000 Ljubljana, lea.bohinc@guest.arnes.si
1. DEFINICIJE
1.1 Definicije sistemske družinske terapije, družinske terapije in sistemske psihoterapije
Sistemska družinska terapija je bila od petdesetih do vključno sedemdesetih let prejšnjega
stoletja ime za skupino družinskoterapevtskih pristopov, ki so imeli ob metodoloških in
teoretičnih razlikah skupne temeljne ideje o družinah in načinih, kako jim pomagati pri
razvijanju želenih sprememb. Te skupne ideje ali konceptualna izhodišča bi lahko imenovali
sistemski koncepti.
Na osnovi teh konceptov se je od vključno osemdesetih let naprej področje dela razširilo tudi
na terapijo s posamezniki, pari in skupinami, kar je privedlo do razvoja novih konceptov in
teorij. Tako se glede na spremenjene in dopolnjene sistemske teorije in prakse vedno bolj
uveljavlja ime “sistemska psihoterapija”.
Danes je seveda tudi področje družinske terapije veliko bolj heterogeno kot na svojih začetkih
v petdesetih letih, ko so se uveljavili sistemski koncepti. Danes so sistemski koncepti in
metode vključeni v modele družinske terapije v različni meri. Razni avtorji v svojih
monografijah posamezne smeri oz. modele družinske terapije pogosto prikazujejo ločeno, kar
lahko vzbudi zmoten vtis, da so sistemski koncepti na področju družinske terapije omejeni
samo na eno smer oz. model. Npr. ameriški avtorji Kaslow, Dausch in Celano (v Gurman in
Messer, 2003) družinske terapije delijo na (v oklepajih glavni predstavniki):
- psihodinamske (Ackerman, Framo, Slipp, Scharff, Scharff)
- medgeneracijsko kontekstualne (Boszormenyi-Nagy)
- izkustveno humanistične (Whitaker)
1
Članek je objavljen v Možina, M., Štajduhar, D., Kačič, M., Šugman Bohinc, L. Sistemska psihoterapija. V:
Žvelc, M. (ur.), Možina, M. (ur.), Bohak, J. (ur.). Psihoterapija, (Zbirka Psihoterapevtske študije). Ljubljana:
IPSA, 2011, str. [415]-501.
- strateške (Haley, Madanes)
- sistemske (Selvini Palazzoli, Prata, Boscolo, Cecchin, Hoffman, Papp)
- strukturne (Minuchin, Aponte)
- kognitivno vedenjske (Alexander & Parsons, Epstein, L'Abate, Patterson)
- postmoderne socialno konstruktivistične (Goolishan, Anderson, de Shazer, Weiner-
Davis, White)
- psihoedukacijske (Anderson, Hogarty, Reiss).
Če pogledamo to delitev, lahko izgleda, kot da je sistemska družinska terapija samo tista, ki je
povezana z imeni terapevtov Selvini Palazzoli, Prata, Boscolo, Cecchin, Hoffman in Papp.
Vendar je družinska terapija kot celota po šestdesetih letih razvoja, kljub zelo različnim
modelom (od psihodinamskih prek vedenjsko kognitivnih do izkustvenih in sistemskih),
vendarle obdržala svoje sistemske korenine v praktično vseh smereh in določeno mero
integracije:
- z elementi izvirne identitete družinskih terapevtov
2
,
- z njihovima mednarodnima krovnima združenjema (ameriškim IFTA – International
Family Therapy Association in evropskim EFTA European Family Therapy
Association) in
- s skupnimi strokovnimi srečanji.
S tem ohranja veliko možnosti za medsebojne stike, sodelovanje, vplive in ustvarjalne
navdihe.
Sistemski modeli so potencialno zanimivi in navdihujoči tudi za psihoterapevte drugih
pristopov, ker je pojav sistemskih smeri v petdesetih letih prejšnjega stoletja prinesel veliko,
paradigmatsko, "revolucionarno" spremembo za psihoterapijo v celoti. Sistemski modeli so
postavili pod vprašaj do tedaj običajna, utirjena in neprevprašljiva spoznanja o problemih
(psihopatologiji), o njihovih vzrokih, o vlogi terapevta v psihoterapiji, kakor tudi o smeri in
načinu doseganja želenega razpleta v terapiji (Možina, 2005).
1.2 Definicije sistemske znanosti, znanosti o kompleksnosti in sistemskega pristopa
Pomembno se nam zdi opozoriti, da je SP le eno od področij, kjer se je po drugi svetovni
vojni začel razvoj sistemske znanosti oz. sistemskih znanosti. Njihov glavni fokus je bil
proučevanje kompleksnih sistemov, zato so nekateri kasneje predlagali tudi ime znanosti o
kompleksnosti (Snow, 1990). Paradigmatski obrat v znanosti se je zgodil v štiridesetih letih
prejšnjega stoletja s pojavom kibernetike, ki se je v tistem času med drugim povezala z
razvojem splošne sistemske teorije in vplivala na praktično vsa področja znanosti in
družbenih sistemov, npr. na kognitivne znanosti, komunikacijsko znanost, elektroniko,
2
Tudi naše izkušnje kažejo, da je velika razlika v identiteti psihoterapevtov, če se ukvarjajo izključno z
individualno terapijo ali pa se usposobijo tudi za delo s pari in družinami. To velja ne glede na psihoterapevtski
pristop. Če bo npr. vedenjski terapevt ali geštalt terapevt ali integrativni terapevt itn. delal samo s posamezniki,
bo razvil drugačno identiteto, kot če bo delal tudi s pari in družinami. V našem programu edukacije iz SP
vidimo, da potrebujejo edukanti najmanj okoli leto dni, da:
- se navadijo videti posameznika kot del družine;
- jim pride v kri ohranjanje dvojnega fokusa individualnega in sistemskega, družinskega;
- zagledajo, kakšne dodatne vire lahko aktivirajo, če vključujejo v obravnavo, ko se v terapijo javi na
začetku samo posameznik, tudi partnerje, starše in otroke. Celo delo s posameznikom poteka zelo
drugače, če ga obravnavamo kot družinsko bitje, ti. družinska terapija s posameznikom.;
- se zmanjša strah pred seansami z družinami, kjer na začetku edukanti doživljajo, da imajo manj nadzora
kot na srečanjih s posameznikom. Posebno delo z malimi otroci jih na začetku bega, preden ne
ugotovijo ravno obratnega, da so namreč otroci lahko izjemno v pomoč, da so »pravi koterapevti«.
znanost o upravljanju, računalništvo, vzgojo, ekologijo, ekonomijo, politične vede,
urbanizem, urejanje krajine, biologijo, medicino, ekologijo in ne nazadnje psihiatrijo in
psihoterapijo.
Raziskovanja samoorganizacije in neravnotežnih sistemov predstavljajo naslednje pomembno
področje znanosti o kompleksnih sistemih in izhajajo iz področij, kot so fizikalna kemija,
dinamika tekočin, biofizika in iz znanosti o kompleksnih dinamičnih sistemih in o kaosu
(Gleick, 1991).
Med bolj pomembnimi proizvodi kompleksnosti informacijske dobe so računalniški sistemi,
informacijski in komunikacijski sistemi, poslovni in upravni sistemi. Inženiring in znanost o
upravljanju sta igrala pomembno vlogo v razvoju raziskav kompleksnosti in tako lahko
govorimo o sistemskem inženiringu in sistemskem upravljanju kot o posebnih znanostih o
kompleksnosti. Čeprav računalniška znanost v striktnem pomenu ni sistemska znanost, je
računalnik integralni del v raziskovanjih kompleksnosti na vseh področjih.
Kognitivna znanost se je v zadnjih nekaj desetletjih v marsičem razvijala vzporedno s
sistemsko znanostjo in je bila še posebej blizu kibernetike in računalniške znanosti. Postopno
izgrajevanje boljšega razumevanja kognicije je bila osrednja skrb mnogih sistemskih
raziskovalcev. Mnogi, ki so najbolj prispevali k razvoju znanosti o kompleksnosti, so ravno
tisti, ki so iskali možnosti boljšega razumevanja kognitivnih sistemov. (Možina in Kordeš,
1998)
Pojem „sistemski pristop” se nanaša na način razumevanja in razmišljanja o človekovem
vedenju v kontekstu družinskega ali drugih socialnih sistemov (npr. v sociologiji Luhmann,
1988, 1990; Willke, 1993). Hkrati se nanaša na skupek metod in tehnik, ki se jih lahko
uporablja v različnih kontekstih ne samo v psihoterapevtskem, npr. v svetovanju
organizacijam, coachingu, superviziji (Königswieser, Hillebrand, 2004; Theuretzbacher,
Nemetschek, 2009), socialnem delu (Lüssi, 1990, 1991), v družinski medicini idr.
1.3 Sistemska psihoterapija ali sistemske psihoterapije?
Izvori SP so zelo raznoliki. Temeljev ni postavil en sam strokovnjak (kot npr. Freud v
psihoanalizi), temveč gre za celo vrsto zanimivih terapevtov. Torej ni ene SP. SP je širok
krovni pojem, ki podobno kot sponka drži skupaj številne modele, številne SP, med katerimi
so tudi precejšnje razlike. Vsak poskus, da bi različne modele in koncepte zbrali v eno
pregledno shemo, je zato tvegan. Vendar nam po drugi strani lahko vseeno pomaga pri grobi
orientaciji in s tem pri zmanjševanju zmede na raznolikem področju SP.
Logična posledica praktičnih in teoretičnih razlik v okviru SP je velika raznolikost v načinih
klasificiranja sistemskih modelov. Dejansko je nemogoče najti dve referenčni publikaciji
(upoštevajoč, da se avtorji tega besedila naslanjamo na angloameriško in nemško govoreče
področje), ki bi jih grupirale na enak način. Problem klasifikacije in definicije sistemskih
modelov se še bolj zaplete, če upoštevamo, da se je pogled, kaj vse bi lahko dali pod kapo SP,
z razvojem izrazito spreminjal.
Po Schlippeju in Schweitzerju (2003) jih lahko razdelimo v tri večje skupine: modeli
kibernetike prvega reda, modeli kibernetike drugega reda in socialnokonstrukcionistični in
postmoderni pristopi (glej tabelo 1). Avtorja opozarjata, da se še posebno zadnji dve skupini
izrazito prekrivata. Vsak od modelov je prispeval k razvoju moderne SP nekaj specifičnega.
Sistemski pristop je s temi koncepti povezan bolj ali manj, saj ni čistih konceptov, ki bi se
»fotokopirali«, ampak se terapevtska kompetenca pri posameznem terapevtu razvija iz osebne
izmenjave z različnimi učitelji in učiteljicami, ki jih doživlja kot modele in jih ali navdušeno
sprejema ali pa ogorčeno zavrača.
Avtorja nadalje opozarjata, da je že beseda »sistemski« danes postala podobna
»projekcijskemu testu« za vse, ki delamo na področju psihosocialne pomoči: veliko nas je, ki
jo imamo pogosto na jeziku in večinoma se obnašamo, ko o njej govorimo, kot da mislimo
isto. Če pa bi bolj pazljivo prisluhnili drug drugemu, bi odkrili pravo babilonsko raznolikost
pomenov te besede. Jezikovna podobnost z besedo »sistematično« vzbuja pri nekaterih
upanje, da bi lahko sistemsko mišljenje vneslo red in strukturo v kaos medčloveških odnosov.
Drugi si od nje obetajo celostni pogled, opise, kako je vse povezano z vsem. Ne manjka tudi
takih, ki se bojijo, da je sistemski pristop tehnokratski, neka vrsta avtomehanične delavnice za
medčloveške odnose. Prav tako veliko se jih veseli, da smo končno našli »znanstveni« dokaz
(skupaj s primerno tujko), da je »instruktivna interakcija« v živih, samoorganiziranih sistemih
nemogoča (preprosteje povedano, da npr. učencem učitelj ne more vlivati znanja v glavo, ker
vsak učenec po svoje razume učiteljeve besede ali da starši ne moremo disciplinirati svojih
otrok z navodili, ker enosmerne komunikacije ni in tudi ni komunikacijskih kanalov, po
katerih bi se podatki pretakali k prejemniku itn.). Precej drugače pa je k rešitvi usmerjene
praktike očarala (če ne celo uročila) predstava, da se jim ni več potrebno zaustaviti pri
problemih, ampak lahko takoj zakorakajo k rešitvam. Teoretični anarhisti proslavljajo »konec
velikih teorij«, medtem ko drugi ne nehajo obljubljati, da je sistemska teorija univerzalna, saj
lahko za vse ravni pojavov od celice do družb – ponudi transdisciplinarno znanstveno
paradigmo. Problem je, nadaljujeta avtorja, da imajo vsi bolj ali manj prav, kajti vse te izjave,
interpretacije in pogledi so vsaj deloma povezani s sistemsko teorijo. Po šestdesetih letih
razvoja obstaja veliko različic sistemske teorije z različnimi poudarki in različnimi znanji za
ravnanje.
Schiepek (2001) se v zvezi s tem sprašuje, kje so še sploh stične točke npr. med
Wittgensteinovo filozofijo jezika in Hellingerjevo postavitvijo družine, med narativnimi ali
socialnokonstrukcionističnimi pristopi in strukturnimi ali strateškimi družinskimi terapijami
in kaj še povezuje terapevtsko delo, ki je usmerjeno na vprašanje odnosov med spoloma, in k
rešitvi usmerjeni pristop. Človek mora imeti precej veliko srce, da lahko vse to pluje pod isto
»sistemsko« zastavo. Besedo »sistemski« zlahka preobremenimo, če poskušamo za vsako
ceno povezovati tako nasprotujoče si trende. Tako se bo v prihodnosti lahko zgodilo, da bomo
sistemci karte na novo zmešali in da se bodo med šolami razvile nove strukture sodelovanja.
1.4 Razlike v definicijah kažejo tudi na razlike med sodobnimi ameriškimi in evropskimi
trendi v sistemski psihoterapiji
Za razliko od ameriške družinske terapije, kjer lahko opazimo trend, da so teoretiki novih
smeri le te radi razumeli in predstavljali kot posebne terapevtske pristope (npr. narativna
terapija po mnenju »narativnih« teoretikov ni SP, ampak celo izkoristijo kritiko SP za
poudarjanje posebnosti in novosti narativne terapije kot novega psihoterapevtskega pristopa)
in s tem zanemarili skupni sistemski temelj in zgodovino, se je v nemško govorečem področju
razvila močna predstava o sistemski družinski terapiji kot o edinstvenem terapevtskem in
teoretičnem modelu, v okviru katerega obstaja več različnih šol, konceptov in stališč.
Nemški oz. evropski sistemski teoretiki so uspeli pokazati na rdečo nit, ki teče od modelov
kibernetike prvega reda preko kibernetike drugega reda do socialnokonstrukcionističnih oz.
postmodernih modelov. Tako kljub vsem medsebojnim razlikam ohranjajo veliki skupni
sistemski okvir. Konceptualni model SP so oblikovali dovolj prožno, da so vanj lahko
vključili vse nove smeri. To je razvidno tudi iz tabele 1, ki smo jo povzeli po nemških avtorjih
in s tem pokazali, da smo pisci tega članka bolj naklonjeni nemški oz. evropski kot pa
ameriški perspektivi. Tudi zato, ker je na nemško govorečem področju del teoretikov ohranil
fokus na epistemologiji SP (Ludewig, 2009; Böse in Schiepek, 2000; Kriz, 2001; von
Schlippe idr., 2003), kar je tudi za nas, avtorje tega članka, zelo pomembno.
Včasih je lažje razumeti teoretične debate med psihoterapevti, če smo hkrati pozorni na
organizacijsko politično raven, torej na to, kako smo psihoterapevti organizirani in kako
ustvarjamo politiko svojih organizacij, da preživimo kot pripadniki različnih pristopov in kot
poklicna skupina. Tudi za razumevanje delitev in povezovanj med sistemskimi pristopi je
koristno, če se na kratko ozremo na to raven.
V Evropi obstaja skupna sistemska streha, to je Evropsko združenje za družinsko terapijo
(EFTA European Family Therapy Association), ki povezuje vse smeri, ki smo jih prikazali
v tabeli 1. Čeprav v njenem imenu ni besede »sistemsko«, lahko to razumemo, če poznamo
zgodovino, ki nam kaže, da je bil v prvi fazi razvoja SP velik poudarek na družinski terapiji in
je beseda »družinska« postala njen zaščitni, prepoznavni znak.
EFTA je evropska akreditirajoča organizacija v okviru Evropske zveze za psihoterapijo
(EAP)
3
, kar pomeni, da je uskladila svoje izobraževalne standarde z zahtevami Evropske
diplome iz psihoterapije (EDP) in je s strani EAP priznana kot reprezentativna krovna
organizacija za področje sistemske in družinske terapije. EAP priznava diplome EFTE za
podeljevanje EDP. Eden osrednjih vodilnih mož EFTE, Mony Elkaim (2002; Elkaim in Good,
2002), je hkrati tudi med vodilnimi v EAP (dve leti je bil tudi njen predsednik). Tesna
povezanost med EFTO in EAP tudi pomeni, da sta se obe organizaciji povezali v skupnih
naporih za uveljavljanje psihoterapije kot samostojnega poklica. Prav tu pa se kaže bistvena
razlika med ameriško in evropsko psihoterapijo v celoti, ne samo na področju SP. V ZDA
predstave o psihoterapiji kot samostojnem poklicu, za katerega bi se lahko izobraževal kot
prvi poklic, ni. Tudi zato je ameriškim inovatorjem lažje ustvarjati nove in nove pristope in se
organizacijsko cepiti, medtem ko se evropski psihoterapevti vse bolj zavedamo, kako
pomembno je povezovanje, če hočemo prodreti z idejo psihoterapije kot samostojnega poklica
in avtonomne akademske discipline. Če smo sistemci povezani v EFTI tako kot smo, lažje
prispevamo svoj delež v EAP kot če bi bili razcepljeni na »kibernetike prvega reda«,
»kibernetike drugega reda«, »narativce«, »socialne konstrukcioniste«, »postmoderniste« itn.
Zanimivo nam je bilo tudi doživeti razliko med ameriško krovno organizacijo za družinsko
terapijo IFTO (International Family Therapy Association) in EFTO. IFTA je že dvakrat
organizirala svoji mednarodni konferenci v Sloveniji leta 2003 (Trampuž in Makovec,
2004) in 2009 (Čebašek Travnik, 2009). Hkrati pa se udeležujemo tudi kongresov EFTE.
3
EAP (European Association for Psychotherapy) (www.europsyche.org) je največja krovna evropska
organizacija psihoterapevtov, saj povezuje več kot 120.000 psihoterapevtov iz 128 organizacij (med njimi 28
nacionalnih krovnih organizacij in 17 evropskih akreditirajočih organizacij posameznih psihoterapevtskih
pristopov) iz 41 evropskih dežel. Poleg organizacij se vanjo lahko včlanijo tudi posamezni psihoterapevti.
Temelji na Straßburski deklaraciji o psihoterapiji iz leta 1990, ki psihoterapijo definira kot samostojen poklic na
visoki znanstveni ravni. Da bi olajšala in spodbudila razvoj psihoterapije v tej smeri, izdaja Evropske diplome iz
psihoterapije za tiste, ki izpolnijo visoke zahteve izobraževanja in usposabljanja za poklicnega psihoterapevta.
Razlika je več kot očitna. Članstvo v IFTI pada, medtem ko v EFTI narašča. Ta trenutek je
razlika v udeležbi na kongresih obeh organizacij že desetkratna!
4
2. KRATKA ZGODOVINA SISTEMSKE PSIHOTERAPIJE
Kot smo že povedali zgoraj, se je SP razvila v okviru družinskih terapij, zato si najprej
poglejmo korenine in začetke družinske terapije.
2.1 Korenine družinske terapije
Korenine družinske terapije segajo v konec 19. in začetek 20. stoletja v socialno delo ter v
gibanja za izobraževanje za zakon in družino. Od svojih začetkov se je socialno delo zanimalo
za družino in socialni delavci so imeli ključno vlogo pri nastajanju družinske terapije. Gibanja
za izobraževanje za zakon in družino so organizirala preventivne tečaje za posameznike,
največkrat ženske, ki so se zanimale za zakon, starševstvo in družinsko življenje. Udeleženke
teh tečajev so se pogosto pogovarjale o svojih odnosih in voditelji tečajev so jim ponudili
pomoč. Tako se je fokus tečajev premaknil od didaktičnega na bolj praktični, svetovalni. Iz
neformalnega svetovanja so se potem postopno razvili profesionalni partnerski in družinski
svetovalci. Svetovalni centri za zakon (Marriage counseling centers) se pojavijo v tridesetih
letih prejšnjega stoletja v ZDA (npr. v Filadelfiji pod vodstvom Emily Mudd) in v Evropi
(npr. v Veliki Britaniji David in Vera Mace). (Kaslow, Dausch in Celano, 2003)
Pomembno je bilo ti. gibanje za pomoč otrokom (child guidance movement) v dvajsetih letih
prejšnjega stoletja in je bilo posledica socialnih reform na začetku stoletja (Elkaim, 2002).
Tako sta npr. zakonca Stone originalno prišla do zamisli o potrebi za zakonsko in otroško
svetovanje izkušnje s tega področja so še en prispevek k zakladnici teorije in prakse
družinske terapije. 1929. leta sta odprla prvo profesionalno posvetovalnico na vzhodni obali
ZDA. Na tem področju so bili oblikovani prvi timi profesionalcev iz različnih strok, da so
obravnavali tako otroke kot družino. Pri tem delu se je odkrila potreba po neposrednem delu s
starši motenih otrok, da bi skozi to sodelovanje izboljšali otrokov socialni kontekst (aliansa
terapevta in staršev – to idejo je imel pravzaprav že Freud, ko je delal z očetom malega
Hansa, da je ta lahko delal s svojim otrokom). (Rus Makovec, 2006)
Vzporedno segajo korenine družinske terapije do psihoanalize, splošne sistemske teorije,
kibernetike in skupinske terapije (po Rus Makovec, prav tam):
- Že Freud se je jasno zavedal vpliva družinskih odnosov na oblikovanje
posameznikove osebnosti, vendar je fokusiral svojo metodo na intrapsihično in
praviloma individualno delo. Adler je menil, da lahko posameznikove zavestne osebne
in socialne cilje in z njimi povezano vedenje razumemo le ob poznavanju miljejskega
oziroma socialnega konteksta. Tudi Adler ni terapevtsko delal s celo družino, je pa
vplival na svojega učenca Dreikursa, da je vpeljal v družinske svetovalne centre v
ZDA delo z otroki in odraslimi v smislu olajševanja sodelovanja med otrokom in
odraslim.
4
Marca 2009 je bilo na kongresu IFTE v Portorožu okoli 300 do 400 udeležencev, medtem ko jih je bilo na
Petem evropskem kongresu družinske terapije in sistemske prakse leta 2004 v Berlinu 3500. Organizirala ga je
EFTA z gostiteljema, svojima članicama, dvema glavnima nemškima organizacijama za sistemsko psihoterapijo
Nemškim združenjem za sistemsko terapijo in družinsko terapijo (DGSF) in Sistemskim društvom (SG). Nad
veliko udeležbo so bili presenečeni celo organizatorji, ki so pričakovali »le« okoli 1000 udeležencev.
- Splošno sistemsko teorijo je prvi predlagal biolog Ludwig von Bertalanffy v začetku
tridesetih let. Skušal je oblikovati teoretični model, ki bi zajel in razložil uravnavanje
vseh živih sistemov in bi bil ustrezno relevanten. Žive sisteme je videl kot aktivne,
odprte sisteme, z vnosom in iznosom informacij. Navidezni vtis mirovanja je dosežen
s stalnim spreminjanjem: tako na primer miruje vrvohodec s stalnim uravnavnjem
ravotežja. Živi organizmi naj bi bili sposobni v nasprotju z mehaničnimi sistemi doseči
končni cilj po različnih poteh in izhodiščih, to je ti. princip ekvifinalnosti. Splošna
sistemska teorija skuša klasificirati sisteme glede na način organizacije in glede na
soodvisnost delov. Celota naj bi bila več kot seštevek posameznih delov sistema.
- Norbert Wiener je bil matematik, ki je uvedel koncept povratne zveze (feedback) in
izraz kibernetika“. V grščini pomeni kybernetes krmar, kibernetika pa znanost o
krmiljenju preprostih in kompleksnih sistemov oz. znanost o učinkoviti organizaciji,
ne glede na njeno materialno realizacijo. Proučuje raznolikost, informacijo in nadzor,
krožnost in rekurzivnost, proces, adaptacijo in evolucijo, procese opazovanja in
odločanja.
- Skupinska terapija je s poznavanjem in terapevtsko uporabo procesov v mali skupini
razvila tudi model za delo s celo družino (ki se najbolj razlikuje v tem, da je to
naravna majhna skupina).
Vse te korenine so se povezale v začetke družinske terapije.
2.2 Začetki družinske terapije
Družinska terapija ima svoje začetke v poznih štiridesetih in zgodnjih petdesetih letih
dvajsetega stoletja v ZDA, k čemur je pripomoglo več okoliščin. V povojnem obdobju so
raziskovalci, ki so jim sledili praktiki, začeli posvečati več pozornosti družinski vlogi pri
psiholoških motnjah posameznikov. Obdobje po drugi svetovni vojni je namreč pomenilo
izjemno prelomnico v pojmovanju družine in avtonomnosti posameznika: kot odpor do
pretirano avtoritativne patriarhalne družinske kulture se je začela na primer oblikovati med
strokovnjaki zamisel o permisivni vzgoji, predvsem pa so otroci pridobivali drugačen status.
V tem obdobju je prihajalo tudi do specifičnih družinskih problemov zaradi razdruževanja in
ponovnega združevanja v povojnem času, prišlo je hkrati do velikih sprememb norm in
vrednot v družinskem življenju, saj so na primer zaradi vojnih razmer ženske v Veliki
Britaniji prevzemale delovne zadolžitve, ki so bile prej rezervirane za moške. Izkušnja
samoučinkovitosti pa težko dopusti sprijaznjen povratek v vlogo nemočnega.
V tem času je prihajalo tudi do velikih premikov v znanju na področju psihologije,
komunikacije, novih terapevtskih metod. Psihološke intervence so postale sprejemljive za
večji razpon ljudi kot pred drugo svetovno vojno in izvajati so jo začeli tudi drugi poklici, ne
le psihiatri. Začetniki družinske terapije so bili pogosto primarno psihoanalitično educirani,
vendar so zaradi stika z drugačnimi klienti potrebovali drugačna prijemališča za vnos
spremembe v simptomatsko vedenje. Delali so na primer z otroki in odraslimi ljudmi iz
mestnih getov, zelo problematičnimi družinami. Tovrstnim pacientom z zelo hudimi problemi
na področju duševnosti in vedenja, pa z negotovo motivacijo za spremembo (ker so sebe
videli kot ljudi brez kapacitet za spremembo, pa tudi za del strokovne srenje so delovali kot
taki) se ni dalo učinkovito pomagati z dotedanjimi psihoterapevtskimi metodami in
besednjakom, zato so ustanovitelji družinskih terapij hkrati z razvojem tehnike dela razvijali
svoj lastni besednjak…”(Rus Makovec, 2006: 162)
V psihiatričnih krogih je bila družinska terapija sprva podtalno gibanje, katerega pionirji so se
morali boriti proti moči tradicionalno usmerjenih psihiatrov (kar je zgodba prvih družinskih
terapevtov v vseh državah, kjer se je pristop uveljavil) (Kaslow, 2000). Večinoma se je
razvijal pod okriljem raziskovalnih programov o posebno težkih skupinah pacientov (v
središču zanimanja so bile predvsem družine s članom z diagnozo shizofrenije).
Družinski terapevti te dobe so pozornost s pacienta prenesli na interakcijo v družini. K
poudarjanju medosebnega je veliko prispeval tudi H. S. Sullivan (1953), ki je bil sicer
psihoanalitično educiran, vendar je v svojem delu poudarjal pomen medosebnih odnosov v
osebnostnem razvoju (“ljudje so produkt svojih socialnih interakcij”). Jackson (1969), ki je
uvedel izraz conjointterapija, da bi opisal situacijo, kjer par ali družina dela z istim
terapevtom v isti sobi ob istem času, in Bowen (1978) sta bila Sullivanova učenca (ki je
edukacijo vodil s Friedo Fromm-Reichmannovo) in sta koncipirala individualno patologijo v
interakciji oziroma v kontekstu multigeneracijskega družinskega sistema. V skladu s še vedno
vzročnoposledičnim razmišljanjem pa so številni družinski terapevti v družini ali članih
družine videli krivdo za moteno vedenje pacienta. O tem pričata denimo koncepta
shizofrenogene matere in pozneje shizofrenogene družine Friede Fromm-Reichmann (1948,
po Elkaim, 2002; Rus Makovec, 2006).
V Ameriki so bile ključne osebnosti zgodnjega obdobja petdesetih let (Solarovič, 2004):
Theodore Lidz (ki je tipični vzorec dinamike družin pacientov z diagnozo shizofrenija
označil s pojmom "družinskega razcepa", t.j. velike obojestranske odtujenosti in skoraj
popolne prekinitve komunikacije),
Nathan Ackerman (ki je že leta 1938 vključil v terapijo vso družino, prvi uvedel
enosmerno ogledalo, snemanje srečanj z videokamero in prvi vodil terapevtski pogovor z
družino pred občinstvom
5
),
Lyman Wynne (ki je s pojmom "gumijaste ograje" razlagal pretirano razmejenost družin s
shizofreno dinamiko od zunanjega sveta in pretirano nejasne vezi med družinskimi člani),
Murray Bowen (ki je kot prvi psihiater sprejemal v bolnišnično zdravljenje paciente z
diagnozo shizofrenija skupaj z njihovimi svojci in vpeljal razumevanje razvoja težkih
motenj ali nezrelosti skozi več generacij družin) in
Ivan Boszormenyi-Nagy (ki je, prav tako predstavnik večgeneracijskega modela
družinske terapije, govoril o "vodenju računov", t.j. beleženju zaslug, krivde in dolgov
skozi čas, ki ga lahko pretrga sprava med generacijami).
V petdesetih in šestdesetih se je nato vzporedno z nadaljnjim razvojem v Ameriki družinska
terapija začela razcvetati še v Kanadi, Evropi in Južni Ameriki. Na afriški celini se je razvila
le v Južnoafriški republiki, v Aziji pa v Izraelu in na Japonskem, v Indiji, Honkongu ter
Singapurju.
2.3 Trije ključni "navdihovalci" sistemske psihoterapije
5
Tehnika, ki je pozneje našla svoje mesto med drugim tudi v izobraževanju iz družinske in sistemske terapije,
saj pomemben del supervizijske izkušnje predstavlja terapija družine v živo pred krogom kolegov in pred
supervizorjem.
Ni lahko podati kratkega prikaza o utemeljiteljih pristopa in o razvoju sistemskih modelov, saj
bi brez težav lahko našteli dvajset do trideset enako pomembnih avtorjev. Če grobo
poenostavimo, potem lahko izpostavimo tri pomembne figure, ki so navdihovale nastanek SP:
Miltona H. Ericksona, Gregoryja Batesona in Virginio Satir.
Paradigmatske spremembe na področju znanosti najpogosteje povezujemo z eno osebo, katere
prispevek popularno označujemo kot genialen. Če taka oseba na področju SP sploh obstaja,
potem je to Milton H. Erickson (1901-1980), ameriški psihiater, psihoterapevt in veliki
inovator na področju terapevtske hipnoze, čeprav ga nekateri avtorji ne vidijo tako tesno
povezanega s SP (npr. Hoffmann, 1981). Svoj pristop k psihoterapiji in hipnoterapiji, ki sta
bili v njegovem delu medsebojno prepleteni, je razvijal od dvajsetih let dvajsetega stoletja
dalje (Erickson, 1980). Kmalu je postal poznan po revolucionarni, inovativni psihoterapevtski
praksi, v okviru katere je med drugim razvil: minuciozno (natančno) opazovanje najmanjših
potankosti pri klientu in v terapevtski komunikaciji, usmerjenost na raziskovanje in uporabo
(utilizacijo) vseh dostopnih klientovih virov za želeno spremembo, indirektne in paradoksne
intervencije, redefiniranje koncepta odpora ter morda najpomembnejše od vsega - kreiranje
osebne, idiografske "psihoterapevtske teorije" za vsakega klienta posebej. Pri tem je dosledno
opuščal uveljavljene koncepte psihopatologije in psihoterapije in jih ni zamenjal z neko
alternativno splošno teorijo (Možina in Kramer, 2002).
Čeprav ne bo noben teoretik družinske terapije Ericksona imenoval za sistemskega
družinskega terapevta, pa je na osnovi večletnih analiz njegovega dela, ki so jih izvajali
mnogi raziskovalci in teoretiki (Jackson, 1969; Watzlawick, Weakland, Fisch, 1974; Haley,
1963, 1973; Grinder, DeLozier, Bandler, 1977) jasno, da je pod njegovim vplivom in delom
nastala prva generacija sistemske družinske terapije (Shoham in Rohrbaugh, po Gurman in
Jacobson, 2002). Tako sta na primer strateška terapija (Haley, 1973) ter kratkotrajna terapija,
usmerjena na problem, ali Palo Alto model (Weakland, Fisch, Watzlawick, Bodin, 1974;
Watzlawick idr., 1974; Fisch, Weakland, Segal,1982) nastali kot neposreden rezultat
sodelovanja z Ericksonom in/ali s preučevanjem njegovega dela. Strukturna terapija se ni
razvila pod njegovim neposrednim vplivom, je pa Minuchin prišel v stik z Ericksonovimi
idejami posredno. Svoj model družinske terapije je namreč razvijal v tesnem sodelovanju s
Haleyem, saj sta več let skupaj delala na Filadelfijski polikliniki za svetovanje o vzgoji otrok.
Minuchin je tudi tesno sodeloval z ustanovitelji Inštituta v Palo Altu (Watzlawick, Jackson in
drugi). Ericksona tu izpostavljamo kot eno od ključnih figur pri nastanku sistemskih
terapevtskih šol, ker se prav v njegovi osebi združuje in reflektira temeljni duh teoretične in
tehnične revolucije, ki so jo prinesle sistemske smeri. Bil pa je absolutno predhodnik, tako po
času (glede na to, kdaj je razvil svoj pristop) kot po svojem vplivu v Ameriškem
psihoterapevtskem združenju v petdesetih letih prejšnjega stoletja.
Ericksonovi primeri so še danes navdihujoči, saj jih je znal predstaviti kot zanimive in berljive
zgodbe, zato popestrimo teoretično gostoto tega članka z enim od njih (po Rossi, Ryan in
Sharp, 1983):
„Spominjam se malega dečka, ki je na rahlo škodljiv način sesal palec. To je bil njegov levi
palec. Dal ga je za zgornje sekalce in vlekel, ko je sesal. Fantov oče je bil zdravnik, mati pa
medicinska sestra in oba sta temu šestletniku govorila, kako grozne stvari počne sebi, s tem ko
sesa palec vse o štrlečih zobeh, ki jih bo imel in kako grozno bo izgledal. Zares sta
pretiravala. Nekega večera mi je oče ves obupan telefoniral in me prosil, da se oglasim pri
njih. Ko sem prišel, je vstopil Jimmy in sesal palec, tako da je odrival zobe, ko je sesal.
'Jimmy,' sem rekel, 'tvoj oče in mama sta me prosila, da poskrbim zate, ker sesaš palec. To
pomeni, da si moj pacient. Ali veš, kaj pomeni to, da si od nekoga pacient? To pomeni, da se
noben drug zdravnik ne sme vtikati v to, kar počneva midva. To, da si ti moj pacient, pomeni,
da mora biti tvoj oče tiho in mi ne sme reči ničesar o tem, kaj naj ti rečem. In medicinske
sestre ne ugovarjajo zdravnikom. Tvoja mama je medicinska sestra in ker si ti moj pacient, mi
tvoja mama ne sme ugovarjati. Ti si samo moj pacient.'
'Zdaj pa se takoj odkrito pomeniva o eni stvari. Ta levi palec je TVOJ palec. Ta usta so
TVOJA usta. Ti sprednji zobje so TVOJI sprednji zobje. Lahko delaš, kar hočeš s svojim
palcem, s svojimi ustmi in svojimi zobmi. Vse to je tvoje, to takoj razčistiva. Želim, da s tem,
kar je tvoje, delaš, kar hočeš.«
Jimmy je bil grozno presenečen. Pogledal je očeta in potem še mamo. Videl je, da sta osupla
in onemela.
Potem sem se obrnil k njegovemu očetu in rekel: 'Ali želite kaj povedati?'
Oče je odgovoril: 'Ne, ničesar ne želim reči.'
Isto sem vprašal mamo in ta je rekla: 'Ne, ničesar ne želim reči.'
Jimmy je izgledal presenečen, bil je zadovoljen.
'Moram ti še nekaj malega povedati, Jimmy,' sem nadaljeval, 'ena prvih stvari, ki si se jih
naučil, ko si začel hoditi v vrtec, je ta, da se je potrebno menjavati. Zamenjaš se s to malo
deklico ali s tistim malim dečkom, da v vrtcu narediš določene stvari. Naučil si se menjavati v
vrtcu, naučil si se menjavati doma. Ko mama postreže s hrano, jo postreže najprej enemu
bratu, in potem si morda ti na vrsti, potem je na vrsti sestra in potem mama. Mi vedno delamo
stvari tako, da se menjavamo. Toda ti nisi pravičen, nisi dober, nimaš prav, ko vedno sesaš
samo svoj levi palec in nikoli ne daš priložnosti svojemu desnemu palcu.'
Jimmy je globoko vdihnil in premišljeval o tem, kar sem mu rekel. Resnično bi moral dati
tudi svojemu desnemu palcu priložnost.
'Tvoj levi palec je bil deležen vsega tvojega sesanja', sem nadaljeval, 'desnemu palcu nisi dal
niti priložnosti za sesanje. Nikoli nisi na primer sesal kazalca, nikoli nisi sesal nobenega
drugega prsta. Mislim, da si dober fant, in menim, da tega ne delaš nalašč. Menim, da bi
resnično moral sesati vsakega od svojih prstov enako dolgo časa.'
Ali si lahko predstavljate, da posvečate pozornost desetim različnim prstom? Ali si lahko
predstavljate kaj bolj težavnega na tem svetu? In Jimmy si je pogumno prizadeval, da bi pri
sesanju posvečal vsem svojim prstom enako pozornost.
Naslednje, kar sem izpostavil, je bilo: 'Veš kaj, Jimmy, zdaj si star nekaj več kot šest let in
kmalu boš velik fant, ko boš star sedem let. In veš, nikoli nisem videl velikega fanta oz.
velikega moškega, ki bi sesal palec. Najbolje bo, da zdaj čim več sesaš, in to toliko časa,
dokler ne boš velik fant, pri sedmih letih.'
Jimmy je nehal sesati palec preden je bil star sedem let. Takrat je bil že velik fant.“
Drugi pomemben "navdihovalec" je bil Gregory Bateson (1904-1980), antropolog in
kibernetik, ki se je v petdesetih letih v Palo Altu ukvarjal z raziskovanjem paradoksov v
komunikaciji (tako imenovani "Projekt Bateson"), s poudarkom na raziskovanju komunikacije
v družinah z bolnikom z diagnozo shizofrenije (Bateson, 1972; Možina, 1991). Batesonovi
sodelavci v tem projektu so med drugimi bili J. Weakland, J. Haley, D. Jackson i P.
Watzlawick. To sodelovanje je prineslo veliko spodbudo razvoju sistemske družinske terapije,
saj se je naslonila na kibernetsko epistemologijo. Mimogrede lahko omenimo, da sta bila
Milton Erickson in Bateson družinska prijatelja (Bateson, 1984). Na splošno so bili praktiki in
teoretiki sistemske terapije v petdesetih in šestdesetih letih med seboj osebno in profesionalno
povezani, čeprav so se v pisani besedi redkokdaj eksplicitno sklicevali na vsebino teh stikov
in na dosežke, povezane z medsebojnimi vplivi.
Med "navdihovalce" sistemske terapije moramo brez oklevanja uvrstiti tudi ameriško socialno
delavko in družinsko terapevtko Virginijo Satir. Njeno terapevtsko smer običajno imenujejo
izkustveni pristop. Tesno je sodelovala s prvo generacijo ameriških sistemcev (Watzlawick,
Weakland, Jackson, Haley, Minuchin in drugi). S svojim edinstvenim pristopom k družinam
je pomembno vplivala na razvoj SP. Njeni najbolj znani knjigi Conjoint Family Therapy in
Peoplemaking (ta je izšla tudi v slovenščini pod naslovom Družina za naš čas) sta prevedeni v
dvajset jezikov. Več kot trideset let je potovala po celem svetu in na seminarjih poučevala
skupine psihoterapevtov. Satirjeva ni bila le velika misionarka družinske terapije, ampak tudi
poslanica miru. Njena knjiga Družina za naš čas se končuje z zanjo tipičnimi pozivi – »mir v
človeku, mir med nama in mir med vsemi ljudmi.« Njeni seminarji in javni nastopi niso bili le
demonstracije družinske terapije, ampak tudi neke vrste mirovne manifestacije. S svojim
idealizmom in človeško neposrednostjo je znala najti pot do src ljudi, tako strokovnjakov kot
laikov. (Možina in Kramer, 2002)
Če morda izgledajo njena mirovniška prizadevanja iz današnje perspektive preveč zanesena in
celo naivna, pa se je iz strokovnega vidika iz njene zapuščine marsikaj ohranilo in še vedno
predstavlja dragocen vir za sodobno SP. Npr. veliko je uporabljala igro vlog, družinske kipe,
metafore, preokvirjanje, pozitivno dvojno vez, paradokse, in razne vaje, ki so vključevale
gibanje, telesni dotik, raziskovanje telesnih drž. Glavni cilj Satirjeve je bil razvijanje
usklajene (kongruentne) komunikacije, da so ljudje tvegali prepoznavanje in izražanje
resničnih čustev in želja, da so tvegali soočanje z globljo, nezavedno resničnostjo pomembnih
odnosov z bližnjimi »tu in zdaj«. (Hoffmann, 1981; Možina in Kramer, 2002).
2.4 Utemeljitelji šol sistemske psihoterapije
Avtorje pomembnejših sistemskih modelov na kratko kronološko prikazujemo v tabeli 1,
skupaj z nekaterimi osnovnimi teoretičnimi koncepti in tehnikami ter s kronologijo objave
prvega članka ali knjige, ki se nanaša na posamezen model. Z nekaj spremembami smo jo
priredili po von Schlippeju in Schweitzerju (2003) in seveda predstavlja veliko poenostavitev.
Meje med posameznimi modeli so, tako glede tehnik in teorije kot še posebej v
epistemološkem smislu, pretočne. Glede na številčnost pristopov in kompleksne teoretične
odnose med njimi nam preostane le, da bralca, ki ga to bolj zanima, usmerimo na ustrezne
primarne in sekundarne vire. Pojma kibernetike in socialnega konstrukcionizma smo v kratkih
potezah prikazali v nadaljevanju teksta.
Tabela 1: Zgodovinski razvoj modelov sistemske psihoterapije
IME, AVTORJI in leto prve publikacije
SISTEMSKI KONCEPTI
OSREDNJE METODE
1. MODELI KIBERNETIKE I. REDA
STRUKTURNA DRUŽINSKA TERAPIJA
SALVADOR MINUCHIN: Families of The Slums 1967, Families and
Family Therapy 1974
STRUKTURA, MEJE, HIERARHIJE
TEHNIKE PRIDRUŽEVANJA IN TEHNIKE
DESTABILIZACIJE, DELO NA MEJAH,
STABILIZACIJA PODSISTEMOV (STARŠI –
OTROCI)
STRATEŠKA DRUŽINSKA TERAPIJA
JAY HALEY: Strategies of Psychotherapy 1963, Uncommon Therapy
1973, CLOE MADANES: Strategic Family Therapy 1981
DRUŽINA KOT KIBERNETSKA
REGULACIJSKA ZANKA
PARADOKS, TEŽKI PREIZKUSI (»ORDEALS«),
DOMAČE NALOGE
MILANSKA SISTEMSKA DRUŽINSKA TERAPIJA
ZGODNJI MILANSKI TIM
MARA SELVINI PALAZZOLI, LUIGI BOSCOLO, GIANFRANCO
CECCHIN, GIULIANA PRATA: The Treatment of Children through
the Brief Therapy of Their Parents 1974, Paradox and Counterparadox
1978
DRUŽINSKE IGRE
KROŽNOST, POSTAVLJANJE HIPOTEZ,
NEVTRALNOST, PARADOKS, POZITIVNO
OPISOVANJE VSEH OBLIK VEDENJA
(POZITIVNA KONOTACIJA), MILANSKI
DRUŽINSKI RITUAL
2. MODELI KIBERNETIKE II. REDA
KRATKA TERAPIJA, USMERJENA NA PROBLEM (Palo Alto
ali MRI model)
JOHN WEAKLAND, RICHARD FISCH, PAUL WATZLAWICK,
ARTHUR BODIN: Brief Therapy Focused Problem Resolution
1974
PROBLEM KOT „IRONIČNI
PROCES“ STOPNJEVANJA
POSKUSA REŠEVANJA
STRATEŠKE KONTRAINTUITIVNE SUGESTIJE
(PARADOKSI), USMERJENE NA PREKINITEV
POSKUSOV REŠEVANJA
SISTEMSKO KONSTRUKTIVISTIČNA TERAPIJA IN POZNI
MILANSKI TIM
LUIGI BOSCOLO, GIANFRANCO CECCHIN: Milan Systemic
Family Therapy 1987; GIANFRANCO CECCHIN: The Cybernetics of
Prejudices in the Practice of Psychotherapy 1992; PAOLO
BERTRANDO: Hypotheses are Dialogues: Sharing Hypotheses with
Clients 2006, The Dialogical Therapist 2007; HELM STIERLIN, Von
der Psychoanalyse zur Familientherapie 1975, Das erste
Familiengespräch 1977
DRUŽINSKE IGRE KOT
JEZIKOVNE IGRE
KROŽNA VPRAŠANJA, HIPOTETIČNA
VPRAŠANJA, PODELITEV HIPOTEZ S KLIENTI
REFLEKTIRAJOČI TIM
TOM ANDERSEN: The Reflecting Team: Dialogue and Meta-
Dialogue in Clinical Work 1987, The Reflecting Team 1991
LJUDJE USTVARJAJO MNOGE
RESNIČNOSTI
REFLEKTIRAJOČI TIM, SODELOVANJE
NAMESTO INTERVENCIJE
3. SOCIALNOKONSTRUKCIONISTIČNI IN POSTMODERNI PRISTOPI
TERAPIJA: KONSTRUKTIVNI IN POMAGAJOČI DIALOGI
HARLENE ANDERSON, HARRY GOOLISHIAN: Language
systems and therapy: An evolving idea 1987, skupaj z
WINDERMAND, L: Problem determined systems: Towards
transformation in family therapy, 1986
SOCIALNA KONSTRUKCIJA
SOCIALNIH RESNIČNOSTI Z
JEZIKOM
MULTIPLI DIALOGI, USTVARJANJE
SODELOVALNIH KONTEKSTOV,
REFLEKTIRAJOČI TIM
NARATIVNA TERAPIJA
MICHAEL WHITE, DAVID EPSTON: Narrative means to therapeutic
ends 1990
SISTEMI SO SESTAVLJENI IZ
ZGODB, LJUDJE SO
PRIPOVEDOVALCI ZGODB
EKSTERNALIZACIJA, ISKANJE IZJEM,
ENKRATNIH IZIDOV
K REŠITVI USMERJENA KRATKOTRAJNA TERAPIJA
STEVE DE SHAZER: Keys to solution in brief therapy 1985; INSOO
KIM BERG
„IZ JEZIKA SE NI MOGOČE
REŠITI“
K REŠITVI USMERJEN POGOVOR, „VPRAŠANJE
O MOŽNEM ČUDEŽU“, DOMAČE NALOGE,
DOBRO OBLIKOVANI CILJI
Začetek razvoja sistemskih smeri družinske terapije lahko umestimo v zgodnja petdeseta leta
dvajsetega stoletja. Zgoraj smo napisali nekaj o kontekstu, v katerem so smeri nastajale. Za
kulturo ameriške družinske terapije v petdesetih letih je bil bolj kot posamezne inovacije v
teoriji ali tehniki psihoterapije pomemben splošni duh sodelovanja, učenja in skupnega
raziskovanja ter paradigmatska sprememba glede razumevanja človeških težav in načinov, na
katere se jih lahko rešuje. Ta sprememba v paradigmi je pomenila med drugim tudi to, da so
družine preveč kompleksne, da bi se jih lahko zadovoljujoče opisalo s trivialnimi linearnimi
(vzrok posledica) metaforami. In da za učinkovito delo na spremembi ni treba (pogosto je
celo kontraproduktivno) uporabljati modele za načrtovanje psihoterapije na podlagi
psihopatološke diagnostike ali kakšne druge oblike klasifikacij človeških težav. Z drugimi
besedami, sistemska terapija je iznašla nov, bistveno drugačen način, da odgovori na
kompleksnost klientskih sistemov.
Ta sprememba je pomenila, da se družinam vnaprej prizna, da imajo vse, kar za želeno
spremembo potrebujejo. Vloga terapevta pa je olajšati spremembo, ki je družini kot sistemu
imanentna, medtem ko sprememba po navodilu, ki naj bi ga dal terapevt, preprosto ni
mogoča. Za rešitev problema ni treba brskati po njegovih vzrokih (to bi danes imeli za eno od
posledic premika od linearne h krožni epistemologiji), ampak bodo informacije o kontekstu
družinske preteklosti in njenih problemov za terapevta in za družino vir spoznanj o vzorcih,
povezanih s problemi. Le-te pa bo terapevt pri delu z družino uporabil (utiliziral). Še več, v
novejših postmodernih sistemskih modelih je v fokusu raziskovanje konteksta problema,
iskanje izjem v izkušnjah družine, zlasti kadar je problem manjši ali ga ni. Drugi fokus je
iskanje virov za spodbujanje spremembe v želeno smer, raziskovanje problemskih vzorcev pa
je manj pomembno.
Za razumevanje posameznih šol sistemske terapije in njihovih medsebojnih odnosov je morda
dobro na kratko osvetliti nekaj značilnosti konteksta, v katerem so nastajale zgodnje sistemske
smeri:
a. Tesni delovni in osebni odnosi snovalcev posameznih modelov sistemske terapije.
Kratek vpogled v najzgodnejše obdobje razvoja sistemskih modelov v ZDA kaže, da so vsi
snovalci prvih modelov sistemske družinske terapije v krajšem ali daljšem (večletnem)
obdobju med seboj tesno sodelovali. Čeprav se je njihov teoretični ali metodološki pogled na
družinsko terapijo med seboj pomembno razlikoval, lahko v njihovih modelih najdemo
povezave, ki so nedvomno rezultat intenzivnih medsebojnih vplivov, stikov in izmenjevanja
idej. Znano je na primer, da je bil Jay Haley (ustanovitelj strateške terapije) od leta 1953 do
1962 sodelavec na Mental Research Institute v Palo Altu, kjer je skupina terapevtov in
raziskovalcev pod vodstvom Gregoryja Batesona in Dona Jacksona razvijala model kratke
terapije, usmerjene na problem. S to skupino so v daljšem obdobju sodelovali tudi Virginija
Satir, Carl Whitaker, Irvin Yalom, Cloe Madanes, Francine Shapiro, Ronald D. Laing,
Salvador Minuchin, Mara Selvini Palazzoli in Steve de Shazer, preden je zasnoval model
kratke terapije, usmerjene k rešitvi.
b. Delo s socialno marginaliziranimi in "težkimi" klienti.
Delo s socialno marginaliziranimi klienti (za katere je takrat veljalo, da jim klasična
psihoterapija težko pomaga) ter s socialno depriviranimi družinami je ustvarjalo pritisk, da
mora biti pomoč učinkovita (časovni pritisk in pritisk zaradi resnosti problemov), kar je
omogočilo terapevtom in družini ustvarjalno svobodo. Tako so družinski terapevti razvili
nove ideje in stališča. Obenem je taka selekcija klientov imela močan vpliv na posamezne
modele, saj so se le-ti v zgodnjem dinamičnem obdobju razvoja prilagajali specifični
populaciji klientov. Milanski sistemski model na primer pogosto velja kot intelektualen,
nečustven, z distanciranim odnosom terapevta do družine. Opisane značilnost postanejo bolj
razumljive, če upoštevamo, da je model nastal v terapevtskem delu s populacijo družin s
članom z diagnozo psihoze in z motnjami hranjenja. Po drugi strani izrazito aktivnost in
direktivnost v strukturnem modelu pogosto razlagajo kot posledico tega, da je Minuchin v
zgodnjem obdobju razvoja svojega modela delal z družinami mladih prestopnikov kakor tudi
z življenjsko ogroženimi otroki s sladkorno boleznijo tipa I, katerih težave so zahtevale
takojšnjo pomoč in čim hitrejšo želeno spremembo (Colapinto, 1982).
c. Delovanje na "robu" profesionalne skupnosti.
V najzgodnejših obdobjih sistemskega profesionalnega razvoja je večina snovalcev prvih
modelov sistemske terapije (M. H. Erickson, Minuchin, Haley) delala v skromnih, robnih
pogojih in daleč od oči strokovne javnosti. Tako niso bili izpostavljeni hierarhičnim
pritiskom, kot če bi svoj pristop razvijali v okviru kakšne uveljavljene institucije.
d. Močan poudarek na epistemologiji.
Skupna značilnost ustvarjalcev sistemskih modelov terapije in praktično vse skupnosti
sistemcev od šestdesetih do zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja je bila neumorno
raziskovanje in ozaveščanje spoznavnih izhodišč terapevtov, načinov, s katerimi so opazovali
in opisovali družino in sebe z družino v terapevtski seansi. V skladu s tem so se posvečali tudi
vprašanju odnosa družinskega terapevta do problema "realnosti" (Keeney, 1982, 1983; Dell,
1982; Coyne, Denner, Ransom, 1982; Falzer, 1986).
Nova, tretja generacija sistemskih modelov (t.i. socialnokonstrukcionistične terapije,
prikazane v tabeli 1) je senzibilizirala družinske terapevte za problem socialne konstrukcije
"prirojenih" vlog, psihopatologije (in t.i. "normalnosti"), kakor tudi same psihoterapije in tudi
terapevtovega položaja kot eksperta (Hoffman, 1993; Piercy, Sprenkle, Wetchler, 1996).
Omenjeni modeli so nedvomno pozitivno spremenili sistemsko terapevtsko kulturo, vendar je
bil kvalitativni preskok iz modelov prve in druge generacije na tretjo (postmoderno)
generacijo veliko manjši, kot je bil skok iz tradicionalnih modelov psihoterapije na prve
modele sistemske terapije.
3. TEORETSKE OSNOVE SISTEMSKE PSIHOTERAPIJE
Tisto, kar nam je še posebej všeč pri sistemskih teorijah, je, da po eni strani omogočajo
izjemno abstraktno mišljenje s transdisciplinarno uporabo in matematično formalizacijo (npr.
teorija samoorganizacije, teorija kaosa, sinergetika) ter teoretiziranje o teoriji (kibernetika
drugega reda, teorija znanosti, hermenevtika, epistemologija). Po drugi strani pa je eno
glavnih načel sistemskega pristopa – utilizacija, izkoristi in uporabi vse, kar prinaša klient, to
pomeni tudi njegov jezik, prispodobe, ostajaj odprt za vsakdanji jezik ljudi. Tak razpon
predstavlja velik izziv za vsakega sistemca, nagrada pa je večja fleksibilnost v mišljenju in
govorjenju. V nadaljevanju smo naredili ozek izbor nekaterih ključnih konceptov, saj za
celovit prikaz obstajajo slovarji sistemske teorije in terapije (Simon, Stierlin, 1984; Böse,
Schiepek, 2000).
3.1 Širjenje repertoarja možnosti oz. možnih izbir
Ta predpostavka temelji na "etičnem imperativu" Heinza von Foersterja: "Vedno ravnaj tako,
da povečaš število možnosti." (von Foerster, po Schlippe idr., 2003). Vse, kar omejuje
večanje možnih izbir, npr. tabuji, predsodki, dogme, moralistično ocenjevanje dobro /slabo ali
belo / črno, ovira sistemsko terapevtsko delo.
3.2 Hipotetiziranje, krožnost, nevtralnost, nepristranost oz. vsepristranost in
radovednost
Milanski tim (Selvini Palazzoli, Boscolo, Cecchin, Prata, 1980) je oblikoval tri vodilne ideje
za svoj način dela: hipotetiziranje, krožnost, nevtralnost. Hipotezo razumejo kot začasno
predpostavko o klientskem sistemu, ki strukturira in usmerja nadaljnje delo in za katero ni
toliko važno, ali je točna, ampak ali je koristna za razvijanje pogovora v terapevtsko smer.
Hipotetiziranje lahko razumemo tudi kot obliko izražanja terapevtove udeleženosti v terapiji
in je zato eden osrednjih konceptov SP. Stališča do hipotetiziranja (in s tem razlage
hipotetiziranja) so se z razvojem SP spreminjala.
Paolo Bertrando in Teresa Arcelloni (Bertrando idr., 2006) poudarjata, da odnos posamezne
terapevtske šole oz. posameznega praktika do hipotetiziranja kaže na njeno oz. njegovo
epistemološko pozicijo:
- Glede na proces hipotetiziranja lahko razlikujemo med ontološkimi in relacijskimi ter med
razlagalnimi in procesnimi hipotezami. Ontološke hipoteze se nanašajo na bitje posameznika,
relacijske pa na odnose med posamezniki. Razlagalne hipoteze se nanašajo na vzpostavljanje
neke oblike vzročne odnose med fenomeni ("zakaj"), procesne hipoteze pa se nanašajo na
opis procesa ("kako"). Vsekakor je za sistemskega terapevta idealno, da oblikuje relacijske in
procesne hipoteze, hkrati pa se brzda pri postavljanju ontoloških in razlagalnih. Hipoteze v
strukturni terapiji in v zgodnjem milanskem modelu so bile razlagalne, zato jih lahko
uvrstimo med smeri utemeljene na kibernetiki prvega reda.
- Glede na položaj hipoteze v terapevtskem procesu je pomembno, ali terapevt podeli svoje
hipoteze s klienti, jih izkoristi za usmerjanje terapevtskih postopkov ali pa za spodbujanje
pogovora. Tako so terapevti v modelih, ki temeljijo na kibernetiki prvega reda, svoje hipoteze
zadržali zase. V modelu reflektirajočega tima po Tomu Andersenu, kjer klienti skupaj s
terapevti poslušajo pogovor koterapevtskega tima (1987, 1991), in v socialno
konstrukcionističnih modelih (še posebej v narativnem in konverzacijskem) pa je proces
hipotetiziranja poponolnoma demistificiran. S tem so želeli zmanjšati neravnovesje moči med
terapevtom in klientom. Še več, konverzacijski terapevti dosledno vzdržujejo pozicijo
"nevedneža", ki je značilna za postmoderne terapevtske smeri. Tako iz svojega razumevanja
terapevtove vloge v terapiji hipotezo in proces hipotetiziranja odstranijo.
Krožnost pomeni, da lahko npr. družinski sistem definiramo kot skupino krožno povezanih
posameznikov, kjer sprememba katerega koli člana vpliva na druge posameznike in na
skupino kot celoto. Sprememba celote spet vpliva na vsakega posameznika. Vsaka
posameznikova akcija oz. vedenje je v tem krožnem sistemu hkrati tudi reakcija. Koncept
krožnosti tako zmanjšuje možnost, da bi sistem opisovali iz perspektive enosmernega nadzora
oziroma vzročnosti. Vzročnost je krožna in ne linijska.
Von Foerster (2009) je videl v konceptu krožnosti še precej več kot samo opazovalčevo
možnost za opisovanje krožne organiziranosti sistemov, npr. družin. Zanj je krožnost osrednja
tema kibernetike in ključni doprinos kibernetike k paradigmatskemu obratu v znanosti. »Ko
so sredi dvajsetega stoletja prepoznali plodnost tega koncepta, je nastopila evforija v
filozofiranju, epistemologiranju in teoretiziranju o posledicah tega koncepta, o njegovem
mestu na različnih področjih in o njegovi združujoči moči. Istočasno se je pri filozofih,
epistemologih in teoretikih razvilo nekaj nenavadnega: vedno bolj so videli sebe kot del večje
krožnosti – kot del družine, družbe in kulture ali celo kot del krožnosti kozmičnih razsežnosti.
Gre za način opazovanja in razmišljanja, ki je danes za nas povsem naraven, takrat pa je bil
težko razumljiv in celo prepovedan! Zakaj? Ker je nasprotoval osnovnim principom
znanstvenega diskurza, ki je zahteval ločitev opazovalca od opazovanega. To je bil princip
objektivnosti: lastnosti opazovalca ne smejo postati del opisa njegovih opažanj. Ta princip
sem tukaj podal v njegovi najbolj brutalni obliki, da bi poudaril njegov nesmisel: če lastnosti
opazovalca, namreč opazovanje in opisovanje, izključimo, nam nič več ne ostane - niti
opazovanje niti opisovanje.
Kljub vsemu obstaja opravičilo za to, da so se oklepali tega principa. In sicer so to počeli iz
strahu. Iz strahu pred nastankom paradoksov, če bi opazovalcu dovolili vstopiti v svet lastnih
opazovanj. Nevarnost paradoksa poznate: ko se prikradejo v teorijo, je tako, kot da bi se
preklano hudičevo kopito zataknilo med vrata ortodoksnosti. Ko so seveda razmišljali o
partnerstvu v krožnosti opazovanja in komuniciranja, so stopali na prepovedano področje:
Na splošno krožna zaprtost pomeni, da A vodi v B; B vodi v C; in - O! Groza! - C vodi v A!
Ali v refleksivnem primeru: A vodi v B; in - O! Šok! - B vodi v A!
In končno preklano hudičevo kopito v najčistejši obliki, v obliki samoreference: A vodi v A!“
(von Foerster, 2009: 12)
Grafike slikarja M. C. Escherja sijajno ponazarjajo različne oblike krožnosti, o katerih govori
von Foerster (Locher, 1992). Refleksivno krožnost je npr. ujel v sliki Neskončna vez iz leta
1956 (glej sliko 1). Zanimivo je, da je angleški naslov slike Bond of Union, Vez povezanosti,
v nemščini pa Band ohne Ende, Neskončna vez.
Slika 1: Refleksivna krožnost na sliki Neskončna vez (Bond of Union, Band ohne Ende,1956)
M. C. Escherja
Predvsem zadnja oblika krožnosti, samoreferenčna, je trd oreh in velik izziv za vsakega
sodobnega psihoterapevta, ne le sistemskega. Escher jo je ponazoril v Galeriji slik (glej sliko
2), kjer deček v galeriji gleda sliko, katere del je sam. Podobno se dogaja terapevtu, ko
opazuje klienta, par ali družino, saj je v sliki, ki jo (so)ustvarja o posamezniku, paru ali
družini, tudi on sam. To je naša pozicija »udeleženega opazovalca«, kateri se ne moremo
izmakniti že zaradi zgradbe našega živčnega sistema. Če sprejmemo to neizogibno pozicijo,
sprejmemo tudi etiko udeleženosti (Možina, 2009).
Slika 2: Galerija slik M. C. Escherja, ki ponazarja samoreferenčno krožnost
S poudarjanjem terapevtove nevtralnosti Selvinijeva (Selvini Palazzoli idr., 1980) ni
razumela, da terapevt nima čustev, da se ne sme čustveno odzivati ali da v terapevtskem
odnosu ne sme sodelovati kot oseba, kot so jo kasneje pogosto napačno tolmačili in kritizirali.
Predvsem so se kritike razvnele ob tem, da terapevtova nevtralna pozicija pri fizičnih in
spolnih zlorabah v družinah lahko pomeni dodatno travmatiziranje žrtve.
Zato je morda boljša beseda za nevtralnost "nepristranost" oz. »vsepristranost«
(Boszormenyi-Nagy, Spark, 1981; Stierlin, 1977), to je terapevtova sposobnost, da enako
zastopa interese vseh članov družine, da prepozna in prizna zasluge vsakega člana družine in
da se lahko identificira z obema stranema ambivalentnega odnosa. Koncept vsepristranosti je
podoben konceptu nevtralnosti, bodisi da se gre za nevtralnost v odnosu do problema, v
odnosu do oseb ali odnosu do idej.
Koncepte hipotetiziranja, krožnosti in nevtralnosti je Cecchin (1987) povezal s pojmom
radovednosti. Radovednost spodbuja raziskovanje novih, dodatnih opisov, namesto da bi se
terapevt ustavil ob enem opisu. Poleg tega radovednost predpostavlja zanimanje za lastno
logiko družine in spoštovanje le te. S tem zmanjšuje pomen in vero v terapevtove
instrukcijske intervencije, to pomeni v dajanje navodil in nasvetov. Koncept radovednosti
zlahka povežemo s konceptom pozicije »nevednosti« Harlene Anderson in Harryja
Goolishiana (1988), ki jo tu razumemo kot spodbudo za raziskovanje alternativnih in
edinstvenih zgodb. Nevedni terapevt se odreče temu, da bi "raziskoval" zgodbo, ki si jo je za
klienta vnaprej zamislil sam in s katero bi ga vnaprej definiral in s tem osiromašil dialog
(Epstein, 1996).
3.3 Neprizanesljivost: neupoštevanje idej, upoštevanje človeka
Cecchin in sodelavci (Cecchin 1992, po Schlippe idr., 2003) so priporočali sistemskim
terapevtom neprizanesljivost v smislu izogibanja vsaki gotovosti. Maturana in Varela (1998)
ob sliki Hieronymusa Boscha S trnjem okronani Kristus opozarjata, da je eden od štirih
Kristusovih mučiteljev prav skušnjava gotovosti: »Najrajši živimo v svetu gotovosti,
nespornih, neupogljivih zaznav: naša prepričanja nam dokazujejo, da so reči takšne, kakršne
vidimo, in da je resnično samo tisto, kar imamo za resnično. Takšen je naš vsakdanji položaj,
naša kulturna pogojenost, naš skupni način biti človek.« (Maturana, Varela, 1998: 14)
Podobno kot Cecchin pa nas Maturana in Varela vabita, da se upremo tej skušnjavi in da
ozavestimo, kako »vsakršno spoznavno doživetje vključuje spoznavalca na oseben način,
zakoreninjenega v njegovi biološki strukturi. Njegovo doživljanje gotovosti je individualni
fenomen, slep za spoznavna dejanja drugih, v samoti, ki jo presežemo le v svetu, ki ga
ustvarjamo s temi drugimi.«
Cecchin torej spodbuja sistemske terapevte naj se izvijajo iz skušnjave gotovosti, ki jim jo
ponujajo razne sistemske ideje in opisi, tako da so vedno znova pripravljeni ne upoštevati teh
idej, pač pa upoštevati človeka in enkratno terapevtsko situacijo, v kateri se terapevt in klient
lahko srečata kot človeka. Milton H. Erickson je bil terapevt, ki je s številnimi primeri
pokazal, kako lahko terapevt na ustvarjalen način in za klientovo dobro skrene iz utečenih poti
in se odpove usidranim dogmam ter verovanjem. S tem tudi stalno sveži svoj inovativni
potencial.
Poglejmo si zato za osvežitev še en njegov primer (po Rossi, Ryan, Sharp, 1983):
„Šestindvajset let star moški, magister psihologije, je vstopil v mojo pisarno in rekel:
'Moj oče je bil pri vas na tečaju iz hipnoze in zdaj me je poslal k vam, da bi me vi ozdravili
grizenja nohtov. Nohte grizem že od četrtega leta dalje. In vem zakaj! Ko sem bil star štiri
leta, so se starši odločili, da bom pianist. In prisilili so me, da sem vsak dan vadil klavir po
štiri ure. Tako sem si mislil, da se bom mami zasmilil, če si zgrizem nohte do krvi. Toda
nisem se ji. To me je tako zelo ujezilo, da sem še bolj sem grizel nohte, toda mama me je
kljub temu še naprej silila, da sem vadil klavir po štiri ure na dan.
Sicer ni nič pomagalo, a nohte sem grizel še naprej, da bi mamo jezil.
Oče se je strinjal, da financira mojo srednješolsko izobraževanje, toda le tako dolgo, dokler
bom vadil klavir štiri ure na dan. Potem se je odločil, da moram na medicinsko fakulteto in
potem sem moral štiri leta dobivati na izpitih slabe ocene, ker nisem hotel postati zdravnik.
Ker sem hotel, da bi me vrgli iz medicinske fakultete, sem na izpitih goljufal, tako da so me
vse medicinske fakultete v ZDA dale na črno listo.
Zdaj moj oče želi, da me hipnotizirate, tako da ne bom več grizel nohtov, toda ta moja navada
je tako globoko zasidrana vame, da mislim, da mi je z ničemer ne morete preprečiti. In
mislim, da me ne morete hipnotizirati. Toda vseeno sem tukaj.'
'Da', sem mu odgovoril, 'vidim, da si tukaj. Kar se tiče tega, da te hipnotiziram - koliko
hipnoze v resnici potrebuješ, da bi me poslušal. Mislim, da ne potrebuješ prav veliko, vendar
tudi mislim, da v resnici ne maraš svojih nohtov. Grizeš jih že od svojega četrtega leta. Zdaj
imaš šestindvajset let in žal mi je zate, ker si si dvaindvajset let grizel nohte in ves ta čas nisi
dobil od njih več kot majčken delček nohta in nikoli nisi imel spodobno velikega nohta, ki bi
ga odgriznil. Dvaindvajset let frustracije.
In zdaj ti predlagam tole: imaš deset prstov. Gotovo lahko enega pustiš toliko časa, da bo na
njem zrasel spodobno velik noht, in potem, ko bo na njem zrasel spodobno velik noht, boš
imel nekaj, kar je vredno žvečiti.'
Moški me je pogledal, bruhnil v smeh in rekel: 'Točno vidim, kaj delate, toda naj me vrag,
storil bom to, kar ste mi rekli!'
Kasneje je razložil svojo izkušnjo takole:
'Odločil sem se, da imam devet nohtov za grizenje, in še en prst, na katerem bom pustil, da mi
noht zraste. Potem je bila prva stvar, ki sem jo spoznal, ta, da bi lahko pustil dva prsta, na
katerih bi zrasla spodobno velika nohta in še vedno bi jih imel osem, ki bi jih lahko grizel.
Naslednja stvar, ki sem jo spoznal, je bila ta, da bi lahko grizel sedem nohtov in pustil tri
prste, da na njih zrastejo nohti. Toda zakaj ne štirih, še vedno bi jih imel šest. Le kakšna je
razlika med pet in šest?'
In tako se je končno odločil, da bi lahko imel devet normalno velikih nohtov. Ves ta proces ga
je zabaval, ravno tako kot mene in kmalu (po šestih mesecih) je imel deset normalno velikih
nohtov.
Toda pri pacientu je ob tem zdravljenju prišlo še do drugih sprememb. Njegov oče je ponovno
zahteval, da gre na medicinsko fakulteto, tudi če bo moral zaradi tega oditi v tujino (bil je na
črni listi na vseh ameriških fakultetah). Pacient mi je potožil o svoji nestrpnosti do očeta in
svoji sovražnosti do matere itd.
Potem je rekel: 'Zdaj imam deset normalno velikih nohtov in mislim, da moram na novo
pogledati na mnogo stvari. Zanima me pravo. Mislim, da bom šel na pravno fakulteto. Moj
oče lahko vpije in besni, toda jaz grem na pravno fakulteto.'
In točno to je naredil in končal jo je zelo uspešno.“
3.4 Terapija kot perturbacija in spodbujanje
Besedo "perturbirati" (Maturana in Varela, 1998) bi lahko v slovenščino približno prevedli
kot zmesti/motiti/ovirati, kot sistemski koncept pa pomeni trajno spremembo, ki nastane kot
odgovor klientskega sistema na terapevtovo intervencijo. Tukaj terapevtsko intervencijo
razumemo kot soustvarjanje in spodbujanje klientskega sistema (Ludewig, 2009). Ali bo neka
terapevtska intervencija za klientski sistem spodbujajoča, odloča klientski sistem sam in ne
terapevt in njegov izbor intervencije. Da bi terapevt s klientskim sistemom soustvaril
komunikacijsko spremembo, ki bi jo le ta sprejel kot spodbudo za pomembno spremembo
(perturbacijo), se mora najprej sam pridružiti sistemu in postati njegov del. V skladu s teorijo
samoorganizacije namreč sistema ni možno spodbuditi od zunaj (Böse in Schiepek, 2000).
3.5 Orientacija na vire in rešitve
Orientacija na vire je ena od najpomembnejših idej, s katero so SP prispevale k razvoju
psihoterapije kot celote. Dober zgled sta bila že »navdihovalca« Milton H. Erickson in
Virginia Satir. S pojmom viri razumemo pretekle in sedanje izkušnje, stališča, sposobnosti,
kapacitete, materialne vire (npr. denar), odnose, skratka vse fizične, psihološke in socialne
vire, ki lahko klientu pomagajo pri odkrivanju rešitev oz. uresničevanju ciljev. Da klient ne
ostane samo pri potencialnih virih, ampak da potencialne vire spremeni v dejanske, pa je
ključnega pomena, da potencialne vire prepozna sam in jih izkoristi. Terapevt lahko npr.
večkrat učinkovito pomaga klientu, ko mu odpira oči za tiste možnosti oz. potencialne vire, ki
jih še ni izkoristil, pa jih ima tako rekoč pred nosom.
Eno od najpomembnejših stališč sistemskega terapevta je, da vsak klientski sistem že
razpolaga z vsemi viri, ki so mu potrebni za rešitev njegovih problemov, čeprav jih na prvem
terapevtskem srečanju ne vidi ali ne prepoznava. Da bi klient odkril vire, se ni potrebno
ukvarjati s problemom, ampak je lahko fokus že od začetka na soustvarjanju rešitve. Tako je
na osnovi Ericksonovega zgleda princip usmerjenosti na rešitev postal organizirajoča ideja
kratke terapije usmerjene k rešitvam, ki jo je zasnoval Steve de Shazer.
3.6 Orientacija na kliente
Orientacija na kliente (po Schlippe in Schweitzer, 2003) izvira iz poslovnega sveta: ponudba
naj se prilagaja povpraševanju. V SP to pomeni, da terapevt nudi klientu to, kar le ta
subjektivno želi in ne tega, kar bi terapevt kot strokovnjak lahko smatral, da klient potrebuje.
Bolj pomembno je, da so terapevtski cilji in dogajanje v terapiji smiselni za klienta, kot pa da
ustrezajo terapevtovim teorijam. Odprtost in dostopnost za kliente z različnimi pričakovanji,
potrebami in naročili, je eden ključnih zaščitnih znakov SP (Možina, 2005). Sistemski pristop
je zato lahko učinkovit v ti. visokopražnih kot tudi nizkopražnih programih pomoči, kjer je
glavni cilj zmanjševanje škode, ali kot oblika suportivne terapije, kjer terapevt ne pričakuje
velikih sprememb pri klientu, ampak pomaga pri spreminjanju njegove ekološke niše, to je za
klienta pomembnega podpornega okolja (Willi, 1999).
3.7 Odprtost za teoretično integracijo
Sistemski pristop omogoča integracijo različnih teorij, ker je že po svoji temeljni predpostavki
integrativen. Po sistemski teoriji je namreč vsaka teorija kreacija, abstrakcija (v temeljnem
smislu odštevanje, redukcija, selekcija), zemljevid, ki nikoli ne bo enak teritoriju in bo vedno
manj kompleksen kot teritorij (Bateson, 1972). Zato je kibernetika pripomogla k zatonu
velikih teorij. Še posebno kibernetika drugega reda je s krožnim načinom mišljenja vrnila v
fokus opazovalca, kar pomeni, da vsako teorijo ustvari teoretik, pisec, ki živi v določenem
kulturno zgodovinskem kontekstu. Zato sistemci zelo cenimo lokalnost in ekološkost,
integracijo, ki jo glede na lokalne potrebe in vpetost ustvarja vsak posamezni terapevt.
Poglejmo si par primerov integracije. Za razumevanje osebnostnega razvoja nekateri avtorji
vključujejo teorijo objektnih odnosov, ki lahko služi kot most med intrapsihičnim
(psihoanalitskim) in sistemskim pristopom (Scharff in Scharff, 1987; Gostečnik, 1997, 2004).
Ali pa teorijo navezanosti (Bowlby, 1998), ki je v zadnjih dvajsetih letih široko sprejeta v
različnih psihoterapevtskih pristopih ne samo sistemskem. Tudi druge sodobne razvojne
teorije in teorije, ki prispevajo k razumevanju ti. skupnih dejavnikov v psihoterapiji, npr.
razvojno teorijo Daniela Sterna (1985, 1995, 1997) in njegovo teorijo terapevtskega procesa
iz vidika časa (Stern, 2004), smo sistemski terapevti hvaležno vključili v svojo teorijo in
prakso (Možina, 2009). In nenazadnje nevroznanost – ki postaja novo področje povezovanja
različnih psihoterapevtskih pristopov, nov skupni temelj psihoterapije (Schiepek, 2004).
3.8 Orientacija na epistemologijo
6
V razvoju SP je bil pomemben stalen in intenziven dialog teoretikov in snovalcev sistemskih
smeri z epistemologijo kot filozofsko disciplino, ki se, preprosto rečeno, ukvarja s problemi
spoznavanja, torej s tem, kako vemo, kar vemo. Von Schlippe in Schweitzer (2003) navajata
tri temeljna epistemološka vprašanja SP: vprašanje resničnosti, vzročnosti in jezika oz.
socialne konstrukcije resničnosti.
Zanimanje družinskih terapevtov za epistemološka vprašanja se nam lahko na prvi pogled zdi
čudno. Vendar so začetniki družinske terapije ob delu z družinami kmalu začeli dvomiti o do
tedaj uveljavljenih predpostavkah o resničnosti in načinih, kako jo spoznavamo. Vsak
psihoterapevt se sooča z lastnimi omejenimi spoznavnimi zmožnostmi ob tako kompleksnem,
živem in spremenljivem sistemu, kot je človek in družina. Poskušati opisati tako zapleten
sistem pomeni reducirati to kompleksnost, ali z drugimi besedami, jo trivializirati,
poenostaviti. Spraševali so se, ali sploh obstaja nekaj takega kot ena "objektivna" resničnost.
Kaj terapevt sploh lahko "objektivno" ve o družini in o sebi v odnosu do te družine? Ali sploh
obstaja ena "objektivna" resničnost? Če ne, kaj to pomeni za terapevta in za njegovo do takrat
nevprašljivo vlogo eksperta, ki naj bi mu klienti povsem zaupali? Lahko družine
diagnosticiramo ali klasificiramo? Če ne, kako to spoznanje spreminja terapevta, družino in
terapijo? Kako terapevtova prisotnost v družini spreminja resničnost družine?
V ameriški teoretično-terapevtski kulturi lahko spremljamo stalno zanimanje družinskih
terapevtov za epistemološka vprašanja. Začelo se je z Gregoryjem Batesonom (1972), ki je v
začetku petdesetih let preteklega stoletja zbral skupino teoretikov in raziskovalcev v okviru
projekta raziskovanja komunikacije v družinah (Možina, 1991). Tako je do začetka
osemdesetih let na ameriški družinsko-terapevtski sceni prevladovala večletna razprava o
odnosu epistemologije, zasnovane na kibernetiki drugega reda, in o načinih, s katerimi bi se
družinska terapija lahko s tem oplemenitila, če bi se družinski terapevti v svojem
izobraževanju posvetili tudi učenju epistemologije in ne le marljivemu obvladovanju tehnik.
6
Za podrobnejše razumevanje epistemoloških problemov priporočamo niz virov, ki smo jih navedli v literaturi
(npr. Barnes, 1993; Šugman Bohinc, 2005; Kordeš, 2004).
Ta diskusija se je v glavnem odvijala v reviji Family Process, ki je bila takrat mednarodno
najpomembnejša.
Tudi v programih usposabljanja iz družinske terapije je bil v tistem času velik poudarek na
konstruktivistični oziroma kibernetski epistemologiji. Od družinskega terapevta se je
pričakovalo, da ozavesti pomembne razlike med pragmatizmom (kako rešiti aktualen problem
po čim krajši poti) in »estetiko spremembe« (kako proces reševanja problema razumeti iz
perspektive kibernetike drugega reda in kibernetske epistemologije) (Keeney, 1982, 1983;
Keeney in Ross, 1985; Hoffman, 1993). Toda do konca osemdesetih let se je ameriška
družinska terapija postopno začela vračati k bolj pragmatičnim stališčem. S tem se je
epistemološko usposabljanje, če ga že niso povsem ukinili, skrčilo na obveznost branja enega
ali dveh člankov na to temo (Hoffman, 1993, Touliatos et. al., 1997, Ratliff i dr, 1997, Barnes,
2007).
Tudi zaradi naraščajočega pragmatizma se je v ameriški družinski terapiji do konca
devetdesetih let razvil niz novih smeri, ki so kot svoje epistemološko izhodišče izpostavljali
socialni konstrukcionizem, npr. narativna terapija ali kratkotrajna k rešitvi usmerjena terapija.
Bili so kritični do klasičnih smeri SP in do modelov utemeljenih na kibernetiki drugega reda.
Starim modelom so včasih brez posebnega razloga očitali, da so antifeministični, normativni,
neobčutljivi za spolne vloge in socialni kontekst. Vendar je ta novi razvoj z večanjem
občutljivosti za kontekst, z dekonstrukcijo psihopatoloških konceptov, spolnih vlog in
normalnosti prinesel družinski terapiji v mednarodnih okvirih svežino in nov polet. Čeprav s
poenostavljenim razumevanjem paradigmatskega epistemološkega obrata, ki ga je v znanost,
kulturo in s tem tudi na področje psihoterapije kot celote prinesla kibernetika, so se terapevti
novih smeri ponovno posvetili tudi epistemološkim vprašanjem.
3.9 Netrivialnost in kompleksnost
Sistemski terapevti sprejemamo temeljno netrivialnost (von Foerster, 1991) in kompleksnost
vseh sodelujočih sistemov (klientskih, pomagajočih – ekspertnih itn.) v terapiji. Ena od
ključnih značilnosti netrivialnih sistemov je, da ne moremo z natančnostjo določiti, kakšen je
obrazec (algoritem, funkcija, operacija, logika) njihovega obnašanja, ker je le-to odvisno od
zgodovine dosedanjih akcij sistema: vsako naše dejanje se rekurzivno vgradi v obrazec našega
nadaljnjega delovanja. Zaradi opisanih značilnosti ne moremo z gotovostjo in točnostjo
napovedati vedenja netrivialnih sistemov v prihodnosti. Tovrstna napovedna negotovost je
pravzaprav razsežnost, ki terapevtom vedno znova dodaja zagon za nova prizadevanja,
zaupanje v razpoložljive, čeprav še neuporabljene vire moči klientskega sistema (pa tudi
sistema pomagajočih ter širšega družbenega sistema). Terapevti s pristajanjem na tovrstno
negotovost, s pripravljenostjo na ugodna in neugodna presenečenja, z upoštevanjem
netrivialnosti udeležencev terapevtske obravnave lahko postopno razvijejo gotovost drugega
reda (Šugman Bohinc, 1997), to je gotovost v negotovost. Opisano razumevanje ne pomeni,
da ne bomo več »trivializirali« oz. poenostavljali doživljajske in vedenjske kompleksnosti
svojih sogovornikov v terapiji, toda svoje poenostavljene opise in razlage, svoje interpretacije
bomo na razviden način obravnavali kot hipoteze, ki jih bomo v terapevtski interakciji lahko
potrdili ali zavrnili.
Vsak poskus objektivnega opisa klienta ali družine lahko razumemo kot poskus trivializacije
v bistvu netrivialnih sistemov. Primer take trivializacije predstavljajo v različnih
psihoterapevtskih šolah običajne klasifikacije klientskih težav ali procesov. Skrajen primer
tega pa so vsekakor psihiatrični diagnostični sistemi. V velikem številu primerov bo terapevt s
pomočjo omenjenih sredstev trivializacije prišel do približnih opisov klientov kot sistemov, ki
bodo za potrebe vsakdanjega dela iz pragmatičnega vidika zadovoljujoče. Npr. omogočil bo
učinkovito pomoč, da klienti dosežejo želene razplete. Stališče epistemoloških kritikov
psihoterapije pa je, da bo verjetno imel psihoterapevt več možnosti za izbiro in bo bolj
raznolik, če bo ozavestil svojo epistemologijo. S tem pa ozavesti lastna spoznanja in
konceptualne omejitve, kot tudi omejitve psihoterapevtske teorije, na katero se sklicuje.
(Barnes, 1993)
Terapevti kot osebe imajo v glavnem nezavedne sposobnosti, s katerimi lahko popravljajo
neustrezne učinke, ki se v terapevtskem procesu lahko pojavijo, v kolikor se striktno
naslanjajo na tehniko ali terapevtski protokol. Pomemben del psihoterapije se odvija mimo
postopkov, ki jih konceptualizira teorija tipične psihoterapevtske smeri (Schiepek, 2009,
Lambert, Barley, 2002; Wampold, 2001).
3.10 Samoorganizacija
Teorija samoorganizacije ima že relativno dolgo zgodovino in je postala izrazito
interdisciplinarna. Tako je npr. na področju ravnotežne termodinamike položil temelje te
teorije Ludwig Boltzmann že v drugi polovici devetnajstega stoletja. Predhodniki sodobnega
raziskovanja samoorganizacije na področju naravoslovnih znanosti pa so bili že filozofi
narave iz obdobja romantike (Fichte, Schelling po Schiepek, 1999). Sam pojem
“samoorganizacija” je uvedel Imanuel Kant (po Schiepek, 1999). Ob koncu dvajsetega
stoletja je koncept samoorganizacije postal moden na tako različnih področjih kot so npr.
biologija, ekonomija, sociologija, informacijska tehnologija, svetovanje na področju
menedžmenta, psihoterapija (predvsem na področju ti. sistemske psihoterapije) idr.
Pojem »samoorganizacija« se nanaša na spontano porajanje ali spontano spreminjanje
prostorsko-časovnih ali na pomen nanašajočih se vzorcev. Samoorganizacija se pod
določenimi pogoji vzpostavlja „sama od sebe“ iz možnosti kompleksnega sistema. Nekateri
od teh pogojev so:
goste interakcije med elementi sistema
nelinearnost teh interakcij in
termodinamična odprtost, torej vnašanje energije in pretok energije od zunaj (disipacija).
Energetsko spodbujanje potisne sisteme v (termodinamično) neravnovesje, v katerem
nelinearni procesi delujejo na poseben način in porajajo makroskopsko prepoznavne strukture
iz mikroskopskega nereda.
Zgoraj omenjeni pogoji niso značilni le za številne fizikalne in kemične sisteme v neživi
naravi (npr. dinamika tokov, oblikovanje oblakov, laser, kemične ure), ampak predvsem za
žive sisteme (npr. celični procesi, nevronske mreže). Paradigmatski primer samoorganizacije
je delovanje možganov. Na možnost spontanega ustvarjanja reda lahko računamo povsod tam,
kjer so zagotovljeni pogoji za medsebojne nelinearne vplive med deli sistema, ki je
termodinamsko oz. energetsko odprt. Posebno velja omeniti raznolikost psiholoških pojavov,
ki zbujajo pozornost s samoorganiziranim ustvarjanjem reda, npr. motorična koordinacija,
vidna zaznava, nastajanje kognitivnih, afektivnih in vedenjskih vzorcev, skupinsko dinamski
procesi (Možina, 2004) ipd.
Kot kažejo teorije (Schiepek, 1999) in empirične študije, bi lahko bila paradigma
samoorganizacije še posebej pomembna na področju psihoterapije. V raziskovanju
psihoterapije niso razvili le utemeljenih analogij, ampak obstajajo tudi empirični dokazi –
največkrat v okviru študij primerov ki potrjujejo hipotezo o samoorganizaciji. (Stern, 2004;
Haken, Schiepek, 2006). Avtonomnih sistemov bodisi bioloških ali psihičnih in socialnih -
ni mogoče enosmerno upravljati (voditi, krmiliti) od zunaj. Zato je delo z ljudmi negotovo,
hkrati pa predstavlja izziv. Poleg tega rezultati meta-analiz o procesu in izidih terapije jasno
kažejo, da psihoterapevtske tehnike prispevajo relativno majhen del k učinkovitosti
psihoterapij (Orlinsky idr., 1994; Shapiro idr., 1994 po Schiepek, 1999). Zato modeli, kjer
raziskovalci upoštevajo avtonomnost in operativno zaprtost sistemov, ne vsebujejo več
„trivialnih, input-output odnosov, ampak temeljijo na „netrivialnosti“, čeprav se je s tem
precej zmanjšalo upanje, da bi lahko napovedovali, kako bodo sistemi delovali. Na vsak način
pa je dimenzija časa pridobila na pomenu, ker smo psihoterapevti pozornost usmerili na
dinamične vzorce oz. procesne geštalte (Stern, 2004).
3.11 Sinergetika
Pojem sinergetikaje grškega izvora in pomeni nauk o součinkovanju“. Danes s tem
pojmom označujemo kompleksno transdisciplinarno teorijo samoorganizirajočih procesov, ki
jo lahko uporabimo kot transdisciplinarno teorijo. Predmet te teorije je opisovanje in
pojasnjevanje procesov oblikovanja in spreminjanja struktur v živi in neživi naravi. Pri tem je
presenetljivo, da imajo pojavi, ki nastajajo v zelo različnih materialnih sistemih in v zelo
različnih časovnih skalah, podobne dinamične lastnosti. Sinergetika se je pred tridesetimi leti
najprej razvila na področju matematične fizike za pojasnjevanje visoko koherentne emisije
svetlobe laserjev. Sam utemeljitelj sinergetike, Hermann Haken, pa jo je nato uporabil še na
številnih drugih področjih. „Nauk o součinkovanjukaže, kako iz nelinearnih součinkovanj
med elementi sistema prihaja do sinhronizacije in kako s tem nastajajo makroskopske
strukture. (Haken, Schiepek, 2006)
3.12 Od resnice k zaupanju oz. od objektivizma h konstruktivizmu
Kordeš je z naslovom svoje knjige Od resnice k zaupanju (2004) opozoril na epistemološki
premik sodobne znanosti od objektivizma h konstruktivizmu. Prevladujoča usmerjenost
znanosti v dvajsetem stoletju je bila in je še danes prizadevanje, kako strukture in procese
"zunanjega sveta" spoznati in opisati čim bolj objektivno. To med drugim pomeni tudi opisati
svet kot obstaja "tam zunaj", neodvisno od raziskovalca oz. opazovalca. Tako objektivistično
stališče je tako običajno, da ga je vsakdo izmed nas skozi vzgojo in izobraževanje dobesedno
"popil z mlekom". Ker je postalo samoumevno in implicitno, je v glavnem nedostopno
preverjanju in preučevanju.
Objektivistični pristop je primeren za opazovanje vseh sistemov, ki so v popolnosti
predvidljivi in determinirani ter jih lahko imenujemo trivialni. Žal je zelo majhen del sveta
okrog nas sestavljen iz takih sistemov. Največji del sveta sestavljajo sistemi, ki niso
predvidljivi in katerih obnašanje je odvisno od njihove notranje dinamike različnih stopenj
kompleksnosti, ki pa je za opazovalca skrita. Dober primer takih sistemov sta klient (pacient)
ali družina v terapiji.
Menimo, da v sodobni znanosti še vedno prevladuje objektivistična epistemologija, saj ji še
vedno omogoča izjemen napredek in razvoj. Omenili pa smo tudi, da je srečevanje družinskih
terapevtov s tako kompleksnimi netrivialnimi sistemi kot so družine že pred več kot pol
stoletja odprlo raziskovanje alternativne epistemologije epistemologije netrivialnosti
(Keeney, 1983, Hoffman, 1981, Kordeš, 2004). Ustrezen okvir je za te namene ponujala
kibernetika drugega reda. Epistemologijo kibernetike drugega reda pa običajno označujemo
kot konstruktivizem.
Ena od definicij kibernetike pravi, da je znanost o vzorcih, ki je ne zanima fizična struktura
sistema, ampak organizacija in odnosi med deli sistema. Sistem v tem primeru predstavlja
osnovno celico proučevanja kibernetikov. Od opazovalca pa tudi od namena ali cilja
opazovanja je odvisno, kaj bo sistem in kako bo definiran. To je eden temeljnih izvorov
sistemsko-teoretičnega relativizma. S kibernetskim sistemom označujemo sistem, ki je
organiziran rekurzivno in katerega rekurzivni proces vključuje samokorekcijo (t.i. strukturo
povratne zanke). Konceptualno in epistemološko razlikujemo kibernetiko prvega in drugega
reda.
Epistemološko izhodišče kibernetike prvega reda (ali kibernetike opazujočih sistemov) je
objektivistično. Kibernetik prvega reda se ukvarja z opisi sistema kot zunanji opazovalec. Pri
tem uporablja pojme kot so pozitivna in negativna povratna zanka, nadzor in homeostaza. Za
vsak kibernetski sistem lahko rečemo, da je ciljno usmerjen, pri čemer negativna povratna
zanka predstavlja kontrolni manever, s pomočjo katerega se stanje sistema vrača v stanje
homeostaze (neka oblika ciljnega stanja).
Epistemološko izhodišče kibernetike drugega reda pa je konstruktivistično oz. hermenevtično.
Pod pojmom konstruktivizma razumemo spekter stališč, po katerih misleči subjekt oz.
opazovalec sam konstruira svoj svet in ni determiniran s stvarnostjo
7
in predstavlja le njeno
reprezentacijo. Kibernetik drugega reda v svoje opazovanje sistema vključuje tudi sebe kot
opazovalca. Poudarek ni na stabilnosti sistema in nadzoru, ampak na spremembi in evoluciji.
Kibernetika drugega reda je prinesla spremembo od vzročnega in enosmernega na sistemsko
in vzajemno, koevolucijsko mišljenje: opazovalec sedaj prepozna povezavo med seboj in
tistim, kar opazuje. Zato je odgovoren za način, kako sodeluje v tistem, kar opazuje.
3.13 Stališče udeležnosti in etika udeleženosti
Premik od objektivizma h konstruktivizmu tudi etične implikacije: objektivno opazovanje
kibernetika prvega reda predstavlja neko vrsto resnice, ki predpisuje, kaj in kako je treba
delati (preskriptivna, predpisujoča etika), medtem ko hermenevtično razumevanje kibernetika
drugega reda predpostavlja odgovornost opazovalca za resničnost, ki jo konstruira (etika
udeleženosti oz. vključenosti) (Keeney, 1983; Hoffman, 1994; Kordeš, 2004; Možina in
Kobal, 2005; Možina, 2009).
Stališče udeleženosti zahteva, da se terapevt odreče moralističnemu presojanju, pojasnjevanju
in predpisovanju določenega doživljanja in vedenja drugemu. V interakciji terapevtske
pomoči udeleženi podelijo svoje osebne resnice (resničnosti) in dogovarjajo oz. soustvarjajo
novo skupno resnico (resničnost) v smeri želenih razpletov klientov. Stališče in etika
udeleženosti vodita vsakega udeleženega akterja k prevzemanju (deleža) odgovornosti za
lastne odločitve in dejanja, saj odgovornosti ni več mogoče (v celoti) pripisovati nekemu
7
Pojme resničnost, stvarnost in dejanskost uporabljamo po Černigoju (2002: 90): stvarnost je področje vsega,
kar predpostavljeno obstaja samo po sebi, neodvisno od človeške oziroma sploh katerekoli zavesti; dejanskost je
področje vsega, kar obstaja na ravni neposrednega doživljanja tu in zdaj; resničnost je področje simbolnih
konstrukcij, ki predstavljajo opise in razlage dejanskosti in jim pripisujemo stvaren obstoj.
širšemu, zunanjemu, objektivnemu referenčnemu okviru (predpisom, normam, teoriji, metodi,
avtoriteti).
4. TEORIJA SPREMEMBE, PSIHOTERAPEVTSKI PROCES IN CILJI V
SISTEMSKI PSIHOTERAPIJI
4.1 Teorija spremembe in psihoterapevtski proces
Za razumevanje terapevtskega procesa je v sistemski teoriji pomembna teorija
samoorganizacije in nelinearne dinamike kompleksnih sistemov s svojimi sodobnimi
izpeljavami teorijo kaosa (Gleick, 1991) in sinergetiko. Sinergetika definira psihoterapijo
kot destabilizacijo disfunkcionalnih in porajanje novih odnosnih vzorcev, novih vzorcev
vedenja, čustvovanja in mišljenja v okviru stabilnega, zaupnega in varnega odnosa med
terapevtom in klientom. Sinergetika, teorije nelinearnih sistemov in teorija kaosa omogočajo
matematično formalizacijo in simulacijo telesnih, psiholoških in socialnih
samoorganizirajočih procesov v kompleksnih sistemih, kar na široko odpira vrata
raziskovanju (Haken in Schiepek, 2006).
Za psihoterapevtsko prakso pa sinergetika ponuja osem ti. generičnih načel (Schiepek idr.,
2005), s pomočjo katerih terapevt lažje razume diskontinuirane, samoorganizirane prehode v
terapevtskem procesu (glej sliko 1):
1. Ustvarjanje pogojev za stabilnost (terapevtski postopki za povečevanje varnosti, zaupanja
v odnosu med terapevtom in pacientom, podpiranje pacientovega občutka lastne
vrednosti).
2. Prepoznavanje vzorcev relevantnega sistema (prepoznavanje tistih disfunkcionalnih,
problemskih odnosnih vzorcev, vzorcev mišljenja, čustvovanja in vedenja, ki jih pacient
želi spremeniti, ob hkratnem prepoznavanju vzorcev rešitve; opisovanje in analiza
problemskih vzorcev oz. sistemskih procesov, kolikor je le-to potrebno za definiranje
terapevtskih ciljev in odkrivanje rešitev).
3. Upoštevanje smiselnosti (za pacienta morajo biti naloge in koraki, ki omogočajo
napredovanje in vodijo k ciljem, ves čas smiselni zanj; terapevt daje priznanja za pacientov
proces spreminjanja in upošteva pacientov življenjski slog in osebne razvojne naloge tudi
če se to ne ujema z njegovim življenjskim slogom; cilji morajo biti po meri pacienta, v prvi
vrsti smiselni zanj in ne za terapevta).
4. Prepoznavanje parametrov nadzora / Omogočanje energiziranja (ustvarjanje pogojev, ki
spodbujajo pacientovo motivacijo; prebujanje pacientovih virov; upoštevanje pacientovih
ciljev in skrbi).
5. Destabiliziranje / Krepitev nihanj (eksperimenti in paradoksi; prekinjanje disfunkcionalnih
vzorcev odnosov, mišljenja, čustvovanja in vedenja; vnašanje novih razlikovanj; izjeme –
zavestne in spontane; neobičajno, novo vedenje itd.)
6. Upoštevanje »kairosa«/resonance/sinhronizacije (časovna usklajenost in koordinacija med
terapevtskimi postopki, terapevtovim komunikacijskim stilom ter pacientovimi psihičnimi
in socialnimi procesi / ritmi; skupno gibanje, skupni »ples«).
7. Prekinjanje simetrije (s „simetrijo“ je tu mišljeno stanje, v katerem so poleg utečenih v
enaki meri možni oz. prisotni različni – novi - odnosni vzorci in vzorci mišljenja,
čustvovanja, vedenja; za prekinjanje simetrije terapevt usmerja pacienta na njegove cilje,
pričakovanja in uresničevanje načrtovanih novih vzorcev).
8. Ponovno stabiliziranje (ukrepi za stabiliziranje in integracijo novih miselnih, čustvenih,
vedenjskih vzorcev in odnosnih vzorcev).
Slika 2 (po Schiepek idr., 2005): Znanje o generičnih načelih samoorganizirajočih se procesov
terapevtom omogoča, da terapevtsko ravnanje organizirajo, poenostavijo in utemeljijo. S tem
se lažje orientirajo v terapevtskem procesu in ga lažje usmerjajo.
Sinergetika
Generična
načela
Obliko-
vanje
procesa
Hevristike/
metode
Praksa
Sistemski terapevt naj bi pri usmerjanju terapevtskega procesa upošteval t.i. „estetiko
spremembe“ (Keeney, 1983). To pomeni, da ne more direktno posegati v klientovo
intrapsihično niti v medosebno. Največ, kar lahko naredi, je, da s klientom soustvarja čim
boljše pogoje za samoorganizirane prehode v nove vzorce. S prispodobo iz kemije bi lahko
rekli, da je terapevt lahko le katalizator, encim, ki spodbuja terapevtske spremembe. Ni
učinkovitega terapevtskega procesa brez t.i. diskontinuiranih prehodov, preskokov v nove
vzorce doživljanja, zaznavanja, mišljenja, čustvovanja, vedenja in s tem v nove vzorce
odnosov. Ti preskoki so nepredvidljivi, presenetijo tako klienta kot tudi terapevta. Povezani
so s predhodnimi klientovimi destabilizacijami, kar v njem vzbuja strahove.
V fazah kritične nestabilnosti pride do izrazitih fluktuacij, ker dotakratni vzorci za pacienta
izgubijo svojo „privlačnost“ ali mu postanejo celo neprijetni, in ker lahko istočasno pacient le
težko predvideva, kako bo potekal nadaljnji razvoj. Te strahove in vznemirjenosti zaradi
negotovosti kot tudi z njimi povezana „vzvratna gibanja“ (npr. t.i. „recidivi) k znanim
vedenjskim vzorcem večinoma tolmačimo kot „odpore“, vendar pa jih nikakor ne smemo
interpretirati kot pacientovo pomanjkljivo pripravljenost za sodelovanje. „Recidivi“ in
„napake“ v fazah kritične nestabilnosti so še kako smiselni in ljudje ob „recidivih“ in
„napakah“ potrebujejo od terapevtov in drugih ljudi podporo, tudi prek drže, ki kaže
„prijateljski odnos do napak“.
V fazah nestabilnosti se tudi poveča pacientova občutljivost za minimalne znake (lahko je
npr. to že ena terapevtova beseda ali droben neverbalni znak), ki ga lahko spodbudijo k
pomembnim življenjskim odločitvam in s tem močno oblikujejo nadaljnji razvoj. V teoriji
kaosa (Gleick, 1991) je to poznano kot „metuljev fenomen”, kjer zamah metuljevih kril na
Japonskem lahko sproži serije in kaskade v kompleksnem sistemu vremena, tako da se razvije
orkan v Ameriki.
4.2 Cilji terapije
Čeprav obstajajo med šolami sistemske terapije pomembne razlike, je razumevanje cilja
terapije glede na druge psihoterapevtske pristope v sistemskem pristopu specifično. To
specifiko morda dobro ujamejo pojmi „dobro oblikovani cilji“ (Kim Berg in Miller, 1993),
„klientov želeni razplet“ (Šugman Bohinc, 2003a), „instrumentalna definicija problema in
soustvarjanje rešitev“ (Čačinovič Vogrinčič, Kobal, Mešlm in Možina, 2005) in v angleščini
„outcome“ (Barnes, 2008) oziroma izid. To pomeni, da terapevt v skladu z epistemološko
pozicijo kibernetike drugega reda ne postavlja diagnoz, ne za posameznika niti za družino, in
ne poskuša uvrstiti problema posameznika ali družine v določeno kategorijo. Na ta način
terapevtovih izbir v terapiji ne določajo vnaprej postavljene klasifikacije klientskega sistema
in njegovega problema, ampak se terapevt odloča na osnovi čim bolj detaljnega poznavanja
klientove epistemologije (njegovega pogleda na svet, sebe in druge ljudi), upoštevajoč
njegove želene razplete. Imajo pa tudi glede tega sistemski terapevti različna stališča
(Schweitzer in von Schlippe, 2007).
Klientov želeni razplet oz. dobro oblikovani cilj mora biti specifičen, konkreten – umeščen v
prostor in čas, to je določeno situacijo, realističen in uresničljiv, merljiv, majhen, natančen,
vezan na vedenje, mora kazati na obstajanje in ne na odsotnost nečesa, mora krepiti klientovo
zavest, da je delo na terapevtskih spremembah „trdo delo“. Vse te značilnosti dobro
oblikovanega cilja naj bi v čim večji meri zagotavljale, da bo klient svoje cilje tudi dosegel in
tako doživljal sebe kot uspešnega (Kim Berg idr., 1993; Seiwert, po Schwing in Fryszer,
2009).
5. TEHNIKE, INTERVENCIJE
8
IN TEORETSKE POSEBNOSTI POSAMEZNIH
MODELOV SISTEMSKE PSIHOTERAPIJE
Tudi glede tehnik in intervencij obstaja velika raznolikost različnih sistemskih modelov. Še
enkrat naj poudarimo, da je izvajanje določene intervencije ali tehnike kot tudi to, kako bodo
člani klientskega sistema intervencijo doživeli, zelo odvisno od terapevtovih epistemoloških
predpostavk. Tako je lahko družinski kip tehnika za opazovanje in diagnosticiranje odnosa,
lahko pa je metaforični medij, v katerem lahko družina na izkustveni način intenzivira svojo
motivacijo za delo na rešitvah in odkriva važne razlike v medsebojnih zaznavah in odnosih.
Kljub raznolikosti terapevtskih šol, njihovih značilnih intervencij in tehnik, večina sistemskih
terapevtov v svojem profesionalnem razvoju in praksi integrira tehnike različnih sistemskih
smeri. Von Schlippe in Schweitzer (2003) terapevtske intervencije delita v pet skupin:
- začetne intervencije: metode prikaza sistemskih informacij, kot sta npr. genogram ali
sistemska risba;
- sistemska vprašanja: krožna vprašanja, vprašanja konstrukcije realnosti in vprašanja
konstrukcije možnosti;
- metaforične intervencije: družinski kip, metafore in terapevtske zgodbe;
- komentarji: pohvale in pozitivno konotacijo, preokvirjanje (reframing) in cepitev
(splitting) terapevtskega tima
- zaključne intervencije: predpisovanje, rituali in težki preizkusi oz. pokore (ordeals).
T.i. Metoda reke življenja (Nemetschek, 2003, 2006), ki se je uveljavila tudi v Sloveniji
(Možina idr., 2002), predstavlja kompleksno integracijo niza različnih tehnik okoli osnovne
metafore življenja kot rečnega toka.
Poglejmo si zdaj tehnike, intervencije in teoretske posebnosti po posameznih modelih SP, kot
so razvrščeni v tabeli 1, čeprav taka razdelitev predstavlja grobo poenostavitev in
kategorizacijo. Tri glavne kategorije (modeli kibernetike prvega reda, modeli kibernetike
drugega reda in socialnokonstrukcionistični in postmoderni modeli) bi veliko boljše opisali
kot dimenzije. Namreč niti ene smeri SP ne moremo definirati kot le strogo objektivistično
orientirane. Po drugi strani pa tudi v postmodernih smereh lahko najdemo elemente
8
Bolj poglobljen prikaz različnih sistemskih intervencij v slovenskem jeziku je na voljo v Cerar-Lotrič, M., Rus-
Makovec, M. (2006). Terapevtski ukrepi v okviru sistemske (družinske) psihoterapije. V: Korenjak, R. (ur.),
Praper, P. (ur.). Reparacija, strpnost, sprava : zbornik prispevkov. Ljubljana: Združenje psihoterapevtov
Slovenije, 2006: 351-362.
objektivizma. Način, na katerega bo v epistemološkem smislu posamezna smer delovala v
terapevtski praksi, je v veliki meri odvisen od temeljnega epistemološkega stališča
posameznega terapevta in le do neke mere od pripadnosti posamezni smeri ali šoli.
5.1 Modeli kibernetike prvega reda
Ko rečemo, da je nek pristop teoretično ali tehnično utemeljen na kibernetiki prvega reda,
mislimo na nekatere (ali vse) od naslednjih predpostavk: (1) terapevti menijo, da so njihova
opažanja družine bolj ali manj "objektivna", (2) terapevti, ki s klienti običajno ne delijo svojih
hipotez v terapiji, nastopajo s položaja moči – ker družina ne pozna točne vsebine intervencij
(implicitna predpostavka enosmernega ekspertovega nadzora), (3) usmerjenost tehnike je
pragmatična, (4) v teoriji se predstavljeni problem razume kot nadzorni mehanizem (kot
negativno povratno zanko), ki družino vzdržuje v stanju homeostaze, vendar za ceno
simptomatičnega člana; hkrati simptom simptomatičnega člana predstavlja simptom vse
družine, (5) terapevtova naloga je vreči družino iz takšne disfunkcionalne homeostaze (ti.
dizekvilibracija, destabilizacija), da bi se odnosi organizirali na nov, bolj funkcionalen način.
V to skupino smo vključili strukturno in strateško terapijo ter zgodnji milanski sistemski
model.
5.1.1 Strukturna terapija
Prvi sistemski modeli so se razvili v ZDA. Za najzgodnejši sistemski model običajno velja
strukturna terapija, katere snovalca, Salvadorja Minuchina, smo že omenili (Minuchin, 1974,
1978, 1981, Fishman in Fishman v: Sholevar idr., 2003). Kljub temu pa je treba omeniti, da
pomembna skupina ameriških teoretikov strukturne terapije ne uvršča med sistemske modele,
kar je večinoma posledica njihovega drugačnega, ožjega, razumevanja pojma SP. Strukturna
terapija je nastala v prvi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja na vzhodni obali ZDA in je
pomenila velik premik glede na klasične psihodinamične modele. Pogosto poudarjajo, da je
bila strukturna terapija pravzaprav "otrok nuje" zaradi potrebe po aktivnejšem pristopu
pomoči družinam z izrazito disfunkcionalnimi in težko telesno bolnimi otroki in mladostniki.
Minuchin, ki je bil šolani psihoanalitik, je pri delu s to populacijo kmalu spoznal, da uporaba
klasičnih psihodinamičnih modelov, ki so bili usmerjeni na uvide in ki so zahtevali
dolgotrajno delo na spremembi, preprosto ne pomaga. Šlo je namreč za probleme, ki so
zahtevali čim hitrejše delovanje in spremembo.
Kot pove že ime pristopa, gre za terapijo, usmerjeno na ponovno strukturiranje družine, pri
čemer se kot struktura razume sklop (najpogosteje implicitnih) pravil o medosebnih odnosih
(npr. meje), pravil, ki so se v novonastalem kontekstu za družino pokazala kot preveč rigidna
in privedla do razvoja simptoma pri enem od družinskih članov. Družina navadno v terapijo
vstopi z enim članom, ki predstavlja identificiranega pacienta, čigar simptom je povezan z
vsemi deli sistema in ima homeostatično funkcijo (t.j. funkcijo negativne povratne zanke).
Terapevtova naloga je pridružiti se družini in raziskati načine, na katere ta ohranja
homeostazo, z namenom odpraviti to ravnovesje in družino prisiliti, da vzpostavi novo
ravnotežje na drugi ravni kompleksnosti.
Tehnike strukturne terapije so zelo raznolike, z ostalimi sistemskimi modeli pa jo povezujeta
uporaba paradoksa in preokvirjanja. Minuchin je zelo poudarjal tehnike pridruževanja družini
in te so v njegovem modelu natančno razdelane. V strukturni terapiji se tudi pripisuje manjši
pomen predpisovanjem v zaključku seanse in mnogo večji odigravanju (enactment)
disfunkcionalnih odnosnih sekvenc znotraj seanse ter njihovi korekciji v seansi. V splošnem
je cilj terapije na novo opredeliti hierarhične odnose in koalicije ter vzpostaviti jasnejše meje,
doseči večjo prožnost v izmenjavah (transakcijah) in sprožiti, udejanjiti, obelodaniti prikrite
konflikte.
Po vsem navedenem lahko razumemo strukturno terapijo v primerjavi z vsemi drugimi
sistemskimi modelu kot "najčistejši" model kibernetike prvega reda. V čem je strukturna
terapija SP? Strukturni terapevt se mnogo bolj ukvarja s sedanjo stvarnostjo klientov kot pa z
njihovo preteklostjo; ne osredotoča se na patologijo posameznika, temveč na sistem izmenjav
(transakcij) v družini; ne ukvarja se toliko s simptomom kot z odzivom družine nanj; da bi
dosegli sprememembo, ni pomembno poznati izvor problema; terapevt v družini vidi bazen
neizrabljenih virov in moči; cilj terapije ni ozdravitev, ampak zgolj sprožanje naravnih
zdravilnih virov družine. Naštete značilnosti zato strukturno terapijo razvidno umeščajo med
sistemske pristope, čeprav, kot rečeno, nekateri teoretiki strukturne terapije ne prepoznavajo
kot sistemske smeri.
5.1.2 Strateška terapija
Strateško terapijo (Haley, 1973, Madanes, 1981) je osnoval Jay Haley (1923-2007), nastanek
tega modela pa je navdihnila avtorjevega analiza dela Miltona Ericksona. Za nekatere
teoretike sta strateška in strukturna terapija teoretično in tehnično tako sorodni, da ju
postavljajo v skupino kot eno terapevtsko smer (Keim in Lappin, v: Gurman in Jacobson,
2002), medtem ko nekateri strateško terapijo uvrščajo skupaj s Palo Alto modelom (Piercy
idr., 1996). Tako kot strukturni terapevt ima tudi strateški terapevt predstavljeni problem za
simptom celotne družine s homeostatično funkcijo (negativna povratna zanka), katere
odnosno logiko je treba raziskati. Naloga hipotetičnega modela funkcije simptoma je, da
poveže vse člane družine s simptomom in postane vodič za niz intervencij, ki bodo odpravile
homeostazo in družini onemogočile, da bi se uravnavala s pomočjo (in za ceno) simptoma.
Podobnost strateške in strukturne terapije je v primerjavi s psihodinamičnimi pristopi v večji
osredotočenosti na problem/simptom, v poudarjanju aktivnosti terapevta, v večjem fokusu na
sedanjosti kot na preteklosti in v uporabi interpretacije bolj z namenom preimenovanja kot pa
doseganja uvida. Strukturna in strateška terapija sta si tehnično podobni v uporabi paradoksa
in preokvirjanja, razlikujeta pa se v tem, da v strateški terapiji raziskujejo problemske
odnosne sekvence izven seanse a si ne prizadevajo spodbuditi njihovega odigravanja v
seansi s ciljem zbirati podatke o vzorcih in ustvarjati predpisovalne intervencije zunaj seane;
v strukturni terapiji pa si prizadevajo z odigravanjem v sami seansi sprožiti demonstracijo
disfunkcionalnih odnosnih vzorcev skupaj s čustveno spremljavo in ob njih takoj intervenirati.
5.1.3 Milanska sistemska šola
Milansko sistemsko šolo je v sedemtesetih letih preteklega stoletja ustanovila skupina
italijanskih psihoanalitikov - Mara Selvini Palazzoli, Giuliana Prata, Gianfranco Cecchin in
Luigi Boscolo. Odločitvi, da zgodnji milansk sistemski model uvrstimo v okvire sistemskih
usmeritev, utemeljenih na kibernetiki prvega reda, bi lahko marsikaj očitali. Glede nekaterih
vidikov je bila namreč milanska sistemska šola smer, ki je s precejšnjo doslednostjo svoje
delo reflektirala s pomočjo Batesonovih idej, tako da v pristopu milanskih sistemcev najdemo
jasne sestavine kibernetike drugega reda (Hoffman, 1993). Kljub temu pa poudarek
predpisovanju na koncu seanse kot tudi že omenjeni epistemološki položaj zgodnje milanske
sistemske glede hipotetiziranja predstavljata element terapije prvega reda.
Temeljno razsežnost intervencij milanske sistemske šole pomenijo krožna vprašanja (Selvini
Palazzoli idr., 1980, Penn, 1982, Tomm, 1987a, 1987b, 1988), pri katerih se posameznim
članom družine postavljajo vprašanja o tem, kako vidijo interakcije drugih družinskih članov.
V tipični organizaciji družinske seanse dva soterapevta delata z družino, medtem ko preostali
del tima, ki ga sestavljata še dva terapevta, sedi izza enosmernega ogledala in opazuje
srečanje. Na koncu seanse se terapevtski tim sestane in se dogovori o zaključni intervenciji.
Ta je paradoksen predpis družinskega rituala, ki vsebuje pozitivno konotirane opise
interakcijskih sekvenc, v katerih so povezani simptom in vsi deli sistema.
V milanskem pristopu je cilj interveniranja preprosto vnos minimalne nove informacije v
sistem, zadosti nove, da bo sprožilna za družino (in vodila do spremembe), a tudi dovolj
podobne aktualnemu okviru družine, kar bo zagotovilo, da bo družina intervencijo sprejela.
Tak cilj in okvir intervencije sta drugačna kot pri strateški ali strukturni terapiji, kjer je cilj
interveniranja prekinitev disfunkcionalnih vzorcev interakcije. Še pomembnejša razlika v
primerjavi s strateškim in strukturnim modelom je v tem, da pri milanskih sistemcih ni
odigravanja (enactment) disfunkcionalnih intervencijskih sekvenc v terapevtski seansi, zato
tudi ni spremljajočih močnih čustev in izkustvenega dela: milanski model je na nek način
"hladna terapija". Predpis rituala predstavlja spobudo, ki preprečuje, da bi se dosedanje
interakcije v družini nadaljevale v enaki obliki kot pred terapijo, glavne spremembe in urjenje
alternativnih interakcij pa se morajo zgoditi doma in ne znotraj seanse. Milanski sistemski
terapiji so nekateri teoretiki pridali naziv "dolgotrajne kratke terapije", ker je pri tem pristopu
običajni časovni interval med seansami po mesec dni in več. To naj bi zagotovilo dovolj časa,
da nove informacije začno spreminjati vse dele družinskega sistema.
5.2 Modeli kibernetike drugega reda
Modeli družinske terapije, ki epistemološko pretežno temeljijo na kibernetiki drugega reda
(Hoffman,1993, Barnes, 1993, Šugman Bohinc, 2005), imajo po Lynn Hoffman (Hoffman,
1985) naslednje značilnosti: (1) stališče "opazujočega sistema" in vključitev terapevtovega
lastnega konteksta v terapijo, (2) sodelovalno, ne pa hierarhično strukturo, (3) cilje, ki
poudarjajo ustvarjanje konteksta za spremembo in ne posebnega označevanja spremembe, (4)
metode za preprečevanje pretirane instrumentalnosti, (5) "krožno" oceno, opredelitev
problema in (6) gledišče, ki ni slabšalno in ne presojajoče. Bralca lahko napotimo na vrsto
besedil, ki podrobneje razložijo koncepte in svetovni nazor kibernetike drugega reda (Šugman
Bohinc, 2000, 2003, 2005, Možina in Kobal, 2005, Kordeš, 2004, Keeney, 1983).
V to skupino smo uvrstili kratko terapijo, usmerjeno na problem, pozni milanski sistemski
model, reflektirajoči tim Toma Andersena in heidelberško sistemsko skupino Helma Stierlina.
5.2.1 Kratka terapija, usmerjena na problem
Kratka terapija, usmerjena na problem (ali MRI oziroma Palo Alto model, Weakland idr,
1974, Watzlawick idr, 1974, Fisch idr, 1982, Gurman in Jacobson, 2002), je razporejena med
modele, ki temeljijo na kibernetiki drugega reda, čeprav gre za model izrazito "mešane"
epistemološke usmeritve. Implicitna instrumentalnost MRI pristopa, odtegovanje informacij
klientom glede hipotez tima in naslanjanje četudi implicitno – na moč terapevta, enako kot v
strateški in strukturni terapiji, so sestavine, ki kažejo na mehanicistično epistemologijo tega
pristopa. Po drugi strani pa celotni sistem konceptov v tem modelu, ki so posledica jasne in
trdne zgodovinske povezanosti s teoretiki kibernetike drugega reda, z Gregoryjem Batesonom
in Heinzom von Foersterjem, ki so sodelovali pri njegovem razvoju, opravičujejo uvrstitev
med modele kibernetike drugega reda.
Rekli smo, da strateška ali strukturna terapija konceptualizirata simptom in identificiranega
pacienta kot njegovega nosilca v družini, razumevajoč simptom kot homeostatični regulativni
mehanizem, ki ima prav s tem določeno funkcijo za vso družino kot sistem. Za razliko od
takšnega načina terapevt, ki deluje po MRI modelu, vidi problem kot posledico ironičnega
procesa, v katerem ponavljajoči se poskusi reševanja vodijo do stopnjevanja problema. Za
terapevta v MRI modelu torej simptom oziroma problem nima domnevne funkcije za ves
sistem (vsekakor pa ne homeostatične), temveč gre za posledice poskusov reševanja, ki so
imeli na problem učinek pozitivne povratne zveze – in ga tako neželeno okrepili. Za MRI
terapevta potem takem opredelitev problema vključuje pozitivno povratno zanko med
klientovo pritožbo oziroma simptomom in dobronamernimi poskusi odstranjevanja te težave,
ki pa jo, ironično, še okrepijo.
Cilj terapije po tem modelu je minimalen, in to je prekinitev omenjenih klientovih naporov,
da bi rešil težavo. Teorija v opisanem modelu je minimalna in nenormativna, t. j., ne
predpostavlja nikakršne vnaprej dane definicije normalnosti in disfunkcionalnosti
posameznika ali družine, zato se terapevt usmerja zgolj na razreševanje predstavljene težave.
Z drugimi besedami, za MRI terapevta ni težave, dokler se oseba nad ničemer ne pritožuje.
Vsebina intervencije je pogosto neka oblika kontraintuitivnega, paradoksnega predpisa,
katerega cilj je prekinitev poskušanih rešitev, intervencija pa se načrtuje na podlagi skrbnega
predhodnega raziskovanja rešljive težave in vzorcev poskusov reševanja, ki poslabšajo
problem. To določa fokus intervencije, klientovega jezika in njegovega referenčnega okvira,
kar bo nadalje določilo način interveniranja. MRI terapevt si, za razliko od večine drugih
sistemskih smeri, v terapijo ne prizadeva pridobiti sodelovanja vse družine, temveč samo
tistega člana, ki je za terapijo najbolj motiviran. Če pa v terapijo povabijo celo družino, je to
običajno samo za eno seanso, katere namen je pomoč v zbiranju podatkov o odnosnih
sekvencah, ki sodelujejo v ironični povratni zanki problema-rešitve.
5.2.2 Pozni milanski tim
Milanski tim se je leta 1978 (po enajstih letih skupnega dela) razdelil na dve skupini. Mara
Selvini in Giuliana Prata sta se v nadaljevanju dela posvetili raziskovanju uporabe
nespremenljivega (invariantnega) predpisa v psihoterapiji z družinami s člani z diagnozo
psihotične motnje. Člana druge skupine, Luigi Boscolo in Gianfranco Cecchin, sta začela s
prakso SP, ki temelji zgolj na modelu dialoga s krožnimi vprašanji. Menila sta namreč, da na
koncu seanse posredovan predpis, ki je v času prve faze milanskega tima veljal za osrednjo
intervencijo v tem modelu, pravzaprav sploh ni potreben, obenem pa prispeva k
hierarhičnemu neravnovesju med klienti in terapevti (Hoffman, 1993).
5.2.3 Reflektirajoči tim
Reflektirajoči tim je posebna oblika organizacije terapevtske seanse v SP, razvil ga je
norveški psihiater Tom Andersen (1936-2007). Cilj te oblike srečanja je bil terapijo narediti
razvidno in zmanjšati terapevtov hierarhično nadrejeni položaj. Andersen je namreč menil, da
sta za način dela terapevtov "klasičnih" šol SP (npr. strateške ali milanske sistemske šole), ki
ne delijo svojih hipotez s klienti in pri delu zavzemajo preveč ekspertno stališče, značilna
pretirana in nepotrebna mistifikacija terapevtskega procesa ter patologizacija družine in
klientov. Patologizacija se je pogosto kazala v tem, da so terapevti pri delu s klienti
uporabljali drugačen besednjak in načine izražanja glede na slog izražanja in slovar, ki so ga
koristili, ko so s soterapevti reflektirali terapevtsko seanso.
Pri delu z reflektirajočim timom z družino v terapevtski sobi dela en terapevt, izza
enosmernega ogledala pa sedi dvoje do pet soterapevtov, ki sestavljajo reflektirajoči tim in
opazujejo terapevtsko seanso družine. V nekem trenutku terapevt in klienti zamenjajo položaj
s soterapevtskim timom in v drugem prostoru poslušajo refleksijo soterapevtskega tima o
dogajanju v času terapevtske seanse. Tako soterapevtski tim svoje hipoteze izrazi pred
družino in s tem vnese večkratni pogled, čeprav družina ne stopa v odprt stik s soterapevti in
ne more poseči v razpravo reflektirajočega tima (Hoffman, 2003, Piercy, Sprenkle idr., 1996).
5.2.4 Heidelberška sistemska skupina Helma Stierlina
Helm Stierlin (1975, 1977) se je s svojo "heidelberško skupino" od konca sedemdesetih let
naprej vse bolj oddaljeval od prvotne psihoanalitične usmerjenosti. Najprej je Bowenov
pojem "zlitja" družinskih članov opisal kot motnjo v diferenciaciji selfa od objekta oz. motnjo
v individualizaciji, obenem pa je prevzel tudi njegov večgeneracijski vidik in izpeljal koncept
„delegacije“. Pod vplivom milanskega modela in kibernetike drugega reda se je njegov tim
oblikoval v ekipo sistemcev, ki je pomembno prispevala k izpopolnjevanju sistemske teorije
in prakse (predvsem terapije psihoz, bipolarne motnje in psihosomatskih motenj). Za razliko
od strateških in k rešitvi usmerjenih pristopov so ti terapevti sebe videli bolj kot "odvetnike
ambivalentnosti" in imeli raje "glede rešitve nevtralno" držo terapevta. Metodološko so do
mojstrstva izpilili tehniko krožnih vprašanj, s katerimi so postavljali hipoteze o klientih.
5.3 Socialnokonstrukcionistični in postmoderni pristopi
Tretjo skupino sistemskih pristopov, katerih osnovna epistemološka usmeritev je
socialnokonstrukcionistična, sestavljajo kratka k rešitvi usmerjena terapija, narativna terapija
in pristop sodelovalnih jezikovnih sistemov Harlene Anderson in Harryja Goolishiana.
Socialnokonstrukcionistični pristopi so se razvili v začetku devetdesetih let kot odgovor na
rastoče popredmetenje (reifikacijo) sistemskih konceptov in pragmatizacijo ameriške SP. Pri
tem so avtorji novonastalih modelov gledali na starejše smeri SP kot na deterministične,
mehanicistične, zatiralne, normativne, antifeministične modele, z malo truda pa bi poleg
naštetega gotovo lahko izumili še katero kritično kvalifikacijo.
Pod pojmom socialnega konstrukcionizma razumemo skupek konceptov, ki jim je skupno
stališče, da je resničnost socialno konstruirana. Za razliko od "individualnega"
konstruktivizma kibernetike drugega reda, ki konstrukcijo realnosti v glavnem problematizira
iz vidika nevrofiziologije (eksperimentalna epistemologija), socialni konstrukcionizem
postavlja močan poudarek na jezik kot medij, v katerem skupnost mislečih subjektov
(opazovalcev) konstruira resničnost. Prav zaradi te razlike so socialni konstrukcionisti
kritizirali konstruktivistično stališče kot prezentacijo "zahodnjaškega individualizma"
(Gergen, 1999). Zamerili so ignoriranje posameznikove socialne ekologije. Iz teoretičnega
stališča lahko socialni konstrukcionizem razumemo tudi kot kibernetiko tretjega reda.
Čeprav so terapevtski pristopi, ki temeljijo na teoretičnih postavkah socialnega
konstrukcionizma, različni, so jim skupne nekatere predpostavke (Piercy, Sprenkle idr.,
1996): (1) da se resničnost konstruira v konverzaciji, (2) kritičnost do sistemskih metafor v
opisu družine (celo do same metafore družine), (3) da ni terapevtova strokovnost nič
pomembnejša od klientove strokovnosti, temveč je klient ekspert za lastno življenje in
izkušnje, in (4) da se terapija sokonstruira med terapevtom in klientom in ni proizvod
terapevtove uporabe konceptov, ki bi temeljili na vnaprej dani sociološki ali psihološki teoriji,
temveč na skupnem raziskovanju alternativnih zgodb in pomenov za klientove izkušnje.
5.3.1 Kratka k rešitvi usmerjena terapija
Kratko k rešitvi usmerjeno terapijo (de Shazer idr., 1986, de Shazer, 1988) včasih imenujejo
tudi Milwaukee model po mestu, v katerem je živel in delal njen ustanovitelj, Steve de Shazer
(1940-2005). Zamisel za raziskovanje in razširitev oziroma povečanje alternativnih izkušenj
klientov (izjem), v katerih ni problema ali pa je zmanjšan, je de Shazer dobil kot sodelavec
Inštituta za mentalno raziskovanje v Palo Altu, kjer je bil terapevt po modelu kratke terapije,
usmerjene na problem. Tako kot večina doslej omenjenih modelov, tudi ta ne pojmuje
psihopatologije in ne opredeli zdravja ali normalnosti. Teorija v kratki terapiji, usmerjeni k
rešitvi, je minimalna, pristop pa pragmatičen in usmerjen na klientov želeni razplet, kar so vse
značilnosti, ki jih ta pristop deli s kratko terapijo, usmerjeno na problem.
Nekatere od značilnih predpostavk tega modela so: da odpor ni koristen koncept, da sta tako
sodelovanje kot sprememba neizogibna, da je nujna le majhna sprememba, da imajo klienti
moči in vire za spremembo, da so problemi neuspešni poskusi rešiti težave, da o problemu ni
treba veliko vedeti, da bi ga bilo mogoče rešiti, da klienti opredelijo cilje obravnave, da
resničnost definirajo opazovalci in da terapevt sodeluje v soustvarjanju resničnosti
terapevtskega sistema ter da obstaja mnogo načinov, na katere je mogoče gledati na situacijo,
nobeden pa ni "bolj točen" od drugih (Selekman, 1993).
Površinski pogled na naštete predpostavke bo bralca verjetno napeljal na nekatere od splošnih
predpostavk SP, zato nikakor ne moremo reči, da so specifične za kratko k rešitvi usmerjeno
terapijo. Proces postavljanja vprašanj je ustvarjen tako, da spodbudi družino k razvoju novih
zaznav in pomenov, in to takšnih, da se pogled družine na problem spremeni na način, ki vodi
k rešitvi.
Značilne formalne sestavine tega pristopa so (de Shazer in Berg, 1987, po Hoyt, v: Gurman in
Jacobson, 2002): (1) v prvi seansi bo terapevt postavil "vprašanje čudeža", (2) vsaj enkrat
med vsako seanso bo terapevt povabil klienta, naj določeno izkušnjo oceni na lestvici v
obsegu od 1 do 10, (3) v neki točki seanse si bo terapevt vzel odmor in (4) po tem odmoru bo
terapevt dal klientu oziroma klientom pohvale, nato pa bo sledila sugestija ali domača naloga
(eksperiment). De Shazer in drugi avtorji v okviru kratke k rešitvi usmerjene terapije so
razvili spekter specifičnih sistemskih vprašanj, usmerjenih h konstrukciji rešitve (npr.
vprašanje čudeža, vprašanja izvirnega opisa in predpisujoča vprašanja, vprašanja, usmerjena k
izjemam, virom in ciljem, vprašanja z lestvicami, eksistenčna in spodbujajoča vprašanja)
(Kim Berg, Miller, 1993).
5.3.2 Narativna terapija
Narativna terapija je smer družinske terapije, ki sta jo zasnovala Michael White (1948-2008),
avstralski družinski terapevt, in David Epston (1948) iz Nove Zelandije. Poudarili smo že, da
za pristope kibernetike drugega reda resničnost predstavlja predvsem proizvod zasebne,
nevrofiziološko utemeljene konstrukcije posameznika, medtem ko
socialnokonstrukcionistične smeri poudarjajo jezik kot sredstvo za konstruiranje pomena, s
tem pa tudi resničnosti.
V narativnem pristopu, ki ga epistemološko lahko interpretiramo kot
socialnokostrukcionistično usmeritev (ali usmeritev kibernetike tretjega reda), je vprašanje
konstrukcije pomena in resničnosti organizirano skoz metaforo zgodbe. White in Epston s
pojmom dominantne zgodbe poimenujeta zgodbe, ki so del vsakdanje stvarnosti, imajo več
moči, da se ohranjajo in trajajo, podkrepljene pa so s sociokulturnimi zgodbami, ki na
življenje ljudi delujejo omejujoče in iz katerih posamezniki ter družine črpajo del opredelitve
svojih možnosti in identitet. Dele doživetega izkustva kot tudi življenjske možnosti, ki se
nahajajo izven dominantne zgodbe, White in Epston imenujeta podrejene (marginalizirane)
zgodbe. Za klienta, ki vstopi v terapijo, je dominantna zgodba obremenjena s problemom, in
iz te zgodbe je oseba običajno izpustila izkušnje, ko problema ni bilo ali je bil manjši, s tem
pa je izpustila tudi dele svoje identitete, osvobojene problema. Te izpuščene dele izkustva
torej imenujemo podrejene zgodbe.
Namesto da bi terapevt poskušal rešiti probleme, sodeluje z ljudmi pri spreminjanju njihovega
življenja skoz bogatitev zgodb, ki jih sogovorniki in drugi ljudje pripovedujejo o svojem
življenju, tako da jim pomaga opaziti omejujoči vpliv, ki ga imajo sociokulturne zgodbe na
njihovo življenje. Fokus je na razvoju bogatih, smiselnih, večslojnih zgodb o tistih vidikih
narativa človeškega življenja, ki se nahajajo izven vpliva problema. Skoz alternativne zgodbe
lahko ljudje doživijo nove identitete kot tudi potenciale v odnosih in v prihodnosti (Freedman
in Combs v: Gurman idr., 2002). Na kratko lahko rečemo, da bo narativni terapevt prosil za
opise več kot ene same resničnosti, poslušal svoje kliente tako, da bo razumel, ali je njihova
stvarnost socialno konstruirana, občutljiv bo za jezik svojih klientov in njihove opise
(namesto da daje prednost svojemu jeziku in ga naredi privilegiranega), zanimal se bo za
zgodbe, ki podpirajo problem klientov (dominantne zgodbe), in za marginalizirane zgodbe,
usmerjen bo bolj na pomene kot na "dejstva", kliente bo povabil, naj sami ocenjujejo oziroma
presojajo, namesto da on ocenjuje njih (Freedman in Combs, 2009).
Iz perspektive narativne terapije je definiranje cilja terapije na način, ki je običajen v drugih
sistemskih pristopih, potencialno omejujoče za terapijo in kliente, ker lahko vodi v
zasledovanje ene same, posebne smeri v življenjski zgodbi klientov. Nasprotno se narativni
terapevt zanima za sodelovalno prakso odpiranja novih možnosti. Narativni terapevt ne
uporablja nobenih pripomočkov za oceno klienta ali družine za namen konceptualizacije
primera, temveč je usmerjen na to, da od klientov sliši izčrpno in za kontekst specifično
zgodbo.
Na tem mestu vendarle velja potegniti vzporednico z zgodnejšimi sistemskimi pristopi in
opozoriti, da v večini šol SP prav tako ne obstaja noben sistem ocenjevanja in klasificiranja
individualne psihopatologije. V nekaterih pristopih sicer dejansko obstaja težnja klasificirati
"sistemsko" patologijo, kar je bil tudi glavni razlog za to, da je vrsta
socialnokonstrukcionističnih teoretikov kritizirala sistemske smeri, češ da so patologijo s
posameznika "premestili" na družino.
Vprašanja, ki jih klientom postavlja narativni terapevt, so usmerjena k oceni aktualne situacije
in poimenovanju težav ter k oceni odnosa klientov do težav, vabijo kliente, da o svojem
odnosu povedo zgodbe, ki jih bodo bolj zadovoljile, in ocenijo koristnost teh alternativnih
zgodb. V procesu dekonstruiranja dominantne zgodbe postavlja narativni terapevt družini
eksternalizirajoča vprašanja, da bi članom družine pomagal razumeti problem kot zunanjo
entiteto in se osvoboditi njegovega zatiralnega vpliva na njihovo življenje. Narativni terapevt
tudi postavlja vprašanja o izvirnih, enkratnih razpletih, to pa so prav tista obdobja v preteklem
izkustvu, ko je bila družina osvobojena učinkov problema, ter vprašanja o "pokrajini pomena"
alternativne zgodbe, ki je priplavala na površino, za njihovo življenje. Ob zaključku dela bo
narativni terapevt klientom izdal terapevtska potrdila ali jim pisal terapevtska pisma kot
pohvalo in potrditev za novo alternativno zgodbo o uspehu, klienti pa bodo ta potrdila lahko
uporabili kot izvir podpore za doseženo spremembo.
5. 4 Kaj smo izpustili?
Na koncu tega selektivnega prikaza sistemskih modelov je dobro, da se znova spomnimo, da
smo marsikaj izpustili. V angleški strokovni literaturi velikokrat manjkajo prispevki
sistemskih terapevtov iz neangleško govorečih držav. Npr. v Belgiji je osrednje ime sistemske
družinske terapije že omenjeni Mony Elkaim (2002; Elkaim idr., 2002), samo v Rimu pa so
kar tri sistemske šole (Elkaim, 2002):
prvo ti. »rimsko šolo« je pokrenil leta 1975 Maurizio Andolfi skupaj s Carmine Saccu
in kasneje Anno Mario Nicolo in Paolom Menghijem;
drugo vodi Camillo Loriedo, psihiater in vodja Italijanskega inštituta za relacijsko
psihoterapijo. Najbolj je znan kot hipnoterapevt in po sistemski družinski terapiji oseb
z depresivnimi motnjami;
tretjo vodi Luigi Onnis, psihiater in predsednik Centra za raziskave partnerske in
družinske terapije, ki je razvil model na temelju sistemskih, strateških in strukturnih
pristopov.
Ena najbolj razvitih držav na področju SP pa je Nemčija (Solarovič, 2004). Za nas je nemška
SP še posebej pomembna, saj smo od leta v živahnem sodelovanju z nemškimi sistemci. Od
leta 1988 sodelujemo z nekdanjim članom heidelberške sistemske skupine Bernhardom
Trenklejem, ki je skupaj z Günterjem Schmidtom povezal sistemsko družinsko terapijo s
terapijo po Miltonu H. Ericksonu. Preko njega smo leta 1994 prišli v stik s Petrom
Nemetschkom, ki je do leta 2006 intenzivno sooblikoval našo sistemsko skupino (glej 9.2). Že
od šestdesetih let so sistemske koncepte poleg že omenjene heidelberške sistemske skupine
Helma Stierlina prevzeli in nadgrajevali predvsem:
Horst Eberhard Richter, ki je v knjigi "Patient Familie" (1972) prenesel značilne
konfliktne vzorce in diagnostiko osebnostne strukture iz ravni posameznika na raven
več družine;
Jürg Willi (1978a, b), ki je s konceptom "koluzij" združil globinsko psihološko
razumevanje partnerskih konfliktov s sistemskim pogledom obojestranskega
funkcionalnega dopolnjevanja. V drugi fazi je koncept koluzij nadgradil s sistemskim
konceptom "koevolucije" in sistemski model suportivne terapije. (Willi, 1999)
delovne skupine, zbrane okrog Eckharta Sperlinga in Almutha Massinga v Göttingenu,
okrog Thee Bauriedl v Münchnu ter Michaela Buchholza in Manfreda Cierpke v
Heidelbergu.
Bert Hellinger (2006) s t.i. postavitvijo družine
9
.
9
V novejših časih SP je največ diskusij prav okoli nemškega duhovnika, filozofa in psihoterapevta Berta
Hellingerja. S svojim delom je temeljito pretresel psihoterapevtske kroge in ti imajo še danes do njega in njegove
metode izrazito polaren odnos: nekateri ji priznavajo globino in učinkovitost, drugi pa jo izrazito zavračajo. S
svojo življenjsko zgodbo, kompleksnim znanjem in izkušnjami, ki jih je združil v svoji metodi, ga je težko
uvrstiti v katerikoli psihoterapevtski pristop. Rojen je bil leta 1925. Kot mladenič, mobiliziran v nacistično
vojsko, je skusil resničnost vojne in vojnega ujetništva. Takoj po vojni je vstopil v duhovniški stan in dvajset let
kot misijonar preživel med Zuluji v Afriki; tam je spoznal drugačen pogled na človeka in njegovo dušo, kot je v
navadi v naši zahodni kulturi, hkrati pa prepoznal tudi skupno bistvo izkušnje biti človek. Ta leta so močno
Peter Nemetschek (2003, 2006), ki je v okviru münchenske šole Nemškega društva za
družinsko terapijo (VFT) razvil model reke življenja, v katerem je povezal različne
sistemske modele. Korenine te šole izvirajo iz dela Miltona H. Ericksona in Virginie
Satir, pri katerima se je osebno usposabljal. Na ta temelj je Nemetschek integriral
elemente strukturnega, strateškega, milanskega modela, meta modela J. Grinderja in
Bandlerja, k rešitvni usmerjenga pristopa de Shazerja in narativnega modela.
Združeno znanje in izkušnje teh pionirjev je Nemetschek kot šolani likovni umetnik
dopolnil z izvirno uporabo slikovitega materiala v okviru metafore „reke življenja“
(vrvi, simbolični predmeti in plišaste lutke), ki olajšuje in popestri hipnoterapevtsko
delo z družinskimi člani. Po drugi strani pa je tudi didaktično kvaliteten (nazoren in
sistematičen) in zato primeren za ponazoritev in poučevanje SP ter za supervizijo.
6. ODNOS MED TERAPEVTOM IN KLIENTOM IN KONTEKST V SISTEMSKI
PSIHOTERAPIJI
6.1 Osnovni kontekst terapije
SP je v ožjem pomenu smer družinske terapije, vendar jo je mogoče izvajati tudi s
posamezniki in skupinami. V večini smeri SP delata z družinami dva koterapevta, seanso pa
včasih opazujeta še dva člana terapevtskega tima. Dva ali več opazovalcev je v zgodnejših
modelih spremljalo seanso skozi enosmerno ogledalo, v postmodernih modelih pa so lahko
prisotni tudi v sobi, kjer poteka terapija. Predpostavka, na kateri temelji metoda številčnejšega
terapevtskega tima, je, da se zagotovi več pogledov, perspektiv in se tako zmanjša možnost
objektivističnega pristopa družini.
6.2 Razumevanje razvoja težav posameznika
Že na samih začetkih sistemske družinske terapije so terapevti uvedli pojem »identificirani
klient«, da bi ohranili distanco do diagnoz in patoloških oznak, ki so se prijele družinskega
člana. Namesto da bi iskali patologijo v posamezniku (npr. oče Janez je depresiven, brez
volje, zato ga terapevt vpraša: Zakaj si brez volje? Implikacija tega vprašanja je lahko: Kaj je
narobe v tebi?), so raje usmerili pozornost na komunikacijski, odnosni vidik (terapevt vpraša:
Kaj meniš, Janez, kaj tvoja brezvoljnost pomeni za tvojo ženo Petro?). Če je bila terapija
uspešna, se je praviloma dogajalo, da se je patološki »monolit«, ki so ga družinski člani
umestili v identificiranega klienta, utekočinil. Naš Janez, identificirani klient, je lahko odložil
kamen patologije, ki so mu ga pripisovali družinski člani, saj so razvili nove perspektive in
niso več rabili osredotočanja na en simptom družinskega člana. (Možina, 2005)
Torej je v SP že od samega začetka abnormno / bolezensko / patološko razumljeno kot
posledica medčloveških / družinskih interakcij in ne kot intrapsihična entiteta. Glede na
kibernetiko II. reda se terapevti zanimajo predvsem za pacientovo in družinsko razumevanje
bolezni in ne z boleznijo samo ki pa ni razvrednotena, ampak jo obravnavajo kot entiteto z
lastnimi zakonitostmi. Pozorni so na to, kako na bolezen kot entiteto vpliva jezik in še
posebno, kako je bolezen socialni konstrukt (npr. problem nastane šele takrat, ko nastane
socialno soglasje o tem, da je »nekaj« »problem«, ko na »nekaj«, kar je vedno sistemske
vplivala na njegovo poznejše razmišljanje in delo. Po petindvajsetih letih je zapustil duhovniški stan ter se
posvetil študiju psihoanalize, pozneje tudi skupinske dinamike, gestalt terapije in transakcijske analize. V svoji
metodi je združil to znanje in lastna spoznanja, dobljena z raziskovanjem skritih vezi, vzorcev in zakonitosti, ki
delujejo, kadar so ljudje povezani v skupnosti.
narave, udeleženi v problemu nalepijo etiketo »problem« oz. »bolezen«). Poudarjeno je
iskanje lastnih virov moči za spremembo v klientih oz. družinah (Anderson, Goolishan, 1992;
Hoffman, 1990)
6.3 Odnos med terapevtom in klientom
10
Izjemno pomembno je, da je v zadnjih dvajsetih letih v SP spet porasel interes za teoretsko
izostritev tako pomembnega dejavnika za uspeh psihoterapije, kot je terapevtski odnos (po
sodobnih meta analizah naj bi prispeval k uspehu do 30 %; Lambert, Barley, 2002).
Flaskas in Perlesz (1996) opozarjata, da je kar ironično, da je bil do konca osemdesetih v
strokovni literaturi SP, ki ima glavni fokus na interakcijah in medosebnem, odnos med
terapevtom in klientom deležen izjemno skromne pozornosti. Hkrati pa je razumljivo, če
pogledamo na to iz zgodovinske perspektive družinska psihoterapija je nastala v času, ko je
v psihoterapiji prevladovalo delo s posameznikom oz. z intrapsihičnim. Prinesla je
paradigmatski premik, lahko bi rekli „dezindividualizacijo“ CELOTNE psihoterapije, ne
samo v svojih okvirih. Zato je morala na svojih začetkih dati močne impulze, da je pretresla
dominantno paradigmo. Ti impulzi so se kazali tudi v močnih teoretskih poudarkih, ki so
seveda iz današnje perspektive premočni, če jih gledamo zunaj zgodovinskega okvira. Tako je
dezindividualizacija med drugim pomenila tri stvari: 1) defokusiranje, umikanje pogleda stran
od čustev in občutkov posameznika, 2) devalvacijo terapevtovega selfa, to pomeni
zmanjševanje pomena terapevtovega selfa v terapevtskem procesu in 3) teoretsko slepoto za
to, da je terapevtski odnos pomemben dejavnik terapevtskega procesa. Tako so terapevti v
svojih člankih in knjigah večkrat opisovali terapevtski proces brez pretanjenega opisa
klientovega čustvovanja, lastnih odzivov in razvoja terapevtskega odnosa.
Klienti pa so, hvala bogu, trmasti in neomajni v tem, da doživljajo terapevski proces kot
človeško avanturo, kot podvig, v katerem doživljajo terapevta kot sopotnika in človeka in s
tem razvijajo čustveno vez z njim. Čeprav v teoriji družinske terapije od šestdesetih do poznih
osemdesetih odnos med terapevtom in klientom eksplicitno ni omenjen, pa so ta vidik
terapevti vseeno vgradili v različne tehnike in metode svojega dela. Uspešne prakse pač brez
dobre terapevtske alianse ne more biti v nobenem pristopu. Tako kot ne moremo, da ne bi
porajali določene vrste odnosa, če se interakcije med udeleženimi v komunikaciji ponavljajo,
in ne moremo biti ne-soudeleženi v odnosu. Prekinitev teoretskega molka o terapevtski aliansi
v SP je nenazadnje pomembna tudi v izobraževanju, saj so se za nekaj časa edukanti znašli v
praznini glede možnosti reflektiranja svojega odnosa do klientov, predvsem ko so doživljali
motnje v terapevtski aliansi. To je večkrat pomenilo, da niso mogli ubesediti svojih stisk in
dobiti ustrezne kolegialne in supervizijske podpore za ta vidik svojega dela.
Vsekakor je v razpravi o pomenu terapevtskega odnosa pomembno upoštevati razlike med
dolgotrajnimi in kratkotrajnimi pristopi, individualnimi in partnerskimi ali družinskimi
terapijami, ker se vez med terapevtom in klientskim sistemom vzpostavlja na specifičen
način. Če je v individualni psihoanalitični obravnavi odnos med terapevtom in klientom v
centru pozornosti, je v kratkotrajnih pristopih SP parov in družin pomembno, da se terapevt
pridruži že obstoječi naravni skupini ljudi, med katerimi tečejo intenzivne čustvene izmenjave
in omogoči pogajanje o ciljih, rešitvah in nalogah terapije tudi na oseben način. V
10
Bolj poglobljen prikaz fines delovnega odnosa oz. terapevtske alianse v sistemski terapiji na tem mestu zaradi
omejitve prostora ni mogoč, ga pa zainteresirani bralec najde tudi v slovenski literaturi (npr. Rus Makovec,
2000, 2004; Kobal, 2004, 2005; Čačinovič Vogrinčič idr., 2005)
individualni terapiji terapevt in klient vzpostavljata nov odnosni prostor in gradita nov odnos,
v terapiji parov in družin pa terapevt deluje kot katalizator, pridruženi član, ki poskuša in
preizkuša s člani družine različne perspektive, ki bi lahko sprožile spremembe v sistemu. Na
nek način je osebno manj vpleten, ker so odnosi med družinskimi člani vedno močnejši in ker
se mora biti sposoben v različnih trenutkih pridruževati različnim članom glede na smer
iskanja rešitve in hkrati paziti, da ne razvija rigidnih koalicij, ki bi ogrozile občutek varnosti
pri ostalih članih. To seveda ne pomeni, da je terapevt neudeležen ali da se med njim in člani
ne vzpostavljajo specifični in raznoliki odnosi, le da je ta odnos drugačen kot v individualni
terapiji in katalizira drugačne procese reševanja problemov, s katerimi naj bi prišlo do
sprememb v rigidnem vzorcu sistema. (Kobal, 2005)
Tako so se tudi v SP, ki je kljub svoji usmerjenosti na medosebni vidik pustila ob strani temo
terapevtskega odnosa, začeli dogajati premiki v smeri bolj jasnega opredeljevanja odnosa
terapevt klientski sistem. Batesonovo predpostavko o soudeleženosti opazovalca v polju
opazovanja je v psihoterapijo vnesel milanski model, ki je v zadnji fazi integriral tudi koncept
delovne zveze in pomen soodvisnosti med intrapsihičnimi in medosebnimi vidiki
terapevtskega procesa. (prav tam)
7. INDIKACIJE, KONTRAINDIKACIJE, USPEŠNOST IN UČINKOVITOST
SISTEMSKE PSIHOTERAPIJE
7.1 Indikacije in kontraindikacije
11
Veliko hitreje je možno odgovoriti, v katerih primerih je SP kontraindicirana, saj so indikacije
izjemno široke in obsegajo celo paleto telesnih in duševnih obolenj in motenj ter vedenjskih
in čustvenih težav vseh starostnih skupin (Trampuž, 2007). Absolutna kontraindikacija je, ko
je v sistemu identificirana spolna in / ali fizična zloraba in je tisti, ki zlorablja, ne prekine in
ne prevzame odgovornosti zanjo, tako da. V SP se v teh primerih, ko še ni zagotovljena
varnost žrtev nasilnih dejanj oz. spolne zlorabe, lahko vključijo le posamezni člani družine.
Delna kontraindikacija pa je samo SP brez farmakoterapije v primeru duševne bolezni.
7.2 Raziskave o uspešnosti in učinkovitosti sistemske psihoterapije
12
Raziskovanje družinske in sistemske psihoterapije je šlo skozi nekaj faz (Možina in Solarovič,
2003): v štiridesetih in petdesetih letih je bila značilna zlitost raziskovanja in prakse, v
šestdesetih in sedemdesetih so prevladovale pozitivistično naravnane empirične raziskave,
nato pa je prišlo v raziskovanju učinkovitosti psihoterapije nasploh do problematiziranja
pozitivističnih epistemoloških predpostavk. Po desetletju zatišja v raziskovanju družinske
terapije sta Gurman in Kniskern leta 1978 objavila obširen pregled 200 dotedanjih raziskav
SP in opozorila na pomen empiričnega raziskovanja na tem področju. Njune glavne
ugotovitve so bile:
11
Podrobnejši prikaz o indikacijah in prognozi v SP v slovenščini je v Trampuž (2007) ter Možina in Solarovič
(2003).
12
Podrobnejši prikaz raziskav o učinkovitosti sistemske psihoterapije do leta 2000 v slovenščini je v Možina,
Solarovič (2003).
če oba partnerja obiskujeta zakonsko terapijo, je več možnosti za uspešen izid, kot če
na terapevtska srečanja prihaja le eden od njiju. Ti. “conjoint” obravnava je zato
metoda izbora pri partnerskih problemih v primerjavi z individualno, sodelovalno
(vsak zakonec ima svojega terapevta) in konkurenčno (isti terapevt dela izmenjujoče s
partnerjema) obravnavo;
zdravilni učinki tako vedenjsko kot nevedenjsko orientiranih sistemskih /družinskih
psihoterapij se največkrat zgodijo v manj kot 20 seansah;
v primerjavi z ne-obravnavo so nevedenjsko orientirane družinske psihoterapije
učinkovite v 2/3 primerov; enako učinkovite za malo motene pare kot nevedenjske
metode in nekoliko manj, ko gre za resne disfunkcije;
izboljšanje partnerske komunikacijske spretnosti (ne glede, kako je to doseženo) je
osnova učinkovite partnerske terapije;
“conjoint”, vedenjsko orientirana seksualna partnerska terapija je metoda izbora,
posebej ko ni resnih problemov, ki niso povezani s spolnostjo;
strukturna terapija je posebej učinkovita pri določenih otroških in adolescentnih
psihosomatskih simptomih;
ni empiričnega dokaza za superiornost koterapevtskega dela nad intervencijami
posameznega terapevta pri delu z družinami in pari;
vedenjske tehnike dela z otroci z vedenjskimi (disocialnimi) motnjami so bolj
učinkovite kot nevedenjske tehnike;
psihoedukacijski programi, ki vsebujejo tudi uživanje psihofarmakov in ki so
namenjeni družinam, kjer ima član diagnozo shizofrenije ali afektivne motnje, so bolj
učinkoviti kot sama psihoterapija;
“conjoint” partnerska psihoterapija je metoda izbora v alkoholni družini in je
učinkovitejša kot individualna obravnava partnerja, ki zlorablja alkohol;
razvojna stopnja identificiranega pacienta (ali je otrok, mladostnik ali odrasli) ne
vpliva pomembno na izid terapije;
oblike zakonske in družinske terapije lahko privedejo tudi do poslabšanja stanja
identificiranega pacienta in odnosa, pri čemer je verjetnost za to veliko večja, kadar
terapevt prva srečanja malo strukturira in kadar kliente izrazito čustveno konfrontira s
snovjo, ki je povezana z intenzivnimi čustvi, manjša pa, če spodbuja interakcijo in
nudi podporo;
za to, da terapija preprečuje poslabšanje stanja ali pomaga družini ohranjati stanje,
kakršno je bilo pred terapijo, je dovolj, da terapevt obvlada določene tehnične
spretnosti. Za resnično pozitiven izid terapije pa mora izkazovati bolj prefinjene
veščine na področju odnosov.
Do sredine osemdesetih let se je nabralo dovolj trdnih empiričnih dokazov za splošno
učinkovitost družinske terapije, obenem pa se je pojavila potreba po drugačnem pristopu tudi
pri sami metodologiji raziskovanja. Evalvacijske raziskave v sistemski (družinski)
psihoterapiji so namreč pokazale na nekaj težkih metodoloških problemov (Gurman in
Kniskern, 1981a, b; Gurman, Kniskern in Pinsof, 1986; Henggeler, Borduin in Mann, 1993):
raziskovana enota je velika in kompleksna; dogodki, ki se dogajajo v seansi, izhajajo iz
mnogoterih dejavnikov in je zato težko identificirati in kontrolirati spremenljivke; družinska
enota oziroma sistem je v procesu stalne spremembe in ker je terapevt / opazovalec del
sistema, se lahko spreminja hkrati z družino; raziskovalec mora upoštevati intrapsihične,
relacijske, komunikacijske in običajne skupinske spremenljivke, prav tako pa mora upoštevati
kontekstualne spremenljivke, kot so skupnost, kultura in socialni pritiski.
Raziskovalci so se lotili novega izziva, ugotoviti, kateri so mehanizmi sprememb, ki
prispevajo k učinkovitosti SP, in povezano s tem razviti raziskovalno metodologijo, ki bi bila
primerna za psihoterapijo, kar traja še danes. Roth in Fonagy (1996, po Možina idr., 2003)
npr. opozarjata, da izsledkov raziskav o učinkovitosti psihoterapije ni mogoče direktno
prevajati v klinično prakso. Raziskovalci učinkovitosti navadno zahtevajo visoko stopnjo
notranje veljavnosti, kar pa pomeni, da te rezultate težje posplošimo (t.j. izostri se vprašanje
zunanje veljavnosti). Na tej točki prihaja do razkoraka med klinično uspešnostjo in
učinkovitostjo. Prednost kazuističnih prikazov je, da natančneje prikažejo terapevtski proces,
in so klinično uporabnejši. Hkrati se ob teh prikazih generirajo t.i. pritlehne teorije (grounded
theories) (Mesec, 1998), ki ne poskušajo postati velike, splošno veljavne teorije, prispevajo pa
k lokalni uspešnosti terapevtskega pristopa.
Običajno se raziskave o učinkih psihoterapije v okviru standardnega modela osredotočajo na
specifične faktorje znotraj specifičnih intervencij. Po desetletjih raziskovanja psihoterapije pa
se je nabralo vse več dokazov o empiričnih pomanjkljivostih standardnega modela.
Alternativa standardnemu modelu temelji na ideji, da intervencije učinkujejo zaradi
resonančnih učinkov med dinamiko sistema, ki je v obravnavi (to je klienta) in dinamiko
psihoterapevtske obravnave ali drugih pomembnih okoljskih dejavnikov sistema (zunaj ali
celo znotraj klienta). To pomeni, da je terapija stalno uresničevanje robnih pogojev za
samoorganizirane procese klientovih mentalnih in nevronskih sistemov. Tako razumevanje ni
metaforično, ampak ima zelo konkreten pomen, ker razpolagamo z na spletu temelječimi
sistemi povratne zveze, s pomočjo katerih lahko merimo in analiziramo dejansko stanje
samoorganiziranih procesov (ti. Sinergetski navigacijski sistem). (Schiepek, 2008)
Za raziskovanje SP v zadnjih dveh desetletjih je značilno združevanje pozitivističnih in
sistemskih predpostavk. Poleg nekontroliranih raziskav (kazuistik) so izvedli precej
kontroliranih raziskav, ki so upoštevale kriterije dokazovanja potrjene učinkovitosti po
Chamblessu in Hollonu. V skladu z njunimi kriteriji so kontrolirane raziskave potrdile
učinkovitost SP. V skoraj vseh raziskavah se je izkazalo, da je raziskovani sistemski pristop
enako ali bolj učinkovit od primerjane druge oblike terapije, medtem ko je neobravnavane ali
neusmerjeno obravnavane kontrolne skupine jasno prekašal. Raziskave so izpeljale številne
med seboj neodvisne raziskovalne skupine. (Možina, Solarovič, 2003)
Posebna prednost dosedanjega raziskovanja učinkovitosti SP je v tem, da so vse raziskave
izpeljali v naravnih pogojih različnih oblik ali služb psihosocialne pomoči, in ne v
laboratorijskih pogojih z neresničnimi pacienti. To velja tako za kontrolirane kot
nekontrolirane raziskave, kar obojim daje precejšnjo stopnjo zunanje veljavnosti.
8. KRITIKA SISTEMSKE PSIHOTERAPIJE
Družinska terapija in kasneje SP sta bili stalno predmet živahnih kritičnih debat in soočanj, ki
trajajo še danes. Kritike SP lahko zberemo okoli sledečih glavnih tem (von Schlippe idr.,
2003):
- Občutljivost za vprašanja spola: Ali je SP sovražna do žensk?
- Ali je SP konzervativna socialna tehnologija?
- Ali je v SP vse možno v smislu postmoderne drže »anything goes«?
- Ali SP prispeva k zmanjševanju solidarnosti in razgrajevanju skupnosti?
- »Fast Food« terapija: Ali mora biti dobra psihoterapija kratka?
8.1 Ali je SP sovražna do žensk?
V angleščini imajo dve besedi za slovensko besedo »spol«: »sex« pomeni biološki spol,
»gender« pa socialni vidik, ki se npr. kaže v spolnih vlogah in na katerega se je osredotočila
kritika družinske terapije. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja so predvsem družinske
terapevtke začele kritično govoriti o pomenu spolnih vlog v družinski terapiji: npr. da ima
predstava o enakomerni delitvi moči med moškim in žensko v družinah protislovne učinke,
saj vzdržuje stara razmerja, tako da moški ohranjajo privilegiran položaj. Moški terapevti naj
bi bili slepi za to, da so npr. ženske z zaposlovanjem dobile dodatna bremena, saj so dejansko
poleg službe morale doma še vedno nositi več vogalov kot moški. Druga kritika se je
osredotočila na koncept nevtralnosti, ki naj bi spodbujal nekakšno »moško fasado«,
neobčutljivost moških terapevtov. Tako naj bi ohranjali tradicionalni družinski model in s tem
družbeno represijo žensk. Najbolj ostri očitki pa so bili v zvezi s spolno zlorabo žensk, češ da
SP pri obravnavanju te problematike kaže bolj ali manj zakrit seksizem.
Te s feminizmom navdahnjene kritike so vodile do postopnih konstruktivnih sprememb v
praksi SP. Eden od pozitivnih izkupičkov je bil, da se je izoblikoval niz novih vprašanj, s
katerimi sistemski terapevt direktno ali na krožen način vnaša v svoje delo perspektivo
(družbene konstrukcije) spola (v smislu »gender«). Tako povečuje ozaveščenost v zvezi s tem
vidikom pri klientih kot tudi pri sebi. Vprašanja so razdeljena v tri večje skupine: o izvorni
družini (npr. ali bi se raje rodil/a nasprotnega spola?), sedanji družini (npr. kaj pomeni za vas
izkušnja spolnih vlog, ki ste jo izkusili pri svojih starših, danes, in kako se to kaže v vašem
odnosu do partnerke, otrok? Kako bi vplivalo na naš pogovor, če bi bil-a jaz kot terapevt
ženska/moški?) in o potomcih, naslednji generaciji (npr. kaj bi želeli predati svojemu sinu /
hčerki glede tega, kaj pomeni biti ženska / moški?)
8. 2 Ali je SP konzervativna socialna tehnologija?
Če so prihajale kritike glede spola v glavnem od znotraj, s strani družinskih terapevtk, pa je
druga kritika prihajala od zunaj, iz politične levice. Bistvo te kritike je bilo, da naj bi
družinska terapija zaradi nelagodja ob razpadanju tradicionalnega modela meščanske,
nuklearne družine poskušala s socialno tehnološkimi sredstvi ta proces upočasniti, če že ne
zaustaviti. S tem naj bi uresničevala mit konzervativne politike: ženske pri ognjišču in otroci
podložni staršem, tako da družina lahko ostane poceni urad za reprodukcijo delovne sile.
Sistemski način govorjenja naj bi s svojo računalniško logiko kazal na tehnokratskost SP, ki je
podobna avtomobilskemu servisu, kamor družine lahko pridejo, da bodo spet gladko
funkcionirale.
V takem ideološkem »razkrinkavanju« SP so sistemski terapevti težje našli spodbude za
spremembe, saj jim je ostajalo veliko bolj tuje kot kritike glede neobčuljivosti za vprašanja
spola. Tako je po eni strani ti. »popravljanje« družin ohranilo svojo vrednost do danes, saj
tudi v razvitih družbah še ni dovolj alternativnih oblik sožitja, ki bi lahko nadomestile
družino. Kako pomembno je ohranjanje in spodbujanje večgeneracijske solidarnosti v okviru
družin, npr. tudi mi stalno doživljamo, ko se srečujemo z ljudmi, ki imajo hude in
ponavljajoče se duševne motnje (npr. psihoze). Ponudba stanovanjskih skupin zanje je v
Sloveniji veliko premajhna, tako da slovenske družine nosijo glavno breme hudih oblik
hendikepiranosti svojega člana. Obratno, pri nas je veliko premalo družinskih terapevtov, ki bi
takim družinam pomagali, da bi bilo njihovo sožitje manj stresno. (Možina in Šugman
Bohinc, 2004)
Po drugi strani sta sistemska praksa in teorija sledili širjenju novih oblik družinskega življenja
in sožitja: stanovanjskim skupinam, samohranilkam/cem, izvenzakonskim skupnostim,
istospolnim partnerjem in staršem, rejniškim in posvojiteljskim družinam, kompleksnim
družinskim strukturam, ki nastajajo po vse pogostejših ločitvah in ponovnih povezovanjih v
nove odnosne mreže. Zato streljajo ideološke kritike SP preko glav družinskih terapevtov, ki
že dolgo ne obravnavajo več samo družin tipa »oče-mati-dva otroka«.
Hkrati je ravno naslanjanje na socialni konstrukcionizem pri novejših sistemskih terapevtskih
pristopih močan dokaz njihove občutljivosti za vpliv diskurzov (npr. o spolu, rasi, etničnosti,
starosti, spolni usmerjenosti, normalnosti, duševnem zdravju in motnjah), ki jih razširjajo
družbeno dominantne skupine. Prav za preverjanje (»razkrivanje«) učinkov socialnih
diskurzov na posameznikovo doživljanje sebe in drugih skozi prizmo tovrstnih konstrukcij so
predstavniki postmodernih terapevtskih smeri razvili postopke, kakršna je že omenjena
eksternalizacija. Ti pristopi so izrazito usmerjeni k spodbujanju klientskih sistemov, da ob
podpori terapevta in socialne mreže dekonstruirajo nekritično ponotranjene družbene diskurze
in povečajo število svojih izbir, tako da osvobajajo svoje s problemi nasičene zgodbe oziroma
notranje monologe in ustvarjajo nove, alternativne, za klienta in zanj pomembne odnosne
sisteme bolj zadovoljive pomene. Na ta način postmoderni sistemski terapevti vsaj posredno
prispevajo k razvoju družbenih (družbenopolitičnih) sprememb.
8.3 Ali je v SP vse možno v smislu postmoderne drže »anything goes«?
Tu so se kritiki med drugim zapičili v to:
- da je SP preveč ohlapna pri uporabi oz. »integraciji« različnih pojmov,
- da preveč radikalizira vprašanje resničnosti in
- da preveč poudarja človekovo možnost za spreminjanje.
Uvažanje naravoslovnih teorij in pojmov v psihologijo in psihoterapijo je bilo vedno dvorezni
meč. Tako so se npr. razvnele kritike SP v zvezi z uporabo koncepta avtopoeze (Maturana,
Varela, 1998): ali lahko velja nekaj, kar so biologi odkrili v zvezi z obnavljanjem celice, tudi
za socialne sisteme? Ali je lahko koncept operativne zaprtosti sistemov smiseln tudi za
opisovanje medčloveške komunikacije? (Možina idr., 1998)
Najbolj burne so bile kritike v zvezi z radikalnim konstruktivizmom in njegovim
razumevanjem resničnosti, ki so mu očitali postmoderno držo »vse je možno« (anything
goes), nagnjenost k ustvarjanju »terminoloških meglenih bomb«, »fundamentalizem«,
»neodgovornost«. Pri tem so velikokrat površno razumeli von Glasersfeldove teze in tako
ostali na drugem bregu v neskončnem poigravanju z raznimi besedami in koncepti. Kot smo
že zgoraj omenili, je koncept krožnosti izjemno zahtevno misliti (kaj šele udejanjati), še
posebno, ko poskušamo odgovoriti na vprašanje, kaj je resnično. Npr. o tem, koliko oz. kako
svojo podobo resničnosti konstruiramo in koliko naša resničnost odseva dejanskost in
stvarnost.
Predvsem razvojni psihologi so izrazili kritike, da SP preveč poudarja plastičnost človeškega
vedenja in s tem možnosti človeka, da se spreminja. Z vidika evolucijske biologije je namreč
človekovo vedenje najbolj plastično v prvih letih življenja, potem pa manj. Spet so te kritike
površne, saj obstaja veliko primerov v teorijah družinske terapije, kjer je npr. jasno
poudarjena razlika v plastičnosti vedenja otrok v primerjavi z odraslimi. Na osnovi tega so
družinski terapevti tudi poudarjali večjo odgovornost staršev kot »arhitektov družine« in
»resničnost staršev kot močnejših osebnosti«. Ker so otroci bolj plastični, bolj odprti za
resničnost močnejših, to je svojih staršev, nosijo starši večjo odgovornost za to, kako jih
oblikujejo. Po drugi strani lahko poudarjanje »česar se Janezek naučil, tega se Janez ne more
več naučiti« vodi v samoizpolnjujočo se prerokbo in rigidnost terapevtov, ko predpostavljajo
biološko pogojeno omejenost v človekovem vedenju. Zaenkrat paralizirani moški na vozičku
ne more shoditi, vendar se lahko udeleži olimpiade za hendikepirane in uresniči svojo vizijo,
ki je na prvi pogled zanj lahko nemogoča.
Raziskovanje dojenčkov (predvsem Stern, 1985, 1995, 1997) je sistemske terapevte opozorilo
na nevarnost pretiranega poudarjanja verbalne komunikacije. Stern je pokazal, kako
pomembno je za vzpostavljanje stika med materjo in otrokom t.i. afektivno uglaševanje.
Razvoj otrokovega jaza in njegove odnosnosti je izjemno intenziven že v predverbalnem
obdobju prav preko subtilnih procesov zrcaljenja t.i. vitalnostnih občutkov med mamo oz.
skrbnikom in otrokom. Vzporednica z uglaševanjem oz. s t.i. »skupnim gibanjem« (Stern,
2004) med terapevtom in klientom je na dlani. Poleg skupnega gibanja na verbalni ravni, je
veliko pomembnejši tihi, neverbalni ples med materjo in otrokom oz. terapevtom in klientom.
8.4 Ali SP prispeva k zmanjševanju solidarnosti in razgrajevanju skupnosti?
Konstruktivistično mišljenje se je razmahnilo v istem času kot postmoderno mišljenje in
družbene spremembe, ki so jih sociologi poimenovali kot individualizacijo in pluralizacijo
življenjskih stilov: tradicija, povezovanje in skupnost sta vse manj pomembni, medtem ko
posameznik lahko in mora pravila igre svoje zunanje eksistence oz. celo identitete stalno
spreminjati. V to se odlično prilega konstruktivistično mišljenje.
Kritike so bile uperjene v negativno plat tega razvoja. Ideološko politično so se istočasno
dogajali: vzpon tržnega gospodarstva z neoliberalizmom in razgrajevanje državnih socialnih
mehanizmov, npr. sistemov javnega zdravstva, šolstva itn. Čeprav konstruktivizmu niso
očitali, da je prispeval k temu razgrajevanju, pa se je dalo konstruktivistično mišljenje dobro
uporabiti tudi za ta namen. Npr. številni sistemski terapevti so se v osemdesetih in
devetdesetih začeli ukvarjati tudi s sistemskim svetovanjem podjetjem, saj so tam našli dobro
nišo za zaslužek. S sistemskim mišljenjem, ki poudarja učinkovitost, so prispevali k
strategijam racionalizacije, ki pa je imelo večkrat tudi negativno plat – odpuščanje delavcev.
8. 5 Ali mora biti dobra psihoterapija kratka?
Ti. »fast food dilema« oz. ali mora biti dobra psihoterapija kratka, ima svoje korenine že v
samih začetkih družinske terapije. Ko se je namreč pojavila, je kriterije kvalitete dobre
terapije določala psihoanaliza, ki je zagovarjala veliko število seans. V svojem razvoju so
psihoanalitske obravnave postajale vse daljše, čez razumne meje (npr. tisoč in več ur), saj
njihova učinkovitost ni rasla z večanjem števila seans (Bohak, 2004)
13
. Obratno pa so
družinske in sistemske terapije postajale vse krajše, kar je vzbudilo kritike in to ne le s strani
psihoanalitikov.
Če terapijo definiramo samo kot »reševanje problemov«, lahko razvrednotimo širše definicije
psihoterapije, npr. »spoznavanje samega sebe«, »spremljanje«. S tem lahko SP zaide v
redukcionizem, ki ni v skladu z njeno epistemologijo, ki zagovarja različne perspektive. Prav
tako je lahko odsotnost problemov pri klientu velik problem, v kolikor je to povezano z
13
Von Schlippe in Schweitzer (2003) navajata, da so v Freudovih in celo še v Ferenczovih časih učne analize
lahko trajale tudi samo četrt do pol leta.
odtujitvijo samemu sebi, s pretirano prilagojenostjo na okolico in gladkim funkcioniranjem na
račun nasilja do samega sebe.
Za razliko od psihoanalize ali geštalt terapije nima SP za »moten odnos do samega sebe« do
zdaj nobenega koncepta. Tako se lahko zgodi, da klienta, ki pride v SP z difuznim
nelagodjem, sistemski terapevt na hitro odpravi s kašnim komplimentom ali kreativnim,
šaljivim preokvirjanjem, da je njihov problem dobra rešitev. Če padejo v past »fast food«
terapije, lahko terapevti, ki pretirano poudarjajo hitre učinke, pri klientih ojačujejo procese
obrambnega vedenja, ki so družbeno pogojeni. Prav tako je lahko znak »fast food« terapije, če
učitelji SP svojim učencem pripovedujejo le zgodbe o uspehih »hitrih in kratkih« obravnav,
zamolčijo za zgodbe o neuspehih.
Da bi se temu izognili, morajo sistemski terapevti pri klientih kot pomembno funkcijo terapije
negovati tudi razumevanje. Ne razumevanja v smislu: »Tako je bilo in zato sem tak!« temveč:
»Tako sem doživel svojo usodo, tako sem jo predelal, to je bila in je moja bolečina in tako
sem se do zdaj ščitil pred njo.« V tem primeru lahko terapevt izkoristi emancipatorni vidik
simptomov ali difuznega nelagodja. Tak proces pa lahko traja dlje kot le nekaj srečanj. Tudi
grajenje zaupanja v terapevtskem delovnem odnosu lahko traja dlje časa, da bi potem klient
lahko spregovoril o doživetjih, ki se jih sramuje. Zato bi bilo dobro, da bi sistemski terapevti
poleg dogovorov za »reševanje problemov« ali »iskanje rešitev« začeli s klienti oblikovati
tudi dogovore o »spoznavanju samega sebe«.
Nova pravila plačevanja psihoterapije s strani zavarovalnic v ZDA v okviru upravljanja z
zdravstvenim varstvom (»managed health care«) določajo največ 20 seans za paciente s
težkimi psihiatričnimi diagnozami in največ 6 do 10 seans pri »normalnih problemih«. To
povzroča pri terapevtih in klientih velik pritisk, da mora biti psihoterapevtska obravnava čim
hitrejša in krajša, tako da tako ureditev kritizirajo celo terapevti, ki so zelo dobri v kratkih
terapijah. Eva Lipchik (po von Schlippe idr., 2003) poudarja, da se lahko in mora k rešitvi
usmerjena SP lotevati tudi tem, ki jih klient še ne more formulirati: »Proces (sistemske kratke
terapije) se mora odvijati hitro, vendar brez naglice; metodično konzistentno, vendar ne
standardizirano; učinkovito, a ne neosebno; jasno fokusirano, ampak z občutkom za klientova
skrita sporočila. Kratka terapija zahteva prav tako kot druge dobre terapije fineso, potrpljenje
in sposobnost vživljanja. Terapevti, ki prakticirajo kratke terapije, bodo koristili klientom in
družbi, če se bodo spomnili na pregovor: Kratka terapija poteka počasi.«
Tako na osnovi kritik kratkih terapij sistemski terapevti vedno bolj poudarjajo, da je
najpomembnejši princip – slediti klientovim potrebam. Če klient potrebuje daljšo obravnavo,
naj jo dobi tudi v okviru SP. To pa pomeni, da se morajo edukanti SP usposabljati tudi za
daljše terapevtske obravnave (več deset do par sto seans).
Na ta način se lahko razreši še ena kritika, ki jo s strani psihoanalitskih terapevtov tudi v
domačih logih velikokrat slišimo glede osebne izkušnje, da namreč sistemski terapevti
nimamo dovolj dolge individualne osebne izkušnje z enim terapevtom. Po kriterijih Evropske
diplome iz psihoterapije mora poklicni terapevt zbrati 250 ur osebne izkušnje in tudi naše
mnenje je, da bi naj bi edukant SP 150 od teh 250 ur opravil pri enem terapevtu in s tem
pridobil izkušnjo dolgotrajnejše terapije. S tem lahko razvije večjo fleksibilnost za
prisluškovanje potrebam klientov glede dolžine obravnave.
9. PREDSTAVNIKI SISTEMSKE PSIHOTERAPIJE, ORGANIZACIJA IN POTEK
IZOBRAŽEVANJA IZ SISTEMSKE PSIHOTERAPIJE V SLOVENIJI
V Sloveniji so se v zadnjih dveh desetletjih razvile štiri skupine strokovnjakov, ki se ukvarjajo
z družinsko terapijo. Dve skupini sta eksplicitno sistemski, ti. »londonska« sistemska skupina
in skupina za kibernetiko psihoterapije in sistemski pristop. Dve skupina relacijskih
družinskih terapevtov (Gostečnik, 2004; Gostečnik, Kompan Erzar in Erzar, 2004) in
izkustvenih geštalt družinskih terapevtov (Čačinovič Vogrinčič, 1992; De Vries, Bouwkamp,
1995; Velikonja, Grgurevič in Žemva, 1995) - pa v svoj pristop integrirata tudi sistemske
koncepte in metode. Glede na cilj tega članka si bolj podrobno poglejmo eksplicitno sistemski
skupini.
9.1 »Londonska« sistemska skupina
Začetki »londonske« sistemske skupine segajo v leto 1991, ko so se nekatere pretežno
analitično usmerjene psihoterapevtke in psihoterapevti vključile/i (v skupini so absolutno
prevladovale ženske) v izobraževanje pod okriljem londonskega inštituta za družinsko
terapijo. Leta 1992 so člani/ce te skupine tudi ustanovili/e Slovensko društvo za družinsko
terapijo. Sredi devetdesetih let je diplomirala prva generacija. Ena od diplomantk, Zdenka
Čebašek Travnik (2009), se takole spominja svoje edukacije, ki je v naše loge prinesla veliko
novega: »V začetku teh izobraževanj nismo razumeli drug drugega, saj so tuji strokovnjaki
svoje znanje podajali na nam tuj, nekonvencionalen način. Namesto načrtnega učenja iz knjig
in predavanj smo študirali posamezne članke in poglavja ter o njih razpravljali s svojimi
učitelji. Namesto študijskih vaj v prisotnosti profesorjev smo delali v vrstniških skupinah.
Namesto skrivanja zapiskov pred pacienti, smo se z družinami odkrito pogovarjali o tem, kaj
bo šlo v naše beležke. Pri terapiji smo začeli uporabljati avdio in video pripomočke, se učili
spoštovanja zasebnosti pacientov in odkrivali svojo novo vlogo, vlogo družinskega terapevta.
Potem smo se te vloge učili kar nekaj let, da smo dobili potrdila in diplome. Ob tem, ko smo
dozorevali kot družinski terapevti, so se spreminjale tudi naše družine, ki so se morale
sprijazniti z našo odsotnostjo ob vikendih in dejstvom, da smo del družinskega denarja
porabili za neformalno izobraževanje.“
Leta 1996 je društvo skupaj s Psihiatrično kliniko v Ljubljani organiziralo seminar z
naslovom Delo z družino in izdali zbornik prispevkov (Čebašek-Travnik, Rus-Makovec,
1996). Na zadnji strani zbornika so objavili tudi seznam dvajsetih družinskih terapevtov,
članov društva, ki so sodelovali z londonskim inštitutom.
Društvu so se nato pridružili tudi člani in članice skupine izkustvene družinske terapije. Žal
se je sodelovanje zaradi nesoglasij prekinilo po sijajni mednarodni konferenci družinske
terapije leta 2003 na Bledu z naslovom Upreti se zlorabi (Resisting Abuse). Kongres so
soorganizirali Psihiatrična klinika iz Ljubljane, Slovensko društvo za družinsko terapijo in
Mednarodno združenje za družinsko terapijo (IFTA). Leto kasneje je izšel tudi zbornik
(Trampuž, Rus Makovec, 2004). Od takrat se delovanje društva ni obudilo, čeprav so se vanj
po kongresu hoteli aktivno priključiti tudi člani druge sistemske skupine. Tako ostajajo
slovenski družinski terapevti do danes brez skupne strehe oz. skupne krovne organizacije
razdeljeni v štiri omenjene skupine.
Pomemben korak v razvoju »londonske« sistemske skupine se je zgodil leta 2008, ko so v
Ljubljani kolegice, ki so diplomirale na londonskem družinskem inštitutu, Dubravka
Trampuž, Jana Borštnar, Maja Rus Makovec, Majda Šerić, Marija Močnik Bučar, Mojca
Brecelj Kobe, Onja Tekavčič Grad in Silvija Sotošek, ustanovile Inštitut za družinsko in
sistemsko psihoterapijo. V tem okviru razvijajo tudi izobraževanje za učitelje in supervizorje
sistemske psihoterapije.
»Londonski program«, ki je organiziran v okviru Katedre za psihiatrijo Medicinske fakultete
v Ljubljani, združuje znanja in prakso različnih sistemskih modelov in sledi razvoju sistemske
psihoterapije, ki temelji na socialnem konstruktivizmu in narativi (Brecelj Kobe in Trampuž,
2002; Trampuž in Brecelj Kobe, 2004; Rus-Makovec, 2006). Članice te skupine aktivno
sodelujejo tudi v Združenju psihoterapevtov Slovenije, kjer so na bienalih Bregantovih dneh
nastopile z odmevnimi referati, ki so objavljeni v zbornikih
14
. S tem so pomembno prispevale
tudi k dialogu med različnimi pristopi (npr. Trampuž idr., 2002; Trampuž, Brecelj Kobe,
Močnik, 2002; Rus-Makovec, 1997, 2000, 2004; Cerar Lotrič in Rus Makovec, 2006;
Trampuž, 2007).
Članice te skupine so angažirane na različnih področjih, predvsem v okviru medicine oz.
psihiatrije. Da pa so lahko znanja in izkušnje SP koristne tudi izven okvirov zdravstva, v
širšem družbenem prostoru, pa lepo dokazuje Zdenka Čebašek Travnik (2009), trenutno
varuhinja človekovih pravic, ki je v svojem otvoritvenem predavanju na mednarodnem
kongresu družinske terapije marca 2009 v Portorožu poudarila, da se v globaliziranem svetu
družinski psihoterapevti nenehno soočamo z novimi izzivi, npr. s širjenjem nasilja, revščine in
z multikulturalnostjo. Zato ne bomo mogli kot noji potiskati glave samo v varna zavetja naših
ordinacij, ampak bomo morali prispevati svoj delež tudi na ravni skupnosti in države:
„Družinska terapija nam je dala znanje, ki ga druge psihoterapevtske šole niso podajale v tako
obsežni obliki, namreč znanje o medkulturnem dialogu in nasilju v družini…V času vojne na
področju nekdanje Jugoslavije so hkrati z državo propadle tudi vrednote multikulturalnosti.
Otroci so ostajali brez identitete, morali so se odločati o tem, kateremu od staršev bodo
izkazali lojalnost. Morali so se odločiti za enega od staršev ali drugih prednikov in prevzeti
njeno ali njegovo kulturo ter »izbrisati« tisti drugi del. Pritiski za sprejemanje takšnih
odločitev so bili na vojnih področjih odkriti, drugje, v Sloveniji na primer, pa bolj prikriti.
Številne družine 'izbrisanih' so postale žrtve iskanja lastne identitete. Sesule pa so se tudi
druge vrednote, ob pomoči katerih je odraščala naša generacija: solidarnost, medsebojno
spoštovanje, sodelovanje. Pojavljati so se začele razlike, tudi socialne.
In odkrivati smo začeli nasilje – tudi nasilje v družinah. V času Jugoslavije nismo poznali
varnih hiš, kamor bi se lahko zatekle žrtve družinskega nasilja. Žrtve so molčale, strokovnjaki
nismo znali ali hoteli videti pretepenih otrok, žensk in starejših ljudi. O spolnem nasilju v
družini se je kvečjemu šepetalo, govorilo se je le o (redkih in večinoma nenevarnih)
eksibicionistih. Izobraževanje iz družinske terapije je odpiralo številna vprašanja o nasilju v
družini, spodbudilo in dopolnilo je delovanje nevladnih organizacij in drugih oblik pomoči
žrtvam. Vedno več storilcev nasilja je bilo odkritih in kaznovanih. Porajati se je začelo
vprašanje, ali imajo pravico do strokovne pomoči tudi oni, storilci.
Porajajo se nove težave, ki se jih je treba lotevati z znanjem družinske terapije. Prihajajo
emigranti, ne samo iz držav EU, temveč tudi od drugod. Nastajajo mešani zakoni, tudi mešani
po rasi, ne le po narodnosti, kulturi in veri. Opazujemo težave pri združevanju družin, ki jih
razdvajajo birokratske ovire. Postopki združevanja trajajo predolgo, so kruti in tudi finančno
izčrpavajo družine, ki bi za integracijo potrebovale posebno pomoč. Evropa se do ljudi, ki
14
Na 6. Bregantovih dneh je bil vabljeni predavatelj tudi »maestro« sistemske terapije Luigi Boscolo, član
legendarnega zgodnjega milanskega tima. Ob tej priložnosti sta za zbornik M. Brecelj Kobe in J. Kos prevedli
sijajno poglavje iz knjige Boscola in Bertranda The Times of Time (Boscolo, Bertrando, 2000).
potrebujejo mednarodno zaščito, obnaša kot slaba mati. Izginevajo otroci, ki so s svojimi
družinami zapustili svoje domove, da bi skupaj našli boljšo prihodnost.
Revščina zmanjšuje prag tolerance do vseh, ki iščejo pomoč ali jo pričakujejo od države. Kot
varuhinja človekovih pravic se pogosto srečujem z očitki, da se zavzemam za Rome,
izbrisane, tujce in druge ljudi, ki niso stalni prebivalci Slovenije. Romi imajo na primer s
svojo trdno strukturo družine težave v vseh tranzicijskih državah, posebno še, kadar se
njihove vrednote razlikujejo od vrednot kulturnega okolja, v katerem živijo. Države jim
morajo pomagati, da se bodo njihove možnosti za življenje izenačile z drugimi prebivalci.
Treba bo najti izhod iz korporatizma (Klein, 2009), iz krize sistema, ki prinaša dobičke samo
bogatim, revne pa pušča izključene.
Družinski terapevti bomo v svoje delo morali vedno bolj vnašati tudi širša, filozofska,
politična in družbena vprašanja. Prepoznavati bomo morali tudi elemente nasilja, izvirajočega
iz okolja. Po drugi strani pa se moramo zavedati, da družinska terapija lahko s svojim
znanjem in izkušnjami pripomore k iskanju boljših rešitev tudi na nivoju skupnosti ali
države.“
9.2 Skupina za kibernetiko psihoterapije in sistemsko psihoterapijo
Zgodba te skupine se je začela leta 1975 v okviru Terapevtske kolonije za otroke s
psihosocialno problematiko pod vodstvom Bernarda Stritiha, ko se je oblikoval tim
prostovoljcev, željnih odkriti možnosti neavtoritarne vzgoje (glej tabelo 2). V osemdesetih
letih so se poletni terapevtski tabori za otroke in mladostnike s hudimi čustvenimi in
vedenjskimi težavami vedno bolj obračali k psihoterapiji. Pod vplivom dinamične psihiatrije
najprej v smer miljejske terapije, v kateri so bili ob psihodinamskem in skupinsko
dinamičnem temelju že jasni sistemski nastavki, v devetdesetih pa je bil bistven vpliv
kibernetike drugega reda ter sistemskih teorij in praks. Raziskovanje in uporaba konceptov
samoorganizacije in samopomoči sta vnesla novo kvaliteto v delo z otroki in njihovimi starši
in v usposabljanje prostovoljnih sodelavcev.
Tabela 2: Razvoj skupine za kibernetiko psihoterapije in sistemsko psihoterapijo
LETO oz. OBDOBJE
PROJEKT oz.
SODELOVANJE Z
ORGANIZACIJAMI
NOSILEC PROJEKTA oz.
UČITELJ
Od leta 1975 do 2003
Terapevtski tabori za otroke in
mladostnike s psihosocialnimi
problemi
Bernard Stritih
Od leta 1985 do 2003
Mednarodna šola kibernetike
psihoterapije Psihiatrične
klinike Rebro Medicinske
fakultete v Zagrebu
Graham Barnes
Miran Možina, Bernard Stritih,
Inka Miškulin, Branko Petris,
Robert Duras, Lea Šugman
Bohinc
Od leta 1988 do danes
Nemško združenje Miltona H.
Ericksona
Bernhard Trenkle
Od 1995 do 2006
Društvo za prostovoljno delo in
psihosocialno pomoč ODMEV
Sekcija za sistemsko
psihoterapijo
Miran Možina, Bernard Stritih,
Mojca Kramer, Marino Kačič,
Lea Šugman Bohinc, Mojca
Lorbek idr.
Od leta 1996 do danes
Fakulteta za socialno delo
izbirno področje Kibernetika
Bernard Stritih, Lea Šugman
Bohinc, Miran Možina
psihosocialne pomoči
Od leta 1998 do danes
Slovenska krovna zveza za
psihoterapijo
Janko Bohak
Miran Možina, Marino Kačič
(kot delegata sistemske
skupine)
Od leta 2002 do 2006
3-letno izobraževanje iz
sistemske in družinske terapije
in svetovanja
Peter Nemetschek¸ Miran
Možina, Mojca Kramer
Od leta 2003 do danes
4-letna izobraževanja
Mednarodne šole za kibernetiko
psihoterapije sistemski pristop,
Klinika Rebro Medicinske
fakultete v Zagrebu, Udruga za
kibernetiko psihoterapije iz
Reke, Autopoiesis d.o.o.
Miran Možina, Lea Šugman
Bohinc, Marino Kačič, Mojca
Kramer, Damjan Slabe, Leonida
Kobal, Inka Miškulin, Branko
Petris, Robert Duras, Graham
Barnes, Ilinka Serdarević,
Lidija Butković, Anamarija
Blažić idr.
Od 2006 do danes
3-letno izobraževanje iz
sistemske psihoterapije v okviru
Fakultetnega študija
psihoterapije Univerze
Sigmunda Freuda in
Slovenskega inštituta za
psihoterapijo
Alfred Pritz
Gerda Mehta, Miran Možina,
Lea Šugman Bohinc, Dinko
Štajduhar
Razvoj te skupine do leta 2003 je bolj podrobno prikazan v članku Leonide Kobal in Mirana
Možine (2004) in je glede na to, kako so se v Sloveniji razvijali različni psihoterapevtski
pristopi, v marsičem poseben. Nastal je namreč na stičišču prostovoljnega dela, socialnega
dela in psihoterapije. Gre za avtohton razvoj, v katerem nismo kopirali tujih učiteljev in
zgledov, ampak z njihovo pomočjo razvijali lastno integracijo sistemskih teorij in praks.
Hkrati smo negovali odprtost za dialog z drugimi psihoterapevtskimi pristopi, ki so v
osemdesetih letih začeli prihajati v slovenski prostor, in bili leta 1998 med ustanovnimi člani
Slovenske krovne zveze za psihoterapijo.
Leta 1985 se je Možina vključil v štiriletno izobraževanje v ti. Šoli kibernetike psihoterapije,
ki jo je pod vodstvom Grahama Barnesa pomagal postopno organizirati kot podiplomski
študij na zagrebški medicinski fakulteti (Možina, 1993). V edukacijski skupini, v katero se je
leto kasneje vključil tudi Bernard Stritih, se je ob Barnesovih navdihujočih predavanjih in
demonstracijah praktične uporabe sistemskih metod dela večkrat razvil občutek, da udeleženci
sodelujejo v nečem posebnem in lepo jim je zvenelo, da je to »nova paradigma« (Barnes,
1994). Zazdelo se jim je, da pišejo novo poglavje v razvoju psihoterapije, ki bo boljša od
»zastarele« psihoanalize, veliko pa so skupaj s svojim učiteljem kritizirali tudi transakcijsko
analizo in druge psihoterapevtske pristope. Tako pač poteka proces individuacije, sprva preko
kritične diferenciacije. Kritizirali smo tudi celotno znanost (npr. »staro« paradigmo
pozitivistične znanosti, objektivizma itn.).
Leta 1995 pa je Možini sistemski družinski terapevt Peter Nemetschek iz Münchna ponudil
štipendijo za triletni študij iz sistemske družinske terapije v njegovem programu (Možina,
Kramer, 2002). Do leta 1998, ko ga je zaključil, je vse boljše poznavanje razvoja SP v
Nemčiji (glej npr. Solarovič, 2004), pomagalo umestiti Šolo kibernetike psihoterapije v
sodobne terapevtske tokove, izmeriti njene prednosti pa tudi pomanjkljivosti. Treznenje in
zorenje se je nato nadaljevalo tudi v vse bolj intenzivnem sodelovanju in dialogu s
predstavniki drugih psihoterapevtskih šol v okviru Slovenske krovne zveze za psihoterapijo.
V šolskem letu 1996/97 so na Visoki šoli za socialno delo (kasneje Fakulteti za socialno delo)
Stritih, Možina (1996) in Lea Šugman Bohinc (1996, 2000) tudi uvedli izbirno področje
Kibernetika psihosocialne pomoči (z dvema predmetoma: Epistemologija socialnega dela ter
Skupinsko delo in kibernetika drugega reda) v tretjem in četrtem letniku. Študentje so
predmet zelo dobro sprejeli. Tako smo lahko tudi v tem okviru naprej razvijali teorijo in
prakso na stičišču sistemskega socialnega dela in sistemske psihoterapije.
Leta 2003 je Možina po dvajsetih letih zaključil svoje dobrodelno sodelovanje v okviru
Društva Odmev, ki je bil od srede devetdesetih let s svojo Sekcijo za sistemsko psihoterapijo
glavni formalni okvir tudi za razvijanje izobraževanja in usposabljanja in kibernetike
psihoterapije in sistemskega pristopa. Tako se je lahko še bolj posvetil organiziranju in
vodenju programa edukacije s ciljem, da bi se vedno bolj približali standardom in normativom
Evropske zveze za psihoterapijo. Spomladi 2003 je tako okoli sebe zbral kolege/ice
učitelje/ice kibernetike psihoterapije iz devetdesetih let, priznane hrvaške in slovenske
psihoterapevte (Inka Miškulin, Branko Petris, Robert Duras, Lea Šugman Bohinc, Marino
Kačič, Mojca Kramer in kot gost njihov nekdanji učitelj Graham Barnes), ki so med tem tudi
prejeli Evropske diplome iz psihoterapije. Skupaj so revitalizirali Mednarodno šolo za
kibernetiko psihoterapije in ji tudi v naslov dodali bolj eksplicitno sistemski pristop. Nova
generacija hrvaških in slovenskih edukantov je začela s prenovljenim štiriletnim programom
spomladi 2004, naslednja pa januarja 2006. Slovenska študijska skupina se je srečevala v
Ljubljani, hrvaški pa v Zagrebu in na Reki, vsi pa so se udeleževali velikih seminarjev. Že od
svojega začetka leta 1991 je bil program Šole kibernetike psihoterapije umeščen kot
podiplomski študij Katedre za psihiatrijo, Medicinske fakultete v Zagrebu, kar traja do danes.
Soorganizator edukacije na Hrvaškem je bila Udruga za kibernetiku psihoterapije iz Reke, na
Slovenskem pa najprej Sekcija za sistemsko terapijo Društva Odmev in nato podjetje
Autopoiesis d.o.o..
Leta 2005 so bili Študijski dnevi Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP) posvečeni
predstavitvi sistemske psihoterapije (Možina, 2005). Vabljeni tuji predavatelj je bil prof.
Schiepek, eden ključnih nemških sistemskih terapevtov in raziskovalcev psihoterapije
(Schiepek idr., 2005a, b). Od začetka študijskih dnevov je bil namreč sprejet dogovor, da se
vsako leto bolj podrobno, tudi s tujim gostom predstavi eden od psihoterapevtskih pristopov.
V okviru SKZP je nasploh sistemska skupina našla nove spodbude za svoj razvoj v dialogu z
drugimi pristopi in aktivno sodelovala na vseh študijskih dnevih in z objavami v zbornikih
(npr. Možina idr., 2002; Kobal, 2003; Nemetschek, 2003; Šugman Bohinc, 2003; Kobal,
Možina, 2004; Solarovič, 2004).
Leta 2006 je zaključila triletno izobraževanje iz sistemske družinske terapije pod vodstvom
Petra Nemetschka, Možine in Mojce Kramerjeve skupina okoli dvajsetih kolegov in kolegic,
v glavnem psihologinj in socialnih delavk (Možina idr., 2002). Nemetschek je razvil sistemski
model t.i. Reke življenja (Nemetschek, 2003, 2006), ki predstavlja kompleksno integracijo
niza različnih tehnik iz vseh treh faz razvoja sistemske psihoterapije okoli osnovne metafore
življenja kot rečnega toka. Enako pomembno pa je bilo tudi to, da nam je predal veliko
didaktičnega znanja, kako organizirati in poučevati psihoterapijo, ki si ga je nabral v dobrih
dveh desetletjih poučevanja sistemske družinske terapije v Nemčiji v okviru Nemškega
združenja za družinsko terapijo in svetovanje.
Leta 2006 se je zgodila nova prelomnica v razvoju skupine, saj se je v sodelovanju med
Univerzo Sigmunda Freuda (USF) iz Dunaja in Slovensko krovno zvezo za psihoterapijo
začel projekt fakultetnega študija psihoterapije v Sloveniji (Možina, 2007). S tem vstopom
izobraževanja iz psihoterapije v akademski svet so se še bolj izostrili standardi in normativi za
psihoterapijo kot samostojen poklic in za študij, ki usposablja za poklicne in ne samo za
generične psihoterapevte. Nova generacija fakultetnih študentov, ki je v šolskem letu 2008/09
v tretjem letniku prve stopnje izbrala sistemsko terapijo, je zato predstavljala nov izziv za
razvoj sistemske edukacije.
Leta 2008 se je projekt fakultetnega študija prenesel iz krovne zveze na novo ustanovljen
Slovenski inštitut za psihoterapijo (SIP) (www.psihoterapija-institut.si), v okviru katerega
trenutno poteka ob edukaciji iz psihoanalize in iz globinsko psihološke psihoterapije tudi
triletna sistemska edukacija (v tretjem letniku prve stopnje in dveh letnikih druge stopnje).
Poleg zgoraj omenjenih hrvaških partnerjev se je začelo tudi sodelovanje z močnim
avstrijskim združenjem za sistemsko terapijo, ki je partner USF.
Ena največjih težav v edukaciji iz kateregakoli psihoterapevtskega pristopa v Sloveniji je,
kako zagotoviti edukantom možnost supervizirane psihoterapevtske prakse. SIP je zato odprl
tri Centre za psihoterapijo, v Ljubljani, Celju in Mariboru, kjer imajo edukanti pod supervizijo
ustrezne prostore in organizacijsko pomoč pri oglaševanju in dostopu do klientov. Nova
kvaliteta, ki se razvija v okviru SIP in je v Sloveniji še edinstvena, je tudi ta, da se tako v
okviru teoretičnega izobraževanja kot v okviru prakse intenzivirajo stiki med edukanti
različnih psihoterapevtskih pristopov. Npr. kot študentje različnih pristopov imajo predavanja,
seminarje in vaje iz skupnih vsebin, kot sodelavci centrov pa se dobivajo na skupnih
intervizijskih srečanjih.
10. SKLEP
Naj sistemcem tako ljubi koncept krožnosti v sklepu obrnemo nase. Pripadamo trem
generacijam sistemcev skupine za SP: od Mirana preko Lee in Marina do Dinka. Dolga je pot
od entuziastičnih začetkov pionirjev do organizirane skupine poklicnih psihoterapevtov,
supervizorjev in učiteljev, ki se trdno zasidra v družbeni sistem preko prepoznavne prakse in
sistema izobraževanja. Da psihoterapija v Sloveniji in na Hrvaškem še ni samostojen poklic in
akademska disciplina, kar nas ovira pri bolj polni usmerjenosti v psihoterapijo, se kaže tudi v
naši trenutni situaciji. Dinko dela kot psihiater v regijski psihiatrični bolnici Popovača in, v
zasutosti s psihiatrično rutino, dela in poučuje psihoterapijo ljubiteljsko. Lea in Marino sta
„dvoživki“ – bolj sta vpeta v socialno delo kot v psihoterapijo, saj večino svojega časa
posvečata študentom na Fakulteti za socialno delo. Le Miran se je od leta 2006 popolnoma
posvetil samo psihoterapiji, kot terapevt, učitelj in organizator. Prej pa je bil tudi on skoraj
dve desetletji „dvoživka“ na stičišču med socialnim delom in psihoterapijo.
Pisanje tega članka, ki je bilo možno na račun prostih trenutkov, žrtvovanih vikendov in
praznikov, nam je pomagalo, da smo se povezali v kontinuiteti treh generacij in razvneli
ljubiteljski žar in entuziazem za SP, ki ni obledel. Zavedli smo se, kako dragoceno je, da
vztrajamo v upanju, da bomo dočakali čas, ko se bomo lahko še bolj posvetili psihoterapiji.
Zato vsak od nas na svoj način in v okviru svojih možnosti tudi prispeva k povezovanju med
različnimi psihoterapevtskimi pristopi za uveljavitev psihoterapije kot samostojnega poklica
in za umestitev psihoterapije v akademski svet. Le tako se bodo pri nas povečale možnosti
tudi za razvoj SP do njenega polnega razcveta.
11. LITERATURA
Andersen, T. (1987). The reflecting team: Dialogue and meta-dialogue in clinical work. Family Process, 26 (4),
415-428.
Andersen, T. (Ed) (1991). The reflecting team: Dialogues and dialogues about the dialogues. New York:
Norton.
Anderson, H., Goolishian, H. A., & Windermand, L. (1986). Problem determined systems: Towards
transformation in family therapy. Journal of Strategic and Systemic Therapies, 5(4), 1-13.
Anderson, H., Goolishian, H.A. (1988). Human systems as linguistic systems: Preliminary and evolving ideas
about the implications for clinical theory. Family Process, 27 (4), 371-393.
Barnes, G. (1993). Justice, Love and Wisdom: Linking Psychotherapy to Second-Order Cybernetics. Zagreb:
Medicinska naklada.
Barnes, G. (2007). Osebno sporočilo.
Barnes, G. (2008). An Introduction to Dialogotherapy. Kairos Slovenska revija za psihoterapijo, letn. 2, št. 3/4,
str. 25-60.
Bateson, G. (1972). Steps to an Ecology of Mind: Collected Essays in Anthropology, Psychiatry, Evolution, and
Epistemology. San Francisco: Chandler.
Bateson, G. (1979). Mind and Nature: A Necessary Unity. New York: Bantam Books.
Bateson, M. C. (1984). With a Daughter's Eye: A Memoir of Margaret Mead and Gregory Bateson. New York:
Harper Collins Publishers.
Bertrando, P. (2007). The Dialogical Therapist. London: Karnac Books.
Bertrando, P. in Arcelloni, T. (2006). Hypotheses are dialogues: sharing hypotheses with clients. Journal of
Family Therapy 28 (4), 370-387.
Bohak, J. (2004). Smo psihoanalitiki species, ki je na tem, da izumre?. V: Bohak, J. (ur.), Možina, M. (ur.).
Kompetentni psihoterapevt : prispevki na naslovno temo, druge delavnice, prispevki iz drugih virov. Maribor:
Slovenska krovna zveza za psihoterapijo, str. 33-37.
Boszormenyi-Nagy, I., Spark, G. M. (1981). Unsichtbare Bindungen. Stuttgart: Klett-Cotta.
Boscolo, L., Bertrando, P. (1996). Systemic Therapy with Individuals. London: Karnac Books, 41 - 90.
Boscolo, L., Bertrando, P. (2000). Iz preteklosti v sedanjost. V Praper P, ur. Moč – transfer in kontratransfer v
psihoterapiji. 6. Bregantovi dnevi Zbornik prispevkov. Ljubljana: Združenje psihoterapevtov Slovenije: 53-70.
Boscolo, L., Cecchin, G., Hoffman, L., Penn, P. (1987). Milan systemic family therapy: Conversations in theory
and practice. New York: Basic Books.
Böse, R. in Schiepek, G. (2000). Systemische Theorie und Therapie Ein Handwörterbuch. Heidelberg: Roland
Asanger Verlag.
Bowen, M. (1978). Family Therapy in Clinical Practice. New York: Jason Aronson.
Bowlby, J. (1998). A secure base: Clinical applications of attachment theory. London: Routledge.
Brecelj-Kobe, M., Trampuž, D. (2002) Družina, izguba in žalovanje = Family, loss and bereavement. Slov.
pediatr., letn. 9, št. 2-3, str. 133-136.
Brown-Standridge, M. (1989). A paradigm for construction of family therapy tasks. Family Process 28 (4), 471-
489.
Cecchin G., Lane, G., in Ray W.A. (1992). The cybernetics of prejudices in the practice of psycotherapy.
London: Karnac books.
Cecchin, G. (1987). Hypothesizing, circularity, and neutrality revisited: An invitation to curiosity. Family
Process, 26 (4), 405-413.
Cecchin, G., Lane G., in Ray W.A. (1993). From strategizing to nonintervention: Towards irreverence in
systemic practice. Journal of Marital & Family Therapy, 19 (2), 125136.
Cerar-Lotrič, M., Rus-Makovec, M. (2006). Terapevtski ukrepi v okviru sistemske (družinske) psihoterapije. V:
Korenjak, R. (ur.), Praper, P. (ur.). Reparacija, strpnost, sprava: zbornik prispevkov. Ljubljana: Združenje
psihoterapevtov Slovenije, 2006: 351-362.
Colapinto, J. (1982). Structural Family Therapy. V: A. M. Horne and M. M. Ohlsen (eds.). Family counseling
and Therapy. Itasca, Illinois: F .E .Peacock.
Coyne, J.C., Denner, B. in Ransom, D.C. (1982). Undressing the Fashionable Mind, Family Process 21 (4), 391-
396.
Čačinovič Vogrinčič, G. (1992). Psihodinamski procesi v družinski skupini. Ljubljana: Advance.
Čačinovič Vogrinčič, G., Kobal, L., Mešl, N., Možina, M. (2005). Vzpostavljanje delovnega odnosa in osebnega
stika. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Čebašek-Travnik, Z. (ur.), Rus-Makovec, M. (ur.) (1996). Delo z družino : zbornik prispevkov s seminarja Delo
z družino, Ljubljana, 1. in 2. marec 1996. Ljubljana: Slovensko društvo za družinsko terapijo: Psihiatrična
klinika, str. 51-54.
Čebašek Travnik, Z. (2009). Družinska terapija v Sloveniji zveza med družino, vrednotami, nasiljem
medkulturnim dialogom in človekovimi pravicami. Kairos Slovenska revija za psihoterapijo, letnik 3, št. 1-2:
111-13.
Černigoj, M. (2002). Struktura in dinamika socialne resničnosti z vidika odnosa med posameznikom in socialnim
okoljem. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Dallos, R., Draper, R. (2000). An introduction to family therapy. Systemic theory and practice. Buckingham,
Philadelphia: Open University Press, 17 62.
de Shazer, S. (1985). Keys to solution in brief therapy. New York: Norton
de Shazer, S. (1988). Clues: Investigating solutions in brief therapy. New York: Norton.
de Shazer, S., Berg, I.K., Lipchik, E., Nunnally, E., Molnar, A., Gingerich, W. in Weiner-Davis, M. (1986).
Brief therapy: Focused solution development. Family Process, 25 (2), 207-221.
Dell, P. (1982). Beyond Homeostasis: Toward a Concept of Coherence, Family Process 21 (1), 21-42.
De Vries, S., Bouwkamp, R. (1995). Psihosocialna družinska terapija. Logatec: FIRIS.
Elkaim, M. (2002). Ako me volis nemoj me voleti. Novi Sad: Prometej.
Elkaim, M., Good, J. (2002). Systemic Family Therapy. V Pritz, A. (ed.). Globalized Psychotherapy. Vienna:
Facultas: 758-773.
Epstein, E. (1996). The Narrative Turn: Postmoderne Theorie und systemische Therapie, V: Von Schlippe A,
Kriz J (Hg.): Kontexte für Veranderung. Systemische Perspektiven in Theorie und Praxis. Universität
Osnabrück: Forschungsbericht aus dem Fachbereich Psychologie.
Erickson, M.H. (1980). The collected papers of Milton H. Erickson (Vols. I, II & III) (E.L. Rossi, Ed.). New
York: Irvington.
Falzer P.R. (1986). The Cybernetic Metaphor: A Critical Examination of Ecosystemic Epistemology as a
Foundation of Family Therapy. Family Process 25 (4), 353-363.
Fisch, R, Weakland, J.H., Segal L. (1982). The tactics of change: Doing therapy briefly. San Francisco: Jossey-
Bass.
Fishman, H.C., Fishman, T. (2003). Structural Family Therapy. V: Sholevar, G.P. in Schwoeri L. (Eds). (2003).
Textbook of Family and Couples Therapy Clinical Applications. (str. 35-54).Washington DC: American
Psychiatric Publishing.
Flaskas, C., Perlesz, A. (1996). The Therapeutic Relationship in Systemic Therapy. London: Karnac Books.
Freedman J. in Combs, G. (2002). Narrative Couple Therapy. V: Gurman A. S., in Jacobson N. S. (Ed). (2002).
Clinical Handbook of Couples Therapy 3rd Ed. (str. 308-334). New York: The Guilford Press.
Freedman J. in Combs, G. (2009). Narativna terapija. prijevod S. Rolović. Novi Sad: Psihopolis. (prijevod djela:
Freedman J., Combs G. (1996). Narrative Therapy The Social Construction od Preferred Realities. New York:
W. W. Norton.
Friedman, S. (Ed). (1993). The new language of change: Constructive collaboration in psychotherapy. New
York: Guilford Press.
Gergen, K. (1999). An Invitation to Social Construction. London: Sage.
Gleick, J (1991). Kaos - rojstvo nove znanosti. Ljubljana: DZS.
Goolishian, H., in Anderson, H. (1987). Language systems and therapy: An evolving idea. Journal of
Psychotherapy, 24, 529-538.
Gostečnik, OFM, C. (1997). Človek v začaranem krogu. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski
center.
Gostečnik, OFM, C. (2004). Relacijska družinska terapija. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski
center.
Gostečnik, C., Kompan Erzar, K., Erzar, T. (2004). Relacijsko-sistemski model družinske in zakonske terapije.
V J. Bohak, M. Možina (ur.), Kompetentni psihoterapevt. Zbornik prispevkov 3. študijskih dnevov Slovenske
krovne zveze za psihoterapijo (str. 7276). Maribor: Slovenska krovna zveza za psihoterapijo.
Grinder, J., DeLozier, J., Bandler, R. (1977). Patterns of the Hypnotic Techniques of Milton H. Erickson, M.D.
Volume 1/2. Cupertino California: Meta.
Gurman, A.S., Kniskern, D. P. (1981a). Family therapy outcome research: Knowns and unknowns. In Gurman
A. S., Kniskern, D. P. (eds), Handbook of family therapy. New York: Brunner / Mazel.
Gurman, A.S., Kniskern, D.P. (1981b). The outcome of family therapy: Implications for practice and training. In
Berenson, G., White, H. (eds), Annual review of family therapy (Vol. 1). New York: Human Sciences Press.
Gurman, A.S., Kniskern, D.P., Pinsof, W.M. (1986). Research on the process and outcome of marital and family
therapy. V Garfield S, Bergin A (eds). Handbook of psychotherapy and behavior change (3rd ed.). New York:
Wiley.
Gurman, A. S., Kniskern D. P. in Pinsof W. M. (1994). Research on the process and outcome of marital and
family therapy. V: A. E. Bergin in S. L. Garfield (ur.), Handbook of Psychotherapy and Behaviour Change (str.
565 624). New York: Wiley.
Gurman A. S., in Jacobson N. S. (Ed). (2002). Clinical Handbook of Couples Therapy 3rd Ed. New York: The
Guilford Press.
Gurman, A. S., Messe, S. B. (2003). Essential Psychotherapies. New York: The Guilford Press.
Haken, H., Schiepek, G. (2006). Synergetik in der Psychologie. Selbstorganisation verstehen und gestalten.
Göttingen: Hogrefe.
Haley, J. (1963). Strategies of Psychotherapy. New York: Grune & Stratton.
Haley, J. (1973). Uncommon Therapy Psychiatric Techniques of M. H. Erickson. New York: W. W. Norton.
Hellinger, B. (2006). Liebes-geschichten: zwischen Mann und Frau, Eltern und Kindern, uns und der Welt.
München: Kösel Verlag.
Henggeler SW, Borduin CM, Mann BJ (1993). Advances in family therapy: Empirical foundations. Advances in
Clinical Child Psychology 1993, 15: 207 241.
Hoffman, L. (1981). Foundations of family therapy. New York: Basic Books.
Hoffman, L. (1985). Beyond power and control: Toward a "second order" family systems therapy. Family
Systems Medicine 3, 381-396.
Hoffman, L. (1990). Constructing realities: An art of lenses. Family Process, 29 (1), 1-12.
Hoffman, L. (1993). Exchanging Voices: A Collaborative Approach to Family Therapy. London: Karnac.
Hofman, L. (1991). A reflexive stance for family therapy. Journal of Strategic and Systemic Therapies, 10 (3-4),
4-17.
Hoffman, L. (1994). A Reflexive Stance for Family Therapy. V S. McNamee, K. J. Gergen (Ur.), Therapy as
Social Construction (str. 7-24). London, Newbury Park, New Delhi: Sage Publications.
Hoyt, M. (2002). Solution-Focused Couple Therapy. V: Gurman A. S., in Jacobson N. S. (Ed). (2002). Clinical
Handbook of Couples Therapy 3rd Ed.(str. 335-369). New York: The Guilford Press.
Jackson, D. (ed.) (1969). Communication, Family and Marriage. Palo Alto: Human Communication.
Kaslow, F. W. (2000). History of Family Therapy: Evolution Outside of the U.S. Journal of Family
Psychotherapy, 11, 4, 1 35. http://www.ifta-familytherapy.org/journal/kaslow_article.htm
Kaslow, N. J., Dausch, B. M., Celano, M. (2003). Family Therapies. V Gurman, A. S., Messe, S. B. (eds.).
Essential Psychotherapies. New York: The Guilford Press.
Keeney, B.P. (1982). Not Pragmatics, not Aesthetics, Family Process 21 (4), 429-434.
Keeney, B.P. (1983) Aesthetics of Change. New York: The Guilford Press.
Keeney B.P., Ross, J. (1985). Mind in Therapy: Constructing Systemic Family Therapies. New York: Basic
Books.
Keim, J., Lappin, J. (2002). Structural-Strategic Marital Therapy. V: Gurman A. S., in Jacobson N. S. (Ed).
(2002). Clinical Handbook of Couples Therapy 3rd Ed. (str. 86-117). New York: The Guilford Press.
Kim Berg, I., Miller, S., D. (1993). Kurzzeittherapie bei Alkoholproblemen. Heidelberg: Carl Auer Verlag.
Klein, N. (2009). Doktrina šoka: Razmah uničevalnega kapitalizma. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Kobal, L. (2005). Psihoterapevtski odnos: sodobni tokovi v psihoterapiji. V: Bohak, J. (ur.), Možina, M. (ur.).
Sodobni tokovi v psihoterapiji : od patogeneze k salutogenezi : [zbornik prispevkov]. Maribor: Slovenska krovna
zveza za psihoterapijo, str. 84-97.
Kobal Možina L. (2006). »Ti butec, saj veš, da te imam rada« - prikaz psihoterapije za pare. Dialogi, 42: 44-57.
Kobal, L. (2004). Terapevtska delovna zveza: integrativni koncept sodobne psihoterapije. V: Bohak, Janko (ur.),
Možina, Miran (ur.). Kompetentni psihoterapevt : prispevki na naslovno temo, druge delavnice, prispevki iz
drugih virov. Maribor: Slovenska krovna zveza za psihoterapijo, str. 152-160.
Kobal, L. (2005). Psihoterapevtski odnos: sodobni tokovi v psihoterapiji. V: Bohak, Janko (ur.), Možina, Miran
(ur.). Sodobni tokovi v psihoterapiji : od patogeneze k salutogenezi : [zbornik prispevkov]. Maribor: Slovenska
krovna zveza za psihoterapijo, str. 84-97.
Kobal, L., Možina, M. (2004). Razvijanje sistemske kompetentnosti in sistemske psihoterapije v okviru društva
Odmev. V J. Bohak, M. Možina (ur.), Kompetentni psihoterapevt. Zbornik prispevkov 3. študijskih dnevov
Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (str. 1928). Maribor: Slovenska krovna zveza za psihoterapijo.
Königswieser, R., Hillebrand, M. (2004). Einführung in die systemische Organisationsberatung. Heidelberg:
Car-Auer.
Kordeš, U. (2004). Od resnice k zaupanju. Ljubljana: Studia humanitatis.
Kriz, J. (2001). Grundkonzepte der Psychotherapie (5. Aufl). Weinheim: Verlagsgruppe Beltz.
Lambert, M. J., Barley, D. E. (2002). Research Summary on the Therapeutic Relationship and Psychotherapy
Outcome. V: J. C. Norcross (ur.), Psychotherapy Relationships That Work Therapist Contributions and
Responsiveness to Patients. Oxford: Oxford University Press.
Locher, J. L. (1992). Escher: The Complete Graphic Work. London: Thames and Hudson.
Ludewig, K. (2009). Einführung in die theoretischen Grundlagen der systemischen Therapie, 2. Aufl.
Heidelberg: Carl Auer Verlag.
Luhmann, N. (1988). Soziale Systeme. Frankfurt am Main: Suhrkamp.
Luhmann, N. (1990). Zamenjava paradigme v sistemski teoriji. Nova revija 1990; 9: 761-824.
Lüssi, P. (1990). Sistemski nauk o socialnem delu. Socialno delo; 29: 81-94.
Lüssi, P. (1991). Systemische Sozialarbeit - Praktisches Lehrbuch der Sozialberatung. Bern; Stuttgart: Haupt.
Madanes, C. (1981). Strategic family therapy. San Francisco: Jossey-Bass.
Maturana, H.M., Varela, F.J. (1998). Drevo spoznanja. Ljubljana: SH Zavod za založniško dejavnost.
McNamee, S., in Gergen, K.J. (1992). Therapy as social construction. Newberry Park, CA: Sage.
Mesec, B. (1998). Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Minuchin, S., Fishman, H.C. (1982). Family therapy techniques. Cambridge MA: Harvard University Press.
Minuchin, S. (1974). Families and family therapy. Cambridge MA: Harvard University Press.
Minuchin, S., Montalvo, B., Guerney, B., Rosman, B., Schumer, F. (1967). Families of the Slums: An
Exploration of Their Structure and Treatment. New York: Basic Books.
Minuchin, S., Rosman, B.L., Baker, L. (1978). Psychosomatic families: Anorexia nervosa in context. Cambridge
MA: Harvard University Press.
Možina, M. (1991). Gregory Bateson - glasnik nove paradigme v znanosti. Nova revija, letnik 10, št. 105/106,
163-183.
Možina, M. (1993). School of Psychotherapy Cybernetics introduces itself: Effective organization of effective
psychotherapy. Psychiatria Danubina; 5: 63-68.
Možina, M. (2002). Samoorganizacija in sodelovanje. V: Repovš, G., Gams, M., Detela, A., ur. Informacijska
družba IS 2002: zbornik 5. mednarodne multikonference. Ljubljana: Inštitut Jožef Štefan.
Možina M. (2005). Prispevek sistemske psihoterapije k sodobnim tokovom v psihoterapiji. V: Bohak J, Možina
M, ur. Sodobni tokovi v psihoterapiji: od patogeneze k salutogenezi. Zbornik prispevkov 4. študijskih dnevov
Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (str. 8-24). Maribor: Slovenska krovna zveza za psihoterapijo.
Možina, M. (2007). V Sloveniji se je začel fakultetni študij psihoterapije. Kairos Slovenska revija za
psihoterapijo, zvezek 1, št. 1-2: 83-103.
Možina, M. (2009). Pridi k meni: o odločanju, kairosu in trenutkih srečanja v psihoterapiji. V: Bohanec M. et all
(ur.). Informacijska družba IS 2009, 12. do 16. oktober 2009: zvezek A. Ljubljana: Inštitut Jožef Štefan: 337-
342.
Možina, M. in Kobal, L. (2005). Razvijanje stališča udeleženosti v psihoterapiji. Časopis za kritiko znanosti 33;
221: 195-205.
Možina, M., Kordeš, U. (1998). Obiranje sadov z drevesa spoznanja. (spremna beseda) V: Maturana HM, Varela
FJ. Drevo spoznanja. Ljubljana: SH Zavod za založniško dejavnost: 219-248.
Možina, M, Kramer M. (2002). Reka življenja; prikaz modela sistemske družinske terapije po Petru
Nemetschku. V: Bohak J, Možina M, ur. Dialog. Zbornik prispevkov 1. študijskih dnevov Slovenske krovne zveze
za psihoterapijo (str. 56-67). Maribor: Slovenska krovna zveza za psihoterapijo.
Možina, M., Solarovič, J. (2003). Sistemska psihoterapija je učinkovita in uspešna. V J. Bohak, M. Možina (ur.),
Kaj deluje v psihoterapiji: novejše raziskave njene uspešnosti. Zbornik prispevkov 2. študijskih dnevov Slovenske
krovne zveze za psihoterapijo (155173). Maribor: Slovenska krovna zveza za psihoterapijo.
Možina, M., Šugman Bohinc, L. (2004). Sistemska psihoterapija hudih in ponavljajočih se duševnih motenj. V:
Avberšek S, Švab V. Psihosocialna rehabilitacija. Ljubljana: ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje:
110-117.
Možina, M. (2009). Etika udeleženosti: problem ni, kdo ima prav ali kaj je res, problem je zaupanje. Kairos
Slovenska revija za psihoterapijo, letnik 3, št. 3-4: 115-149.
Nemetschek, P. (2003). »Ko bom velik-a!« Vsakdanji trans in družinskoterapevtsko delo z otroki in starši. V J.
Bohak, M. Možina (ur.), Kaj deluje v psihoterapiji: novejše raziskave njene uspešnosti. Zbornik prispevkov 2.
študijskih dnevov Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (181200). Maribor: Slovenska krovna zveza za
psihoterapijo.
Nemetschek, P. (2006). Familientherapie mit Kindern, Jugendlichen und Eltern. Lebensfluss-Modelle und
analoge Methoden. Stuttgart: Klett-Cotta.
Palazzoli Selvini, M., Boscolo, L., Cecchin, G., Prata, G. (1980). Hypothesizing-circularity-neutrality: Three
guidelines for the conductor of the sesion. Family Process 19 (1), 3-12
Papp, P. (1980). The Greek chorus and other techniques of paradoxical therapy. Family Process, 19 (1), 45-57.
Papp, P. (1983). The process of change. New York: Guilford Press.
Penn, P. (1982). Circular questioning. Family Process 21 (3), 267-280.
Penn, P. (1985). Feed-forward: Future questions, future maps. Family Process 24 (3), 299-310.
Piercy F., Sprenkle D., Wetchler J. (Eds) (1996). Family Therapy Sourcebook (2nd Ed.), New York: The
Guilford Press.
Pinsof, W. M. in Wynne, L. C. (1995). The Effectiveness and Efficacy of Marital and Family Therapy:
Introduction to the Special Issue. Journal of Marital and Family Therapy, 21, 341-343.
Prata, G. (1990). A systemic harpoon into family games: Preventive interventions in therapy. New York:
Brunner/Mazel.
Ratliff, D.A., Ambrose, H. (1997). A common body of knowledge in MFT programs. Contemporary Family
Therapy 19(3), 409-423.
Richter, H. E. (1972). Patient Familie. Reinbeck bei Hamburg: Rowohlt.
Rosenblatt, P.C. (1994). Metaphors of Family Systems Theory Toward new Constructions. New York: The
Guilford Press.
Rossi, E., L., Ryan, M., O., Sharp, F., A. (1983). Healing in hypnosis: The seminars, workshops and lectures of
Milton H. Erickson, Volume 1. New York: Irvington.
Rus-Makovec, M. (1997). Ljubezen iz postmoderne sistemske (družinske) perspektive. V: Praper, P. (ur.).
Ljubezen: koncepti v psihoterapiji: zbornik prispevkov. Ljubljana: Psihoterapevtska sekcija SZD: Sekcija za
klinično psihologijo in psihoterapijo DPS, str. 133-141.
Rus-Makovec, M. (2000). Kontratransfer v družinski terapiji. V: Praper, P. (ur.). Moč : transfer in kontratransfer
v psihoterapiji : zbornik prispevkov. Ljubljana: Združenje psihoterapevtov Slovenije, str. 221-227.
Rus-Makovec, M., (2004). Terapevtska delovna zveza (aliansa) v sistemski družinski psihoterapiji. V: Praper, P.,
(ur.), Korenjak, R., (ur.). Agresivnost: zbornik prispevkov. Ljubljana: Združenje psihoterapevtov Slovenije, 2004,
str. 363-372.
Rus-Makovec, M. (2006). Dva konteksta izraza "družinska terapija": specifična paradigma in psihoterapevtska
modaliteta. Anthropos (Ljublj.), letn. 38, št. 1/2, str. 161-172.
Satir V (1995). Družina za naš čas. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Scharff, D., Scharff, J., S. (1987). Object relations family therapy. New York: Jason Aronson.
Schiepek, G. (1999). Die Grundlagen der Systemischen Therapie. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht.
Schiepek, G. (2001). Ordnungwandel in komplexen dynamischen Systemen: Das systemische Paradigma jenseits
der Therapieschulen. Hypnose und Kognition; 18: 89-117.
Schiepek, G. (2008). Psihoterapija kot z dokazi podprt proces upravljanja. Kairos Slovenska revija za
psihoterapijo, zvezek 2, št. 1-2: 7-32.
Schiepek, G. (2009). Complexity and Nonlinear Dynamics in Psychotherapy. European Review 17 (2), 331-356.
Schiepek, G., Ludwig-Becker, F., Helde, A., Jagdfeld, F., Petzold, E.R., Kröger, F. (2005). Sinergetika za
prakso. V: Bohak, J., Možina, M. (ur.). Četrti študijski dnevi Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, 3. in 4.
junij 2005, Rogla. Sodobni tokovi v psihoterapiji : od patogeneze k salutogenezi : [zbornik prispevkov]. Maribor:
Slovenska krovna zveza za psihoterapijo: 25-33.
Schiepek, G., Picht, A., Spreckelsen, C., Altmeyer, S., Weihrauch, S. (2005). Računalniško podprta procesna
diagnostika dinamičnih sistemov. V: Bohak, J., Možina, M. (ur.). Četrti študijski dnevi Slovenske krovne zveze za
psihoterapijo, 3. in 4. junij 2005, Rogla. Sodobni tokovi v psihoterapiji : od patogeneze k salutogenezi : [zbornik
prispevkov]. Maribor: Slovenska krovna zveza za psihoterapijo: 34-51.
Schlippe, A. v., Schweitzer, J. (2003). Lehrbuch der systemischen Therapie und Beratung. Göttingen:
Vandenhoeck&Ruprecht.
Schweitzer, J., Schlippe, A. v. (2007). Lehrbuch der systemischen Therapie und Beratung II Das
Störungsspezifische Wissen, 2. Aufl. Göttingen: Vandenhoeck&Ruprecht.
Schwing, R., Fryszer, A. (2009). Systemisches Handwerk Werkzeug für die Praxis. Göttingen:
Vandenhoeck&Ruprecht.
Selekman, M. D. (1993). Pathways to Change: Brief Therapy Solutions with Difficult Adolescents. New York:
The Guilford Press.
Selvini Palazzoli, M., Boscolo, L., Cecchin, G., Prata, G. (1974). The treatment of children trough the brief
therapy of their parents. Family Process 13 (4), 429442.
Selvini Palazzoli, M., Boscolo, L., Cecchin, G., Prata, G. (1977). Family rituals. A powerful tool in family
therapy. Family Process 16 (4), 445453.
Selvini Palazzoli, M., Boscolo, L., Cecchin, G., Prata, G. (1978). Paradox and counterparadox. New York:
Jason Aronson.
Selvini Palazzoli, M., Boscolo, L., Cecchin, G., Prata, G. (1980). Hypothesizing-circularity-neutrality: Three
guidelines for the conductor of the session. Family Process 19 (1), 3-12.
Shoham, V., in Rohrbaugh, M.J. (2002). Brief Strategic Family Therapy. V: Gurman A. S., in Jacobson N. S.
(Ed). (2002). Clinical Handbook of Couples Therapy 3rd Ed. (str. 5-25). New York: The Guilford Press.
Sholevar, G.P. in Schwoeri L. (Eds). (2003). Textbook of Family and Couples Therapy Clinical Applications.
Washington DC: American Psychiatric Publishing.
Simon, F.B., Stierlin, H. (1984). Die Sprache der Familientherapie - ein Vokabular. Stuttgart: Klett-Cotta.
Snow, B. A. (1990). Education in the Systems Sciences. Berkeley: The Elmwood Institute.
Solarovič, J. (2004). Sistemska psihoterapija v Nemčiji. V J. Bohak, M. Možina M (ur.) Kompetentni
psihoterapevt: zbornik prispevkov 3. študijskih dnevov Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (str. 143151).
Maribor: Slovenska krovna zveza za psihoterapijo.
Stern, D. N. (1985). The Interpersonal World of the Infant. New York: Basic Books.
Stern, D. N. (1995). The Motherhood Constelation. New York: Basic Books.
Stern, D. N. (1997). Diary of a Baby. New York: Basic Books.
Stern, D.N. (2004). The present moment in psychotherapy and everyday life. W.W. Norton & Company: New
York, London.
Stierlin, H. (1975). Von der Psychoanalyse zur Familientherapie. Stuttgart: Ernst Klett Verlag.
Stierlin, H., Ruecker-Embden. I., Wetzel, N., Wirsching, M. (1977). Das erste Familiengespraech: Theorie -
Praxis - Beispiele. Stuttgart: Klett-Cotta.
Sullivan, H. S. (1953). The Interpersonal Therapy of Psychiatry. New York: Norton.
Šugman Bohinc, L. (1997). Epistemologija socialnega dela. Socialno delo 36(4), 289-308.
Šugman Bohinc, L. (2000). Kibernetika spremembe in stabilnosti v kontekstu svetovalnega in terapevtskega dela
s klientskim sistemom. Psihološka obzorja (Ljubl.), 9, 2: 87-101.
Šugman Bohinc, L. (2003a). Kibernetika konverzacije - o spreminjanju razumevanja sebe in drugega skozi
razgovor. V: Bohak J (ur.), Možina M (ur.). Kaj deluje v psihoterapiji : novejše raziskave njene uspešnosti :
zbornik prispevkov (str. 35-44). Maribor: Slovenska krovna zveza za psihoterapijo.
Šugman Bohinc, L. (2003b). Pripovedovanje zgodb v socialnem svetovanju in psihoterapiji. Socialno delo, 42, 6:
377-383.
Šugman Bohinc, L. (2005). Kibernetika psihoterapije razvijanje učinkovite postmoderne dialoške prakse. V:
Bohak, J., Možina, M., ur. Sodobni tokovi v psihoterapiji: od patogeneze k salutogenezi. Zbornik prispevkov 4.
študijskih dnevov Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (str. 156-163). Maribor: Slovenska krovna zveza za
psihoterapijo.
Theuretzbacher, K., Nemetschek, P. (2009). Coaching und Systemische Supervision mit Herz, Hand und
Verstand: Handlungsorientiert arbeiten, Systeme aufbauen. Stuttgart: Klett-Cotta.
Tomm, K. (1987a). Interventive interviewing: Part I. Strategizing as a fourth guideline for the therapist. Family
Process 26 (1), 3-13.
Tomm, K. (1987b). Interventive interviewing: Part II. Reflexive questioning as a means to enable self-healing.
Family Process 26 (2), 167-183.
Tomm, K. (1988). Interventive interviewing: Part III. Intending to ask lineal, circular, strategic, or reflexive
questions. Family Process 27 (1), 1-15.
Touliatos, J., Lindholm, B.W., in Nichols, W.C. (1997). The shaping of family therapy education: An update.
Contemporary Family Therapy 19(3), 391-407.
Trampuž, D. (2007). Indikacije in prognoza v družinski terapiji. V Korenjak, R., Mrevlje, G.,V., Berič, M.
Indikacije za psihoterapijo in prognostična ocena. Zbornik prispevkov Radenci. Ljubljana: Združenje
psihoterapevtov Slovenije.
Trampuž, D., Brecelj-Kobe, M. (2002). Pozabljena žena in zaskrbljeni mož. V: PRAPER, Peter (ur.). Upanje :
zbornik prispevkov. Ljubljana: Združenje psihoterapevtov Slovenije, str. 177-183.
Trampuž, D., Brecelj-Kobe, M., Močnik, M. (2002). Obrambe in odpori v družinski sistemski psihoterapiji -
dilema do spremembe. V: Praper, P. (ur.). Upanje : zbornik prispevkov. Ljubljana: Združenje psihoterapevtov
Slovenije, str. 287-299.
Trampuž, D., Brecelj Kobe, M. (2004). Sistemska/družinska /psihoterapija – kako začeti? V J. Bohak, M.
Možina (ur.), Kompetentni psihoterapevt: zbornik prispevkov 3. študijskih dnevov Slovenske krovne zveze za
psihoterapijo (str. 7779). Maribor: Slovenska krovna zveza za psihoterapijo.
Trampuž, D. (ur.), Rus-Makovec, M. (ur.) (2004). Upreti se zlorabi : od sramu do samorealizacije : zbornik
prispevkov : from shame to self-empowerment : book of contributions. Ljubljana: Psihiatrična klinika: =
University Psychiatric Hospital: Slovensko društvo za družinsko terapijo: = Slovene Society for Family Therapy.
Velikonja, V., Grgurevič, J., Žemva, B. (ur.) (1995). Izkustvena družinska terapija teorija in praksa v Sloveniji.
Ljubljana: Quatro.
von Foerster, H. (1991). Through the Eyes of the Other. V F. Steier (Ur.), Research and Reflexivity (str. 63-75).
London: Sage Publications.
von Foerster, H. (2009). Etika in kibernetika drugega reda. Kairos Slovenska revija za psihoterapijo, letn. 3, št.
1/2, str. 11-18.
Wampold, B.,E. (2001) The Great Psychotherapy Debate: Models, Methods, and Findings. Mahwah: Lawrence
Erlbaum Associates.
Watzlawick, P., Weakland, J., Fisch, R. (1974). Change: Principles of problem formation and problem
resolution. New York: Norton.
Weakland, J., R. Fisch, Watzlawick, P., and Bodin, A. (1974). Brief therapy: Focused problem resolution,
Family Process 13 (2), 141-168
White, M, in Epston, D. (1990). Narrative means to therapeutic ends. New York: Norton.
Willi, J. (1978a). Zweierbeziehung. Reinbeck bei Hamburg: Rowohlt.
Willi, J. (1978b). Therapie der Zweierbeziehung. Reinbeck bei Hamburg: Rowohlt.
Willi, J. (1999). Ecological Psychotherapy. Bern: Hogrefe & Huber Publishers.
Willke, H. (1993). Sistemska teorija razvitih družb. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
... Za to večje je Bateson lahko razumel, da nekateri uporabljajo besedo Bog (Bateson, 1972: 467 (Keeney, 1983), ki si je zadal za cilj zainteresiranim za Batesonov opus na bolj poljuden, a hkrati korekten način, olajšati njegovo razumevanje. Poleg tega je zelo abstraktno Batesonovo teorijo inventivno povezal s praktičnim vidikom, s psihoterapevtskimi (predvsem sistemskimi) metodami in tehnikami (Možina, 2010;Možina, Štajduhar, Kačič in Šugman Bohinc, 2011). ...
Article
Full-text available
Potem ko je dve leti pred svojo smrtjo, avgusta 1978, dokončal knjigo Um in narava: nujna enotnost (angl. Mind and Nature: A Necessary Unity) (Bateson, 1985), je Gregory Bateson v Esalenu napisal nekaj pesmi. Med njimi pesem Rokopis izraža, kaj je poskušal doseči v pravkar zaključeni knjigi in v svojem celotnem opusu (Bateson in Bateson, 1987: 5-6): Rokopis Tu leži rokopis v besedah, natančen, in če boste brali med vrsticami, ne boste našli ničesar, kajti to je disciplina, ki jo zahtevam, ne več ne manj. Ne sveta, kakršen je, niti kakršen naj bi bil - samo natančnost, skelet resnice. Ne šušmarim po čustvih, ne namigujem v implikacijah, ne obujam duhov v starih pozabljenih verah. Vse to je za pridigarja, hipnotizerja, terapevta in misijonarja. Prišli bodo za mano in uporabili tisto malo, kar sem povedal, da bi nastavili še več pasti za tiste, ki ne morejo prenesti Samotnega Skeleta Resnice. Bateson kot znanstvenik ni iskal Resnice z velikim R v smislu ene, absolutne in večne resnice, temveč ravno obratno. Predstavljal si jo je kot mrežo idej v gosto prepletenih medsebojnih odnosih, ki se preko interakcij stalno spreminjajo. Vendar pa je od sebe in drugih znanstvenikov pričakoval, da bodo pri tkanju mreže teh idej, kolikor je le mogoče, natančni. Predpostavljal je namreč, da je le na tak način možno prispevati k evoluciji idej, ki bodo ohranjale širše ekološko ravnovesje in s tem življenje sâmo. Ideje-in skupki idej, saj se posamezne ideje vedno povezujejo in porajajo nove-so namreč žal lahko tudi smrtonosne za človeka in toksične za njegovo okolje.
Article
Full-text available
Rosenzweig je leta 1936 po zgledu razsodbe ptiča Dodo iz romana Alica v čudežni deželi opozoril na skupne značilnosti različnih psihoterapevtskih pristopov in na možnost njihove integracije. Z razvojem psihoterapevtske znanosti se je njegova ideja razvila v empirično potrjeno teorijo skupnih dejavnikov in v kontekstualni model, ki na področju varovanja duševnega zdravja predstavlja vse privlačnejšo alternativo medicinskemu modelu. Vendar se je hkrati intenziviralo raziskovanje za potrjevanje medicinskega modela, po katerem k učinku psihoterapije ključno prispevajo specifični dejavniki oz. specifične terapevtske metode in postopki za določene duševne motnje. Poleg znanstvenega in filozofsko epistemološkega polariziranja med raziskovalci so se razplamteli tudi vroči politični spopadi za financiranje psihoterapevtskih storitev, za normativno urejanje psihoterapije v okviru struktur zdravstvenega varstva ter za umeščanje v akademske izobra-ževalne institucije, ki trajajo še danes. Namen članka je s pomočjo prikaza zgodovine raziskovanja in teorije skupnih dejavnikov prispevati k temu, da se ne bi brez potrebe zapletali v neplodno obračunavanje med zagovorniki terapevtskih metod na eni in terapevtskega odnosa na drugi strani. Namesto tega predlagam, da ptiča Dodo v psihoterapevtskih krogih ne sprejmemo le kot simbola za teorijo skupnih dejavnikov, temveč tudi kot glasnika dialoškega pluralizma različnih psihoterapevtskih in raziskovalnih pristopov v smislu psihoterapevtske in interdisciplinarne integracije. V članku je prikazan prvi del zgodovine razvoja teorije skupnih dejavnikov od Rosenzweiga do Frankovega kontekstualnega modela v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Chapter
Full-text available
The best time to write the introduction is when the article is finished, because the writing itself is a self-organized process and only when the gestalt of the text comes to a closure is it possible to comprehend the beginning. Even writing a single sentence is a self-organized adventure during which we do not know where we will arrive at the end of it. So writing about self-organization itself can make the circular organization of writing, which is beautifully depicted in Escher’s lithograph Drawing Hands (see e.g. https://mcescher.com/product/poster-mini-drawing-hands/).
Article
Full-text available
Povečanje zanimanja za epistemologijo psihoterapije in premik k stališču udeleženosti v različnih psihoterapevtskih modalitetah (npr. psihoanalitski, sistemski, kognitivni, geštalt) v zadnjih desetletjih je povezan z bolj splošnim kulturnim premikom k postmoderni in je prinesel številne spremembe v psihoterapevtskih praksah in teorijah. Prikaževa lastne terapevtske izkušnje in razmisleke v zvezi z razvijanjem stališča udeleženosti kot spoznavanja in kot zavedanja kreativnega kroga. Lahko pridobivamo znanje o stališču udeleženosti, vendar brez doživetij s stališča udeleženosti, brez trenutkov spoznavanja, ni možno razviti drže udeleženosti v terapiji in vsakdanjem življenju.
Article
Full-text available
Gregory Bateson (1904-1980) je bil kot znanstvenik in mislec tako zelo pred svojim časom, da ga je še danes težko natančno umestiti v obstoječe klasifikacije znanstvenih in strokovnih disciplin. Lahko bi rekli, da je bil antropolog, biolog, ekolog, genetik, etolog, etnograf, komunikolog, kibernetik, psihoterapevt, logik, filozof, lingvist, biosemiotik in da hkrati vse to ni bil. Odlikoval se je namreč po inovativnem povezovanju vseh teh področij, na primer biologije z estetiko ali etologije s filozofijo idr., in hkrati po njihovem preokvirjanju, s čimer je oblikoval nov način mišljenja in nov koncept znanosti. Slika 1: Gregory Bateson (1904-1980) Kot je sam napisal: »Šele konec leta 1969 sem se začel jasno zavedati, kaj pravzaprav počnem. Ko sem pisal predavanje za devetnajsto spominsko srečanje v čast Korzybskemu z naslovom Oblika, snov in razlika (Form, Substance and Difference), sem odkril, da v mojem nezadovoljstvu s konvencionalnimi teorijami evolucije in učenja obstajajo na široko posejane oznake ali referenčne točke, ki bi lahko določale novo znanstveno področje.« (Bateson, 1972: 1-2) Te oznake je imenoval »korake« v naslovu svoje knjige Steps to an Ecology of Mind (Koraki na poti k ekologiji uma) (Bateson, 1972) Po drugi svetovni vojni je sodeloval na znamenitih Macy konferencah, kjer je s skupino vodilnih znanstvenikov takratnega časa postavil temelje kibernetiki in sistemskim teorijam, v katerih je videl možno podlago za korekcijo tistih spoznavnih navad, ki so se v zahodni kulturi razširile do patoloških razsežnosti, npr. predstave, da je zemljevid isto kot teritorij, da je duh ločen od telesa, da vemo, kako zaznavamo, da če je nekaj dobro, je več tega, še boljše idr. V razvijanju modrosti, ki jo je definiral kot védenje o širšem interaktivnem sistemu, je videl alternativo eksponentno razraščajoči se kulturi strahu.
Book
This special edition of the classic text includes a new introduction from Professor Arlene Vetere exploring its continuing influence on contemporary practice. One of family therapy's foundational texts, Families and Family Therapy is as relevant today as it has ever been. Examining the therapist's role, Dr. Minuchin presents the views and strategies of a master clinician in a clear and practical form. Transcripts of actual family sessions-both with families meeting their problems fairly successfully and those seeking help-are accompanied by a running interpretation of what is taking place. The book constructs a model of an effectively functioning family and defining the boundaries around its different subsystems, whether parental, spouse, or sibling. It then explores the ways in which families adapt to stress from within and without, as they seek to survive and grow. Combining vivid clinical examples, specific details of technique, and mature perspectives on both effectively functioning families and those seeking therapy, this is an important text for all those interesting in the theory and practice of family therapy. This book can be used on courses such as Family Therapy, Family Interventions, Systemic Practice, and Systemic Counselling within departments of Psychology, Mental Health, and Counselling; and by undergraduate students on Social Work qualifying courses. Salvador Minuchin is a renowned and influential child psychiatrist and family therapist, most famous for developing Structural Family Therapy, a method of psychotherapy which addresses problems in functioning within a family.