ArticlePDF Available

O psihoterapevtovi gotovosti v negotovost, dvojni vezi in paradoksih

Authors:
  • Sigmund Freud University Vienna - Ljubljana branch (SFU Ljubljana)
1
O PSIHOTERAPEVTOVI GOTOVOSTI V NEGOTOVOST,
DVOJNI VEZI IN PARADOKSIH
1
ABOUT PSYCHOTHERAPIST'S CERTAINTY TO UNCERTAINTY,
DOUBLE BIND AND PARADOXES
Podatki o avtorju
Mag. Miran Možina, dr. med., spec. psihiater, psihoterapevt,
Slovenski inštitut za psihoterapijo, Trg MDB 5, 1000 Ljubljana,
miran.mozina@guest.arnes.si, tel.: 041 748 812
Ključne besede: konstruktivizem, objektivizem, epistemologija, sistemska psihoterapija, psihiatrija,
ekologija duha
Key words: constructivism, objectivism, epistemology, systemic psychotherapy, psychiatry, ecology of
mind
Povzetek
Opisujem proces spremembe psihoterapevtove epistemologije v smeri gotovosti v negotovost. Prikažem
nekaj svojih psihiatričnih in psihoterapevtskih izkušenj, skozi katere sem se premaknil in se še premikam
k večji prožnosti, modrosti in eleganci oz. estetiki spreminjanja. Odkrivanje dragocenosti zmede,
negotovosti, da ni trdne podlage, na kateri bi lahko obstal in da v neposrednem doživljanju ni jaza, so
nekateri od korakov v smeri nove epistemologije in ekologije duha. Svoj primer psihoterapevtskega dela
z družino sem uporabil kot metaforo za raziskovanje negotovosti in epistemološke zmede, ki jo vsi
doživljamo v večji ali manjši meri, še posebno, kadar srečamo shizofrenika, mistika ali pesnika. Pri tem
raziskovanju nam lahko pomaga teorija dvojne vezi z opisom paradoksov v komunikaciji. Pacienti so
večkrat bolj prožni od terapevtov in predstavljajo ploden izziv za terapevtovo epistemološko evolucijo.
Nov tip terapevta s pozitivnim odnosom do negotovosti odprto čaka na nepričakovano in raznoliko
odgovarja na enkratnost pacienta in terapevtskega konteksta.
Abstract
The process of change of psychotherapist’s epistemology in the direction of certainty to uncertainty is
described. The author presents some of his psychiatric and psychotherapeutic experiences which enable
the progression towards greater flexibility, wisdom and elegance or aesthetics of change. The discovery
of value of confusion, uncertainty, groundlessness and selflessness are some of the steps to a new
epistemology and ecology of mind. I am using the psychotherapeutic case as a metaphor for the research
of uncertainty and epistemological confusion that we are all sharing especially when we meet with the
schizophrenic, the mystic or the poet. The double bind theory with its description of paradoxes in the
communication can help us in this research. Patients are many times more flexible than the therapists and
present a fruitful challenge for the therapist's epistemological evolution. The new kind of therapist with
1
Članek je bil objavljen Slovenski reviji za psihoterapijo Kairos, 2010, letn. 4, št. 1/2, str. 67-96.
2
his or her positive attitude towards uncertainty awaits in an open way the unexpected and responds in
with variety to the uniqueness of the patient and the therapeutic context.
Uvod
Osnova tega članka je bila ideja, da prevedem svoj članek, ki je izšel v angleščini v zborniku konference
Kognitivna znanost, ki je bila oktobra 1998 na Inštitutu Jožefa Štefana v Ljubljani (Možina, 1998). Kot
vedno se je pokazalo, da je bila začetna ideja veliko bolj preprosta od razvoja dogodkov v nadaljevanju.
Za kratko človeško življenje je dobro desetletje pomembna razdalja in od leta 1998 sem se naučil
marsikaj novega in se osebno ter strokovno precej spremenil. Tako se je prevajanje prelevilo v pisanje
novega članka. Edini del, ki je ostal praktično nespremenjen, je prikaz primera. Ko sem prevajal ta del,
sem bil presenečen, kako me je znova potegnil vase. Izgubil sem distanco, ponovno zaplaval v
podoživljanje, kot bi se znova umil in osvežil v studencu žive vode. Začutil sem neko celostnost in
lepoto, podobno kot ko me nagovori dobra pesem. Ko ostanem brez besed, v tišini, za hip v stiku z neko
širšo zavestjo, ko za trenutek potihne brnenje jaza.
Pri prevajanju teoretičnega dela, interpretacij primera in opisa svojega procesa učenja, ki me je v
osemdesetih in devetdesetih vodil od nihanja med gotovostjo in negotovostjo v vlogi psihiatra do
trenutkov, ko sem v vlogi psihoterapevta prihajal v stik z gotovostjo v negotovost, pa sem marsikaj
dopolnil in spremenil. Pri tem sem začutil veliko zadovoljstva in veselja, pa tudi ponosa nad prehojeno
potjo in nad bero učenja, ki sem jo ob stiku z razliko, kako sem razmišljal in doživljal leta 1998 in danes,
jasneje ozavestil. Moj novi sotrpin v vlogi urednika, Bojan Varjačić Rajko, je na svoj jedrnat način
komentiral, potem ko je prebral članek: Človek rabi za negovanje gotovosti v negotovosti kar nekaj
kilometrov.
Negotovost in konstruktivizem
S konstruktivizmom sem se srečal v drugi polovici osemdesetih let v svoji prvi psihoterapevtski edukaciji
iz kibernetike psihoterapije (Možina, 1993), ki jo je vodil Graham Barnes (1993). Med drugim je poudaril
kibernetiko drugega reda (von Foerster, 1990, 1991, 2009), novo epistemologijo Gregoryja Batesona
(1972, 1979) in nevrofilozofijo Maturane in Varele (1998) kot pomembne izvore konstruktivizma. Kot
paradigmatski primer psihoterapevtske prakse, ki nam lahko služi kot navdih za zahteven prehod od
objektivizma h konstruktivizmu, pa je izbral opus Miltona H. Ericksona (Erickson, Rossi in Rossi, 1976;
Erickson in Rossi, 1979; Rossi, 1980, 1980abc; Erickson in Rossi, 1989), katerega smo temeljito študirali.
Iz današnje perspektive, ko si psihoterapija prizadeva uveljaviti kot samostojni poklic z znanstvenim in
akademskim statusom, lažje vidim, kako sodoben je bil njegov koncept izobraževanja v letih, ko je bilo v
psihoterapevtskih krogih še veliko konfesionalnega, to je zavezanosti karizmatičnim terapevtom različnih
terapevtskih šol s poudarkom na učenju tehnik. Barnes pa nas je že ob vstopu v edukacijo opozarjal, da
noče postati naš guru in da nas ne bo učil veliko o tehnikah in metodah, ampak je bil glavni poudarek na
interdisciplinarnih in transdisciplinarnih znanjih, iz katerih lahko črpa psihoterapija kot znanost, npr. iz
kibernetskih, komunikacijskih, sistemskih, socialnih in kognitivnih znanosti, nevroznanosti,
epistemologije, hermenevtike, retorike idr. Hkrati nas je uvedel v številne avtorje sistemske psihoterapije,
ki so v praksi razvijali konstruktivistične ideje. Podobno kot oni (npr. Cecchin in sodelavci, 1992, v
Schlippe in Schweitzer, 2003) nam je priporočal, da se pri psihoterapevtskem delu izogibamo gotovosti in
da ostajamo prožni, kar pomeni raznoliki v svojih odgovorih na raznolikost vsakega klienta, para, družine,
skupine.
3
Maturana in Varela ob sliki Hieronymusa Boscha S trnjem okronani Kristus opozarjata (glej sliko 1), da je
eden od štirih Kristusovih mučiteljev skušnjava gotovosti: »Najrajši živimo v svetu gotovosti, nespornih,
neupogljivih zaznav: naša prepričanja nam dokazujejo, da so reči takšne, kakršne vidimo, in da je
resnično samo tisto, kar imamo za resnično. Takšen je naš vsakdanji položaj, naša kulturna pogojenost,
naš skupni način biti človek« (Maturana in Varela, 1998: 14). Podobno kot Cecchin pa nas Maturana in
Varela vabita, da se upremo tej skušnjavi in da ozavestimo, kako »[…] vsakršno spoznavno doživetje
vključuje spoznavalca na oseben način, zakoreninjenega v njegovi biološki strukturi. Njegovo doživljanje
gotovosti je individualni fenomen, slep za spoznavna dejanja drugih, v samoti, ki jo presežemo le v svetu,
ki ga ustvarjamo s temi drugimi« (prav tam).
Slika 1: Hieronymus Bosch - S trnjem okronani Kristus. Maturana in Varela razlagata, da vsak od štirih
likov, ki obkrožajo Kristusa, predstavlja eno od skušnjav. Gre za štiri načine odtujitve in izgube
notranjega miru. Posebej obrneta pozornost na spodnji desni lik: »Ta grabi Jezusa za oblačilo in ga vleče
k tlom. Obeša se nanj, mu krati prostost in izsiljuje njegovo pozornost. Kakor da bi mu dopovedoval:
'Poslušaj me, vem, kaj govorim!' To je skušnjava gotovosti (Maturana in Varela, 1998: 14)
Cecchin (1987) je negotovost povezal tudi s pojmom radovednosti. Radovednost spodbuja raziskovanje
novih, dodatnih opisov, namesto da bi se terapevt ustavil ob enem opisu. Poleg tega radovednost
predpostavlja zanimanje za lastno logiko klientskega sistema in spoštovanje le te. S tem zmanjšuje pomen
in vero v terapevtove instrukcijske intervencije, to pomeni v dajanje navodil in nasvetov. Koncept
radovednosti zlahka povežem s konceptom pozicije »nevednosti« Harlene Anderson in Harryja
Goolishiana (1988), ki ga razumem kot spodbudo za raziskovanje alternativnih in edinstvenih zgodb naših
pacientov. Nevedni terapevt se odreče temu, da bi "raziskoval" zgodbo, ki si jo je za pacienta vnaprej
zamislil sam in s katero bi ga vnaprej definiral in s tem osiromašil dialog (Epstein, 1996).
V primerjavi z objektivizmom ponuja konstruktivizem psihoterapiji kot celoti, ne le posameznim
terapevtskim pristopom, kot je npr. sistemski, nove možnosti razumevanja temeljne netrivialnosti (von
Foerster, 1991) in kompleksnosti vseh sodelujočih - pacientov in terapevtov - v kontekstu, v katerem se
odvija terapija. Ena od ključnih značilnosti netrivialnih sistemov je, da ne moremo z natančnostjo
4
določiti, kakšen je obrazec (algoritem, funkcija, operacija, logika) njihovega obnašanja, ker je le-to
odvisno od zgodovine sistema in od stalno spreminjajočega se aktualnega konteksta, v katerem se nahaja
sistem. Zato ne moremo z gotovostjo in točnostjo napovedati vedenja netrivialnih sistemov v prihodnosti.
Ta prognostična, napovedna negotovost lahko terapevte spravlja v obup ali pa spodbuja k temu, da
zaupajo v razpoložljive, čeprav še neuporabljene vire moči pacienta/ov (pa tudi pacientove ekološke niše
in sistema pomagajočih). Pomagajoči lahko s pristajanjem na tovrstno negotovost, s pripravljenostjo na
ugodna in neugodna presenečenja, z upoštevanjem netrivialnosti pacientov postopno razvijejo »gotovost
drugega reda« (Šugman Bohinc, 1997), to je »gotovost v negotovost« (Možina in Šugman Bohinc, 2004).
To ne pomeni, da ne bomo več »trivializirali« oz. poenostavljali doživljajske in vedenjske kompleksnosti
pacientov in terapevtov, toda svoje poenostavljene opise in razlage, svoje interpretacije bomo bolj
pregledno in razvidno obravnavali kot hipoteze, ki jih bomo v interakciji pomoči lahko potrdili ali
zavrnili. Gotovost v negotovost nas zavezuje, da za vsakega pacienta in z vsakim pacientom soustvarjamo
novo terapijo preko:
- nenehnega samopreverjanja, samoizpraševanja o lastnem doživljanju in ravnanju v terapevtski
interakciji;
- razvijanja vedno novih terapevtskih postopkov, metod in konceptov, ki ustrezajo konkretni
problemski situaciji ter udeleženim v problemu in rešitvi.
Konstruktivizem ponuja tudi temelje za t. i. sistematično nesistematični pristop (Bardmann, 1996, v
Možina in Šugman Bohinc, 2004). Sistematično npr. preverjamo svoje in pacientove predpostavke,
opredelimo želeni razplet problema in minimalne cilje razgovora, preverjamo njihovo uresničevanje,
obravnavamo vsak klientski sistem kot zgodbo zase, se mu učimo pridruževati, uporabljamo različne
metode in tehnike, preverjamo svoje razumevanje pacientovega razumevanja itn. Nesistematični pa smo
npr. v raznolikem odgovarjanju na raznolike probleme, zgodbe, vizije rešitev pacientov, v raznoliki
uporabi konceptov, metod, postopkov za raznolike paciente, v neutrudnem preizkušanju novih načinov
reševanja pacientovih problemov, v konkretni obliki pridruževanja pacientom - odvisno od tega, kar
posamezni klientski sistem prinese v interakcijo. Tak pristop od terapevta med drugim zahteva tudi veliko
toleranco za negotovost, saj sprejema odgovornost za odprtost, se mora znajti in odgovarjati tukaj in zdaj,
v vsakokrat novi, neponovljivi in nepredvidljivi terapevtski interakciji in prevzeti odgovornost za svoje
odločanje, doživljanje in ravnanje (Možina in Šugman Bohinc, 2004).
Zdravnikova oz. psihiatrova gotovost in negotovost
V meni še danes odmevajo Barnesove besede, ki jih je večkrat ponavljal na seminarjih: »Ko delate s
klienti, pustite diagnoze in teorije pred vrati. Odprite se novemu doživetju. Izpraznite svoj um. Zaupajte
nezavednemu, da vas vodi. Prepustite se enkratni terapevtski situaciji, v kateri se terapevt in klient lahko
srečata kot človeka, kot sopotnika v svojem enkratnem, neponovljivem bivanju.« Vse to mi je zvenelo
sila privlačno, hkrati pa me je pretreslo do temeljev. Kot študent medicine sem bil namreč deležen
sistematičnega treninga za doseganje gotovosti in kot vsi študentje medicine sem si želel, da bi postal
dober diagnostik. Če malo karikiram, sem sanjal, kako bom nekega dne, ko bo pacient vstopil v
ordinacijo, vedel, kaj je narobe z njim, še predno se bo usedel. Ali pa vsaj po nekaj minutah pogovora z
njim. Ali vsaj po natančnem telesnem pregledu in laboratorijskih preiskavah. In s pravo diagnozo bom
vedel, kako zdraviti. Učitelji na medicinski fakulteti so izžarevali (ali pa sem vanje projiciral) gotovost,
ki sem jo občudoval.
5
Ko sem v času služenja vojske leta 1984 začel delati v ordinaciji splošne medicine za oficirje, sem bil
negotov, večinoma zmeden, vendar mi je uspevalo to kar dobro skrivati. Ko nisem vedel, kaj bi, sem si
rekel lahko jih vsaj poslušaš. In sem jih, velikokrat dolgo, in si prizadeval imeti resen izraz na obrazu.
Ob poslušanju sem veliko kimal, si delal zapiske in odlagal, kolikor se je dalo, da bi jim povedal, kaj je z
njimi narobe, ker pač nisem vedel. In na moje veliko presenečenje so bili mnogi pacienti zadovoljni.
Večkrat se jim je stanje izboljšalo, tako da so mi začeli poklanjati kakšne drobne priboljške in omogočati
privilegije, npr. nagradni dopust. Začeli pa so pošiljati k meni tudi svoje bližnje. Velikokrat se mi niti
sanjalo ni, kaj bi lahko bila diagnoza in na katere preiskave naj jih usmerim, vendar je izgledalo, da so
pacienti nekaj dobili zase, kljub mojemu pretvarjanju, kljub moji fasadi gotovosti. Takrat se še nisem
zavedal, kako dragocena je negotovost, ki sem jo kljub vsemu uspeval nekako nositi, ne da bi naredil kaj
drugega kot poslušal. In poslušati mi ni bilo težko, saj so se v pogovorih odpirale enkratne, pogosto
tragične človeške zgodbe. Oficirji, ki so se v običajnih situacijah pred vojaki in kolegi kazali trdni in
mogočni, so se mi razkrivali kot krhki, ranjeni, negotovi in zmedeni ljudje.
Ko sem leta 1985 začel delati v psihiatrični bolnici, naj bi razcep med notranjo negotovostjo in zunanjo
gotovostjo postal navada. Izkušenejši kolegi so bili dober model, vendar je meni to vse manj uspevalo. K
temu je prispevalo tudi to, da sem leta 1986 doživel veliko krizo na poklicni in osebni poti. Moja
gotovost vase in še več, moj način grajenja gotovosti vase, se je porušil do temeljev. V času krize sem se
počutil razgaljen, kot brez kože, sam sebi nisem mogel več verjeti, da lahko pred drugimi skrivam svojo
občutljivost in ranljivost.
Leta 1985 sem se prvič srečal z delom Gregoryja Batesona (1972), ki me je posrkalo. Za prijatelja, ki ni
znal angleško, sem začel prevajati knjigo Angeli se bojijo (Bateson in Bateson, 1987), ki jo je po očetovi
smrti iz neobjavljenih tekstov napisala njegova hčerka Mary Catherine. Njegove ideje so dodatno
prispevale k potresu temeljev moje osebne epistemologije. Med drugim so me vabile k temu, da znova
premislim o tem, kako mislim. Všeč mi je bil njegov, za znanstvenika neobičajen, svež način pisanja,
posebno pa so me pritegnile zgodbe, ki jih je vpletal v svoja razmišljanja, npr.:
»Leta 1949, ko so psihiatri še vedno verjeli v lobotomijo, sem se zaposlil v bolnici Veterans
Administration Mental Hospital v Palo Altu. Nekega dne me je eden od specializantov psihiatrije
poklical, da bi si pogledal tablo v največji učilnici. Tistega popoldneva je bil tam lobotomijski sestanek in
table še niso zbrisali. To je bilo seveda pred tridesetimi leti in danes se kaj podobnega ne more več
zgoditi, toda v tistih dneh so bili lobotomijski sestanki veliki družabni dogodki. Udeležili so se ga vsi, ki
so kakorkoli imeli opravka z bolnikom - zdravniki, sestre, socialni delavci, psihologi itn. Morda se je
zbralo trideset ali štirideset ljudi vključno s petimi člani ti. "lobotomijskega odbora", ki mu je predsedoval
zunanji strokovnjak, cenjeni psihiater iz druge bolnice. Potem ko so predstavili vse teste in poročila, so
pripeljali bolnika, da bi se z njim pogovoril zunanji psihiater.
Ta mu je dal kos krede in rekel: "Nariši podobo človeka."
Bolnik je ubogljivo odšel k tabli in napisal: NARIŠI PODOBO ČLOVEKA.
Psihiater je rekel: "Ne napiši. Nariši." In spet je bolnik napisal: NE NAPIŠI. NARIŠI.
Psihiater je rekel: "Dobro, vdam se." Nato je bolnik spremenil definicijo konteksta, ki jo je že uporabil, da
bi uveljavil določeno vrsto svobode, in je napisal z velikimi črkami čez celo tablo:
Z M A G A.
6
Ko se vzpenjamo po lestvi sofistikacije od mladosti k starosti, od nedolžnosti k izkušenosti ali na splošno
od ene letvice logičnih tipov
2
do druge, se nujno srečamo s tistimi vrstami kompleksnosti, ki jih
ponazarjajo mistik, shizofrenik in pesnik(Bateson in Bateson, 1987: 173-4).
Kot specializanta psihiatrije me je vsak dan preplavljala kompleksnost pacientov, tako da sem izgubljal
tla pod nogami in doživljal veliko zmedenosti. Najprej sem delal na sprejemnem oddelku za ženske, kjer
smo sprejemali bolnice v akutnih stanjih (npr. akutne psihoze, deliriji, agitirana stanja, globoka
depresivnost s samomorilnostjo itn.). Ko sem zjutraj odklenil vrata zaprtega ženskega oddelka, so se
pacientke vsule name kot roj čebel in v svoji stiski govorile ena čez drugo, jaz pa velikokrat nisem našel
pomirjujočega odgovora. Vedno bolj sem videl, koliko ne vem, porajalo se mi je vse več vprašanj o
njihovem trpljenju. Zato sem bil tem bolj presenečen, ko so kolegi na timskih sestankih več časa posvetili
pogovorom o temah, ki niso bile povezane z našim delom v bolnici, o npr. športu, politiki, s pacienti so
pa relativno hitro opravili v šifriranem jeziku simptomov in diagnoz. Uporaba latinskih izrazov in
lahkotnost, s katero so se lahko tako hitro sporazumevali, je najprej name napravila vtis vednosti,
gotovosti. Če sem kaj vprašal, sem hitro dobil občutek, da mi sporočajo – ja, to pa že vsak ve. Postopno
pa mi je postalo jasno, da vztrajno igrajo neke vrste igro gotovosti - seveda vemo, kako delati s
pacienti”. Oni so vedeli in si niso upali pokazati, da ne vedo. Podobno kot Sokrat sem se zavedel, da je
morda moja edina prednost pred njimi ta, da sem se zavedal, da ne vem.
3
Zato mi je Batesonova zgodba
sporočala, da so pacienti lahko bolj prožni kot psihiatri in da se lahko od njih učim, kako biti kot terapevt
in kot človek bolj prožen.
Tudi razni vici o psihiatrih so namigovali podobno kot Batesonova zgodba. Npr. tisti o pacientu, ki je
mislil, da je njegova zobna ščetka pes Fifi in so ga sprejeli v psihiatrično bolnico. Vsak dan ga je na viziti
psihiater vprašal: “Kako pa kaj Fifi?” In pacient je odgovarjal: “Zelo dobro, hvala” ali “Fifi je danes zelo
lačenali “Fifi je bolan”. In psihiater je zapisal v bolniški list: pacient še vedno halucinira, nadaljujemo z
antipsihotičnimi zdravili. Čez dan je pacient večkrat po oddelku vlekel zobno ščetko za sabo na vrvici.
Nekega dne je na viziti psihiater spet postavil običajno vprašanje: “Kako je Fifi?” In pacient je odgovoril:
“Oh, gospod doktor, kaj pa je narobe z vami? Ali halucinirate? Ali ne vidite, da je to zobna ščetka?”
2
Bodisi da govorimo o mladosti starosti, nedolžnosti – izkušenosti, ali o razlikah kot je zunaj znotraj in na splošno o jeziku,
opisih, razlagah, teoriji ali epistemologiji, bo razprava o teh temah pogosto strukturirana v smislu ravni, redov ali referenčnih
okvirjev. Če imamo teorijo o teoriji ali opis opisov, to pomeni, da imamo opraviti s hierarhijo različnih logičnih ravni oz.
logičnih tipov. Bateson je razvil svojo modifikacijo teorije logičnih tipov iz Principia Mathematica Whiteheada in Russella
(1910, cit. po Keeney, 1983). Kot osrednjo je vzel trditev, da »razred ne more biti član razreda. Razred slonov nima rilca in ni
slon […] Ta truizem velja tudi, ko člani razreda niso stvari, temveč imena ali signali. Razred ukazov ni ukaz sam in ti ne more
povedati, kaj naj napraviš.« (Bateson, 1972: 180) Bil je med prvimi, ki je zagovarjal, da bi se dalo komunikacijo koristno
opredeliti v smislu hierarhije ravni abstrakcije ali logičnih tipov. »Tako kot obstaja hierarhija imen, razredov in razredov razre-
dov, obstaja tudi hierarhija trditev in sporočil in znotraj te mora obstajati tudi Russellova prekinjenost. Tako lahko govorimo o
sporočilih, metasporočilih in meta-metasporočilih.« (prav tam) Analogna sporočila, to je vso neverbalno komunikacijo, je
poimenoval metasporočila ali metakomunikacija. Sledeč anologiji z logičnimi tipi je sklepal, da ta metaraven klasificira ali
ureja digitalna-verbalna sporočila z višje ali logično različne ravni abstrakcije. »Obstaja vrzel med […] metasporočilom in
spročilom […], ki je po svoji naravi enaka kot vrzel med stvarjo in besedo ali znakom, ki stoji za to stvar ali kot je vrzel med
člani razreda in imenom razreda. Metasporočilo klasificira sporočilo, a ga ne more nikoli srečati pod istimi pogoji.« (prav tam)
3
Ker sem v času svoje specializacije iz psihiatrije nabiral dragocene psihoterapevtske izkušnje tudi v projektu prostovoljnega
dela za otroke in mladostnike s hudimi psihosocialnimi problemi (Možina in Stritih, 1998), kjer smo v raznih oblikah
skupinskega dela negovali stik z lastno ranljivostjo, sem povabil svojega učitelja in mentorja Bernarda Stritiha, da v bolnici z
nami, zdravniki, izvede senzitivni trening. Po eni strani je srečanje uspelo, saj sem bil presenečen, kako smo se odprli in se
pokazali v svoji avtentičnosti. Kot je to običajno, je bilo to povezano tudi z močnimi čustvi. Vendar je prav uspeh bil hkrati
razlog, da so nekateri kolegi in kolegice nato dali/e veto na nadaljevanje takih srečanj. Slačenje belega plašča gotovosti je bilo
za nekatere preveč ogrožujoče tudi v krogu delovnega tima.
7
Zelo dobro,” je rekel psihiater, “sestra, pacient lahko odide domov, je ozdravljen.” Ko je zapuščal
bolnico, je pacient rekel svoji dragi ščetki: “Sva mu pa dala lekcijo, ali ne, Fifi?”
Po eni strani lahko v tem vicu vidimo stereotip, ki prikazuje psihiatre kot rigidne, celo neumne in lahko
rečemo, da so to projekcije ljudi, ki preko vicev sproščajo svoj strah in odpor do drugačnosti ljudi s
hudimi duševnimi motnjami in do psihiatrov, ki so del tega drugačnega, neobičajnega, nelagodje
vzbujajočega. Po drugi strani pa nam lahko vic sporoča, da so pacienti bolj fleksibilni od terapevtov, da
se bolj prožno premikajo med različnimi logičnimi ravnmi oz. definicijami konteksta.
Bateson mi je tako pomagal, da sem si v času specializacije iz psihiatrije v drugi polovici osemdesetih
let, med katero sem se hkrati vključil v svoje prvo psihoterapevtsko izobraževanje, postavil pomembno
vprašanje: Kako bi lahko kot človek, ne le kot psihiater oz. psihoterapevt, razvil večjo prožnost v odnosih
z ljudmi? Kako se lahko ob delu s pacienti spreminjam tudi sam in s tem prispevam k estetiki
spremembe (Keeney, 1983)?
Počasi mi je postajalo jasno, da je psihoterapevtska edukacija, tudi zaradi vzporednih brodolomov v
poklicnem in osebnem življenju, zame postala okvir za temeljno epistemološko spremembo. To pa
pomeni za spremembo, ki ni površinska, kozmetična, ampak da sem začel graditi nove predpostavke, na
osnovi katerih sem mislil, deloval in se odločal. Kajti »čeprav mislimo, da sledimo pravemu zemljevidu,
se Bog nenadoma odloči in dvigne cesto in nas obenem z njo prestavi drugam« (Estes, 1997: 58). Kaj se
mi je dogajalo, dobro ujameta Robin Skynner in John Cleese (1993: 362-3) v svojem pogovoru o procesu
spreminjanja samega sebe, v katerem lahko postopno odkrivamo širšo ekologijo in se vzpenjamo po
lestvi sofistikacije od nedolžnosti k izkušenosti, kot sem zgoraj navedel Batesona:
“Robin: Očitno moramo najprej podreti staro hišo, predno lahko na njenem mestu zgradimo novo. In pri
tem početju je veliko zmede in nereda. Enako je pri spreminjanju samega sebe; stara struktura se mora
sesuti, preden se lahko oblikuje nova. Za to gre pri zmedi. Tako se le v primeru, da človek odneha s
poskusi nadzorovanja procesa lastne spremembe, lahko aktivira širši sistem, širša ekologija, ki ga začne
spreminjati.
John: In čeprav odpoved nadzoru nad procesom neizogibno vodi v zmedo, […] se na nek način
premakneš na višjo raven reda, da bi dobil več informacij in prišel do širše, bolj celostne perspektive.
Robin: Da, vendar besede ‘premakniti se na višjo ravenzvenijo precej veličastno kot da bi plezal po
kakšni lestvi navzgor do mesta, kjer se počutiš bolj dorasel vsemu. Vendar pa se seveda pri tem tako ne
počutimo, občutki so popolnoma drugačni od občutkov pri vzpenjanju! Počutimo se kot bi padali, kot bi
nas vrglo iz sedla na trda tla.
John: Dejansko sem se počutil ponižanega, ko se mi je to nekajkrat zgodilo na začetku. Počutil sem se
manjvrednega, nisem bil več dorasel situaciji, bil sem izgubljen, negotov, nisem vedel, kaj naj storim,
počutil sem se kot norec.
Robin: In potem počasi spoznaš, da je tvoj lastni Ego zaril v tla – in pri tem spoznaš, da ne zmore
nadzorovati in razumeti vsega, kot bi to Ego rad.
John: Drži. In postopno se lahko navadiš, da si dovoliš spuste v to zmedo. Počasi se naučiš zaupati, da se
prepustiš in zaupaš nečemu v sebi, kar lahko vsrka nove informacije in presenetljivo, da nekako najde
smisel in integrira to novo.
Robin: Da. Je kot neka vrsta višje inteligence, ki se je običajno ne zavedamo.”
Torej ne le, da je zmeda nujna za učenje nečesa novega, ampak lahko s spuščanjem v zmedo in s
prepuščanjem negotovosti postopno razvijamo gotovost v negotovost. Del te gotovosti drugega reda je
8
izkušnja neke vrste višje inteligence, kot pravi zgoraj Skynner, ki se postopno obori v »védenje, popolno
gotovost, da se življenje ponavlja in obnavlja, ne glede na to, kolikokrat je zabodeno, oglodano do kosti,
poteptano, ranjeno, ponižano, spregledano, grajano, omalovaževano, mučeno ali onemoglo[…] In da so
tisti, ki so na nek način in za nekaj časa oropani vere v življenje, nazadnje tisti, ki najbolje vedo, da raj
leži pod praznim poljem, da se nova semena najprej naselijo na praznih in odprtih prostorih tudi ko je
odprt prostor žalujoče srce, izmučen um ali uničen duh« (Estes, 1997: 78).
Epistemološka sprememba v smeri gotovosti v negotovost
Bateson (1972) nam ponuja novo znanost, ki jo je poimenoval znanost epistemologije oz. ekologija duha.
4
Epistemologija zanj pomeni »[…] vejo znanosti, ki se povezuje z vejo filozofije. Kot znanost
epistemologija proučuje, kako določen organizem ali več organizmov 've', 'spoznava', 'deluje' in 'se
odloča'. Kot filozofija je proučevanje meja in drugih značilnosti spoznavanja, mišljenja in odločanja«
(Bateson in Bateson, 1987: 208). Poudarja, da imamo epistemologijo prav vsi, pa če se tega zavedamo ali
ne. Žal pa je običajna epistemologija zahodne kulture hkrati naš največji problem, ker temelji na napačnih
predpostavkah, npr.:
- na dualizmu duha in telesa, ki poraja številne druge dualizme, npr. dualizem med človekom in okoljem,
zdravjem in boleznijo itn.;
- na tem, kako mislimo, da zaznavamo in
- na tem, da verjamemo, da če je nekaj dobrega, bo več tega še bolje (Bateson, 1997).
Mišljenje, delovanje in odločanje, ki temelji na teh predpostavkah, nas ubija, kar se npr. kaže tudi v vse
večjih ekoloških problemih.
Glede naše običajne zablode o tem, kako mislimo, da zaznavamo, je na svojih predavanjih rad vprašal
poslušalce: »Ali me vidite? In ali jaz vidim vas?« Potem, ko so mu dali razne odgovore, pa je kategorično
odgovoril: »NE! Vidim vašo sliko, vendar je to posledica nekega čudežnega procesa. Samo Bog ve, kako
ustvarjam take slike. Vendar na svoji sliki lahko vidim tole rumeno obleko. Lahko vidim te modre črte, to
rdečo in oranžno itn. Vendar ne mislite si, da ste ta slika, ki jo imam o vas, res vi. Ali da je slika, ki jo
imate o meni, res jaz. Korzybski je poudaril, da zemljevid ni teritorij. To so zemljevidi, ki jih ustvarjate na
skoraj popolnoma nezaveden način. Niti sanja se vam ne, kako poteka proces ustvarjanja slike. Zakonitost
zaznave je, da lahko razmišljate o njenem produktu, nikoli pa o procesu, ki vodi do določene zaznave«
(prav tam: 139). Lepa konstruktivistična lekcija, ali ne?
4
Duh (angl. „mind”) je po Batesonu “sistem, ki je sposoben mentalnega procesa ali misli(ti).« (Bateson in Bateson, 1987: 210)
Za ta sistem je izdelal šest kriterijev:
»1) duh je skupek delov ali sestavin, ki so v interakciji;
2) interakcijo med deli duha sproža razlika in razlika je nesnoven pojav, ki ni lociran v prostoru in času; razlika je povezana z
negentropijo in entropijo, ne pa z energijo;
3) duhovni (mentalni) proces rabi vzporedno (kolateralno) energijo. Če npr. brcnem psa, ta ne bo odgovoril z energijo, ki jo je
dobil od moje brce, ampak z energijo, ki jo črpa iz svojega metabolizma;
4) duhovni proces (oz. organizacija živih sistemov) rabi krožne (ali bolj kompleksne) verige determiniranosti. To krožno
pogojevanje omogoča ohranjanje stabilnosti oz. prilagajanje preko stalnega uravnavanja nihanja spremenljivk;
5) v duhovnem procesu je treba razumeti učinke razlik kot pretvorbe (to je kodirane inačice) predhodnih dogodkov. Pravila
take pretvorbe (transformacije) morajo biti relativno stabilna (to je bolj stabilna od vsebine), vendar so sama tudi podvržena
spreminjanju;
6) opis in klasifikacija teh procesov transformacije razkrivata hierarhijo logičnih tipov, ki so imanentni v pojavih.” (prav tam:
18-19) Mary Catherine Bateson pa je po njegovi smrti dodala še sedmega: „7) V mentalnem procesu mora biti informacija
neenakomerno razporejena med deli, ki so v interakciji.” (prav tam: 85)
9
Kako se vedno znova ujamemo v past predpostavke - nekaj je dobro, več je bolje - lahko vidimo na
vsakem koraku, npr. glede denarja. Večina ljudi bi se verjetno strinjala, da če imamo v žepu nekaj
denarja, bi bilo več denarja še bolje. Vendar pa to ne velja za žive sisteme, saj stopnjevanje ene
spremenljivke čez meje njihove prilagoditvene sposobnosti, uniči življenje. Če npr. popijemo nekaj vode
in se odžejamo, nas več in več vode lahko ubije. Prav tako je s soljo ali z zdravili. Ali pa z razvojem
tehnologije, ki je sveta krava sodobnih družb. Genetiki se lahko zdaj poigravajo z DNK in v zelo kratkem
času povzročajo spremembe, za katere je narava potrebovala miljarde let. »Proces, ki se odvija z drugačno
hitrostjo, ni več isti proces. To je zelo pomembno spoznanje za tiste, ki se ukvarjajo s procesi, kot so
zorenje, rast (in s terapevtskim procesom, opomba M. M.). To velja za vse socialne spremembe: ena od
stvari, zaradi katere danes trpimo, je izjemna, pretirana hitrost socialnih sprememb. Celo najboljše stvari
prihajajo prehitro.« (prav tam: 140)
Problem epistemologije, kot ga je opredelil Bateson, je bolj vključujoč od vseh naših teorij, zajame več
kot katerakoli teoretična pozicija. Zato ga je težko uvrstiti v katerikoli teoretični konstrukt, bodisi da je to
konstruktivizem, konstrukcionizem, fenomenologija, narativ, postmodernizem in celo kibernetika drugega
reda, ki jo je pomagal graditi kot eden najpomembnejših avtorjev. In vendar je njegov prispevek k
nastanku oz. razvoju vsakega od teh področij presenetljivo velik.
In kakšno rešitev nam za problem epistemologije ponuja Bateson? Rešitev temelji na kibernetiki. Spoznal
je, da kibernetika predlaga epistemologijo, ki vključuje, ki je rekurzivna
5
in je hkrati epistemologija
rekurzivnosti. To pomeni, da je vsak posameznik epistemologija, ker izraža epistemologijo preko načina
vedenja, odločanja in delovanja. In da dva ali več posameznikov, ki so v interakciji, tudi postanejo
epistemologija. Iz te točke lahko vidimo, da so naši odnosi in interakcije (tu ne misli le na interakcije med
ljudmi, ampak širše, na interakcije med človekom in vsem živim in neživim) tisto, kar moramo
proučevati, če hočemo razumeti sebe v svoji epistemologiji. Potem postanemo sami svoja metafora
(Bateson, 1984).
Predlagam naslednjo polarnost in povezavo med novo epistemologijo v Batesonovem smislu in
negotovostjo:
5
Koncept rekurzivnosti je povezan z Batesonovim razumevanjem logičnih tipov, ki sem ga že omenil. Teorija logičnih tipov
nam omogoča spoznanje, da je naša resničnost hierarhično strukturirana. Npr. lahko razlikujemo med enciklopedijo v več
knjigah in eno knjigo in med knjigo in stranjo. Rekurzivnost pa govori o logičnih tipih oz. hierarhiji različnih sistemov in
podsistemov iz vidika procesa, dinamike. Rekurzivnost nas opozorja na kroženje, na to, da se npr. vsak proizvod določenega
procesa vgradi v nadaljnji proces. Zato v isto reko ne moremo stopiti dvakrat. O rekurzivni in vzajemni krožnosti tako notranje
dinamike (avtopoetskega) organizma kot njegovih interakcij z okoljem (ki je lahko drug avtopoetski organizem) govorita tudi
Maturana in Varela (1998), ki opredeljujeta ontogenezo živega organizma kot zgodovino njegovih strukturnih sprememb ob
sicer nespremenjeni organizaciji.
10
GOTOVOST / NEGOTOVOST / GOTOVOST V NEGOTOVOST
EPISTEMOLOŠKA SPREMEMBA
OBJEKTIVIZEM KONSTRUKTIVIZEM
REALIZEM
Narisal sem dvojno polarnost: na levi strani med gotovostjo in negotovostjo kot delom zmede. To skupaj
pa predstavlja nasprotni pol gotovosti v negotovost, ki je desno in ki je na višji rekurzivni ravni oz. na
hierarhično višjem logičnem tipu. Oba pola na levi strani sta pomemben del naših izkušenj in sta kot jin
in jang. Problem nastane, če se gotovosti oklenemo, kar se nam v naši kulturi tako hitro zgodi in je zato
potrebno zavestno, stalno in vztrajno prizadevanje v obratni smeri. Skynner in Cleese govorita o
zahtevnih trenutkih, ko opustimo gotovost in si dovolimo zmedo. Velja pa tudi obratno. Če se zataknemo
v zmedi, pretirani negotovosti, nas to lahko popolnoma ohromi, onemogoči učenje in če izostrim, lahko
pristanemo celo v bolnici, ječi ali na pokopališču. Kot terapevti se pogosto srečujemo s pacienti, ki so v
hudih krizah pretirano destabilizirani, ko gre lahko tudi za življenje in smrt (npr. samomorilna nevarnost)
in je naša prva naloga, da jim pomagamo najti nekaj, česar se lahko oprimejo, kontekst, v katerem se
počutijo bolj varni in gotovi.
Sinergetika npr. definira psihoterapijo (in druge oblike učenja) kot destabilizacijo v stabilnem okvirju.
Stabilni okvir daje psihoterapevtski odnos, brez destabilizacije problemskih vzorcev mišljenja,
čustvovanja, vedenja in odnosov, pa ni terapevtske spremembe. Brez destabilizacije starih struktur ne
morejo nastati nove. In faze nestabilnosti so povezane z negovostjo in zmedo (Schiepek in ostali, 2005).
Prehod iz ravni izmenjujoče se gotovosti in negotovosti (leva stran) - kjer se bodisi poskušamo izogibati
negotovosti in večati gotovost, kot sem to poskušal kot mlad zdravnik, ali pa v fazah pretirane
negotovosti povečevati gotovost, kot sem to doživel tudi sam v času hudih osebnih kriz - na raven
gotovosti v negotovost (desna stran) zahteva nič manj kot epistemološko spremembo, spremembo
temeljnih predpostavk našega spoznavanja, vedenja in odločanja.
Prav tako je lahko prehod od objektivizma oz. realizma h konstruktivizmu, v najžlahtnejšem primeru,
povezan z epistemološko spremembo. Gotovost v negotovost je v tem primeru en vidik, pokazatelj
konstruktivične pozicije. Ni pa nujno, da je konstruktivizem povezan z razvijanjem nove epistemologije.
Lahko je namreč samo še ena bravura misleca, ki je globoko zasidran v temeljnih predpostavkah, ki jih
kritizira Bateson, je torej zgolj še eno utelešenje običajne zahodnjaške epistemologije.
Kot opozarja Kordeš (2005), lahko namreč govorimo o dveh ravneh nove epistemologije, ki jo
konstruktivisti imenujemo tudi epistemologija oz. stališče udeleženosti (Možina in Kobal, 2005; Možina,
2009; Kordeš, 2004; Možina in Kordeš, 1998; Šugman Bohinc, 1997, 2000): o miselno-teoretski in
bivanjski. Miselna je tista, ki jo lahko razumsko opišem in ki si jo bo vsak bralec po svoje interpretiral,
tako kot npr. članek, ki ga pravkar berete. Bivanjska pa se v nas uteleša, če smo iskreno in vztrajno
11
zavezani negovanju neposrednega doživljanja, kot ga npr. poznajo mistične tradicije, v katerem doživimo
premoščanje prepadov oz. dualizmov med sabo in svetom, med zunanjim in notranjim itn. Ravni sta lahko
povezani, ni pa nujno. Lahko razumsko zagovarjamo novo epistemologijo, vendar še vedno živimo v
raznih dualizmih, tako da npr. svet doživljamo kot ločen od nas, hkrati pa vse naokoli prepričujemo o
veljavnosti konstruktivizma. Možna pa je tudi nasprotna kombinacija, tako da bi pri mnogih
psihoterapevtih, ki se ne prištevajo med konstruktiviste, lahko v njihovem delu (in tudi v življenju) opazili
konstruktivistično držo.
„Realizem je epistemologija gotovosti in varnosti. Stališče udeleženosti je epistemologija svobode.
Realizem naredi svet varen s tem, da omogoči njegovo trivializacijo, napovedovanje in posledično
kontrolo. Stališče udeleženosti uredi svet s tem, da sprejme njegovo nepredvidljivost, mističnost,
netrivialnost in vidi opazovalca kot enakovrednega partnerja v tej magični igri. Stališče udeleženosti je
epistemologija upoštevanja trivialnega, hkrati pa negovanja netrivialnega in mističnega[…]. Osnovno
sporočilo epistemologije udeleženosti je, da je nemogoče zahtevati popolno, dokončno gotovost (ki jo
obeta naravoslovni način razmišljanja). Ko smo soočeni z netrivialnim, je izbor naslednjega koraka vse,
kar zmoremo.” (Kordeš, 2005: 219)
Ko smo na desni strani zgornje slike, nismo (nas)proti levi, ker »konstruktivizem ni antirealizem, ampak
je sprememba drugega reda« (Kordeš, 2004: 224). Zato je zgornja slika lahko tudi zavajajoča, če jo
razumemo linijsko. V bistvu oz. za konstruktivistično oko je krožna in na različnih redih rekurzivnosti,
kjer višji red vključuje nižji. Dobra prispodoba za različne rede rekurzivnosti (in s tem seveda za različne
logične tipe) so ruske babuške, večja vključuje manjšo itn. Druga prispodoba, ki nam lahko pomaga, pa
je kača Urobor, ki se grize v svoj lastni rep:
Seveda obstaja veliko možnih razlag tega simbola. Ena od njih je, da je to dobra prispodoba za
rekurzivnost. Vsakokrat namreč, ko kača požira samo sebe, lahko govorimo o ustvarjanju novega reda
rekurzivnosti. Vsakokrat ko krog potuje po sebi, se zavrti, reciklira, nastane razlika. Ko govorimo o
rekurzivnosti, lahko torej govorimo o isti kači, vendar pa poudarimo rede recikliranja. Tako iz druge
perspektive govorimo o logičnih tipih (Keeney, 1983: 32). Kot pravi Heraklit, da v isto reko ne moremo
stopiti dvakrat. Ali pa kot to na hudomušen način sporoča pogovor med Diogenesom in Aleksandrom.
»Diogenes: Vse se spreminja: nikoli nismo isti.
Aleksander: (Mu primaže klofuto.)
Diogenes: Zakaj si me udaril?
12
Aleksander: Nisem te udaril. Če sem te pravilno razumel, sem udaril nekoga drugega.« (Keeney, 1983:
150)
V procesu spoznavanja se neprestano, rekurzivno gibamo po krogu konstrukcije in objektivizacije
(Kordeš, 2004: 226). Tako izgleda krožna, rekurzivna inačica, kjer raven gotovosti v negotovost (kot bolj
vključujoča babuška) vključuje nihanje med gotovostjo in negotovostjo in kjer konstruktivizem (kot bolj
vključujoča babuška) vključuje objektivizem, takole:
GOTOVOST / NEGOTOVOST / GOTOVOST V NEGOTOVOST
EPISTEMOLOŠKA SPREMEMBA
OBJEKTIVIZEM KONSTRUKTIVIZEM
REALIZEM
V nadaljevanju predstavljam primer iz svoje prakse, ki je zame po mnogih letih še vedno svež in
zanimiv. Ko ga ponovno prebiram, je, kot bi se vračal h globokemu, osvežilnemu izviru. Menim, da ta
primer pove več o meni, kot o družini, ki sem jo srečal. Govori o moji epistemološki spremembi, saj sem
v delu s to družino odkrival druge predpostavke od tistih, na katere sem položil svojo identiteto mladega
zdravnika. Hvaležen sem svojim pacientom, kolegom in učiteljem psihoterapije, ki so mi pomagali pri tej
zahtevni preobrazbi.
Hočem v Indijo – prikaz primera
Pred mnogimi leti me je poklicala gospa: “Kličem vas zaradi svojega tridesetletnega sina. Poskušal je z
dvema študijema, ampak je prekinil. Je posebnež. Ne najde svoje poti. Všeč mu je Indija. Je vegetarijanec.
Je zelo suh. Ni srečen. Nikoli ni imel kakšne punce. Nima prijateljev. Ni zaposlen, za to ni motiviran.
Odselil se je iz mesta, kjer živim z možem, v letoviški kraj, okoli petdeset kilometrov stran, kjer imamo
majhen vikend. Tam živi že tri leta sam. Je osamljen. Je izredno bister. Veliko meditira. Včasih je
depresiven. Na silo ga je nemogoče kamorkoli spravit. Bil je že v psihiatrični bolnici zaradi depresije in
anoreksije in suma na psihozo, vendar mu tam ni bilo všeč in noče več tja. Nekaj časa je hodil k psihiatru
ambulantno, vendar se je zdaj uprl tudi temu. Prav tako odklanja pomoč zdravnikov, psihologov ali
psihoterapevtov. Noče jemati zdravil. Psiholog, ki ga poznam že nekaj let, ker smo sosedje, in ki pred
nekaj leti žal sinu ni uspel pomagati, mi je pred nekaj dnevi rekel, ko sem v pogovoru z njim spet
13
obupovala in jokala: ‘Verjetno je samo en terapevt v Sloveniji, ki vam lahko pomaga!’ In priporočil je
vas. Tako sem vas poklicala. Je zelo hudo. Oprostite, da jočem.”
Med pogovorom je večkrat začela jokati in se za to opravičevala. Hkrati se je opravičevala, da mi jemlje
moj dragoceni čas, da sem verjetno zelo zaposlen itn. Z malo humorja sem ji odgovoril, da jo bom prosil
za pomoč glede upravljanja s svojim časom, če bom to potreboval in da se včasih res zgodi, da bi mi taka
pomoč bila dobrodošla. Da pa trenutno imam čas, da jo lahko poslušam in da se lahko srečamo.
Dogovorila sva se za termin in čez nekaj dni sta prišla z možem. Povedala sta, da njun sin ponovno želi v
Indijo. Tam je že bil nekaj mesecev pred par leti. Bilo je zelo hudo, ker se ni nič oglasil, ne po telefonu, ne
po pismih. Bila sta zelo prestrašena in obupana, ker sta mislila, da se mu je kaj zgodilo. Oče je zelo trpel,
začel je krvaveti iz želodca in je skoraj umrl, ker so zdravniki notranjo krvavitev pozno odkrili. Nato se je
sin nenadoma vrnil, zagorel in dobro razpoložen. Bila sta srečna, da je živ.
Vendar sta bila zdaj ponovno zaskrbljena nad njegovo idejo, da bi šel v Indijo. On je vztrajal, vendar ni
mogel oditi brez finančne podpore staršev. Strah ju je bilo tudi zato, ker je bil tako suh, skoraj
anorektičen. Večkrat je bil tako slaboten, da je večino časa preživel v vikendu in veliko meditiral. Stiki z
ljudmi so bili zanj moteči. Potreboval je veliko miru in tišine. Obiskovala sta ga vsak konec tedna in ga
stalno spodbujala, naj več je in se več giblje. On pa je jamral, da ne more več živeti v Sloveniji, ker je
preveč mraz in ker je vzdušje med ljudmi tako sovražno. Rekel je, da bo v Sloveniji umrl in da bi preživel
samo v Indiji.
Oče se je pritoževal nad sinovo trmo. V zadnjih letih je oče vložil ves prosti čas in vse svoje prihranke, da
je lahko najel kredit za gradnjo oz. adaptacijo stanovanja za sina v hiši, kjer sta živela starša, tako da bi
imel poseben vhod, da bi lahko bil ločen od staršev. Oče je bil prepričan, da bi lahko sin tako bolje živel,
saj bi mu starša lažje pomagala, da bi ozdravel. Stanovanje je končal, vendar ga sin ni prišel niti pogledat.
Zaradi neuspešne investicije sta se starša spravila tudi v finančno stisko.
Prosila sta me, če bi se lahko srečal s sinom in kot strokovnjak ocenil njegov položaj. Menila sta, da je
depresiven in da bi potreboval psihiatrično pomoč. Hotela sta moje mnenje, ali je sin bolan ali ne. Če bom
ugotovil, da je bolan, ga ne bosta finančno podprla za potovanje v Indijo.
Po eni uri, ko sta mi izčrpno opisala svoje doživljanje in videnje situacije, sem jima rekel, da se bojim, da
ju bo to, kar bi jima povedal, še bolj prizadelo in da zato ne vem, če bi jima sploh povedal, ker že itak
tako zelo trpita. Oba sta me presenečeno pogledala, na njunih obrazih in v drži so se pokazali znaki
izostrene pozornosti. Vendar sem še bolj zavlačeval. “Ne vem, če je dobro, da vama povem.Bila so ju
samo še ušesa. “Ne, ne morem vama povedat. Oprostita. Vajina pripoved in vajino trpljenje se me je
globoko dotaknilo. Čutim, koliko vama pomeni sin. Vidim in čutim, kako ga imata rada, kako sta
požrtvovalna. Zadolžila sta se, da sta mu adaptirala stanovanje. Vi, oče, ste vložil ves svoj prosti čas, da
ste delal na adaptaciji. In namesto da bi sin sprejel to vaše darilo, ta vaš izraz ljubezni, ga zavrača. Lahko
čutim tragiko situacije, v kateri ste se znašli. Če bo sin odšel v Indijo, lahko umre oče, če ne bo šel v
Indijo, lahko umre sin.” Mati je začela jokati in je, medtem ko so ji tekle solze, prosila: Ampak prosim,
gospod doktor, povejte nama, dovolj sva močna. Gotovo bova prenesla. Ko bi mu le lahko pomagala.
Prosim, doktor, prosim!”
“Dobro. Naj bo. In že vnaprej mi je žal, vendar zares ne vidim druge možnosti. Moje mnenje je, da
morata njegovo željo po Indiji resno upoštevati! Zelo mi je žal.”
14
Mati je pogledala moža in rekla: “Vidiš, sem ti rekla. Sem vedela.” Oče je kar prebledel.
“Vendar lahko razumem, da je to za vaju nemogoče, ker je preveč boleče, zato raje pustimo to temo.
Nočem vztrajati, da resno upoštevajta njegovo željo po Indiji.
Nato sem jima povedal, da sem bil kot študent tri mesece v Indiji. Opisal sem nekaj pozitivnih izkušenj,
iz katerih sem se veliko naučil o sebi in življenju nasploh. In večkrat sem še ponovil, da je moj vtis, da je
sinova želja po Indiji vredna resnega upoštevanja. Povedal sem jima tudi o Janezu Svetini, znanem
slovenskem psihologu, ki je veliko let preživel v Pondicheryju v Aurobindovem ašramu. Potem se je
vrnil v Slovenijo, kjer je bil dobro sprejet. Napisal je več knjig, ki so postale popularne, objavil pa je tudi
odlične prevode nekaterih Aurobindovih knjig. Ker sem srečal Janezove starše, sem vedel, kako težko je
bilo zanju sprejeti sinovo neobičajno življenjsko pot. Vendar sta postopno postala ponosna na sina, ki je
postal pomemben mož tudi v širšem smislu. S svojo duhovno držo in delom je namreč nagovoril mnoge
ljudi. Predlagal sem jima, da lahko prosim Janezova starša, da se srečata z njima in podelita svoje
izkušnje.
Po dveh urah sta odšla in vztrajal sem na tem, da se jima še ni potrebno odločiti. Strinjali smo se, da se
morata še sama pogovoriti, nič hiteti, si vzeti čas, da pretehtata možnost za morebitno odločitev v
podporo potovanju v Indijo, ki je brez njune finančne podpore nemogoče. Hkrati sem poudaril, da
popolnoma razumem, če bo taka odločitev zanju pretežka. Pohvalil sem ju, da sta z mano v pogovoru
tvegala dodatno trpljenje in da mi je žal, da jima nisem mogel dati drugačnega nasveta kot to, da resno
upoštevata sinovo željo po potovanju v Indijo. Dogovorili smo se tudi, da bom sinu napisal pismo, saj v
vikendu niso imeli telefona, in mu predlagal srečanje, da bi lahko ocenil njegovo stanje v smislu drugega
mnenja. Poskušal bom odgovoriti na njuno vprašanje, ali je bolan ali ne. Povedal sem jima o svojem
enoletnem psihiatričnem in psihoterapevtskem usposabljanju v Nemčiji v osemdesetih, kjer so me
temeljito učili psihiatrične diagnostike.
Mati me je presenetila, saj je telefonirala že naslednji dan. Med jokom je povedala, da je bil mož takoj po
našem pogovoru, že v dvigalu, pripravljen umakniti svoj veto na sinovo potovanje. Ni mogla verjeti
svojim ušesom. Bila je pozitivno presenečena, nenadno spremembo je doživela kot čudež, saj je njen
mož zelo trmast. Je že poklicala sina (preko sosedov) in mu povedala o razvoju dogodkov. Sin je bil
zadovoljen. Povedala mu je tudi, da mu bom pisal. Dogovorila sva se, da ji bom po telefonu prebral
pismo, preden ga bom poslal.
Takole sem napisal:
“Spoštovani!
Pred dvema dnevoma sta bila pri meni na razgovoru Vaša starša. Na kratko sta mi predstavila svoje
dileme v zvezi z Vašo željo po ponovnem odhodu v toplejše kraje. Povedala sta mi tudi, da ste pred nekaj
leti obiskal Indijo in da ste se vrnil v dobri koži. Ker pa sta bila nekaj mesecev brez novice o tem, kje se
nahajate, ju je zelo skrbelo. Tudi tokrat sta izrazila precej strahu in zaskrbljenosti v zvezi z Vašim
možnim potovanjem.
Odgovoril sem jima tako, da sem opisal nekaj svojih pozitivnih izkušenj o tromesečnem potovanju po
Indiji pred 17 leti. Njun opis Vaše življenjske poti se me je osebno dotaknil in vzbudil tudi spoštovanje
15
do Vaše izrazito duhovne življejnske drže. Tisto, kar starša skrbi, je v meni vzbudilo občudovanje in
spoštovanje. Na prste ene roke lahko namreč preštejem meni znane ljudi, ki tako dosledno uresničujejo
nenasilno in čisto duhovno držo, kot to (po opisu Vaših staršev) uspeva Vam. Slutim tudi, da cena, ki jo
morate plačevati za tako držo, ni majhna, saj v naši, slovenski kulturi ni veliko posluha za ljudi, ki se
podajo na tako pot kot Vi. Meni se je zato zdela možnost, da se ponovno podate na pot v Indijo smiselna
oz. najmanj vredna resnega upoštevanja. To sem tudi povedal staršema, čeprav sem ju prej opozoril, da
bo moje stališče morda presenetilo in zabolelo. Res zanju moj predlog, da bi morda tudi finančno podprla
Vaše potovanje, ni bil lahek zalogaj. Vendar sta tudi po prespani noči naslednji dan sporočila, da sta se
pripravljena še naprej pogovarjati v tej smeri. Njima in zdaj tudi Vam se ponujam za pomočnika v
pogovoru o Vašem možnem odhodu v Indijo in o njuni podpori.
Staršema sem tudi opisal življenjsko pot Janeza Svetine, ki ga verjetno dobro poznate (starša sta mi
povedala, da ste obiskali Pondichery). Vaša zgodba me je spomnila na Janezovo zgodbo. Janezovi starši
so tudi potrebovali kar nekaj časa, da so lahko sprejeli samosvojo pot svojega sina. Po mnogih letih sta
odkrila (kot so tudi mnogi Slovenci), kako dragocen je bil Janez, ki nam ga je slovenska vojna tako
tragično vzela. Bil je tudi dragocen v kulturnem smislu za našo celotno kulturo, ki jo je obogatil s
prevodi Aurobinda in svojimi knjigami. Janez je našel v Indiji za veliko let bolj ploden kontekst za svoje
življenjsko poslanstvo kot v Sloveniji. V pogovoru z Vašimi starši se mi je utrnila ideja, da bi jima
morda lahko pomagalo srečanje z Janezovimi starši. Morda bi jima bilo potem lažje napraviti korak v
smeri sprejemanja Vaše poti.
Zato Vas prosim, da mi pomagate, da bi lahko bolj učinkovito pomagal Vašim staršem, ki sta zelo
odkrito in pošteno izrazila svoje trpljenje. Upam, da Vas s tem pismom nisem preveč vznemiril. Če nanj
ne boste odgovorili, bom to sprejel z razumevanjem in Vam želim, da vztrajate na svoji zahtevni
življenjski poti. Na svoje oči sem se prepričal, da so taki ljudje, kot ste Vi, v Indiji zelo spoštovani in jih
obravnavajo kot svete može. Menim, da upravičeno. Lep pozdrav, Miran Možina.”
V pismu sem tudi predlagal nekaj možnosti, kje in kako bi se lahko srečala: v moji pisarni, na njegovem
vikendu, po telefonu. Pismo sem prebral mami. Bila je zadovoljna in je globoko ganjena spet jokala. Zelo
se mi je zahvaljevala.
Čez nekaj dni je poklical Jože in dogovorila sva se za srečanje. Rekel je, da se je s starši že skoraj vse
dogovoril. Ni čutil potrebe po pogovoru z menoj, vendar je čutil, da bi to staršema veliko pomenilo, zato
bo prišel.
Tako sva se srečala. Bil je visok, zelo suh, z zelo živimi očmi in na začetku je bil zelo zadržan. Zahvalil
sem se mu, da mi je pripravljen pomagati, da bom lahko bolj učinkovito pomagal njegovim staršem. Nato
je prevzel pogovor v svoje roke. Razgovoril se je in jaz sem v glavnem poslušal. Pokazal je veliko
načitanost, dobro je poznal duhovno literaturo. Govoril je kot kakšen prerok, z izbranimi besedami in z
veliko občutka za jezik. Bil je kritičen do psihologije in psihologov, psihiatrov in psihoterapevtov,
zdravnikov, politike in politikov ter družbe nasploh. Njegova kritika je bila ostra in dobro usmerjena.
Seveda je bil tudi kritičen do svojih staršev, še posebno do očeta. Razložil je, da se je lotil dolgoletnega
“vzgojnega projekta” za spremembo staršev. Še posebej oče se je pokazal kot zelo trd za učenje, kako biti
mehkejši, bolj prožen za spremembo in za to, da bi sprejel duhovno rast, vendar so se počasi kazali
uspehi. Tu sem z nasmeškom na licu in s kancem črnega humorja dodal kratek stavek, da upam, da bosta
starša njegov vzgojni projekt preživela.
16
Prosil sem ga za nasvet, kako naj bolje razumem starše, kako naj jima pomagam in dal mi je par dobrih
nasvetov. Povedal sem mu, da mi ni nepomembno, če imam oz. nimam njegovega pristanka in opore v
mojih prizadevanjih, da pomagam staršem. Rekel sem, da je naredil name globok vtis s svojo vztrajnostjo
in doslednostjo v odnosu do staršev in v drugih odnosih. In nato sem dodal, da verjetno ni veliko ljudi,
podobno kot starša nista, ki bi lahko vzdržali tako visoke standarde, kot jih ima on, in da bi rabili več
pomoči kot on, ki zmore nositi tako skrajno težko življenjsko breme na svojih plečih. “Vaš oče ne more
razumeti tudi zato, ker ni bil nikoli v Indiji, ne pozna indijske kulture, ne more preklopiti v drugačen
svet. Je praktičen, preprost človek. Duhovno ste Vi naredil skok, kamor Vam ne more slediti.
Bil je prepričan, da bo sam zmogel nadaljnja pogajanja s starši in da bo lahko kmalu odšel v Indijo (čez
okoli mesec dni). Dogovorila sva se tudi, da starša ne potrebujeta obiska pri Janezovih starših. Rekel je,
da bi ju to verjetno nepotrebno vznemirilo. Vprašal sem ga, zakaj ni staršem poslal nobenega sporočila iz
Indije. Odgovoril je, da nikoli ne ve, kaj bo naredil naslednji trenutek. Življenje je razumel kot odprto
avanturo in je samega sebe videl kot zelo drugačnega od staršev, posebno od očeta, ki je stalno hotel
imeti jasen program in cilje. “Moj oče zares ne živi, je kot stroj, robot, vedno ve, kaj početi in vedno ve,
kaj naj bi počeli drugi. Ima zelo močno voljo. Vendar sem ga naučil lekcije. Pomagam mu spoznati, da
življenje ni samo volja in program. V Indiji nisem vedel, kaj bom naslednji trenutek počel, kam bom šel.
Kako naj bi to povedal svojim staršem, saj ne bi razumela, tako se jima nisem nič javil. Vendar sta se od
takrat popravila.” Tako sem dobil vtis, da bo tokrat staršem poslal kakšno sporočilo. Ko je odhajal, je
rekel, da nima potrebe po novem srečanju z menoj.
Kmalu sem poklical starše. Mati se je javila in rekel sem ji, da imam zelo slabe novice, ki jih ne morem
povedati po telefonu. Tako sta prišla naslednji dan. Bila sta zaskrbljena, mati je povedala, da je imela zelo
nemirno noč. Zelo ju je zanimalo, kakšne bodo slabe novice. Še enkrat sem ponovil, kako žal mi je, da
sem se znašel v tako neprijetni vlogi, da ne morem zmanjšati njune bolečine, ampak prej obratno. “Z
novicami, ki jih imam, bom verjetno raztrgal vajino zadnje upanje!”
Kar precej natančno sem povzel pogovor s sinom. Posebno sem poudaril vse pozitivne vtise o njem in bila
sta zadovoljna. Oče se je večkrat spontano vključil s komentarji, npr. kako si je sin prizadeval, da bi ga
podučil o indijski duhovnosti. Strinjali smo se, da ima sin veliko misionarskih talentov, vendar je oče
težak primerek za spreobrnjenje. Tu smo se vsi od srca nasmejali.
Vendar, kakšne so slabe novice?” Skoraj sta pozabila na svoje začetne skrbi. “No, stalno vama
pripovedujem o teh slabih novicah, “ sem odgovoril in pokazal, da sem presenečen nad vprašanjem.
Prav zares vama ne morem reči, da je bolan, dovolj bolan, da bi lahko po psihiatrični plati oz. iz
psihiatričnih razlogov preprečili njegovo potovanje v Indijo. Zelo mi je žal, da sem vama moral to
povedati. Vem, kaj to pomeni za vaju.”
Starša sta bila presenečena in mati je rekla: “Vendar, gospod doktor, to vseeno ni tako slabo. Vesela sva,
da po vašem mnenju ni bolan, ali nisva?” “Ja, seveda,” se je strinjal tudi oče, bala sva se, da bodo slabe
novice precej slabše.”
Nadaljeval sem: “Kar me je res presenetilo: bolje je orientiran v Indiji kot v Sloveniji. Njegov stik z
realnostjo je boljši v Indiji kot v Sloveniji. Lahko sem kar natančno preveril, ker sem bil tam in vem, kako
tam stvari delujejo. Dobro ve, kako preživeti v Indiji in celo več, ve, kako tam dobro živeti, verjetno bolje
kot v Sloveniji. Lahko si predstavljam, da bi tam zmogel ostati tudi leta dolgo. Seveda je vajin sin, kot
17
sta že sama povedala, poseben. Res je poseben, ni zelo dobro prilagojen za življenje v Sloveniji, kjer sta
vidva veliko bolj učinkovita, vendar sem prepričan, da pa se v Indiji veliko bolje znajde, kot bi se vidva.”
Staršema sem dal še nekaj primerov sinovega avtonomnega in ustreznega vedenja, ki ga je pokazal v
Indiji in ki mi ga je opisal. Nato smo se pogovorili še o nekaterih podrobnostih, npr. kateri način je
najboljši za pošiljanje denarja v Indijo, in nato sta odšla.
Čez dva tedna je Jože odletel v Indijo. Po prihodu je staršema nemudoma telefoniral. Nato je pošiljal
razglednice iz vsakega novega kraja, kjer se je ustavil. Po šestih mesecih se je vrnil zadovoljen in v dobri
telesni kondiciji.
Psihoterapevtova gotovost v negotovost kot odpiranje ekologiji duha
Primer sem zavestno najprej prikazal s čim manj teorije oz. interpretiranja. Tak način najbolj neposredno
nagovori in podobno kot pesem s svojo estetiko lahko deluje navdihujoče.
V trenutku, ko se namreč lotimo interpretiranja in teoretiziranja, začnemo sekati celoto na dele in živost
se izgubi. Pa vendar je to lahko dragoceni del spoznavnega procesa, po katerem se vrnemo bolj odprti v
celostno doživljanje. Sam se po poskusih, da bi ujel v opise to, kar delam in doživljam kot psihoterapevt,
vračam nazaj v pogovore s pacienti skromnejši in bolj radoveden. Ker se vedno znova zavem, da z
nobenim opisom ne morem ujeti tistega skrivnostnega, ki se vedno izmuzne še tako prepričljivim
interpretacijam in teoretičnim razlagam. Kot pravi Kordeš (2004: 226) se konstruktivisti ne želimo odreči
robovom objektivizacije, teorij, algoritmov in metod, ki nam sicer dajejo gotovost, ker prav iz teh robov
“prihaja večina lepega in resnično zanimivega”. Tam se razpira skozi negotovost tudi svoboda. In nekaj,
kar bi lahko imenovali ekološka zavest oz. “ekologija duha” (Bateson, 1972).
V nadaljevanju bom hkrati ob aplikaciji teorije odstrl tudi del svojega doživljanja, ki govori o moji,
psihoterapevtovi negotovosti,ko sem v pogovorih s starši in Jožetom v iskanju človeškega stika hodil po
rezilu britve, in o razvijanju gotovosti v negotovost. Pomagala mi je čuječnost (Černetič, 2005), v smislu,
da sem le z dobrim samoopazovanjem in sprejemanjem lastne negotovosti zmogel ohranjati odprtost, iz
katere so nenadoma prihajala dejanja in vzniknile besede, ki so jih človeško nagovorile in jim pomagale
narediti korake, ki so se jih bali, pa so vodili k rešitvi.
Pacienti, kot so Jože in njegovi starši, so za psihiatre in psihoterapevte velik izziv, saj zelo neposredno
izpostavijo terapevtovo rigidnost ali prožnost. Whitaker (1978: 161) je to izrazil slikovito: če hoče
terapevt takim družinam pomagati, mora postati na trenutke nor. V določenem trenutku mora tvegati
kvantni skok, tako da ukrade košček norosti iz vlog, ki jih igrajo družinski člani. In družinski člani
odgovorijo tako, da skočijo iz svojih vlog in življenje po takih trenutkih nikoli ni več enako kot prej.
Terapevtu pa lahko to uspe samo, če pred takimi kvantnimi skoki sprejme negotovost, neuravnovešenost
in zmedo.
Starša sta se name obrnila kot na psihiatra, vendar je bilo moje delo z njimi bolj psihoterapevtsko kot
psihiatrično. Po drugi strani sem se, tako kot to običajno počnem (v sebi včasih pa tudi dejansko, da
pacientom slikovito ponazorim), lahko presedal iz enega, to je psihiatričnega, na drug, psihoterapevtski,
stol. To menjavanje perspektiv povečuje mojo prožnost in učinkovitost pri delu s pacienti, še posebno s
tistimi, ki imajo hude in dolgotrajne duševne motnje. Že ko mi je mama opisovala sina po telefonu, sem iz
psihiatričnega vidika ustvaril hipotezo, da bi po mednarodni klasifikaciji bolezni Jože lahko dobil
diagnozo shizoidna osebnostna motnja z depresivno simptomatiko in anoreksijo. Na lestvici socialnega
18
funkcioniranja (t. i. GAF, lestvica ameriškega DSM diagnostičnega sistema za duševne motnje) sem ga
ocenil med 30 in 40 (to pomeni velike motnje na raznih področjih, kot so delo, družinski odnosi,
razpoloženje, npr. izogiba se socialnim stikom, osamljenost, delanezmožen), to je blizu meje, kjer bi se
lahko ponovno odprlo tudi vprašanje psihiatrične hospitalizacije, celo prisilne. Na četrti osi so
prevladovale trajne stresne okoliščine srednje, tretje stopnje težavnosti, npr. izguba stikov s prijatelji,
nezaposlenost, pomanjkanje finančnih sredstev, konfliktni odnos s starši. Ob pomanjkanju akutnih
stresorjev sem sklepal, da gre za zelo občutljivega in ranljivega človeka, s katerim bom moral delati v
rokavicah, če bo sploh prišel na pogovor z menoj. Velikokrat namreč v takih primerih kličejo mame, ki bi
rade, da se sin ali hči spremeni, ta pa ni pripravljen/a priti k terapevtu.
6
Kot psihoterapevt sem poudarjeno pozoren, kako pacienti definirajo cilj terapije in se ga poskušam kar
najbolj držati, hkrati pa ga utilizirati kot vzvod za terapevtsko spremembo (Možina, Štajduhar, Kačič in
Šugman Bohinc, 2010). To med drugim pomeni, da sem pozoren na njihovo motivacijo. Starša sta bila
jasna v svojem naročilu oz. cilju: želela sta moje mnenje, ali je sin bolan ali ne. Sebe sta videla kot
zdrava, Jožeta pa kot bolnega. Njunemu cilju sem kot rdeči niti sledil in okoli nje so se v terapevtskem
procesu začele plesti druge niti, tako da na koncu to vprašanje ni zvenelo več tako ostro, trdo, določujoče,
objektivistično, ampak se je zmehčalo in je ocena bolan – zdrav postala precej bolj odvisna od konteksta.
Tu torej lahko vidim, da smo v terapevtskem procesu skupaj s starši in Jožetom iz objektivistične logike
prešli v konstruktivistični svet, ki poudarja kontekstualizacijo simptomov, sindromov in bolezni. To se je
med drugim izrazilo na koncu terapije v spoznanju, da je Jože »poseben, ni zelo dobro prilagojen za
življenje v Sloveniji, kjer sta starša veliko bolj učinkovita, vendar pa se v Indiji veliko bolje znajde, kot bi
se starša.« Kratko povedano – v Indiji je Jože bolj zdrav kot Sloveniji, pri starših pa je obratno. Zlatá
vreden je bil tudi trenutek, ko smo se s starši skupaj nasmejali spoznanju, »da je oče težak primerek za
spreobrnjenje«. V takih trenutkih je izhodiščno vprašanje staršev izgubljalo tisto strupeno ost, ki ločuje,
kategorizira, popredmeti in polarizira, rdeča začetna nit pa se je z drugimi prepletla v nov, bolj prožen
vzorec.
Eno od pomembnih meril učinkovitosti terapije je, ali je glede na začetno stanje ob njenem zaključku pri
pacientih prisotna širša paleta občutkov, misli, dejanj, možnih izbir (Haken in Schiepek, 2006). Do tega je
vsekakor prišlo. Kot bi popustil nek magnet strahu in skrbi; namesto tega smo se s starši lahko celo
nasmejali. Jože pa se je v pogovoru razživel in pokazal svoje kvalitete. Lahko so si z manj dvojnimi
sporočili pokazali medsebojno naklonjenost (npr. trenutek, ki se me je zelo dotaknil, je bil, ko je Jože
rekel »čeprav smo se že dogovorili za odhod v Indijo, sem prišel na pogovor, ker staršema to veliko
pomeni«) in podporo za bolj svobodno ravnanje, manj zapleteno v destruktivne dvojne vezi.
Zame je bilo s starši in Jožetom nemogoče komunicirati brez številnih zahtevnih trenutkov, ko sem bil
negotov in zmeden. Če bi ravnal samo v skladu z medicinskim modelom (saj je to seveda tudi model, ki
vodi psihiatre), ki hkrati odraža tudi prevladujočo objektivistično epistemologijo, bi moral čim bolj
samozavestno, to pomeni s čim večjo gotovostjo, določiti diagnozo in čim bolj sugestibilno vanjo
6
Na tem mestu namerno nisem krenil v širše navajanje virov, ki govorijo o diagnostičnih kategorijah, v katere psihiatri uvrstijo
take ljudi iz t. i. »shizoidnega kroga«, in o metodah dela, ki so primerni za take paciente in njihove družine. Vseeno pa ne
morem ne omeniti enega od virov, iz katerega sem se veliko naučil in ki z veliko mero človečnosti in izjemno kvalitetno
stopnjo integracije psihiatričnega in psihoterapevtskega znanja govori o delu s pacienti, pri katerih odkrijemo t. i. shizoidni,
shizotipski in paranoidni vzorec. To je delo švicarskega psihiatra in psihoterapevta Jürga Willija Ekološka psihoterapija (Willi,
1999).
19
prepričati Jožeta in starše. V psihiatrični bolnici so Jožeta diagnosticirali kot sum na psihozo z depresijo
in anoreksijo in so predlagali antidepresive, majhne doze antipsihotikov in redne psihiatrične kontrole.
Vendar se Jože ni podredil psihiatričnemu nareku. Odklonil je diagnozo, zdravila in redne psihiatrične
kontrole. Kritiziral je psihologe in psihiatre, ker jih je doživel kot rigidne. Jezil se je na psihološke in
psihiatrične diagnostične postopke. Ko so ga hospitalizirali, se je lahko vedel normalno, tako da ga proti
njegovi volji niso mogli dolgo držati v bolnici, prostovoljno pa tudi ni hotel ostati. Bil je na nek način
podoben “Fifi pacientuali Batesonovemu pacientu, ki je „zmagal”. Spoznal je pravila psihiatrične
epistemologije, lahko se ji je prilagodil in se tudi znebil vpliva psihiatrov.
Obratno pa sta starša psihiatriji zaupala in sprejela ponujeni dualizem zdravja in bolezni z jasno
lokalizacijo onadva zdrava, Jože bolan. Zato sta tudi verjela, da je potrebno spraviti na zdravljenje
Jožeta in če se on noče zdraviti, se ne da nič napraviti. Vse moči sta usmerila v njegovo zdravljenje oz.
spremembo, ne v lastno.
Da bi v nadaljevanju lažje pogledali na odnose med starši in Jožetom iz vidika teorije dvojne vezi,
osvežimo njene značilnosti. Bateson (1978: 9-10) jih navaja šest:
1. Dvoje ali več oseb, od katerih lahko eno opredelimo kot "žrtev" (običajno je v situaciji dvojne vezi
udeležena mati, lahko v povezavi z drugimi družinskimi člani).
2. Ponavljajoče se izkustvo v doživljanju žrtve, tako da se ta navadi pričakovati strukturo dvojne vezi.
3. Primarna negativna prepoved v dveh možnih oblikah: a. "Ne delaj tega …, sicer te bom kaznoval-
a," ali b. "Če ne boš naredil-a tako…, te bom kaznoval-a." Predpostavljamo, da učni kontekst
temelji bolj na izogibanju kazni, kot pa na iskanju nagrade. Primeri kazni so lahko odtegnitev
ljubezni, izražanje sovraštva ali jeze, zapustitev abandonment kot izraz starševske skrajne
nemoči.
4. Sekundarna prepoved, ki je na bolj abstraktni ravni v protislovju s prvo, obenem pa jo, kakor prvo,
podkrepljujejo kazni ali pa preživetje ogrožajoči signali. Običajno sprejme otrok sekundarno
prepoved izraženo z neverbalnimi znaki, ki spremljajo verbalno sporočilo in ki lahko celo
zadevajo primarno prepoved (kot na primer: "Ne misli, da je to kazen," ali "Ne glej v meni
nekoga, ki te kaznuje.")
5. Terciarna negativna prepoved preprečuje žrtvi pobeg iz situacije (ali da bi jo razrešila z
reflektiranjem, komentiranjem), tudi s sredstvi, ki niso čisto negativna, kot so, denimo,
spremenljive, nedosledne obljube ljubezni ipd.
6. Potem, ko se je žrtev enkrat naučila zaznavati svoj svet skozi vzorce dvojne vezi, za ta namen niso
več potrebne vse njene sestavine in lahko katerikoli del te strukture pri žrtvi vzbudi paniko ali bes.
Vlogo nasprotujočih si prepovedi lahko prevzamejo celo halucinatorni glasovi.
Laing (1969: 127-128, cit. po Šugman Bohinc, 2000) z nekaj spremembami navaja Batesonov primer
situacije dvojne vezi, ko mati obišče sina, ki v bolnici okreva po živčnem zlomu. Ko gre sin proti njej,
a. mati razpre roki, da bi jo objel in/ali
b. da bi ga objela;
c. ko se ji sin približa, mati zaledeni in otrdi;
d. sin neodločno zastane;
e. mati reče: "Ali nočeš poljubiti svoje mamice?" in ko sin še kar omahljivo stoji,
f. mati reče: "Ampak, dragec, ne smeš se bati svojih čustev."
20
Sin odgovarja na obe materini sporočili, najprej na neverbalno povabilo k objemu in poljubu, nato na
neverbalno zavrnitev in prepoved. Znajde se v situaciji, iz katere ni rešitve, saj ne more komentirati tega,
kar zaznava, in odloči se odgovoriti na drugo neizrečeno sporočilo, za kar ga mati kaznuje s svojo
besedno izjavo, v kateri namiguje, da je sin ni poljubil, ker ga plašijo lastna čustva do nje, na primer to, da
je nima rad.
Tudi v odnosih med Jožetom in starši zlahka prepoznamo situacijo dvojne vezi, v kateri so se lahko
njihove interakcije z veliko trpljenja in bolečine stopnjevale celo do roba smrti. Oče je bil tako trmast, da
bi lahko izkrvavel do smrti. Jože (jabolko ne pade daleč od drevesa) bi se v svoji trmi lahko do konca
izstradal. V simetričnem stopnjevanju med očetom in sinom je mati stopila med njiju, poskušala odigrati
vlogo posrednice, odkriti srednjo pot. Vendar je navsezadnje tudi sama prispevala k “več istega”. V imenu
dobrega in z dobrimi nameni sta se očetovo in sinovo telo približala robu smrti. Starši so bili polni dobrih
želja za zdravje svojega sina in so pri tem žrtvovali sami sebe, odrekli so se svoji individuaciji. Jože je bil
prav tako poln idej, kako bi staršem pomagal, jih prevzgojil. Seveda jih ni hotel prizadeti, ampak jih je
poskusil odrešiti, razsvetliti, ker ju je imel za duhovno slepa.
Kljub skrajnosti, do katere so se zapletli v svojih vlogah, pa sem prav v globokem eksistencialnem
trpljenju med njimi videl in začutil medsebojno naklonjenost in ljubezen, ki se je npr. med drugim v bolj
neposredni obliki pokazala, ko je Jože prišel na pogovor, ker staršema to veliko pomeni. V petdesetih
letih prejšnjega stoletja so nekateri psihoterapevti, ki so se ukvarjali z družinami, kjer je eden od članov
dobil diagnozo shizofrenija, zagledali glavnega krivca v materi in so jo poimenovali “shizofrenogena
mati” (sledeč Friedi Fromm - Reichman, ki je ta pojem uvedla). Leta 1958 je Harold F. Searles (v Berger,
1978) opozoril, da so taki psihoterapevti zašli na stranpot in da lahko sam med takimi materami in otroki
najde pristno ljubezen. V situaciji dvojne vezi “[…] se otrok ujame v odnos do matere preko svoje
ambivalence, v kateri pa so tudi pristne sestavine, kot samota, predanost in lojalnost. Mati je v tem odnosu
na tragičen način zlita in je prav tako kot otrok ‘žrtev’ dvojne vezi” (Searles, cit. po Berger, 1978: xvi). V
šestdesetih letih se je psihoterapevtski »main stream« distanciral od hipoteze o shiozofrenogeni materi oz.
starših.
Med Jožetom in staršema sem na eni ravni videl zlitost. Čeprav se je fizično po eni strani oddaljil od
staršev v njihov vikend, so bili preko ambivalence čustveno prepleteni v odnosu pretirane odvisnosti.
Vsak od njih se je na svoj način zataknil v procesu individuacije. Vrteli so se v začaranem krogu. Vendar
ne brez pristnih sestavin samote, predanosti in lojalnosti, kot pravi Searles.
Pokazali pa so tudi veliko drugih virov in sposobnosti. Npr. oče je pokazal veliko sposobnosti pri
adaptaciji stanovanja, mama je bila odgovorna za „stike z javnostjo” kot nek posrednik med sprtima
stranema, Jože pa me je presenetil s svojo duhovno držo in kot svojevrsten mislec in sogovornik. Lahko bi
bil učitelj, saj je vedel veliko o psihologiji, psihiatriji, psihoterapiji in duhovnosti. Med pogovorom z njim
me je tudi prešinilo, da bi lahko tudi nastopil s predavanjem na kakšnem psihiatričnem,
psihoterapevtskem kongresu ali na srečanjih mistikov. Bil je zanimiva kombinacija mistika in
shizofrenika, če se metaforično poigram z Batesonovimi besedami. Če je bil miselno na ravni filozofa, pa
je bil čustveno otroško naiven, nedolžen, naraven, iskren in istočasno finančno nesamostojen in odvisen,
prepojen z željo, da bi pomagal staršem oz. jih prevzgojil, kot je sam poimenoval svoj “projekt”.
V naših interakcijah lahko zagledam, zaslišim in začutim znake nove epistemologije. Doživeli smo
trenutke odprtosti, kjer nismo vedeli, kaj se bo zgodilo, ampak smo se prepustili. Tudi zato, ker smo bili
vsak na svoj način nemočni: jaz, ko v določenem trenutku nisem vedel, kako pomagati, oni, ker so s
21
svojimi poskusi reševanja zabredli v “več istega”. Doživeli smo mešanico prijetnega in srhljivega
pričakovanja novosti in pripravljenost za zmedo in presenečenje. Odkrivali smo pot med hojo:
Metafora, ki nas vodi, je, da pot obstaja samo med hojo. Najprej se moramo soočiti z dejstvom, da naša
kultura nima temelja« (Varela, Thompson in Rosch, 1991: 241). »Spoznanje, da ne stojimo na trdni
podlagi, da se stvari neprestano, iz trenutka v trenutek porajajo in odhajajo, ne da bi jih lahko pripeli na
stabilno objektivno ali subjektivno podlago, vpliva na naše življenje in bivanje. Znotraj tega
eksistencialnega okvirja spoznavamo in smo brez trdne podlage ne le v smislu razumevanja, ampak tudi v
smislu udejanjanja: človeško življenje ali eksistenca se spremeni v vprašanje, dvom in negotovost” (prav
tam: 243).
Ali v zmedo, bi še dodal. Ko v vsakdanjem življenju ali pri delu s pacienti doživim negotovost in zmedo,
to še vedno sem in tja doživim kot slabo, kot znak slabosti, nesposobnosti, nekompetentnosti,
pomanjkanja znanja. V takih zahtevnih trenutkih bi se rad nečesa oprijel, prebudi se “hlastajoči um”. “Ko
se soočimo z odkritjem, da nimamo trdne podlage, kljub temu še naprej grabimo po neki opori, ker naš
globoko vsajeni refleks grabljenja še ni popustil” (prav tam: 237). Zato mi večkrat šele naknadno uspe
reflektirati o takih trenutkih negotovosti in jih preokviriti v pozitivno. Šele naknadno lahko odkrijem
njihovo dragocenost. Da, tudi v primeru Jožeta in staršev jih zdaj lažje priznam, lažje odkrito govorim o
njih. Tudi zato, ker upoštevanje negotovosti ne pomeni konca znanosti, ampak porajanje nove znanosti, ki
vključuje negotovost in zmedo kot legitimna dela znanstvenega postopka.
Paradoksna komunikacija, ki se poraja med skupno hojo psihoterapevta s pacientom
Poglejmo si iz vidika negotovosti, kako je bilo v opisanem primeru s paradoksi, saj verjetno hitro padejo v
oči. V modernističnem obdobju sistemske psihoterapije so paradoksno intervenco razumeli v
objektivističnem smislu kot poseg, ki ga terapevt iz avtoritativne pozicije, torej iz pozicije gotovosti in
vednosti, izvede do pacienta, da bi mu pomagal rešiti njegov problem. Tudi v načinu govora o paradoksu,
npr. »terapevt uporabi paradoks«, se je kazala linijska, objektivistična epistemologija, kjer terapevt nekaj
naredi enosmerno iz pozicije moči. Podobno, kot mehanik uporabi izvijač, da nekaj pritrdi v motorju. V
postmodernem obdobju pa paradoksno intervencijo razumemo na konstruktivistični način kot dogodek, ki
ga med hojo ali v »skupnem gibanju« (angl. »moving along«, Stern, 2004), plesu soustvarjata terapevt in
pacient skupaj iz bolj enakopravne, sopotniške pozicije, kjer je pacient opolnomočen, terapevt pa precej
bolj skromen, saj lahko le sodeluje v komunikaciji, ničesar pa ne more s pacientom narediti, predvsem pa
ne popraviti. To zahteva tudi drugačen način govora o paradoksu, npr. terapevt in pacient sta soustvarila
paradoks v medsebojni komunikaciji, med skupno hojo.
Paradoksi v vsakdanji komunikaciji in v psihoterapiji v meni že dolgo vzbujajo posebno zanimanje. Pri
terapevtskem delu z ljudmi se pogosto srečam s paradoksalno strukturo njihovega problema in večkrat
tudi z njihovimi paradoksnimi poskusi reševanja problema, ki ustvarjajo »več istega« (t. i. rešitve prvega
reda). Terapevt lahko pomaga pri reševanju problema tudi tako, da upošteva to paradoksalno strukturo in
jo celo ojača do absurda (npr. s predpisovanjem simptoma in drugimi paradoksnimi pristopi). Trenutek,
ko klienti doživijo absurdnost, je lahko trenutek spremembe, trenutek preskoka v nov vzorec mišljenja,
čustvovanja, vedenja in v nov odnosni vzorec, v vzorec rešitve (t. i. rešitve drugega reda) (Watzlawick,
Weakland in Fisch, 1974).
V opisanem primeru nisem izvedel paradoksne intervencije kot neki mogočni manipulator, močni
vsevedni terapevt, ki je točno vedel, kaj dela, ampak so se “paradoksirazvijali spontano med hojo skupaj
22
s starši in Jožetom. Porodili so se iz nemoči, ko sem si dovolil začutiti negotovost in zmedo. Vzniknili so
VMES, med nami, v odnosu s starši.
Če izostrim - iztrganje »paradoksa« iz odnosa med terapevtom in pacientom, je lahko svetoskrunsko
dejanje. Razmišljanje in govorjenje o paradoksu kot o neke vrste kladivu, ki ga terapevti lahko
uporabimo, da bi nekaj popravili pri pacientu, lahko pomeni neetično uničevanje svetosti medčloveškega
srečanja med terapevtom in pacientom. Seveda je lahko včasih to pragmatično učinkovito, vendar je
dobro, da se zavedamo, po kako etično spolzkem terenu hodimo, ko pademo v objektivistično predstavo o
paradoksu ali katerikoli drugi psihoterapevtski tehniki kot o nečem, kar lahko naš jaz vzame v roke in
nekaj stori drugemu. »Samo norci drvijo tja, kamor se angeli bojijo stopiti«, nas opozarja William Blake
(cit. po Bateson in Bateson, 1987: 1). Angeli se bojijo objektivizacije in kvantifikacije, ki lahko uniči
epistemologijo svetega (prav tam).
Ko so starši prišli na prvi pogovor in eno uro govorili o problemu in o zgodovini svojega trpljenja, se je
zgodilo nekaj, kar bi slikovito lahko poimenoval “vampirski efekt”. Starša sta mi s svojim
pripovedovanjem na nek način “pila kri”, postal sem utrujen, obupan in začel sem razmišljati, kako jima
lahko na vljuden način povem, da jima ne znam pomagati. Bil sem brez navdiha, nekako prazen in kot
zataknjena stara plošča se mi je vračala misel oz. vprašanje pa zakaj vendar ne pustita Jožeta v Indijo in
ga pri tem ne podpreta. Hkrati sem naučen, da kot psihoterapevt ne dajem nasvetov oz. se jim izogibam,
kolikor se le da. Bil sem v precepu, negotov. Mojo paraliziranost in negotovost pa sta starša izkoristila za
vse bolj intezivno ponavljanje svojega problema. Moja stiska je rasla, zdelo se mi je, da me vse bolj
porivata v kot. Iz rastoče frustracije in obupa je vzniknil impulz odločil sem se, da jima bom naravnost
povedal, naj pustita sinu, da odide v Indijo.
In ko sem čakal na droben premor v njuni intenzivni pripovedi in ravno zajel zrak, sem se, tik preden sem
to hotel reči, nenadoma spomnil na primer Miltona H. Ericksona. Pacientki, ki je trpela zaradi fobije pred
letenjem, je na prvem srečanju rekel, da ji bo lahko pomagal, če najprej obljubi, da bo naredila vse, kar bo
od nje zahteval „dobro ali slabo, najslabše ali najboljše” (Erickson, Rossi, 1979: 314). Implikacija ali
namig zame v tem primeru je bil,
7
da jo je Erickson implicitno vprašal: “Ali si pripravljena v terapiji trpeti
enako ali še bolj kot trpiš v življenju, da bi ozdravela?” Nenadoma sem dobil vzvod, ki bi ga lahko
ubesedil nekako takole: „Ali sta pripravljena, da bo rešitev, ki jo sicer itak imata pred nosom, za vaju
boleča? Ne bom vama povedal prej, dokler me ne prepričata, da sta to pripravljena vzeti nase.
Tako sem začel graditi napetost, vzdušje presenečenja, pričakovanja, s tem da sem jima napovedal šok. In
način, kot sem to naredil, je bil naraven, vsakdanji, saj se tolikokrat zgodi v vsakdanjem življenju. Nekdo
npr. reče: “Saj bi ti povedala, ampak se ti bojim povedat, ker bo to zate prevelik šok. Ja, bolje je, da ti ne
povem.In potem reče drugi: “Kaj pa je? Povej mi!” In potem ona reče: “Ne, ne, res ti ne morem
povedat...” In tako naprej, dokler končno ne pove.
Ko sem v terapiji čuječ (Černetič, 2005), prisoten v trenutku, ko z izostreno pozornostjo hodim po rezilu
britve, se mi besede in stavki porajajo sproti. Včasih se sredi stavka obrnem v drugo smer, kot sem mislil
na začetku stavka. Tako je bilo tudi, ko sem izrekel, da je “moje mnenje, da morata njegovo željo po
7
Seveda je imelo to vprašanje, ki ga je Erickson postavil mlajši ženski s fobijo pred letenjem, tudi seksualno konotacijo, čeprav
je bil takrat že starejši in paraliziran v invalidskem vozičku. S tem je namerno preverjal njeno motivacijo za terapijo, ki jo je
sicer pred tem ocenil za visoko. V trenutku stiske, ko sem se ob Jožetovih starših spomnil na ta primer, seveda te moško ženske
dimenzije ni bilo. Kot sem opisal zgoraj, je bilo zame sporočilo Ericksonovega primera, ki mi je pomagalo pri delu s starši,
drugačno.
23
Indiji resno upoštevati”. Mislil sem reči, da je moje mnenje, da naj izpolnita sinovo željo, pa sem
nenadoma izrekel blažje, bolj odprto. »Resno upoštevajta« bi namreč lahko pomenilo tudi resno razmislita
o sinovi želji in se ne odločita za podporo.
Ko danes, po mnogih letih, poskušam opisati ta ključni »trenutek srečanja« (Stern, 2004) med starši in
menoj, se zavedam, da je ta poskus v določenem smislu brezupen. Vedno bo ostala tančica skrivnosti nad
procesom, ki se je dogajal v meni, starših in med nami. Nikoli ne bom mogel ujeti v besede, v opis, kaj se
je točno ali zares dogajalo. In to niti ne bi bilo dobro, če hočem ohraniti svetost tega trenutka srečanja.
»Določena vrsta nekomunikacije je nujna, če hočemo ohraniti 'svetost'. Komunikacija ni zaželena, ne
zaradi strahu, ampak zato, ker bi spremenila naravo idej […]. V mnogih situacijah in v mnogih stvareh je
zavest nezaželena in je molk zlato« (Bateson in Bateson, 1987: 81).
Pa vendar se vedno znova vračam in poskušam ujeti neulovljivo. Zgoraj sem poudaril en vidik, kako sem
doživljal prvo uro srečanja s starši, svojo frustracijo, stisko. Vzporedno pa se je dogajalo še nekaj, kar bi
Emmanuel Lévinas poimenoval »pogled obličja« (v Kovač, 1996): »Namesto 'persone' ali 'maske', ki bi
pred menoj igrala to ali ono družbeno vlogo, zre vame obličje. Obličje je vedno golo, je ranljivo in
izpostavljeno moji moči. Toda v svoji krhkosti mi razodeva neskončno etično zapoved: 'Ne smeš me
ubiti!' Ob nemoči Drugega, ob njegovi stiski in trpljenju se v takšnem osebnem odnosu 'odstavim' od
svoje vloge in se 'postavim' na mesto Drugega. Ko sem torej v položaju Drugega, postanem njegov talec.
Drugi me preko osebnega odnosa res postavlja v določen etični red, toda ta 'ordinacija' je hkrati
posvečenje, saj me Drugi s svojim klicem in pogledom tudi usposablja za človeškost« (Kovač, 1996: 63).
Kot me je po eni strani srečanje s staršema frustriralo, tako me je po drugi strani njuno trpljenje
nagovorilo. Kot me je po eni strani skoraj jezilo in se oglašalo kot notranji glas – kaj, za vraga, ne dasta
raje sinu denarja za Indijo, kot pa da se zadolžujeta za adaptacijo stanovanja, v katerega ne bo nikoli
prišel, vsaj ne, dokler sta živa – sem po drugi strani (so)čutil njuno veliko stisko. Njuna velika
angažiranost za sina je bila nedvomna, prepričljiva. Na neki ravni sta bila preveč skrbna starša, verjetno
celo razvajajoča in hkrati zanemarjajoča do sebe. Videl in čutil sem, da gre zares, da se lahko v svojih
vlogah staršev in sina spravijo do roba smrti ali celo čez. Takrat me je bolj metalo sem in tja, kot me
danes, ko take dvojnosti oz. ambivalence lažje vzamem v zakup in jih nosim, ko se pri delu s pacienti
znajdem na robu tega, kar lahko še prenesem, z(a)držim (v smislu angleške besede »contain«).
Danes lažje vidim, da je bilo ključno, da sem z(a)držal frustracijo. Če položim Levinasov opis na naš
trenutek srečanja, lahko morda rečem, da je bila frustracija odsev tega, da sem se znašel v položaju
Drugega, staršev, da sem postal njun talec. In nisem ju ubil, čeprav sem začutil kaznovalne impulze, »da
bi jima pokazal.« Odstavilo me je iz vloge psihiatra oz. psihoterapevta, s svojim klicem in pogledom sta
mi starša omogočila učenje, usposabljanje za človeškost. Zvozili smo po rezilu britve in uzrli obličje drug
drugega.
Danes tudi lažje vidim, da v takih trenutkih srečanja duh (v Batesonovem smislu) deluje brez jaza. S
stalnim kroženjem med doživljanjem in konstruktivistično teorijo lahko terapevt kot praktik - znanstvenik
postopno oblikuje novo znanost, novo epistemologijo. Opogumljen s to novo znanostjo lahko »[…] z
discipliniranim, čuječim pristopom k doživljanju odkrije, da čeprav poteka stalna borba za ohranjanje
jaza, v neposrednem, navzočem, čuječem doživljanju (angl. »mindfull experience«, op. M. M.) jaza ni«
(Varela, Thompson in Rosch, 1991: 237).
24
Paradoksi so se nadaljevali z Jožetom (Prosim, pomagajte mi, da bom lahko pomagal Vašim staršem.) in
ponovno s starši (Imam slabo novico vajin sin ni dovolj bolan, da bi mu po psihiatrični plati lahko
preprečili pot v Indijo.) Slabše motivirane družinske člane (npr. če pride na pogovor žena in mi reče, da
mož sigurno ne bi prišel z njo ali če pridejo starši, ki zagotavljajo, da njihov sin ali hči nikakor noče priti
na pogovor) večkrat povabim na ta način, da jih prosim, da naj mi pomagajo, da bom lažje pomagal
njihovim bližnjim. Vendar me je pri Jožetu presenetilo, kako ključen je bil zanj v odnosu do staršev prav
ta vidik da bo pomagal staršema oz. prevzgojil starša iz njune duhovne neosveščenosti. Nehote sem
zadel žebljico na glavico.
Keeney (1983) v svojem kibernetskem modelu terapevtske spremembe, ki se mi je v praksi velikokrat
obnesel, predlaga, da terapevt pomaga pacientu, ki je ambivalenten, tako, da najprej reče JA. ODLOČI SE
ZA MOŽNOST 1 (npr. podprite sina, da gre v Indijo) in to argumentira z razlogi oz. pozitivnimi vidiki
odlčitve za možnost 1. Potem ko da prostor pacientu za njegov odziv, pa nadaljuje AMPAK MORDA PA
JE DOBRA TUDI ODLOČITEV ZA MOŽNOST 2 (npr. razumem vas, da ne morete podpreti sina, ker je
to za vas prehudo) in spet argumentira z razlogi oz. pozitivnimi vidiki za možnost 2. Pomembno je, da ne
reče JA za prvo in drugo možnost istočasno, ampak da ujame dober timing, kdaj ojača možnost izbire 1 in
kdaj možnost izbire 2, in preseneti pacienta, s čimer mu pomaga izstopiti iz običajnih vzorcev v kreativni
proces; ko pacient že misli, da se je terapevt opredelil za eno, ga terapevt preseneti in odpre še drugo
možnost (in morda še kakšno), nato pa pove zgodbo ali zgodbe, ki kot Rorschachov projektivni preizkus
omogočijo pacientu, da projecira vanje tisto, kar je zanj pomembno, da razširi svoje asociacijsko polje,
spodbudi svoj ustvarjalni proces, kar mu pomaga pri odločanju. Po intenzivnih trenutkih paradoksne
komunikacije sem po Keeneyevem modelu in po zgledu Miltona H. Ericksona (Erickson in Rossi, 1979)
staršema povedal nekaj svojih zgodb o potovanju po Indiji in o srečanju s starši Janeza Svetine, kar je
prineslo dobrodošlo omehčanje vzdušja.
Paradoksna komunikacija v okviru dvojne vezi
V sistemski psihoterapiji pogosto dajemo pacientom paradoksalne naloge, ki se istočasno nanašajo na dve
ravni dvojne vezi med družinskimi člani. Za mojstra terapevtskega paradoksa oz. terapevtske dvojne vezi
velja Milton H. Erickson. Razvil je določene oblike sugestije, ki ponujajo možnosti vedenja izven
pacientove običajne zavestne, namerne izbire in nadzora. Erickson (Erickson in Rossi, 1976) je pojasnil
temeljno značilnost terapevtske dvojne vezi, da na ravni metakomunikacije vedno poudarja pozitivni
dogovor, medtem ko ponuja možnosti, ki jih je mogoče odkloniti na ravni osnovnega sporočila, če se
pacientu ne zdijo primerne oziroma sprejemljive. Na primer, terapevt vpraša otroka, s katerim imajo starši
težave, ker noče zvečer v posteljo: "Bi šel raje spat ob osmih ali ob osmih in petnajst?" Ali pa vpraša
pacienta, ki ne zaupa v možnost rešitve problema: "V kolikšnem času bi radi rešili svoj problem, v enem
ali dveh mesecih?" Na ravni osnovnega sporočila se pacient lahko odloči za eno od obeh možnosti ali celo
obe odkloni, na ravni metakomunikacije pa se lahko oblikuje dogovor o tem, da bo otrok šel spat oziroma
da bo pacient rešil svoj problem (Šugman Bohinc, 2000).
Tudi Elkaim (2002) na osnovi Batesonove teorije dvojne vezi razlikuje dve ravni sporočil. Prvo raven
predstavljajo eksplicitne zahteve in ga imenuje »zunanji program«, drugega pa predstavljajo temeljna
prepričanja, ki so zasnovana na preteklih izkušnjah, in ga imenuje »videnje sveta«. Zunanji program je po
pravilu v nasprotju z videnjem sveta, hkrati pa odreja, kako zaznavamo sedanjost. Videnje sveta se
ohranja s tem, ko videnja sveta drugih članov družine vplivajo na naš zemljevid in se z njim prekrivajo
oziroma ga dopolnjujejo.
25
Poglejmo si zgovoren Elkaimov (prav tam: 53) opis terapije para s paradoksno komunikacijo:
Terapevtka (ženi): Kaj želite od svojega moža?
Žena: Da pokaže malo čustev. Da z menoj preživi eno uro na teden. Da neha sedeti, kot da bi bil vkopan.
Terapevtka (možu): In kaj vi želite od svoje žene?
Mož: Da ceni to, kar počnem..., da pokaže malo nežnosti.
Terapevtka: Lahko to pojasnite?
Mož: Želim, da preneha s konflikti vsakič, ko nekaj rečem. Želel bi, da neha s pritoževanjem. To me jezi.
Ona me sistematično uničuje: želim si, da preneha s tem in da postane konstruktivna.
(Na tej točki terapevtka naredi pavzo in gre v prostor izza enosmernega ogledala. Po posvetu s
supervizorjem se vrne.)
Terapevtka: Od vaju bom zahtevala, da naredita nekaj, kar ne bo nujno delovalo. Moji kolegi v sosednjem
prostoru pravijo, da ne bo.
(možu) Vaša žena želi, da preživite eno uro na teden z njo. Od vas pričakujem, da sedite zraven nje pol
ure dvakrat na teden, ko ste brez obveznosti in ste lahko pozorni nanjo. Od vas pričakujem, da boste čas,
ki ga boste posvečali njej, oddvojili od tega, kar bom zahtevala od nje.
(ženi) Vaša naloga je, da mu poveste, da ne želite tega, kar sem mu rekla. Da zaradi tega, ker sem jaz
rekla, naj to naredi, še ne pomeni, da morate to tudi sprejeti.
Mož: Tukaj obstaja očitno protislovje.
Terapevtka (ženi): Potrebno bi bilo, da ga zavrnete, ker on tega ne naredi zato, ker to vi potrebujete. On
bo to naredil samo zato, ker sem mu jaz tako rekla... A kar zadeva vas, pokažite mu malo nežnosti.
Žena: Ampak on me zavrača.
Terapevtka (možu): Ko je do vas nežna, pazite, da se vas to ne dotakne.
Žena: On je že takšen!
Terapevtka je naloge oblikovala tako, da sta oba počela to, kar sta že počela, in ju s tem osvobodila
dvojnih vezi. V kontekstu danih nalog sta oba doživela obe ravni dvojne vezi v sebi in pri tem nista več
videla drug drugega kot nasprotnika. Ta vloga se je prenesla na terapevtko, ki je dala tako »neumno«
domačo nalogo.
Po Elkaimu (prav tam) se recipročna dvojna vez ne oblikuje le med pari oziroma med posameznimi člani
družine, ampak tudi na določeni ravni terapevtskega sistema – torej med terapevtom in ljudmi, s katerimi
dela. Lahko se zgodi, da se pravila družine ujemajo z enim delom terapevtovega videnja sveta (četudi
njegova pravila niso popolnoma enaka kot pravila družine), kar ima za posledico, da je pomoč neuspešna,
čeprav istočasno obstaja privid pomagajočega odnosa. V mnogih primerih je iskanje pomoči povezano z
implicitnimi zahtevami para ali družine, ki strogo omejujejo terapevtovo možnost za interveniranje. Ne
glede na to, ali govorimo o posamezniku, paru ali družini, pogosto upajo, da se bodo rešili simptomov
brez spremembe pravil, ki so vzrok za simptome in ki jih ohranjajo. Terapevt je tako soočen z dvema
nasprotujočima si zahtevama. Dobra intervencija pri sistemski terapiji je, da pacientu rečemo, naj se nič
ne spremenijo. S tem pošljemo dve sporočili. Na ravni vsebine: »Ne se spremeniti«, hkrati pa je to
sporočilo povezano s terapevtskim odnosom, ki nosi v sebi implicitno sporočilo za pacienta. Ta na
terapijo namreč prihaja prav za to, da bi se spremenil. Terapevtski odnos je tako odgovor na eni, izrečena
vsebina pa na drugi ravni. Sam bi tu dodal, da je vse to učinkovito le, če sta terapevt in pacient dovolj
dobro uglašena, če se ujameta v skupnem ritmu, v plesnem koraku medsebojne komunikacije.
Zanimivo je, kako je mati že v prvem pogovoru po telefonu pokazala (seveda nezavedno) svojo spretnost
v komunikaciji dvojne vezi. Po eni strani je klicala, da bi ji pomagal, istočasno pa se je opravičevala za
26
svoj jok in za to, da mi jemlje moj dragoceni čas. S kancem humorja sem ji vrnil dvojno sporočilo: ne
potrebujem, da skrbite zame, hkrati pa nisem skril pred njo (in pred sabo) svoje šibkosti, da se dejansko
celo življenje dajem s preobremenjevanjem samega sebe z delom.
Podobno, kot opisuje Elkaim, sem zaplesal s staršema na ravni primarne negativne prepovedi »Ne hodi v
Indijo, ker te ne bova več podpirala. Znajdi se potem sam, kot hočeš (to je implicitna kazen)!« tako, da
sem jima najprej rekel, da BI JIMA MORDA POVEDAL, KAJ JE REŠITEV, AMPAK NE BOM. Prav to
ju je presenetilo, povečalo njuno zanimanje in motivacijo, da ob meni doživita premik iz začaranega
kroga. Če bi jima že takoj na začetku zaradi svoje frustracije s primesjo očitka naložil, kaj naj naredita
(podpreta sina), bi samo še povečal njune odpore.
Nato sem rekel, da je moje mnenje, da naj RESNO UPOŠTEVATA SINOVO ŽELJO PO POTOVANJU
V INDIJO. To sem večkrat ponavljal s posebnim poudarkom v glasu, vendar sem takoj nato negiral SAJ
VEM, DA JE TO ZA VAJU PRETEŽKO, ali sem se opravičeval – OPROSTITA, DA SPLOH TO
OMENJAM ali POPOLNOMA RAZUMEM, ČE SE NE BOSTA ODLOČILA ZA TO, z implikacijo, da
je itak NEMOGOČE, da bi izpeljala, da naj ostaneta ista. Skratka, stalno sem preklapljal med spremenita
se ne se spremenit. Pomembno se mi zdi, da tega nisem počel kot tehnike, ampak sem bil v toku, skupaj
smo plesali. Bilo je napeto, zanimivo skupno gibanje, kot bi rekel Stern (2004).
Na ravni sekundarne prepovedi sem staršema večkrat zagotovil, da vidim, da želita sinu samo pomagat, da
mu izkazujeta ljubezen (npr. z adaptacijo stanovanja) in s tem implicitno sporočal, da si ne mislim, da ga
kaznujeta, ko postavljata finančno podporo za potovanje v Indijo pod vprašaj. Na ravni terciarne
negativne prepovedi pa je bilo jasno, da se sin brez njune finančne podpore ne more umakniti iz situacije,
v kateri prihaja do stopnjevanja.
Epilog o negotovosti v srečanju z mistikom, shizofrenikom ali pesnikom
Zgoraj sem citiral Batesona, ki nas opozarja, da se lahko v srečanjih z mistikom, shizofrenikom ali
pesnikom bolj ozavestimo kompleksnosti medčloveške komunikacije, ki je seveda izjemno kompleksna
tudi v vseh naših interakcijah, vendar se tega manj zavedamo. V delu s »primeri«, v katerih psihiatri
prepoznajo ti. hude in dolgotrajne »shizo« motnje (npr. shizofrenija, shizoidna osebnostna motnja) se bolj
pogosto srečamo z robovi našega spoznanja, z lastno negotovostjo. Prav zato pa se lahko v pogovorih z
njimi in o njih utelešajo nove epistemologije, novi svetovi z novim tipom terapevta:
»Iz tega se lahko razvije nov tip terapevta oseba z večjo odgovornostjo in celo večjimi darovi, kajti ni se
lahko naučiti nove naravnanosti brez priročnih in izdelanih kategorij […]. Pacient se mora zavestno
osvoboditi terapevtovega nezavednega vsiljevanja teorije […]. Potem terapevt lahko čaka na
nepričakovano in ne sortira tega, kar se zgodi, v kategorije […]. Pravi mojster odgovori na enkratnost
[…]. Novi terapevt se morda ne bo imenoval psiholog ali psihoterapevt […]. Potrebujemo nove pojme in
nov pristop. Če hočemo, da nam bo uspelo, bomo morali odkriti nove metode in priti do novih uvidov«
(Buber, 1988, v Barnes, 1998).
Na koncu si postavljam še vprašanje, ali sem Jožeta precenil. Sem pretiraval, ko sem hvalil njegovo
duhovno držo, doslednost, ko sem mu rekel, da so taki možje v Indiji upravičeno sveti? Sem mu s tem
škodil, ko sem morda pomagal k njegovi nerealni samopodobi? Bi ga moral v skladu z ustaljenimi
psihiatričnimi postopki spodbujati k rednim psihiatričnim kontrolam in jemanju zdravil? Saj je vendar iz
27
psihiatričnega vidika diagnostična ocena kazala na hudo in dolgotrajno duševno motnjo. Bi moral staršem
povedati, da gre za shizoidno osebnostno motnjo z depresijo in anoreksijo? Sem napravil vitium artis?
Naj ostane to vprašanje odprto. Naj se članek zaključi z vprašanji, ki nas lahko spet povabijo v negotovost
in s tem v novo učenje. Zgornji primer s teoretičnimi razlagami razumem kot metaforo, kot zgodbo, kot
resničnost ne kot stvarnost, kot resničnost, od katere se lahko vračam k neslutenim širinam dejanskosti
8
.
Primer kaže na negotovost, za katero pravi Bateson, da je dokaj običajna, ko se srečamo z mistikom,
shizofrenikom ali pesnikom. Metaforično rečeno, torej ne v smislu psihiatričnih kategorij, je bil Jože
mešanica mistika in shizofrenika. Ali je možen pravilen odgovor pri srečanju s takim človekom in
njegovimi bližnjimi? Je v takem primeru možno ravnanje točno po pravilih, algoritmih stroke, bodisi
psihiatrične ali psihoterapevtske? Ali pa lahko kot strokovnjaki pridemo v stik z mejami lastnih strok in
stopimo na čistino, tvegamo odprtost, negotovost in raziskujemo? In se premikamo h gotovosti v
negotovost, k svetovom, ki jih še ne poznamo? In pri tem tudi sami kot ljudje postajamo drugačni, bolj
prebujeni?
Literatura
Anderson, H., Goolishian, H.A. (1988). Human systems as linguistic systems: Preliminary and evolving ideas about the
implications for clinical theory. Family Process, 27 (4), 371-393.
Barnes, G. (1993). Justice, Love and Wisdom: Linking Psychotherapy to Second-Order Cybernetics. Zagreb: Medicinska
naklada.
Barnes, G. (1998). Buber on a New Therapist Evolving. Colloquy on Cybernetics of Psychotherapy. Stocholm: Inform lab.
Bateson, G. (1972). Steps to an Ecology of Mind: Collected Essays in Anthropology, Psychiatry, Evolution, and Epistemology.
San Francisco: Chandler.
Bateson, G. (1979). Mind and Nature: A Necessary Unity. New York: Bantam Books.
Bateson, G. (1978). The Birth of Matrix or Double Bind and Epistemology. V Berger, M. M. (ed.). Beyond the Double Bind.
New York: Brunner Mazel: 39-64.
Bateson, G. (1997). Epistemology of Organization. Inaugural Eric Berne Lecture in Social Psychotherapy, Southeast Institute,
March 1977. Transactional Analysis Journal, 27, 2: 138-145.
Bateson, M. C. (1984). Our Own Metaphor. V Bateson, M. C. With a Daughter's Eye: A Memoir of Margaret Mead and
Gregory Bateson. New York: Harper Collins Publishers: 175-190.
Bateson, G., Bateson, M. C. (1987). Angels Fear. New York: MacMillan.
Berger, M. M. (1978). Introduction. V Berger, M. M. (ur.). Beyond the Double Bind. New York: Brunner Mazel: xi xviii.
Cecchin, G. (1987). Hypothesizing, circularity, and neutrality revisited: An invitation to curiosity. Family Process, 26 (4), 405-
413.
Černetič, M. (2005). Biti tukaj in zdaj: čuječnost, njena uporabnost in mehanizmi delovanja. Psihološka obzorja, 14, 2: 73-92.
Černigoj, M. (2002). Struktura in dinamika socialne resničnosti z vidika odnosa med posameznikom in socialnim okoljem.
Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Elkaim, M. (2002). Ako me voliš, nemoj me voleti. Novi Sad: Prometej.
Epstein, E. (1996). The Narrative Turn: Postmoderne Theorie und systemische Therapie, V: Von Schlippe A, Kriz J (Hg.):
Kontexte für Veranderung. Systemische Perspektiven in Theorie und Praxis. Universität Osnabrück: Forschungsbericht aus
dem Fachbereich Psychologie.
Erickson, M. H., Rossi, E. L., Rossi, S. I. (1976). Hypnotic Realities: The Inductions of Clinical Hypnosis and Forms of
Indirect Suggestion. New York: Irvington.
Erickson, M. H , Rossi, E. L. (1979). Hypnotherapy: An Exploratory Casebook. New York: Irvington.
Erickson, M. H., Rossi, E. L. (1989). The February Man. Evolving consciousness and identity in hypnotherapy. New York:
Brunner/Mazel.
Estes, C. P. (1997). Vrtnar duše. Nova Gorica: Eno.
8
Pojme resničnost, stvarnost in dejanskost uporabljam po Černigoju (2002: 90): stvarnost je področje vsega, kar
predpostavljeno obstaja samo po sebi, neodvisno od človeške oziroma sploh katerekoli zavesti; dejanskost je področje vsega,
kar obstaja na ravni neposrednega doživljanja tu in zdaj; resničnost je področje simbolnih konstrukcij, ki predstavljajo opise in
razlage dejanskosti in jim pripisujemo stvaren obstoj.
28
Foerster, H. von (1990). Understanding Understanding. Methodologia (Thought Language Models). IV, 7: 7-22.
Foerster, H. von (1991). Through the Eyes of the Other. V F. Steier (Ur.), Research and Reflexivity (str. 63-75). London: Sage
Publications.
Foerster, H. von (2009). Etika in kibernetika drugega reda. Kairos- Slovenska revija za psihoterapijo, letn. 3, št. 1/2: 11-18.
Gurman, A. S., Jacobson, N. S. (ur.) (2002). Clinical Handbook of Couples Therapy 3rd Ed. New York: The Guilford Press.
Haken, H., Schiepek, G. (2006). Synergetik in der Psychologie. Selbstorganisation verstehen und gestalten. Göttingen: Hogrefe.
Keeney, B. P. (1983). Aesthetics of Change. New York: The Guilford Press.
Kordeš, U. (2004). Od resnice k zaupanju. Ljubljana: Studia humanitatis.
Kordeš, U. (2005). Znanost s stališča udeleženosti. Čas. krit. znan., letn. 33, št. 221: 206-221.
Kovač, E. (1996). Oseba v sodobni personalistični filozofiji. V Toplak, L. (ur.). Profesionalna etika pri delu z ljudmi: zbornik.
Maribor: Univerza in Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno: 57-66.
Lipset, D. (1980). Gregory Bateson - The Legacy of the Scientist. Engle-wood Cliffs, N. J.: Prentice-Hall Inc.
Maturana, H.M., Varela, F.J. (1998). Drevo spoznanja. Ljubljana: SH Zavod za založniško dejavnost.
Možina, M. (1993). School of Psychotherapy Cybernetics introduces itself: Effective organization of effective psychotherapy.
Psychiatria Danubina; 5: 63-68.
Možina, M. (1998). Psychiatrist's epistemological confusion. V: Detela, A., Kordeš, U., Ule, A. Zbornik konference Kognitivna
znanost. Ljubljana: Inštitut Jožef Štefan: 74-80.
Možina, M. (2009). Etika udeleženosti: problem ni, kdo ima prav ali kaj je res, problem je zaupanje. Kairos Slovenska revija
za psihoterapijo, letnik 3, št. 3-4: 115-149.
Možina, M., Kobal, L. (2005). Razvijanje stališča udeleženosti v psihoterapiji. Časopis za kritiko znanosti 33; 221: 195-205.
Možina, M., Kordeš, U. (1998). Obiranje sadov z drevesa spoznanja. (spremna beseda) V: Maturana, H. M., Varela, F. J.
Drevo spoznanja. Ljubljana: SH Zavod za založniško dejavnost: 219-248.
Možina, M, Stritih, B. (1998). How to help children and adolescents with psychosocial problems? V: Dyck, R. G., Mulej, M.,
(ur.). Self-transformation of the forgotten four-fifths. Dubuque: Kendall/Hunt Publishing Company.
Možina, M., Šugman Bohinc, L. (2004). Sistemska psihoterapija hudih in ponavljajočih se duševnih motenj. V: Avberšek, S.,
Možina, M., Štajduhar, D., Kačič, M., Šugman Bohinc, L. (2010). Sistemska psihoterapija. V Žvelc, M., Možina, M., Bohak, J.
Psihoterapija. Ljubljana: IPSA. v tisku.
Švab, V. (ur.). Psihosocialna rehabilitacija. Ljubljana: ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje: 110-117.
Schiepek, G., Ludwig-Becker, F., Helde, A., Jagdfeld, F., Petzold, E.R., Kröger, F. (2005). Sinergetika za prakso. V: Bohak, J.,
Možina, M. (ur.). Četrti študijski dnevi Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, 3. in 4. junij 2005, Rogla. Sodobni tokovi v
psihoterapiji : od patogeneze k salutogenezi : [zbornik prispevkov]. Maribor: Slovenska krovna zveza za psihoterapijo: 25-33.
Rossi, E. L. (ed.) (1980). The Nature of Hypnosis and Suggestion by Milton H. Erickson. The Collected Papers of Milton H.
Erickson on Hypnosis. Volume 1. New York: Irvington.
Rossi, E. L. (ed.) (1980a). Hypnotic Alteration of Sensory, Perceptual and Psychophysiological Processes by Milton H.
Erickson. The Collected Papers of Milton H. Erickson on Hypnosis. Volume 2. New York: Irvington.
Rossi, E. L. (ed.) (1980b). Hypnotic Investigation of Psychodynamic Processes by Milton H. Erickson. The Collected Papers of
Milton H. Erickson on Hypnosis. Volume 3. New York: Irvington.
Rossi, E. L. (ed.) (1980c). Innovative Hypnotherapy by Milton H. Erickson. The Collected Papers of Milton H. Erickson on
Hypnosis. Volume 4. New York: Irvington.
Schlippe, A. v., Schweitzer, J. (2003). Lehrbuch der systemischen Therapie und Beratung. Göttingen: Vandenhoeck &
Ruprecht.
Skynner, R., Cleese, J. (1993). Life and How to Survive It. London: Mandarin.
Stern, D. N. (2004). The present moment in psychotherapy and everyday life. W.W. Norton & Company: New York, London.
Šugman Bohinc, L. (1997). Epistemologija socialnega dela. Socialno delo 36(4): 289-308.
Šugman Bohinc, L. (2000). Kibernetika konverzacije o spreminjanju razumevanja sebe in drugega skozi razgovor.
Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.
Varela, F. J., Thompson, E., Rosch, E. (1992). The Embodied Mind. London: MIT Press.
Watzlawick, P., Weakland, J., Fisch, R. (1974). Change: Principles of problem formation and problem resolution. New York:
Norton.
Willi, J. (1999). Ecological Psychotherapy. Bern: Hogrefe & Huber Publishers.
Whitaker, C. A. (1978). Co-therapy of Chronic Schizophrenia. V Berger, M. M. (ur.). Beyond the Double Bind. New York:
Brunner Mazel: 155-176.
... Bateson je veliko pozornosti namenil tudi epistemološkemu proučevanju psihiatrije (Ruesch in Bateson, 1951) in shizofrenije, v zvezi s katero mu je uspelo oblikovati »teorijo dvojne vezi« (Bateson, 1972(Bateson, , 2019Berger, 1978;Možina, 2010), ki je zaradi svoje epistemološke inovativnosti še danes slabo razumljena. V svojem komentarju k ponatisu osebne izpovedi o okrevanju iz psihoze Johna Thomasa Percevala (1803-1876) je poudaril, da lahko slušne halucinacije razumemo kot del izkušnje dvojne vezi in da imajo zato samozdraviteljski potencial, ker so oblika modrosti telesa in uma, kar se je v procesu Percevalovega okrevanja tudi potrdilo: »Eno je razumeti simptom (v našem primeru glasove, op. ...
... Sam si v tej smeri na področju duševnega zdravja skupaj s sodelavci prizadevam že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja v okviru raznih raziskovalnih in kliničnih projektov, ki smo jih poimenovali »kibernetika psihoterapije«(Možina, 1993;Možina, 1994;Barnes, 1994Barnes, , 2002Možina in Barnes, 2019;Stritih, Možina in Tajnšek, 1993;Šugman Bohinc, 1998Šugman Bohinc, , 2000Šugman Bohinc, , 2003Šugman Bohinc, , 2005a, razvijanje »znanosti o kompleksnosti« ter »stališča in etike udeleženosti«(Možina, 2004(Možina, , 2009aMožina in Kordeš, 1998;Jeriček, 2005; Kordeš, 2005ab;Možina in Kobal, 2005; Možina in Kordeš, 2005;Šugman Bohinc, 2005b), »konstruktivistične epistemologije«(Možina, 1991(Možina, , 2010Kordeš, 2004;Štajduhar, 2010 Štajduhar, : Šugman Bohinc, 2010, »sistemskega pristopa« in »sinergetike« v psihoterapiji, socialnem in pedagoškem delu(Možina in Šugman Bohinc, 2004;Možina, 2009bMožina, , 2013Možina, , 2020Možina, Štajduhar, Kačič in Šugman Bohinc, 2011;, »epistemološke odgovornosti«(Miškulin, 2017), »fenomenološke naravnanosti«(Černigoj, 2005), »nevrofenomenologije«(Možina in Kordeš, 2005;Kordeš, 2010) in »bivanjske znanosti«(Černigoj, 2007). ...
... Če se odločimo za da, pa stopimo na pot, ki je nepredvidljiva, negotova, kjer lahko v najboljšem primeru razvijamo »gotovost v negotovost« (Možina, 2010) in »radovednost o svetu, katerega del smo. Nagrada za takšno delo ni moč, pač pa lepota.« ...
Article
Full-text available
Ta pregledni članek se osredotoča na razpravo, ki se vedno znova pojavlja že od antike: Je slišanje glasov (medicinsko »slušna besedna halucinacija (SBH)«) simptom duševne motnje ali dragocen vir? Je ustrezen odgovor družbenega okolja na slišalce glasov utišanje glasov z zdravili ali sprejemanje in njihova uporaba za okrevanje? V članku se tej razpravi pridružujem z vidika kibernetske oziroma konstruktivistične epistemologije, kot jo je definiral Gregory Bateson (1904-1980). Po kratkem povzetku zgodovine slišanja glasov so opisane epistemološke težave z definicijo SBH. Potem ko s pomočjo nevroznanstvenih odkritij in epidemioloških podatkov utemeljim, da smo potencialni slišalci glasov prav vsi, nadaljujem z bolj podrobnim prikazom nevrofenomenološkega projekta, ki bi lahko povezal prvo-in tretjeosebno raziskovanje halucinacij. Dodatno ga pojasnim s prikazom možnosti za sobivanje objektivistično nomotetične, hermenevtično konstruktivistične in transformativne epistemologije. Zaključujem z utemeljitvijo, kako je to sožitje lahko koristno za raziskovanje halucinacij in bolj osveščeno odzivanje na slišalce glasov, pa tudi širše za razvoj znanosti in korekcijo patologij epistemologije, ki ogrožajo nas same, bližnje, družbo in celotno ekologijo našega planeta. Ključne besede: slušna besedna halucinacija, slišanje glasov, epistemologija, kibernetika, konstruktivizem, nevrofenomenologija, hermenevtika, resničnost, duševno zdravje
... Bateson paid a lot of attention to the epistemological study of psychiatry (Ruesch & Bateson, 1951) and schizophrenia in connection with which he developed the »double bind theory« (Bateson, 1972(Bateson, , 2019Berger, 1978;Možina, 2010) which is poorly understood even today because of its epistemological innovation. In his commentary to the new edition of John Thomas Perceval's (1803-1876) personal story about recovery from psychosis he pointed out that auditory hallucinations could be understood as part of the double bind experience and that they have self-healing potential, because they are a form of body and mind wisdom, which was confirmed in Perceval's process of recovery: »It is one thing to see the symptom (in our case voices, remark by M. M.) as part of a defense mechanism; it is quite another to conceive that the body or the mind contains, in some form, such wisdom that it can create that attack upon itself that will lead to a later resolution of the pathology.« ...
... If we decide for 'yes', then we step out onto a road, which is unpredictable, and uncertain, where in the best case we could develop »certainty into uncertainty« (Možina, 2010) and »curiosity about the world of which we are part. The rewards of such work are not power, but beauty.« ...
... My endeavours in this direction in the area of mental health together with co-workers have been ongoing since the early 1990's in the context of different research and clinical projects, that were variously called »psychotherapy cybernetics«(Možina, 1993;Možina, 1994;Barnes, 1994Barnes, , 2002Možina & Barnes, 2019;Stritih, Možina & Tajnšek, 1993;Šugman Bohinc, 1998Šugman Bohinc, , 2000Šugman Bohinc, , 2003Šugman Bohinc, , 2005a, the development of »the science of complexity« and »participatory ethics«(Možina, 2004(Možina, , 2009aMožina & Kordeš, 1998;Jeriček, 2005; Kordeš, 2005ab;Možina & Kobal, 2005; Možina & Kordeš, 2005;Šugman Bohinc, 2005b), »constructivist epistemology«(Možina, 1991(Možina, , 2010Kordeš, 2004;Štajduhar, 2010 Štajduhar, : Šugman Bohinc, 2010, »a systemic approach« and »synergetics« in psychotherapy, social and pedagogic work(Možina & Šugman Bohinc, 2004;Možina, 2009bMožina, , 2013Možina, , 2020Možina, Štajduhar, Kačič & Šugman Bohinc, 2011;, »epistemic responsibility«(Miškulin, 2017), »a phenomenological approach«(Černigoj, 2005), »neurophenomenology«(Možina & Kordeš, 2005;Kordeš, 2010) and »existential science«(Černigoj, 2007). ...
Article
Full-text available
This review article focuses on the debate which is once again resurfacing in western culture : is hearing voices (»auditory verbal hallucinations« (AVH) in psychiatric vocabulary) a symptom of mental disorder or valuable resource? What is the appropriate reaction to voice hearers and their social context: endeavours to silence the voices with medication or acceptance and their utilization for recovery? The author is contributing to this debate from the viewpoint of cybernetic or constructivist epistemology as it was defined by Gregory Bateson (1904-1980). After a short summary of the history of voice hearing the epistemological problems with the definition of AVH are presented. With neuroscientific discoveries and epidemiological data it is shown that we are all potential voice hearers. Then the neurophenomenological project is presented in a more detailed way, which could connect first-and third-person research of AVHs. Additionally this is explained with the presentation of possibilities for the coexistence of objectivist nomothetic, hermeneutic constructivist and transformative epistemology. The article concludes with a consideration of not only how this coexistence could be helpful for a better quality of response to voice hearers, but also in a broader sense for the development of science and correction of pathologies of epistemology which are threatening ourselves, our close relatives, society and indeed the whole ecology of our planet.
... 3 Odkar me je namreč leta 1985 z Batesonovimi idejami »okužil« moj učitelj psihoterapije Graham Barnes, se je Batesonov virus v meni samo še množil. K sreči se je ta infekcija pokazala kot zdravilna tako v mojem profesionalnem kot tudi privatnem življenju (Možina, 2010). Prav z njeno pomočjo mi je namreč postajalo vse bolj jasno, kako moj način mišljenja in delovanja vodijo epistemološke predpostavke zahodne kulture, ki generirajo svojevrstno patologijo. ...
... Glede ekologije je na primer večkrat omenil Lovelocka in njegov kibernetski koncept »Gaje« 4 (Lovelock, 1994(Lovelock, , 2007, ki se je ujemal Batesonovim pojmovanjem narave kot kibernetskega sistema povratnih zvez. Tudi v krogih psihoterapevtov in psihiatrov, kamor so ga pogosto vabili, je spodbujal prehod v novo Epistemologijo, v mišljenje, ki naj bi se odreklo premisam enostranskega nadzora, moči in manipulacije ter glede na zgornji diagram krenilo v obratno smer od gibanja urinega kazalca (Možina, 2010;Možina in Kobal, 2005). ...
... Za to večje je Bateson lahko razumel, da nekateri uporabljajo besedo Bog (Bateson, 1972: 467 (Keeney, 1983), ki si je zadal za cilj zainteresiranim za Batesonov opus na bolj poljuden, a hkrati korekten način, olajšati njegovo razumevanje. Poleg tega je zelo abstraktno Batesonovo teorijo inventivno povezal s praktičnim vidikom, s psihoterapevtskimi (predvsem sistemskimi) metodami in tehnikami (Možina, 2010;Možina, Štajduhar, Kačič in Šugman Bohinc, 2011). ...
Article
Full-text available
Potem ko je dve leti pred svojo smrtjo, avgusta 1978, dokončal knjigo Um in narava: nujna enotnost (angl. Mind and Nature: A Necessary Unity) (Bateson, 1985), je Gregory Bateson v Esalenu napisal nekaj pesmi. Med njimi pesem Rokopis izraža, kaj je poskušal doseči v pravkar zaključeni knjigi in v svojem celotnem opusu (Bateson in Bateson, 1987: 5-6): Rokopis Tu leži rokopis v besedah, natančen, in če boste brali med vrsticami, ne boste našli ničesar, kajti to je disciplina, ki jo zahtevam, ne več ne manj. Ne sveta, kakršen je, niti kakršen naj bi bil - samo natančnost, skelet resnice. Ne šušmarim po čustvih, ne namigujem v implikacijah, ne obujam duhov v starih pozabljenih verah. Vse to je za pridigarja, hipnotizerja, terapevta in misijonarja. Prišli bodo za mano in uporabili tisto malo, kar sem povedal, da bi nastavili še več pasti za tiste, ki ne morejo prenesti Samotnega Skeleta Resnice. Bateson kot znanstvenik ni iskal Resnice z velikim R v smislu ene, absolutne in večne resnice, temveč ravno obratno. Predstavljal si jo je kot mrežo idej v gosto prepletenih medsebojnih odnosih, ki se preko interakcij stalno spreminjajo. Vendar pa je od sebe in drugih znanstvenikov pričakoval, da bodo pri tkanju mreže teh idej, kolikor je le mogoče, natančni. Predpostavljal je namreč, da je le na tak način možno prispevati k evoluciji idej, ki bodo ohranjale širše ekološko ravnovesje in s tem življenje sâmo. Ideje-in skupki idej, saj se posamezne ideje vedno povezujejo in porajajo nove-so namreč žal lahko tudi smrtonosne za človeka in toksične za njegovo okolje.
... Že na začetku svoje psihoterapevtske poti v osemdesetih letih sem se v svojem prvem sistematičnem izobraževanju iz ti. kibernetike psihoterapije med drugim seznanil z epistemološkim pristopom Gregoryja Batesona (1972), s konstruktivizmom in narativnim pristopom, kar mi je pomagalo, da sem se postopno odvadil iskanju objektivistične gotovosti in začel razvijati gotovost v negotovost (Možina, 2010). Tako sem se postopno vse bolj navdušil za raziskovanje razvoja idej s stalno konstrukcijo in dekonstrukcijo pomenov, za arheologijo vednosti, kot bi rekel Foucault (2001). ...
... Podobno kot Milčinski tudi Erić, kot sem poudaril zgoraj, uporablja pojem strah na dveh različnih logičnih ravneh (v smislu teorije logičnih tipov Russella in Whiteheada (Možina, 2010)), v »ožjem« in »širšem« smislu. Na »širši« logični ravni bi jaz raje uporabil množinotorej strahovi -saj se pojavljajo v različnih kvalitativnih in kvantitativnih odtenkih (prva logična raven). ...
... Veseli me, da se Grawejeve smernice in Kandelova vizija ujemajo s sistemskim k virom in rešitvam usmerjenim pristopom, ki ga razvijam skupaj s sodelavci (Možina in Kramer, 2002;Možina in Šugman, 2004;Možina, Štajduhar, Kačič, Šugman Bohinc, 2010;Možina, 2005Možina, , 2009Možina, , 2010Nemetschek, 2003Nemetschek, , 2006. To nam daje dodatno spodbudo in samozavest v času, ko postaja empirična podprtost psihoterapevtskih pristopov nujen pogoj za njihov nadaljnji razvoj. ...
... second and third order cybernetics, theory of self-organization and nonlinear dynamics of complex systems, synergetics, chaos theory) (Schiepek, 1996(Schiepek, , 1999(Schiepek, , 2008Haken and Schiepek, 2006) and for the shift from an objectivist, (post)positivist stance to a new para-digm, which various authors call by different names, e.g. constructivist-interpretive (Kordeš, 2004;Šugman Bohinc, 2010), cybernetic epistemological (Barnes, 1994;Možina, 2010;Bateson, 2019), hermeneutic phenomenologically transformative (Černigoj, 2003, 2007), ecological (Tramonti, 2018), contextual (Wampold & Imel, 2015) and others. ...
... kibernetika drugega in tretjega reda, teorija samoorganizacije in nelinearne dinamike kompleksnih sistemov, sinergetika, teorija kaosa) (Schiepek, 1996(Schiepek, , 1999(Schiepek, , 2008Haken in Schiepek, 2006) ter po premiku od objektivistične, (post)pozitivistične k novi paradigmi, ki jo razni avtorji poimenujejo z različnimi imeni, npr. konstruktivistično-interpretativna (Kordeš, 2004;Šugman Bohinc, 2010), kibernetsko epistemološka (Barnes, 1994;Možina, 2010;Bateson, 2019), hermenevtično fenomenološko transformativna (Černigoj, 2003, 2007), ekološka (Tramonti, 2018), kontekstualna (Wampold in Imel, 2015) idr. ...
Article
Full-text available
Potem ko sem v predhodnem članku opisal Dodova zgodnja leta, to je razvoj teorije skupnih dejavnikov od Rosenzweiga do Frankovega kontekstualnega modela, tokrat nadaljujem s pregledom Dodovih mladostniških in odraslih let, ki se raztezajo od prvih metaanalitičnih raziskav o učinkovitosti psihoterapije do Schiepkovega nelinearnega dinamičnega modela. Tretja faza raziskovanja psihoterapije (med letoma 1970 in 1983) je prinesla velike izboljšave raziskovalne metodologije, ki so omogočile kakovostnejše preučevanje terapevtskega odnosa in razvoj metaanaliz, ki so potrdile visoko splošno učinkovitost psihoterapije. Po eni strani so se intenzivirala prizadevanja za standardizacijo psihoterapevtskih intervencij, po drugi strani pa je Dodo spodbudil prizadevanja za integracijo psihoterapevtskih pristopov in razvoj transteoretičnih modelov. V četrti fazi (od leta 1984 do danes) je tako v psihoterapevtski znanosti kot tudi klinični praksi prišlo do paradigmatskih premikov, npr. do prehoda od empirično podprtih terapij k na izsledkih temelječi praksi in na praksi temelječih izsledkov ter do razcveta integrativnih in transdiagnostičnih pristopov. Razvoj različnih konceptualizacij skupnih dejavnikov in njihovo empirično potrjevanje je Dodu omogočilo vstop v odrasla leta, tako da je v okviru Wampoldovega kontekstualnega modela prispeval k preseganju dihotomije med terapevtskim odnosom in tehnikami. Schiepkov sinergetični nelinearni dinamični model pa omogoča vpogled v dinamiko interakcij med skupnimi in specifičnimi dejavniki. Psihoterapevtska znanost in klinična praksa sta od svojih začetkov do danes, tudi zahvaljujoč Dodovi pomoči, dosegli visoko stopnjo razvoja. Na osnovi obilja kliničnih in raziskovalnih izsledkov psihoterapevtom različnih pristopov ponuja možnost paradigmatskega preskoka v novo, bolj integrirano razumevanje psihoterapevtske stroke kot samostojnega poklica, v učinkovitejše in uspešnejše oblike klinične prakse in preventive ter v celovitejše, didaktično naprednejše oblike izobraževanja. Hkrati pa Dodo onkraj različnih psihoterapevtskih šol kot meta integrator ponuja vizijo širše integracije znanosti in prakse (model znanstvenika praktika), biološkega, psihološkega in socialnega, kvantitativne in kvalitativne metodologije, nomotetičnosti in idiografičnosti, teoretičnih razlag in kliničnega razumevanja, personalizirane medicine in psihoterapije ter medicinskega in kontekstualnega modela.
... Zavzemamo stališče, da ne moremo z gotovostjo napovedovati, kakšen bo vzorec vedenja določenega sistema v prihodnosti. To seveda povzroča negotovost, vendar terapevti s pristajanjem na tovrstno negotovost, s pripravljenostjo na ugodna in neugodna presenečenja, sčasoma lahko vplivamo na to, da se pri klientih razvije gotovost drugega reda, to je gotovost v negotovost (Šugman, 1997;Možina, 2010). ...
Chapter
Full-text available
Dandanes postajajo medosebni odnosi na delovnih mestih vse bolj napeti, saj se vse bolj stopnjuje tekmovalnost, usmerjenost v rezultate, učinkovitost in uspešnost za vsako ceno, tudi na račun duševnega in telesnega zdravja zaposlenih. Zahteve na delovnem mestu se povečujejo, delovni čas podaljšuje in vedno manj časa in prostora ostaja za stvari, ki so jim osebno pomembne. Svoje stiske prinašajo domov, v svoje družine in odnose s partnerji in prijatelji. V sodobnih družbah se krepi negativni individualizem, ko prihaja vse bolj v ospredje borba za čim boljši lastni položaj, preigravanje drugih, mobing, zanemarjajo pa se skupni interesi, interesi skupnosti. V podganji dirki, kot nekateri danes slikovito opisujejo razmere na delovnih mestih, velikokrat potegnejo kratko prav nadarjeni, pridni, požrtvovalni, prijetni, ljubeznivi in odgovorni ljudje, ker se poskušajo pretirano prilagajati vse bolj nesmiselnim diktatom požrešnih lastnikov in brezdušnih menedžerjev na najvišjih položajih. Ob prikazu sistemskega pristopa k težavam na delovnih mestih, ki temelji na upoštevanju t.i. sinergetičnih načel in koncepta samoorganizacije, bova zato bolj osvetlila prav problematiko tovrstnih klientov. Meniva namreč, da lahko v mejnih situacijah kritične nestabilnosti odkrivajo rešitve, ki omogočajo osebno rast in razvijanje solidarnosti, skrb zase in povezovanje v skupnost. Predstavitev bova konkretizirala na primeru lastne izkušnje Darje in njene družine. Čeprav deluje navzven kot stabilna, urejena in uspešna družina, pa se srečuje z zahtevnimi preizkušnjami in izzivi, ki mnogokrat vodijo in pripeljejo vse člane družine do roba lastnih zmogljivosti. Pokazati želiva, kako jim z lastnim ozaveščanjem in osvetljevanjem zapletenih situacij zaenkrat uspeva pluti po razburkanih vodah sodobnih družbenih razmer, tako da ne le skrbijo zase, ampak tudi pomagajo lokalni skupnosti s sodelovanjem v socialno koristnih, dobrodelnih dejavnostih.
... Tako sem se moral odnaučiti medicinskega pristopa, da sem se lahko naučil psihoterapevtskega. Če namreč prvi zahteva distancirano, k objektivnosti in gotovosti naravnano držo, je za drugega pomembno podoživljanje pacientovega subjektivnega sveta (podobno vidi razliko med psihologijo in psihoterapijo van Deurzen-Smithova (van Deurzen-Smith, 1995)) in razvijanje gotovosti v negotovost (Možina, 2010a). ...
Chapter
Full-text available
Podobno kot v Avstriji tudi v Sloveniji fakultetni študij psihoterapevtske znanosti, ki v letu 2016 praznuje svojo desetletnico, v vsem tem času burka duhove v strokovnih krogih, ne le med psihoterapevti, ampak tudi med psihologi, zdravniki in drugimi zdravstvenimi in socialno varstvenimi poklici, ker odpira možnost neposrednega študija psihoterapevtske znanosti takoj po maturi, torej izobraževanja iz psihoterapije za prvi poklic. Glavni pomisleki se osredotočajo okoli vprašanja mladosti študentov, njihove (ne)zrelosti in (ne)izkušenosti. Zagovorniki izobraževanja iz psihoterapije za drugi poklic poudarjajo, da so mladi ljudje v svojih zgodnjih dvajsetih letih premalo zreli in izkušeni, da bi se lahko ustrezno izkazali v vlogi psihoterapevta. Zato se zavzemajo, da naj bodoči psihoterapevti vstopajo v izobraževanje šele po zaključeni univerzitetni izobrazbi (dosežena sedma stopnja izobrazbe) oziroma po končani drugi bolonjski stopnji izobraževanja, ki naj bi potem trajalo najmanj pet let (uvod posvečen osnovam psihoterapije in nato specializacija iz določenega uveljavljenega, znanstveno potrjenega psihoterapevtskega pristopa). Ker sem sam moral do poklica psihoterapevta narediti velik ovinek preko študija medicine in specializacije iz psihiatrije, sem v neposrednem študiju psihoterapije vedno videl nov, dobrodošel, nujni in neizogibni razvojni korak (Možina, 2006). Ta moj pogled temelji na izkušnji, da se med hojo po ovinku nisem moral učiti samo veliko nepotrebnih znanj, ampak da je drža, ki so me jo učili na medicinski fakulteti in v okviru specializacije iz psihiatrije, za psihoterapijo celo kontraproduktivna, ovirajoča. Tako sem se moral odnaučiti medicinskega pristopa, da sem se lahko naučil psihoterapevtskega. Če namreč prvi zahteva distancirano, k objektivnosti in gotovosti naravnano držo, je za drugega pomembno podoživljanje pacientovega subjektivnega sveta (podobno vidi razliko med psihologijo in psihoterapijo van Deurzen-Smithova (van Deurzen-Smith, 1995)) in razvijanje gotovosti v negotovost (Možina, 2010a). Tako sva se na podlagi dolgoletnega prizadevanja za psihoterapijo kot samostojen poklic in avtonomno akademsko disciplino novembra 2005 z Jankom Bohakom, takrat predsednikom Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP), z navdušenjem sprejela vabilo SFU Dunaj, da pomagava odpreti fakultetni študij psihoterapevtske znanosti SFU tudi v Sloveniji (Bohak, 2006ab, 2013). V letu 2006 je potem v meni dozorela odločitev, da se popolnoma posvetim samo temu projektu, saj je bilo zanimanje študentov za študij večje, kot smo pričakovali. Na eni strani sem se takrat po dobrih desetih letih službe kot asistent na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani jasno zavedal, kaj za razvoj psihoterapije kot akademske discipline pomeni možnost študija psihoterapije takoj po maturi. Na drugi strani sem junija 2006 od Janka Bohaka prevzel funkcijo predsednika SKZP, tako da sem lahko ob podpori vseh članov SKZP ponudil organizacijsko in vsebinsko podporo SFU Dunaj za izvedbo tega projekta (Možina, 2007).
Article
Full-text available
V članku s pomočjo ptiča Dodo prikažem razlike med kontekstualnim in medicinskim modelom ter kako Dodo poskuša v psihoterapevtski znanosti in klinični praksi s pomočjo integracije med različnimi psihoterapevtskimi pristopi in metodologijami raziskovanja spodbuditi prehod od znanstvenega monizma k dialoškemu pluralizmu. Prizadeva si za sožitje medicinskega in kontekstualnega načina védenja oziroma objektivistične/nomotetične in sistemske/konstruktivistične/hermenevtične epistemologije. Tako sožitje je možno v okviru integrativne psihoterapije, ki ne predstavlja nove psihoterapevtske šole oziroma pristopa, temveč meta-model na osnovi znanosti o kompleksnosti. Glede na obstoječe psihoterapevtske pristope gre torej za meta-raven, ki omogoča integracijo naslednjih dimenzij onkraj posameznih psihoterapevtskih šol: znanosti in prakse (model znanstvenika praktika); biološkega (še posebej živčnega), mentalnega (psihološkega) in socialnega delovanja; kvantitativne in kvalitativne metodologije; nomotetičnosti in idiografičnosti; teoretičnih razlag in kliničnega razumevanja; medicinskega in kontekstualnega modela. Hkrati z Dodovo pomočjo postaja jasno, da psihoterapija ni več samo uporabna psihologija, temveč samostojen poklic, stroka in znanstvena disciplina na stičišču več različnih disciplin, kot so psihologija, filozofija (epistemologija, hermenevtika), medicina (psihiatrija), biologija, nevroznanost, družbene vede, pa tudi metode linearne in nelinearne analize časovnih vrst, ki izhajajo iz fizike in matematike ter informatika (npr. z uporabo računalniško podprtih sistemov povratnega informiranja). Za medsebojne povezave in meta-teoretični okvir, vključno s transdisciplinarno terminologijo, služi znanost o kompleksnosti (ki med drugim vključuje teorijo kompleksnih dinamičnih sistemov in sistemske teorije). Predlagani koncept integrativne psihoterapije, ki, podprt s povratnim informiranjem v dejanskem času terapevtske obravnave, spodbuja procese samoorganizacije, omogoča sintezo klasičnega razcepa med medicinskim in kontekstualnim modelom.
Article
Full-text available
Bateson je večkrat omenil, da ga razume le malo ljudi. Tudi sam je celo življenje vztrajal v položaju raziskovalca, ki ne ve, kaj preučuje, dokler raziskovanje ni zaključeno. Nejasnost in zmedo je razumel kot nujna sestavna dela procesa učenja, še posebej če prihaja do sprememb temeljnih predpostavk našega mišljenja in delovanja. Bil jeprepričan, da nezavedne mentalne ravni igrajo ključno vlogo pri usmerjanju znanstvenika ali umetnika k vprašanjem in odgovorom, ki potem porajajo še bolj kompleksna vprašanja. Ves ta dialog pa ne lebdi v praznem prostoru, temveč se razvija znotraj odnosov, tako da lahko rečemo, da odnosi so dialog in če ni dialoga, ni odnosa. V naših vsakdanjih pogovorih smo pogosto bolj pozorni na vsebino kot pa na odnose, bolj na verbalno, eksplicitno in manj na neverbalno, implicitno. Bateson je stalno poudarjal odnosni vidik in veliko pozornost posvečal neverbalni, »paralingvistični« komunikaciji.
Article
Full-text available
Rad berem Alojza Ihana, odkar sem konec devetdesetih vzel v roke njegovo zbirko esejev Platon pri zobozdravniku (Ihan, 1997). Všeč mi je brat njegove pesmi, pa tudi ko se oglasi s kakšnim krajšim razmišljanjem, kot je bilo npr. pred kratkim O izgubljenih generacijah (2012), kjer v sedanji krizi vidi tudi krizo vrednot in na koncu opozarja, da je nujen »obrat k skromnosti, kar pomeni natančno poznavanje sebe, soljudi, svojih in skupnih resničnih potreb in skrb zanje namesto kupovanja zunanjih videzov«. Všeč mi je širina njegovega razmišljanja, ki sodobnega človeka razpenja od intimnih strun do širokih družbenih in kulturnih horizontov.
Article
Full-text available
This paper presents the process of changing a psychiatrist's epistemology. The author presents experiences from his own psychiatric and psychotherapeutic practice. These experiences move from rigidity to flexibility, wisdom and elegance. The discovery of the value of confusion, uncertainty, groundlessness and selflessness is shown as a turning point towards a new scientific experimental and embodied epistemology. The example of the psychiatrist's case is used as a metaphor to engage readers or listeners in conversation about the epistemological confusion that we all share especially when we meet with the schizophrenic, the mystic or the poet. Patients can be more flexible than their therapists and present a fruitful challenge for epistemological evolution. A new kind of therapist awaits the unexpected and responds to uniqueness.
Article
Full-text available
Povečanje zanimanja za epistemologijo psihoterapije in premik k stališču udeleženosti v različnih psihoterapevtskih modalitetah (npr. psihoanalitski, sistemski, kognitivni, geštalt) v zadnjih desetletjih je povezan z bolj splošnim kulturnim premikom k postmoderni in je prinesel številne spremembe v psihoterapevtskih praksah in teorijah. Prikaževa lastne terapevtske izkušnje in razmisleke v zvezi z razvijanjem stališča udeleženosti kot spoznavanja in kot zavedanja kreativnega kroga. Lahko pridobivamo znanje o stališču udeleženosti, vendar brez doživetij s stališča udeleženosti, brez trenutkov spoznavanja, ni možno razviti drže udeleženosti v terapiji in vsakdanjem življenju.
Book
This book is a fascinating case study that illustrates the use of multiple levels of consciousness and meaning to access and therapeutically reframe traumatic memories that were the source of very severe phobias and depression. A rare record of Erickson's pioneering genius in facilitating the evolution of new patterns of consciousness and identity in a patient.
Book
Der Folgeband zum Lehrbuch der systemischen Therapie und Beratung stellt anschaulich und anhand vieler Fallbeispiele das störungsspezifische Wissen der systemischen Therapie bei Erwachsenen, bei Kindern und Jugendlichen und in der Familienmedizin vor.Zehn Jahre nach dem Lehrbuch der systemischen Therapie und Beratung befassen sich Jochen Schweitzer und Arist von Schlippe im zweiten Teil mit dem störungsspezifischen Wissen der systemischen Therapie. Von den schizophrenen Psychosen über Essstörungen und Süchte bis zur Suizidgefährdung, von den Schreibabys über die Lernstörungen bis zur Hyperaktivität, vom Kinderkopfschmerz über den Brustkrebs bis zum Diabetes - Jochen Schweitzer und Arist von Schlippe erläutern die wichtigsten Störungsbilder der Erwachsenenpsychotherapie, der Kinder- und Jugendlichentherapie und der Familienmedizin. Zu jedem Störungsbild werden charakteristische Beziehungsmuster und bewährte Entstörungen vorgestellt, zahlreiche Fallbeispiele veranschaulichen die systemtherapeutischen Arbeitsweisen. Dieses Lehrbuch zeigt, dass der Brückenschlag zwischen dem kontext- und lösungsbezogenen Denken der systemischen Therapie und dem störungsbezogenen Denken der evidenzbasierten Medizin und Psychotherapie möglich ist.