ArticlePDF Available

History of the former aristocratic palace and its gardens at valdoltra from the benedictine monastery with monastic gardens to the convent hotel with its terraces in ankaran

January 2015

Authors:

University of Ljubljana

In the Middle Ages, a church was built in the bay where today's settlement Ankaran is located, and this church was the reason for the establishment of the Benedictine monastery S. Nicolo d'Oltra. The church was initially dedicated to S. Apollinaire, but after 1072, when it became a part of the Venetian Benedictine monastery S. Nicola del Lido its patrocinium was gradually replaced by that of S. Nicholas. In the 16th and 17th centuries, both the architecture of the monastery and its garden were created. Archival documents show that the purpose of the monastery garden was mainly to grow herbs and fruit. In1774 the monastery property in Valdoltra was acquired by the family Madonizza, a noble family from Koper, who rearranged the monastery complex into a summer residence. The building and its surroundings were rearranged in the thirties and in the late 19th century the architecture remodelled in this time could be classified as neo-baroque in style, and the designed garden as a late landscape garden. In the first half of the 20th century, the family Madonizza wanted to transform their property in Valdoltra into a hotel complex. The plans were prepared by the architect Giovanni Madonizza, but their execution was interrupted by the outbreak of the Second World War. The idea of a hotel complex in Valdoltra later materialized in the new Yugoslavian state. In the late 1950s and 1960s, plans for the rearrangement of the palace into a hotel were commissioned from different architects, such as Vinko Glanz, Anton Bitenc, Edo Mihevc and others. The focus of this project was on the building; however, the immediate surroundings of the hotel were included in the plans, and the hotel garden would have an architectural character, if the plans had been fully realized. Despite the many past alterations, today's Convent Hotel has retained its historical appearance, while the hotel garden is mostly unmaintained and has lost its former design. However, one can still discern some elements of past garden designs and the connection of the terrace garden with the broader surroundings.

Content uploaded by Ines Unetic

Content may be subject to copyright.

Anali za istrske in mediteranske študije

Annali di Studi istriani e mediterranei

Annals for Istrian and Mediterranean Studies

Series Historia et Sociologia, 25, 2015, 3

ANNALES

Series Historia et Sociologia, 25, 2015, 3

UDK 009 Annales, Ser. hist. sociol., 25, 2015, 3, pp. 425-676, Koper 2015 ISSN 1408-5348

ISSN 1408-5348

Cena: 11,00 EUR

8 4

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 25 · 2015 · 3

ISSN 1408-5348 UDK 009 Letnik 25, leto 2015, številka 3

UREDNIŠKI ODBOR/

COMITATO DI REDAZIONE/

BOARD OF EDITORS:

Simona Bergoč, Furio Bianco (IT), Milan Bufon, Lucija Čok,

Lovorka Čoralić (HR), Darko Darovec, Goran Filipi (HR), Vesna

Mikolič, Aleksej Kalc, Avgust Lešnik, John Martin (USA), Robert

Matijašić (HR), Darja Mihelič, Edward Muir (USA), Claudio

Povolo (IT), Vida Rožac Darovec, Mateja Sedmak, Lenart Škof,

Tomislav Vignjević, Salvator Žitko

Glavni urednik/Redattore capo/

Editor in chief: Darko Darovec

Odgovorni urednik/Redattore

responsabile/Responsible Editor: Salvator Žitko

Uredniki/Redattori/Editors: Mateja Sedmak, Gorazd Bajc, Tina Rožac

Gostujoči urednik/Guest editor Viktor Mikhailovich Shaklein

Tehnična urednica/Redattore tecnico/

Technical Editor: Urška Lampe

Prevajalci/Traduttori/Translators: Petra Berlot (it., ang., slo.)

Oblikovalec/Progetto graﬁco/

Graphic design: Dušan Podgornik , Darko Darovec

Tisk/Stampa/Print: Graﬁs trade d.o.o.

Izdajatelja/Editori/Published by: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper / Società storica

del Litorale - Capodistria©

Za izdajatelja/Per Editore/

Publisher represented by: Salvator Žitko

Sedež uredništva/Sede della redazione/

Address of Editorial Board: SI-6000 Koper/Capodistria, Kreljeva/Via Krelj 3,

tel.: ++386 5 62 73 296, fax 62 73 296;

e-mail: annaleszdjp@gmail.com, internet: http://www.zdjp.si/

Redakcija te številke je bila zaključena 30. 9. 2015.

Soﬁnancirajo/Supporto ﬁnanziario/

Financially supported by:

Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije

(ARRS)

Annales - Series historia et sociologia izhaja štirikrat letno.

Maloprodajna cena tega zvezka je 11 EUR.

Naklada/Tiratura/Circulation: 300 izvodov/copie/copies

Revija Annales, Series historia et sociologia je vključena v naslednje podatkovne baze / La rivista Annales,

Series historia et sociologia è inserita nei seguenti data base / Articles appearing in this journal are abstracted and

indexed in: Thomson Reuters (USA): Arts and Humanities Citation Index (A&HCI) in/and Current Contents / Arts

& Humanities; IBZ, Internationale Bibliographie der Zeitschriftenliteratur (GER); Sociological Abstracts (USA);

Referativnyi Zhurnal Viniti (RUS); European Reference Index for the Humanities (ERIH); Elsevier B. V.: SCOPUS (NL).

Vsi članki so prosto dostopni na spletni strani: http://www.zdjp.si.

/ All articles are freely available via website http://www.zdjp.si.

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 25 · 2015 · 3

Nela Bagnovskaya: Severia as a

Historical-Geographic Concept ............................. 425

La Severia come concetto storico-geograﬁco

Severija kot zgodovinsko-geografski koncept

Gaukhar Balgabayeva, Elmira Nauryzbayeva,

Utegen Isenov, Aygul Taskuzhina,

Aygul Amantayeva & Tolkyn Erisheva: Peculiarities

of Conducting Military Affairs in Ancient

Tribes of Kazakhstan .............................................. 433

Peculiarità dell’istituzione del settore militare

nei popoli antichi del Kazakistan

Posebnosti v osnovanju vojaštva pri starodavnih

plemenih Kazahstana

Kabyl Khalykov, Gulnar Maulenova & Rakhimjan

Sadigulov: Trends in the Formation

of the Semantic Image of The Capital

City (by the Example of Almaty) ............................ 441

Tendenze nella formazione dell’immagine

semantica di una capitale (sull’esempio di Almaty)

Trendi pri oblikovanju semantične podobe

prestolnice (po zgledu Almatyja)

Elena Isaeva, Alexander Sokolov & Nadejda

Tarusina: Gender and Civic Engagement

in Modern Russia .................................................. 451

Gender and Civic Engagement in Modern Russia

Spol in državljansko udejstvovanje v sodobni Rusiji

Elena Susimenko & Elena Litvinenko: Socio-Cultural

Factors Contributing to the Formation of the

Russian Technical University Students’

Bilingual Strategies ................................................ 469

Fattori socioculturali che contribuiscono

alla formazione di strategie bilingui negli studenti

dell’Università politecnica russa

Družbeno-kulturni dejavniki, ki prispevajo

k oblikovanju dvojezičnih strategij pri študentih

Ruske tehniške fakultete

Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies

VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS

UDK 009 Letnik 25, Koper 2015, številka 3 ISSN 1408-5348

Nataliya Vasilievna Aniskina & Larisa

Vladimirovna Ukhova: The Axiological World

View of a Modern Advertising Consumer ............... 477

La visione assiologica del mondo del consumatore

contemporaneo dell’advertising

Aksiološki pogled na svet sodobnega uporabnika

oglaševanja

Avgust Lešnik: Razumevanje družbenih sprememb

ter družbenega in zgodovinskega razvoja

v »predzgodovini« sociologije ............................... 485

Comprensione dei cambiamenti sociali, nonché

dello sviluppo sociale e storico nella

“preistoria” della sociologia

Understanding Social Change, as Well

as Social and Historical Development

in the “Prehistory” of Sociology

Nenad Jelesijević: Performativne intervencije

v estetskem režimu ................................................ 505

Gli interventi performativi nel regime estetico

Performative Interventions in the Aesthetic Regime

Polona Tratnik: Kreativna ekonomija: mit o

ustvarjalnosti, ki prinaša blaginjo in uspeh ............ 517

Economia creativa: il mito della creatività

che porta prosperità e successo

Creative Economy: Myth about Creativity,

which Assures Prosperity and Success

Daniela Angelina Jelinčić & Feđa Vukić: Creative

Industries as Carriers of Urban Identity

and Drivers of Development: From Directional

towards Participative Branding .............................. 527

Le industrie creative come arteﬁci dell’identità

urbana e motori dello sviluppo: dal branding

direzionale a quello partecipativo

Kreativne industrije kot nosilke urbane identitete

in gibalo razvoja: od usmerjevalnega

k sodelovalnemu znamčenju

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 25 · 2015 · 3

Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies

Nina Vodopivec & Alja Adam: Kreativnost

kot poetika nastajanja – razmislek

o preseganju dualizmov ........................................ 537

Creazione come poetica della formazione

Creativity as poetics of becoming

Marta Lombardi, Sergio Pratali Maffei,

Paolo Rosato & Sonja Ifko: A New Approach

to Built Heritage Sustainable Preservation

Projects: the Case Study of Vipolže

Castle – Goriška Brda, Slovenia ............................. 549

Un nuovo approccio al progetto di conservazione

sostenibile del patrimonio costruito: Il caso studio

del castello di Vipulzano – Collio sloveno

Nov pristop k načrtovanju trajnostne prenove

stavbne dediščine: Primer gradu Vipolže

v Goriških brdih, Slovenija

Igor Sapač & Juan P. Maschio: Školj Castle

and its architectural history .................................. 565

Castello Školj e la sua storia architettonica

Grad Školj in njegova arhitekturna zgodovina

Neva Makuc: Thetris Transnational Church Route:

Valorisation of Sacral Cultural Heritage

for Fostering Development of Rural Areas .............. 585

Thetris transnational church route: valorizzazione

del patrimonio culturale religioso per lo sviluppo

delle aree rurali

Thetris transnacionalna cerkvena pot: valorizacija

kulturne dediščine za razvoj ruralnih območij

Nadja Penko Seidl, Damijana Kastelec & Ana

Kučan: Between the Physical and Perceptual:

Toponyms in Landscape Typology, Management

and Planning ......................................................... 595

Tra il ﬁsico e il percepibile: toponimi nella tipologia

paesaggistica, nella gestione e nella progettazione

Med ﬁzičnim in zaznavnim: Toponimi v krajinski

tipologiji, upravljanju in planiranju

Ines Unetič: Zgodovina nekdanje plemiške palače

in njenih vrtov v Valdoltri. Od benediktinskega

samostana in samostanskih vrtov do hotela

Convent in hotelskih teras v Ankaranu ................... 609

Storia di un palazzo nobiliare di un tempo

e dei suoi giardini a Valdoltra. Dal monastero

benedettino e giardini monastici all’hotel Convent

e le sue terrazze ad Ancarano

History of the Former Aristocratic Palace and

its Gardens at Valdoltra. From the Benedictine

Monastery with Monastic Gardens to the Convent

Hotel with its Terraces in Ankaran

Metoda Kemperl: Il progetto di Lorenzo

Martinuzzi per la chiesa parrocchiale

a Gonars. Contributo allo studio dell’architettura

tardobarocca nel Friuli–Venezia Giulia .................. 625

Martinuzzi’s plan for the parish church in Gonars.

A contribution to the study of late baroque

architecture in the Friuli

Martinuzzijev načrt za župnijsko cerkev

v Gonarsu. Prispevek k preučevanju poznobaročne

arhitekture v Furlaniji - Julijski krajini

Boris Dorbić & Elma Temim: Povijesni pregled

razvoja vrtlarstva i krajobraznog uređenja Šibenika

i okolice u razdoblju 1945.-1985. godine .............. 637

Rassegna storica dello sviluppo del giardinaggio e

dell‘arte ambientale di Sebenico e dei suoi dintorni

durante il periodo 1945-1985

A Historical Overview of the Development

of Gardening and Landscaping in Šibenik and

Its Outskirts During the Period from 1945 to 1985

Jadranka Brkić-Vejmelka, Ana Pejdo & Ante

Blaće: Zadar Islands Growth Prospects – is

Tourism Their Driving Force? ................................ 651

Prospettiva dello sviluppo delle isole di Zara – può

turismo dare la spinta?

Razvojne možnosti zadrskih otokov – ali je

turizem njihova gonilna sila

Kazalo k slikam na ovitku ........................................ 669

Indice delle foto di copertina

Index to pictures on the cover

Navodila avtorjem ................................................... 670

Istruzioni per gli autori ............................................. 672

Instructions to authors .............................................. 674

609

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 25 · 2015 · 3

original scientiﬁ c article UDC 726:27-523.6(497.4Ankaran)

received: 2015-10-29

ZGODOVINA NEKDANJE PLEMIŠKE PALAČE

IN NJENIH VRTOV V VALDOLTRI.

OD BENEDIKTINSKEGA SAMOSTANA IN SAMOSTANSKIH VRTOV

DO HOTELA CONVENT IN HOTELSKIH TERAS V ANKARANU

Ines UNETIČ

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za umetnostno zgodovino, Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana

Interpretatorka kulturne dediščine, Selšček 8a, 1382 Begunje pri Cerknici

e-mail: ines.unetic@ff.uni-lj.si; inesunetic@gmail.com

IZVLEČEK

V prispevku je orisana zgodovina poslopja in oblikovanega vrta, ki sta nekdaj pripadala beneškemu samostanu,

kasneje koprski plemiški družini in danes podjetju Adria – turističnemu podjetju v Ankaranu. V raziskavi je bilo

analizirano arhivsko gradivo in različna literatura, podatki pa so bili pridobljeni tudi na podlagi terenskega dela. Pri

obdelavi podatkov so bila upoštevana različna znanstvena spoznanja; prav tako so bili uporabljeni ustrezni inter-

disciplinarni pristopi. Rezultat študije je precej celovit prikaz razvoja in sprememb na nekdanjem samostanskem in

današnjem hotelskem kompleksu v Ankaranu.

Ključne besede: benediktinski samostan, letna rezidenca, S. Nicolò d›Oltra, Valdoltra, Ankaran, Madonizza,

samostanski vrt, oblikovani vrt, hotel Konvent, hotel Convent, Vinko Glanz, Anton Bitenc, Edo Mihevc, krajinski

slog, arhitektonski vrt

STORIA DI UN PALAZZO NOBILIARE DI UN TEMPO E DEI SUOI

GIARDINI A VALDOLTRA

DAL MONASTERO BENEDETTINO E GIARDINI MONASTICI ALL’HOTEL CONVENT

E LE SUE TERRAZZE AD ANCARANO

SINTESI

L’articolo traccia la storia dell’ediﬁ cio e del giardino modellato che una volta appartenevano al monastero vene-

ziano e successivamente alla famiglia nobile di Capodistria, e che oggi sono proprietà dell’Adria, un’impresa turistica

di Ancarano. Nella ricerca sono stati analizzati materiali di archivio e varia letteratura, i dati sono stati raccolti anche

mediante lavoro sul campo. L’elaborazione dei dati ha tenuto conto di varie scoperte scientiﬁ che; inoltre, ci si è

avvalsi anche di adeguati approcci interdisciplinari. Il risultato dell’indagine è un quadro piuttosto completo dello

sviluppo e dei cambiamenti apportati a questo complesso di Ancarano, originalmente monastico, oggi alberghiero.

Parole chiave: monastero benedettino, residenza estiva, San Nicolò d’Oltra, Valdoltra, Ancarano, Madonizza,

giardino monastico, giardino modellato, hotel Konvent, hotel Convent, Vinko Glanz, Anton Bitenc, Edo Mihevc,

stile paesaggistico, giardino architettonico

610

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 25 · 2015 · 3

Ines UNETIČ: ZGODOVINA NEKDANJE PLEMIŠKE PALAČE IN NJENIH VRTOV V VALDOLTRI ..., 609–624

Zelen in rodoviten zaliv, kjer danes leži naselje An-

karan, je vzbujal že domišljijo Grkov ter zanimanje Ri-

mljanov. Ostanki rimskih vil in antičnega pristanišča

na tem mestu pričajo, da so se Rimljani tu tudi naselili

(Semi, 1935, 7; Logar, Župančič, 1981, 299; Logar, Žu-

pančič, 1982, 165). Po antičnem obdobju večjih grad-

benih aktivnosti v zalivu najverjetneje ni bilo, vsaj ne

do 10. oz. 11. stoletja, ko so v tem prostoru postavili

cerkvico posvečeno svetemu Apolinariju.

Sakralni objekt je stal na jugozahodnem delu gričev-

natega sveta, ki je že tedaj pridobil latinsko poimeno-

vanje »Ultra«1 – predel tega sveta, kjer je bila cerkvica,

pa so imenovali »Gasello«. Cerkvica svetega Apolinarija

je tedaj še sodila pod tržaške škofe in tako lahko predvi-

devamo, da je imela patrocinij mučenca svetega Apoli-

narija Tržaškega. Kdaj točno so cerkev postavili, ni jasno.

Možno je, da je bila zgrajena že okoli leta 900 (Semi,

1935, 7) ali pa nekoliko kasneje, leta 1053, kot lahko

zasledimo v mlajših arhivskih zapisih.2 Znano je, da je

duhovnik Remedio leta 1072 z dovoljenjem tržaškega

škofa Adalgerija (1031–1072) cerkvico in njej pripada-

joča okoliška zemljišča podarili opatu Zenu, predstojni-

ku beneškega benediktinskega samostana S. Nicolò del

Lido di Venezia (Oter Gorenčič, 2012, 557; Cigui, 2007,

414; Naldini, Darovec, 2001, 157; Semi, 1935, 7–8). V

Valdoltri se je tako oblikoval samostan S. Nicolò d‘Oltra,

ki je svoje meje s pomočjo daril zvestih okoliških pre-

bivalcev ter s pomočjo nakupov v naslednjih stoletjih

še nekoliko razširil.3 Območje samostana se je razširilo

tudi leta 1152, ko je pod pristojnost samostana svetega

Nikolaja v Valdoltri prešel samostan svetega Marijinega

oznanjenja (ki je tedaj stal še izven koprskega mestnega

obzidja). To dejstvo pa govori v prid predpostavki, da je

samostan v Valdoltri tedaj že stal (Cigui, 2007, 414).4

Gradnja samostana se je verjetno začela kmalu po

11. stoletju in je s presledki trajala vse do leta 1572,5

ko so ob samostanskem kompleksu zgradili campanile.

V poznem 17. stoletju – natančneje leta 1686 – so pre-

delali oz. dokončali fasado samostana (Oter Gorenčič,

2012, 558; Semi, 1935, 8) in mogoče je bila podoba sa-

mostana že tedaj takšna, kot nam jo prikazuje vir iz leta

1775 (PAK, 302, 25–28; glej Sliko 1). Na tej upodobitvi

lahko vidimo, kateri stavbni deli so sestavljali samostan-

ski kompleks v drugi polovici 18. stoletja: campanile

na enem koncu stavbnega kompleksa, vmes dvonad-

stropni objekt v obliki črke L, ki je predstavljal glavni

del samostana, in na drugem koncu še manjši povišan

objekt. Ta manjši objekt je verjetno služil kot gospodar-

sko poslopje, saj so imeli menihi okoli samostana precej

kmetijskih površin, kmetijske pridelke pa so morali tudi

nekje shraniti. Glavni objekt v obliki črke L je bil sa-

mostanska zgradba in na upodobitvi deluje kot novejša

gradnja. Ta je imela na južni strani oblikovan triločni

vhod ter po celotni fasadi razporejene okenske odprtine,

ki so bile tesno nanizane v liniji in pravokotnih oblik.

Samostanska zgradba se je naslanjala na zvonik, ki je bil

dokončan v drugi polovici 16. stoletja. Zanimivo je, da

na izrisu samostanskega kompleksa iz leta 1775 cerkev

ni prikazana – razlog je mogoče v tedaj že spremenjeni

funkciji celotnega kompleksa (v tem času je bil opravl-

jen nakup samostana s strani koprske plemiške družine)

ali pa v neveščem risarju, saj bi moral cerkveno ladjo

prikazati v aksonometriji za samostansko zgradbo (to-

rej bi se stavbna telesa deloma prekrivala). Cerkev je na

današnjem mestu gotovo stala že od začetne postavitve

cerkvice sv. Apolinarija, kar nam potrjujeta naslednja

podatka: v času Paola Naldinija (1632–1713) je imela

cerkev dvojni patrocinij, saj sta bili v glavnem oltarju

podobi sv. Apolinarija in sv. Nikolaja (Darovec, 2001,

158; PAK, 302, 24). O starejšem poreklu cerkve pa priča

tudi zvonik, ki je označen z letnico 1576 in so ga zgra-

dili na že obstoječi cerkveni ladji, kot je razbrati še iz

današnjega stanja (glej Sliko 2).

Samostan sv. Nikolaja je bil priljubljeno bivališče

beneških benediktincev, ki so v to »dolino preko« radi

in pogosto zahajali. V 16. stoletju je bilo njihovo bi-

vanje večkrat prekinjeno, saj je v letih 1511, 1554 in

1573 v Istri pustošila kuga, leta 1573 pa je bil samostan

celo čisto zapuščen (PAK, 302, 24; Semi, 1935, 7–8).

Menihi so svoj samostan obogatili z marsikaterim umet-

niškim delom ter drugim okrasom iz Benetk,6 dodatno

vrednost pa je bivališču dajala privlačna okolica. Kot

lahko razberemo iz zapisa (najverjetneje iz 19. stoletja),

je bila panorama samostana veličastna – na eni strani

1 Iz izraza ultra se je razvil sodobni oltra. Besedi označujeta pomen preko, onstran, drugi. Tako so tedaj zaliv oz. dolino, kjer danes leži

Ankaran, označili kot dolina preko, tudi druga dolina – glede na bližnji Koper. Možno je tudi, da so pridevnik oltra dodali, da bi na ta

način razlikovali cerkev v Valdoltri od istoimenske cerkve v Benetkah (Naldini, Darovec, 2001, 157). Včasih se je pogosto uporabljalo

poimenovanje Valdoltra (kot poslovenjena različica izraza valle d‘Oltra) in je opredeljevalo celotni ankaranski zaliv, danes pa zasledimo

tudi ožji pomen, ki se nanaša na ortopedsko bolnišnico Valdoltra ter njej bližnji del naselja Ankaran.

2 V arhivu Madonizze lahko zasledimo zapis o zgodovini samostana v Valdoltri, kjer je pisec kot letnico postavitve cerkvice opredelil leto

1053. Cerkvico naj bi dal postaviti patriarh, škof in dož Contarini (PAK, 302, 24).

3 Kot primer so benediktinci v 13. stoletju pridobili nekaj vinogradov. Zemljišča so samostanu prodali Bonifacio de Walpurga in njegov

zet Ottone ter Giovanni Girgilia (Cigui, 2007, 414).

4 Podobno potrjuje tudi kasnejši prevzem cerkve Marijinega oznanjenja ob Petrorijevih vratih v Kopru. Leta 1426 sta Marino della Rocca

in njegova mati Leonora cerkev s hišo in vrtom podarila samostanu. Leta 1445 je tako v imenu opata beneškega samostana na Lidu

cerkev prevzel njegov prior Janez. S tem pa je bil povečan tudi priorat sv. Nikolaja v Valdoltri (Cigui, 2007, 414; Naldini, Darovec, 2001,

157–158). Glej tudi Oter Gorenčič, 2012, s tam navedeno literaturo.

5 V literaturi je navedena ta letnica (npr. Oter Gorenčič, 2012, 558; Semi, 1935, 8), čeprav je vklesana letnica na fasadi pod zvonikom

cerkve sv. Nikolaja 1576.

6 Za predstavo o umetniških delih, ki so jih nekdaj imeli v samostanu, glej: Semi, 1935, 9–10, 12–23, ﬁ g. 1–32.

611

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 25 · 2015 · 3

Ines UNETIČ: ZGODOVINA NEKDANJE PLEMIŠKE PALAČE IN NJENIH VRTOV V VALDOLTRI ..., 609–624

ga je obdajalo kristalno morje, na drugi zeleneči griči,

spredaj pogled na skali dvignjeno mesto (Koper), vse pa

je bilo »aggruppano quanto di vago ed ameno sogliono

produrre o colorire la natura e l‘arte« (PAK, 302, 24).

Menihom je Valdoltra poleg meniškega življenja, miru

in možnosti samotarskega bivanja nudila tudi zdravo

in prijetno klimo ter med vsemi užitnimi plodovi tudi

tiste, ki jih je bilo potrebno ujeti (predvsem naj bi bil

priljubljen lov na ptice; PAK, 302, 24).

Glede na arhivski zapis, ki kot vir navaja Tommasini-

ja, škofa iz Novigrada,7 pa benediktinci že v prvi polo-

vici 17. stoletja svoja poslopja v Valdoltri niso več upo-

rabljali kot samostan, ampak le kot prostor villeggiature

(PAK, 302, 24).8 V zapiskih o Istri, ki jih je nekako sredi

17. stoletja pisal škof Tommasini – a jih ni uspel dokon-

čati, pa lahko celo preberemo: »Nasproti mesta [Kopra],

miljo onkraj morja, je Sv. Nikolaj, ki mu pravijo d‘Oltra,

spada pa pod opatijo San Nicolò na beneškem Lidu: to

je lep kraj s sodobnimi stavbami, kot se spodobi za ve-

ličino cassinske kongregacije. Sem so prihajali poleti na

izlet menihi iz Benetk, ker je zrak odličen in ker so spričo

samotnosti kraja lahko svobodno lovili ptiče in ribe. Zdaj

z Lida ne prihajajo več sem, ker hodijo v kraje, ki so bliže

Benetkam, tako da zdaj biva tu le menih ali dva in včasih

kak opat, ki se sem zateče uživat samostansko samoto«

(Tommasini, 1993, 197). Vidimo lahko, da v 17. stoletju

v samostanu ni bilo več meniškega življenja v pravem

pomenu besede in mogoče so ravno zato tu našli prostor

drugi obiskovalci. V tem stoletju in še kakšno stoletje

poprej so namreč v Valdoltro prihajale na oddih ugled-

ne osebnosti (Naldini, Darovec, 2001, 159). Samostan

v Valdoltri so benediktinci dokončno opustili v 18. sto-

letju. Eden od razlogov naj bi bil nesrečen dogodek, ko

je ladjo benediktincev, ki so iz Benetk prihajali v Val-

Slika 2: Pogled na cerkev z zvonikom (avtor fotograﬁ je:

Ines Uneti

)

Figure 2: The church and its bell tower (I. Uneti

, per-

sonal photograph)

Slika 1: Benediktinski samostan leta 1775 (PAK, 302,

25–28)

Figure 1: Benedictine monastery in 1775 (PAK, 302,

25–28)

7 Giacomo Filippo Tommasini se je rodil v Padovi leta 1595, vstopil je v bratovščino kanonikov sv. Jurija v Algi, doktoriral je iz ﬁ lozoﬁ je in

teologije ter napisal mnogo del (slavospevov, predstavitev pomembnih ljudi in krajev, del o književnosti idr.). Postal je škof v Novigradu

v Istri, kjer je leta 1654 umrl (Tommasini, 1993, 7–9).

8 To letno bivališče menihov so torej v toplih mesecih zasedli mnogi beneški benediktinci, medtem ko je v zimskih mesecih objekte in

posest nadzoroval tudi en sam menih ali pa upravitelj celotne istrske samostanske posesti (Semi, 1935, 9–10).

612

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 25 · 2015 · 3

Ines UNETIČ: ZGODOVINA NEKDANJE PLEMIŠKE PALAČE IN NJENIH VRTOV V VALDOLTRI ..., 609–624

doltro, zajela nevihta. Nesreče mnogi menihi niso pre-

živeli. Prebivalci in benediktinci naj bi ta dogodek videli

kot božjo kazen in se niso želeli več vračati v Valdoltro

(Semi, 1935, 10). Drugi razlog pa je prineslo leto 1770,

ko je Beneška republika poostrila nadzor in pritisk nad

beneškim samostanom na Lidu ter njegovim imetjem v

Istri (Semi, 1935, 10). Sklenemo lahko, da so se bene-

diktinci najkasneje tega leta umaknili iz Valdoltre, za

seboj pa so poleg kompleksa z vodnjakom, vrtom, dvo-

riščem pred objekti, cerkvijo in zvonikom pustili tudi

obsežna pridelovalna zemljišča – oljčne nasade, njive,

gozd, travnike, vinograde in hiše kolonov s pripadajoči-

mi zemljišči.9 Odhod menihov naj bi najbolj pretresel

okoliške prebivalce, saj so jim menihi nudili pomoč in

tolažbo ter znanje v zdravilstvu (PAK, 302, 24).

O oblikovanih vrtovih v tem času ni najti podatkov,

tudi prikaz samostana iz leta 1775 (Slika 1) ne daje slu-

titi, da bi menihi skrbeli za vrt, namenjen le okrasu in

ugodju. Kljub temu pa lahko upravičeno domnevamo,

da so benediktinci imeli svoj samostanski vrt. Samostan-

ski vrtovi so menihom pomenili vir preživetja oz. sa-

mooskrbe – predvsem sta imela takšno vlogo zelenjavni

(hortus) in sadni vrt (pomarium). Poleg teh dveh delov

samostanskega vrta so menihi imeli še del vrta, kjer so

bile poudarjene estetske prvine (viridarium),10 in zeliščni

vrt (herbularius), ki je bil lahko pravi vir znanja in po-

moči sočloveku v zdravilstvu (Schulz, 2008, 12–16). Vsi

ti segmenti vrta so se navadno med seboj prekrivali in

dopolnjevali, saj so bili tudi samostanski vrtovi manjši in

le redko velikopotezni.11 O obstoju samostanskega vrta

9 PAK, 302, 25-28. V katastru so popisana še druga zemljišča, ki so sodila pod beneški samostan – posesti so poleg Valdoltre imeli še v

Kopru, Miljah, Bujah in Buzetu.

10 Viridarium je bil navadno poln cvetlic, ki so sledile sakralni ikonograﬁ ji (na primer: lilija, vrtnica, vijolica, teloh, potonika idr.), urejen je

bil v pravilni shemi, pomemben element tega dela samostanskega vrta pa so bile tudi tratne ploskve.

11 Gotovo bi tudi med samostani našli izjeme, kot je na primer nemški benediktinski samostan v Drünbecku, kjer so si nune v začetku 18.

stoletja uredile več oblikovanih vrtov z vrtnimi hišicami (vsaj pet vrtov samostanskih dam, vrt opatinje in rožni vrt) na južnem, severnem

in vzhodnem delu samostanskega kompleksa (Schulz, 2008, 90–93). Tu bi lahko našteli tudi druge samostanske vrtove iz bližnje Italije,

na primer vrtove samostana sv. Antona v Padovi ter bližnjega benediktinskega samostana v Praglii.

Slika 3: Fotograﬁ ja notranjega dvoriš

a letne rezidence družine Madonizza v Ankaranu (fotograﬁ ja ni datirana,

verjetno iz 19. stoletja; PAK, 302, 24)

Figure 3: Photograph of the inner courtyard of the Madonizza family summer residence in Ankaran (the photo-

graph is not dated; it was presumably taken in the 19th century; PAK, 302, 24)

613

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 25 · 2015 · 3

Ines UNETIČ: ZGODOVINA NEKDANJE PLEMIŠKE PALAČE IN NJENIH VRTOV V VALDOLTRI ..., 609–624

v Valdoltri pričajo tudi nekatera zgodovinska dejstva

vezana na benediktince. Ena od zahtev sv. Benedikta

je namreč bila, naj vrt zagotavlja samooskrbo menihov,

poleg tega pa naj bi za benediktinski red veljalo, da so

povsod tam, kjer so ustanovili svoj samostan, uredili

tudi vrt. Na ta način naj bi srednjeveški benediktinci

spoštovali željo Karla Velikega, da bi lahko – kjerkoli

v svoji kraljevini je že bil – našel oblikovan vrt (Heck-

mann, 1998, 133).

Tako kot drugi samostanski vrtovi je moral biti tudi

vrt v Valdoltri formalno zasnovan – členjen z gredicami

in potmi, ki so vrtno površino sekale v pravilnih linijah.

Verjetno je bil deloma urejen ob objektih, a oblikovno

najbolj dodelan del samostanskih vrtov je moral biti v

klaustru – torej v atriju, obdanem z arkadnim hodnikom

in pozzom (vodnjakom) v sredini. Atrij so v 18. stoletju

imenovali Piazza de Chiostri, kot lahko vidimo v inven-

tarju iz leta 1771, ki ga je 27. avgusta tega leta v Kopru

spisal pooblaščenec samostana Alessandro Duodo. Na

Piazzi de Chiostri je na sredi stal pozzo s kamnitim obo-

dom, brez cisterne, z železnim lokom nad vodnjakom

in z dvema bakrenima vedroma za vodo (PAK, 302,

25–28; glej Sliko 3). Dvorišče je obdajal križni hodnik,

ki je moral potekati po celotni strani samostanske stavbe

(v obliki črke L) ter ob cerkvi, zahodno stranico pa so

nemara zaprli s kakšno začasno konstrukcijo, saj lahko

tudi na fasadi dvorišča zasledimo, da po tej stranici ne

teče ozek izstopajoč kamnit pas (nekakšen horizontalni

venec, ki na fasadi ločuje pritličje od nadstropja), kot je

videti na ostalih treh stranicah. Ali je bilo dvorišče že

tedaj v celoti tlakovano, ni jasno. Bolj verjetno je, da

so ga v celoti tlakovali šele člani družine Madonizza

leta 1876, saj je tlakovano dvorišče smiselno v primeru,

ko ima vodnjak cisterno, ki pa je – glede na arhivski

zapis – ni imel (PAK, 302, 25; PAK, 302, 25–28). Tako

so lahko na dvorišču negovali vrtne grede ter sledili zna-

čilni shemi takšnega vrta. Vrt v klaustru je bil navadno

členjen na štiri enake dele, med katerimi sta tekli pravo-

kotno sekajoči se poti, na njunem sečišču pa je pogosto

stal vodnjak. Voda je v takšnem samostanskem vrtu le

še poudarjala njegovo simbolno in duhovno vlogo. Vrt

je tako postal podoba božjega raja, kjer je vrtna zasnova

nakazovala na osnovni krščanski simbol križa, izbrane

rastline so poudarjale simbolni pomen vrta, vodnjak pa

je opozarjal na vedno prisotno in čisto vero vseh, ki so

vrt uporabljali in vzdrževali ter jo tako tudi krepili.

Vrtne površine samostana v Valdoltri so verjetno

segale tudi izven klaustra. Glede na mlajše načrte12 in

še danes ohranjene zidce okoli hotela bi lahko skle-

pali, da je imel samostan obzidje, ki verjetno ni imelo

obrambne funkcije, je pa lahko varovalo zelenjavni in

sadni vrt pred živino in divjadjo. Zasnova vrta izven

samostanskega poslopja je bila verjetno preprosta, kot

lahko na primer vidimo na upodobitvi samostana S.

Giorgio Maggiore v Benetkah s konca 17. stoletja (glej

Sliko 4).13 Ta beneški samostan je imel urejene zelene

klaustre med samostanskimi stavbami, izven teh pa pra-

vilno zasnovane vrtove oz. kvadratno oblikovane ze-

lenjavne gredice, enakomerno razporejene med sadnim

drevjem (NUK, GS 0 422, 60). Tovrstna zasnova, ki ima

predvsem utilitarno funkcijo, saj omogoča lažje in bolj

racionalno pridelovanje, je bila pogosta ob samostanih

– veliko bolj kot zasnove reprezentativnih vrtov. Čeprav

je bilo okoli samostana v Valdoltri precej ograjenega

prostora, je verjetnost, da bi benediktinci tu imeli repre-

zentativen vrt, zelo majhna. Zasnova takšnega vrta bi

lahko sledila za tisti čas in prostor značilni shemi vozla-

stih parterjev (Knotenparterre) oz. geometrijskih parter-

nih vrtov v renesančnem duhu, katerih glavni gradnik

je bil pušpan. Primer tovrstnega parterja bi našli v be-

nediktinskem samostanu v Dajli na Hrvaškem, kjer so

menihi negovali geometrijsko oblikovani parterni vrt s

fontano na sredini (Slika 5).14 Čeprav je baročni stavbni

kompleks Dajle prišel v roke benediktincem iz Praglie

šele v 19. stoletju ter so ga nasledili po plemiški družini

Grisoni, bi lahko v njem videli nekatere splošne pote-

ze oblikovanja vrtov v tem prostoru, ki so se pojavljali

v profanem ali sakralnem prostoru (Cigui, 2007, 420).

Pravilno, geometrijsko členjene vrtove, ter vozlaste par-

terje lahko vidimo tudi ob samostanih v Padovi, kot jih

prikazuje karta iz 18. stoletja (Padova, 1989), deloma

pa so nekatere poteze tovrstnih reprezentativnih vrtov

še vidne v samostanu v Paglii. Obstoj reprezentativne-

ga vrta v Valdoltri bi lahko potrdile nekatere ohranje-

ne rastline – predvsem pušpan, ki bi se gotovo lahko

ohranil skozi čas, saj gre za cenjeno rastlino, ki raste

počasi in zelo dobro prenaša rez ter je bila prav zato

vedno dobrodošla v oblikovanih vrtovih. Današnji vrt

pa ne daje slutiti, da je bila v preteklosti ob samostanu

zasajena večja količina pušpanov, ki bi gradili repre-

zentativni vrt, tako lahko trenutno predvidevamo le, da

sta bila zelenjavni in sadni vrt urejena izven klaustra

ter da ju je dopolnjeval vrtni vodnjak (kot bo vidno v

nadaljevanju), v klaustru pa je bil oblikovani vrt za me-

šano rabo oz. večinoma z zelišči, okrasnimi rastlinami

(tudi plezavkami, kot je vidno na Sliki 3), posodovkami

12 Glej v nadaljevanju.

13 Sklepanje o podobi samostanskega vrta v Valdoltri je torej mogoče ob primerjavi z drugimi samostanskimi vrtovi iz bližnje okolice.

Najboljšo primerjavo bi nudil samostan na Lidu, za katerega vemo, da ima še ohranjen klauster s tlakovanim dvoriščem in pozzom

(dvorišče so najverjetneje krasili z raznimi posodovkami) ali pa drugi beneški samostani.

14 Benediktinci v Dajli so svoj samostan uredili v nekdanji plemiški palači oz. plemiški letni rezidenci. Tako je mogoče, da vrtna zasnova, ki

jo lahko vidimo na priloženi fotograﬁ ji, izhaja še iz časa plemiške družine Grisoni oz. iz poznega 18. stoletja. Kljub temu v svoji analizi

uporabim ta primer reprezentativnega vrta zaradi njegove – v tistem času in prostoru – splošno razširjene zasnove ter zaradi velikosti, ki

bi teoretično ustrezala površini ob samostanu v Valdoltri.

614

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 25 · 2015 · 3

Ines UNETIČ: ZGODOVINA NEKDANJE PLEMIŠKE PALAČE IN NJENIH VRTOV V VALDOLTRI ..., 609–624

in pozzom. Rastline, ki bi jih lahko našli tu oz. skoraj v

vsakem srednjeveškem samostanskem vrtu in jih našte-

va tudi znani benediktinec Walafrid Strabo (809–849) v

svoji pesnitvi De cultura hortorum oz. krajše Hortulus,

so na primer žajbelj, vinska rutica, pelin, črna meta,

koromač, luštrek, krebuljica, mak, mačja meta, zelena

– te bi lahko rasle v zeliščnem vrtu, in mnoge druge

kot na primer buče in melone, ki so bile Strabu zelo

ljube in okusne in jih je bilo kljub severni legi v Rei-

chenau še mogoče gojiti (kar v Ankaranu gotovo ni bil

problem). Glavni okras samostanskega vrta so navadno

predstavljale tudi cvetlice kot na primer lilije in vrtnice

(Heckmann, 1998, 131–132; Schulz, 2008, 13, 17–18,

20–38). Upoštevati pa moramo tudi mediteransko kli-

mo, ki je omogočala menihom v Valdoltri gojenje di-

šavnic in zelišč, kot sta sivka in rožmarin, ter v koritih

rastočih pomarančevcev in limonovcev, ki so dodatno

krasili oblikovani vrt.

Leta 1774 oz. 177515 sta posest nekdanjega samo-

stana svetega Nikolaja z vsemi premičninami in nepre-

mičninami kupila brata Pietro in Giovanni Madonizza.

Kupo-prodajna pogodba med koprsko družino in Be-

neško republiko je imela posebno klavzulo, v kateri je

bilo določeno, da kupljeni objekti ne smejo nikoli več

služiti samostanski rabi (Semi, 1935, 10–11).

Večja gradbena dela bi lahko zasledili v 19. stoletju,

v času Pietra in Nicolòja Madonizze. V monograﬁ ji o

ankaranskem samostanu je Francesco Semi gradbena

dela umestil v čas dr. Piera Madonizze, vendar nam

arhivski viri sporočajo nekoliko drugačno gradbeno

Slika 4: Pogled na beneški samostan S. Giorgo Maggiore in njegove vrtove konec 17. stoletja (NUK, GS 0 422, 60)

Figure 4: The venetian monastery S. Giorgo Maggiore and its gardens at the end of the 17th century (NUK, GS 0

422, 60)

15 Letnico 1774 kot leto prodaje lahko najdemo v monograﬁ ji Francesca Semija iz leta 1935 (Semi, 1935, 10) ter v arhivu družine Madon-

izza (PAK, 302, 24, 25). V tem arhivu pa je hranjen tudi že omenjeni kataster benediktinskega samostana iz leta 1775 (PAK, 302, 25–28),

kjer je zapisano, da so posest leta 1775 nenadoma prodali Pietru Madonizzi.

615

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 25 · 2015 · 3

Ines UNETIČ: ZGODOVINA NEKDANJE PLEMIŠKE PALAČE IN NJENIH VRTOV V VALDOLTRI ..., 609–624

zgodovino (Semi, 1935, 10). Piero16 Madonizza je živel

med letoma 1845 in 1910, glede na arhivske vire pa so

se večja gradbena dela začela že v tridesetih letih 19.

stoletja ter jih tako ne moremo umestiti v njegov čas.

Kasnejša dela v 19. stoletju17 lahko pripišemo njegove-

mu očetu, Nicolòju, domnevamo pa seveda lahko, da je

bil pri gradbenih posegih soudeležen tudi Piero.18

Prva gradbena dela v 19. stoletju bi tako pripisali

Pietru Madonizzi, ki je dal preurediti vodnjak v vrtu in

cisterno tega vodnjaka, najverjetneje pa so vzporedno s

to gradnjo potekala tudi druga gradbena dela in so v tem

času zaprli dvorišče palače z enako visokimi stavbnimi

volumni (PAK, 302, 25). O delih na vodnjaku v vrtu lah-

ko v arhivskih dokumentih beremo, da je Pietro Mado-

nizza dal razstaviti in znova sestaviti vodnjak (a pozzo

veneziano), ki je stal v vrtu že v času benediktincev in je

nudil vir vode za »zunanji« oblikovani vrt. Čas nastan-

ka tega vodnjaka ni znan, obnovljen in dograjen pa je

bil leta 1835 in ga še danes lahko vidimo v hotelskem

vrtu (Slika 6). O obnovitvenih delih na vodnjaku se je

ohranila pogodba z dne 10. maja 1835 ter podpisana s

strani mojstrov Pietra Bonifaccia, ki se je podpisal s križ-

cem, in Domenica di Francesca iz Kort, ki se je podpisal

z imenom, kot tudi zastopnika Pietra Madonizze (PAK,

302, 25). V listini so določene mere vodnjaka oz. cister-

ne (globok naj bi bil okoli 4,5 metrov), njegovi elementi

(postavljen je moral biti na verro, okoli vodnjaka je bil

predviden zidec iz dobrega kamna ter v obliki zvonca),

način dela in plačila itn. Med drugim je bilo v pogodbi

določeno, da dela opravljata Pietro Bonifaccio iz Pirana

ter Domenico iz Kort, da je delavcem dovoljeno odvzeti

izkopani material (odnesti so ga morali na lastne stroške),

da je plačilo delavcev vezano na velikost cisterne (če

izkopljejo 5 klafter, dobijo 65 ﬂ , če 6 klafter, pa 90 ﬂ ) ter

da plačilo dobijo vsako soboto – če delo poteka gladko;

določena je bila tudi doba garancije (1 leto). Z deli naj

bi predvidoma začeli 13. maja ter jih do 14. junija zakl-

Slika 5: Fotograﬁ ja oblikovanega vrta ob Dajli, kjer so

imeli benediktinci na terasi v neposredni bližini mor-

ja še urejen reprezentativen vrt v renesan

nem duhu s

fontano na sredini (Miškovi

, 1982, sl. 4)

Figure 5: Photograph of the designed garden at Dajla,

where the Benedictines had a representative renaissan-

ce garden with a fountain on a terrace near the sea

(Miškovi

, 1982, ﬁ g. 4)

Slika 6: Vodnjak v današnjem hotelskem vrtu v Ankara-

nu s cedrami v ozadju (avtor fotograﬁ je: Ines Uneti

)

Figure 6: The fountain in today’s hotel garden in Anka-

ran with cedar trees in the background (author of the

photograph: Ines Uneti

)

16 Najdemo lahko tudi zapis Pietro.

17 PAK, 302, 5. Predvsem je njegova dejavnost evidentirana v času obnove palače na Belvederju okoli 1860.

18 Piero je svojemu očetu na posesti v Ankaranu začel pomagati šele, ko je bil oče že star in je potreboval pomoč pri vodenju posesti. Piero

Madonizza je bil politično zelo aktiven in je znan kot goreč zagovornik italijanske oblasti oz. nasprotnik avstrijske politike – tako je tudi

označen kot “un garibaldino capodistriano”. Delal je predvsem v Kopru, v mestni palači in v palači na Belvederju. Zdi se, da je bil v

Valdoltri pogosteje, ko je imel družino (poročil se je leta 1865), saj se je tam njegova družina udeleževala slovesnih nedeljskih maš, ki

so jih vodili kapucini in kjer so se zbrali domačini, koloni, dninarji in drugi lastniki zemljišč (Almerigogna, 1958, 428–434).

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 25 · 2015 · 3

Ines UNETIČ: ZGODOVINA NEKDANJE PLEMIŠKE PALAČE IN NJENIH VRTOV V VALDOLTRI ..., 609–624

in pozzom. Rastline, ki bi jih lahko našli tu oz. skoraj v

vsakem srednjeveškem samostanskem vrtu in jih našte-

va tudi znani benediktinec Walafrid Strabo (809–849) v

svoji pesnitvi De cultura hortorum oz. krajše Hortulus,

so na primer žajbelj, vinska rutica, pelin, črna meta,

koromač, luštrek, krebuljica, mak, mačja meta, zelena

– te bi lahko rasle v zeliščnem vrtu, in mnoge druge

kot na primer buče in melone, ki so bile Strabu zelo

ljube in okusne in jih je bilo kljub severni legi v Rei-

chenau še mogoče gojiti (kar v Ankaranu gotovo ni bil

problem). Glavni okras samostanskega vrta so navadno

predstavljale tudi cvetlice kot na primer lilije in vrtnice

(Heckmann, 1998, 131–132; Schulz, 2008, 13, 17–18,

20–38). Upoštevati pa moramo tudi mediteransko kli-

mo, ki je omogočala menihom v Valdoltri gojenje di-

šavnic in zelišč, kot sta sivka in rožmarin, ter v koritih

rastočih pomarančevcev in limonovcev, ki so dodatno

krasili oblikovani vrt.

Leta 1774 oz. 177515 sta posest nekdanjega samo-

stana svetega Nikolaja z vsemi premičninami in nepre-

mičninami kupila brata Pietro in Giovanni Madonizza.

Kupo-prodajna pogodba med koprsko družino in Be-

neško republiko je imela posebno klavzulo, v kateri je

bilo določeno, da kupljeni objekti ne smejo nikoli več

služiti samostanski rabi (Semi, 1935, 10–11).

Večja gradbena dela bi lahko zasledili v 19. stoletju,

v času Pietra in Nicolòja Madonizze. V monograﬁ ji o

ankaranskem samostanu je Francesco Semi gradbena

dela umestil v čas dr. Piera Madonizze, vendar nam

arhivski viri sporočajo nekoliko drugačno gradbeno

Slika 4: Pogled na beneški samostan S. Giorgo Maggiore in njegove vrtove konec 17. stoletja (NUK, GS 0 422, 60)

Figure 4: The venetian monastery S. Giorgo Maggiore and its gardens at the end of the 17th century (NUK, GS 0

422, 60)

15 Letnico 1774 kot leto prodaje lahko najdemo v monograﬁ ji Francesca Semija iz leta 1935 (Semi, 1935, 10) ter v arhivu družine Madon-

izza (PAK, 302, 24, 25). V tem arhivu pa je hranjen tudi že omenjeni kataster benediktinskega samostana iz leta 1775 (PAK, 302, 25–28),

kjer je zapisano, da so posest leta 1775 nenadoma prodali Pietru Madonizzi.

616

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 25 · 2015 · 3

Ines UNETIČ: ZGODOVINA NEKDANJE PLEMIŠKE PALAČE IN NJENIH VRTOV V VALDOLTRI ..., 609–624

jučili. V pogodbi je zapisano, da morajo mojstri obnoviti

oz. rekonstruirati vodnjak, kot je bilo določeno, ter da ga

ne smejo spreminjati ali povzročati škode – prav tako ne

smejo povzročati škode na vrtu (PAK, 302, 25).

Konec sedemdesetih, v začetku osemdesetih in še v

devetdesetih letih 19. stoletja lahko zabeležimo drugi

večji »gradbeni val« v letni rezidenci družine Mado-

nizza. Leta 1879 je namreč pravnuk ali pranečak Pietra,

Nicolò Madonizza, začel prenavljati oz. popravljati ob-

jekte ter ustvarjati stavbni kompleks, ki je sledil simetriji

in je imel sodoben značaj (PAK, 302, 24, 25). V tem

času so popravili oz. povečali kašče; glede na načrte v

družinskem arhivu v Kopru so zaradi boljšega zračenja

preuredili podstrešje ter oblikovali še eno segmentno za-

ključeno odprtino v zidu med kaščo in hodnikom (izra-

čun je bil narejen 16. februarja 1879; PAK, 302, 25). V

tem letu je v atriju delal tudi tlakovalec (14. maj 1876),

leta 1882 pa so potekala dela na glavni hiši nekdanjega

samostana (PAK, 302, 25). Zgradili so zatrep na glav-

ni fasadi z zvonikom na preslico, strelovod in odtok v

cisterno. Z deli ali vsaj pripravami na delo so začeli že

1. januarja 1882, v računskih knjigah iz tega časa pa

lahko vidimo, da so dela potekala vse do 5. novembra

leta 1882. V tem času so plačali gradbeni material, ki

ga je priskrbel g. Ant. Almerigogna, za delo so plačali

merilcu (ime ni podano), zidarju Martissu, gradbeniku

Mamoli, mizarju Utelu, kamnoseku Brovedanu, kolarju

Stefﬁ , Silviu Urbanisu (ki je bil zadolžen za postavitev

strelovoda in je za to speciﬁ čno delo dobil 333 ﬂ 80 xr),

kupili so apno, pesek, kamnite plošče, zvon in urno šte-

vilčnico za sončno uro. Skupni znesek del na glavnem

objektu pa je bil okoli 1528 ﬂ (PAK, 302, 25). V letu

1883 so popravljali hleve. Med majem in oktobrom tega

leta so kupili pesek, izkopali temelje, prepeljali razli-

čen gradbeni material, kamen, zemljo, vodo, kamnite

plošče in tramove. Za material so plačali Almerigogni,

za transport opečnih tlakovcev oz. strešnikov so plačali

Giov. Marcovichu, za pesek je dobil plačilo Pav. Fumo-

lo, za živo apno Anv. Utel, med delavci pa je imenovan

še kovač Mamola. Skupni znesek za dela v letu 1883

naj bi tako znašal okoli 2680 ﬂ (PAK, 302, 25). Med

dela v 19. stoletju lahko umestimo še dela na fasadi v

letu 1893. Fasado so utrjevali s kamnom in malto,19 kot

lahko razberemo iz arhivskega zapisa, ki ga je napisal

Antonio Dearli 24. marca 1893 (PAK, 302, 25).

Zanimivi so zapisi v računski tabeli iz leta 1883, ki

govorijo o prenosu kamna. Kamen so namreč transpor-

tirali iz kamnoloma ali pa »preko pomola«. Po morju

naj bi tako prepeljali okoli 150 vozov kamna (PAK, 302,

25). Ta kamen je prišel iz Kopra, natančneje iz družin-

ske mestne rezidence na Belvederju,20 ki jo je 8. janu-

arja 1858 uničil požar (PAK, 302, 5). Že Semi v svoji

monograﬁ ji zapiše, da je družina Madonizza pri prenovi

letne rezidence v Ankaranu uporabila kamen iz kopr-

ske palače ter iz njega oblikovala atiko, ki jo je krasil

majhen zvonik na preslico (Semi, 1935, 10). Kamen so

tako prepeljali v letih 1882 in 1883, ko so izvajali večja

stavbna dela na palači, kar kažejo tudi zgoraj zabeleže-

ni zneski. Povezava med koprsko in ankaransko palačo

je vidna tudi v mojstrih in drugih delavcih, ki so delali

na obeh objektih. Tako lahko na obeh lokacijah naj-

demo zidarja Martissa, kamnoseka Brodavana, kovača

Mamola in mizarja Utela. Med gradbenimi deli na obeh

objektih je sicer minilo več kot dvajset let, tako lahko

predvidevamo, da so mnogi mojstri bili že novi oz. na-

sledniki tistih, ki so delali v Kopru.21

Konec 19. stoletja je tako palača dobila sodobno po-

dobo. Nekdanje samostansko dvorišče s pozzom in bi-

forami so obdajale arkade oz. so bile ob strani v pritličju

lože z delavnicami in shrambami, v zgornjem nadstro-

pju pa so bile sobe s hodniki (PAK, 302, 24; Naldini in

Darovec, 2001, 158–159). Celotno poslopje je sledilo

simetriji, ki jo je še poudarjala nova atika z majhnim

zvonikom na preslico, ob straneh oz. robovih atike pa

sta bila še dva okrasna elementa z vazami s sadjem ter s

kovinsko konico – motiv, ki je bil kot okras istrskih hiš in

vil precej pogost (Semi, 1935, 10). V arhivskem zapisu

je objekt opredeljen kot sodoben, tako da bi lahko go-

vorili o historični oz. neobaročni arhitekturi (PAK, 302,

24). Tudi Semi v svojem delu palačo opredeli kot baroč-

no; dodaja pa tudi, da jo je na ploščadi pred pročeljem

krasil še en kamnit obod vodnjaka oz. »vera« da pozzo

(Semi, 1935, 10). Ta vodnjak pa se najverjetneje v 19.

stoletju še ni nahajal tu, ampak je bil na to mesto prene-

sen šele v 20. stoletju (verjetno po drugi svetovni vojni)

iz bližnje lokacije ene izmed kolonskih hiš.22

Kakšna je bila vrtna zasnova ob palači v 19. stoletju

(oz. po nakupu družine Madonizza) je težko določi-

ti. Vsekakor je bil vrt že v začetku stoletja pomemben

spremljevalec palače, saj Pietro Madonizza v pogod-

bi o delih na vodnjaku (1835) zapiše: »... prometendo

di lavorare con tutti i riguardi onde non cogionare dei

danni al Giardino, il tutto sotto loro [delavci] respon-

sabilità« (PAK, 302, 25). Na franciscejskem katastru, ki

je označen z letnico 1892 (AS 179), lahko vidimo, kje

se je vrt raztezal. Urejen je bil zahodno od palače, na

19 Uporabili so 180 klesanih kamnov za okvirje, 80 pilastrov (ob straneh), 50 malih kartuš na sredini ter malto za zadnje ometavanje 38

kvadratnih metrov.

20 Del mestnega obzidja oz. pravokotni pomol v obzidju na koncu Verdijeve ulice so včasih imenovali Belvedere (Bernik, 1968, 86).

21 Kateri mojstri so isti tako v Kopru kot v Ankaranu, je težko reči. V Kopru je delal mizar Giacomo Utel in tudi zapisi o gradbenih delih

na nekdanjem samostanu pričajo o G. Utelu, a tudi o Anv. Utelu (mogoče nasledniku prvega). V Kopru je delal kovač Giovanni Ma-

mola, prav tako lahko v Ankaranu zasledimo kovača Mamola (a brez imena). Zidar Andrea Martissa je izpričan v Kopru, medtem ko je

v Ankaranu zapisan N. Martissa. Vprašanje se pojavi tudi pri kamnoseku, saj ni jasno, ali je Leonardo Brovadan (ki je delal v Kopru) ista

oseba kot Brovedan, ki je delal v Ankaranu (PAK, 302, 5, 25).

22 Za podatek se iskreno zahvaljujem dr. Mojci M. Kovač iz ZVKD Piran.

617

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 25 · 2015 · 3

Ines UNETIČ: ZGODOVINA NEKDANJE PLEMIŠKE PALAČE IN NJENIH VRTOV V VALDOLTRI ..., 609–624

terasah, kjer je še danes hotelski vrt ter plato hotelske

restavracije. Na katastru lahko celo razberemo njegovo

zasnovo. Vrt so členile mehko oblikovane linije poti, ki

so površino vrta delile na osem polj. Ta polja so imela

skoraj centralno obliko, polnilo pa jih je cvetoče rastje.

Zasnovo bi lahko umestili v pozni krajinski slog, saj zno-

traj sheme, ki je že prevzela mehke linije krajinskega

oblikovanja, prevladujejo nekatere romantične okrasne

prvine (cvetlične preproge). Ta slog je bil v osrednjem

delu Evrope prisoten od zgodnjega 19. stoletja ter je – to

lahko trdimo za območje Kranjske – prihajal iz nemške-

ga sveta (Unetič, 2013, 172–173, 199). Iz časa plemiške

rodbine se je v hotelskem vrtu ter ob restavraciji ohrani-

lo nekaj drevnine. Še danes lahko vidimo stare cedre ob

objektu ter okoli vodnjaka v vrtu, blizu pa rastejo tudi

brin, lovor in ciprese. Med rastline, ki so se ohranile iz

časa družine Madonizza, bi lahko umestili tudi nekaj

vrtnic, ki še danes krasijo južno fasado hotela. Cedre

so pogosto sadili ob plemiških vilah, razlog za to pa bi

lahko našli v njeni rasti in uporabnosti, saj cedra dose-

že precejšno višino (tudi več kot 30 metrov), ima dober

les, zdravilne učinke ter gosto in dežnikasto krošnjo, ki

nudi prijetno senco v vroči sredozemski klimi. Poleg

tega so bile zanimive tudi zaradi svojega zgodovinskega

pomena in ikonograﬁ je, saj so bile cedre v Mediteranu

rabljene že v davni antiki (za gradnjo templjev, palač in

ladjevja) ter nastopajo v antičnih mitologijah in Svetem

pismu (Masri, 1995). Ob vrtu so stali še različni objekti,

ki so bili deloma še iz časa benediktincev, kot bi lahko

sklepali po upodobitvi iz leta 1775. Drugi objekti ob

vrtu pa so nastali najkasneje v 19. stoletju, saj je družina

Madonizza zaradi aktivnega kmetijskega gospodarstva

potrebovala veliko prostora za shranjevanje različnih

kmetijskih pridelkov (razne poljščine, olive in olivno

olje, vino, grozdje in razno sadje).23 Med temi objek-

ti naj izpostavim cvetličnjak, ki je verjetno predstavljal

neke vrste rastlinjak oz. zimski vrt, kjer so lahko shran-

jevali in gojili bolj občutljive rastline ter posodovke.24

Družina Madonizza si je uredila tudi prijeten zelen am-

bient na notranjem dvorišču. Čeprav je bil atrij tlakovan,

so ga – poleg pozza – bogatile rastline, kot lahko vidimo

na fotograﬁ ji (Slika 3); arkade in dvorišča so bila odprta,

v spodnjem delu zastrta z leseno ograjo, v zgornjem pa

s plezavkami. V poletnih mesecih so atrij najverjetneje

krasile tudi posodovke, ki so prezimile v bližnjem cvet-

ličnjaku in hodnikih palače.

Slika 7: Detajl iz franciscejskega katastra, kjer je dobro vidna vrtna zasnova ob pala

i (AS 179)

Figure 7: A detail from the Franziscean cadastre with a clearly visible design of the garden beside the palace (AS

179)

23 Nekaj časa je družina gojila tudi murve, kar je že po letu 1850 začela spodbujati italijanska vlada (za podatek se iskreno zahvaljujem dr.

Mojci M. Kovač iz ZVKD Piran).

24 Cvetličnjak, zidano ognjišče in še nekaj gospodarskih objektov je označenih tudi na mlajših načrtih za preureditev objekta v hotel, kjer

so arhitekti označili že obstoječe in nove oz. predvidene zidove (PAK, OLO, 1029; PAK, OLO, 1031). Prav na teh načrtih je bilo mogoče

tudi razbrati, da je velik del še danes vidnih »vrtnih« zidov okoli objekta starejšega nastanka.

618

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 25 · 2015 · 3

Ines UNETIČ: ZGODOVINA NEKDANJE PLEMIŠKE PALAČE IN NJENIH VRTOV V VALDOLTRI ..., 609–624

V začetku 20. stoletja je stavbni kompleks v An-

karanu še vedno služil kot letna rezidenca ter kot se-

dež kmetijskega posestva. Med kmetijskimi pridelki je

bilo pomembno tudi vino, na kar nakazuje predvsem

skrb Piera Madonizze, ki si je (verjetno v poznem 19.

in zgodnjem 20. stoletju) dopisoval z mnogimi stro-

kovnjaki za gojenje vina ter se je pogumno spoprijel

s problemom, ki je težil tudi druge istrske vinograd-

nike. V tistem času se je namreč močno razširila trtna

uš. Ta problem naj bi Piero Madonizza rešil z uvedbo

nove, ameriške trte. Usmeril se je tudi v preučevanje

kemijskega gnojenja in je prve poskuse na tem pod-

ročju omogočil pod vodstvom priznanega strokovnjaka

profesorja Gerosa (Almerigogna, 1958, 432). Predvsem

uspešna je bila družina s prodajo žita. »Graner de Ma-

donizza« so odjemali predvsem na območju Istre, žito

pa je bilo mleto v različnih mlinih (tudi v Rižani). To

cvetočo obrt je ostro prekinila prva svetovna vojna in

po letu 1915 ni več zaživela.25

V prvi polovici 20. stoletja je družina Madonizza

želela razširiti družinsko podjetje iz kmetijskega na

turistično področje. V Valdoltri so nameravali urediti

velik hotelski kompleks s palačo, hotelom in vilami za

goste v parkovno urejeni obmorski krajini. Za načrto-

vanje tega kompleksa je bil zaslužen arhitekt Giovanni

Madonizza (1882–1968),26 ki je leta 1907 dokončal

študij arhitekture in gradbeništva na Dunaju ter se je

nato izpopolnjeval še v Münchnu. Njegova arhitek-

turna dela so se ohranila predvsem v Trstu, znan pa

je tudi po sodelovanju pri gradnji spomenika Viktorja

Emanuela II. oz. Altare della Patria v Rimu. Giovanni je

bil med drugim tudi predsednik društva Società Capi-

distriana di Navigazione. To društvo je s svojimi mno-

gimi parniki prevažalo Tržačane v kopališče S. Nicolò

(pod letno rezidenco družine Madonizza) in sosedn-

je morsko zdravilišče (na mestu današnje ortopedske

bolnišnice), kar je arhitekta najverjetneje spodbudilo

k oblikovanju ideje o urejenem stanovanjskem in ho-

telskem kompleksu v Valdoltri. Kopališče S. Nicolò je

bilo tedaj polno obiskovalcev, urejeno in členjeno z

drevoredi in travniki, polnile so ga tudi različne napra-

ve in (preproste in družinske) hišice, ki jih je Giovanni

sam načrtoval. Da bi lahko uresničil svoj projekt, je

moral Giovanni Madonizza najti drug prostor za veli-

ko družinsko kmetijsko posest. Na območju Rižane je

uredil dve kmetijski gospostvi, ki sta pridelovali žito in

sadje ter se ukvarjali tudi z živinorejo. V Valdoltri pa

je počasi začel nastajati turistični kompleks – tu naj

bi stali velik hotel, urejena plaža, apartmaji, penzioni,

golf igrišče, tenis igrišča, mlekarna, velika trgovina oz.

tržnica, kjer bi prodajali domače pridelke Tržačanom,

pomol bi bil urejen za parnike ter bi služil kot marina.

Giovanni Madonizza je že zgradil vile, ki so bile tedaj

zelo cenjene – bodisi zaradi njihove izredne gradnje

bodisi zaradi same lokacije v čudovitem in zdravilnem

okolju (Comisso, 1998, 55–56). Vendar pa celotnega

Slika 8: Pogled na pro

elje preurejenega hotela, na

rt iz leta 1953 (PAK, OLO, 815)

Figure 8: A view of the façade of the renovated hotel, a plan from 1953 (PAK, OLO, 815)

25 Almerigogna, 1958, 428. Pri trgovanju je očetu Nicolòju pomagal Piero Madonizza.

26 Giovanni je bil zadnji moški potomec družine Madonizza, sin že večkrat omenjenega Piera in bratranec Antonia Madonizze, pravnika

in politika ter aktivnega podpornika italijanske oblasti (Le onoranze, 1930, 457; Comisso, 1998, 55–56).

619

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 25 · 2015 · 3

Ines UNETIČ: ZGODOVINA NEKDANJE PLEMIŠKE PALAČE IN NJENIH VRTOV V VALDOLTRI ..., 609–624

projekta ni uspel izvesti – nadaljevanje je prekinila

druga svetovna vojna.27

V kolikšni meri so palačo in njeno okolico v prvi po-

lovici 20. stoletja preurejali, ni jasno, a zdi se, da do na-

daljnjih večjih sprememb ni prišlo. Glede oblikovanega

vrta pa se je ohranil podatek, da so palačo v tem času

(oz. vse do leta 1958) obdajali mnogi rožni vrtovi, ki

so se nizali ob objektu in sledili arhitektonskim linijam

dvoriščne lože (Almerigogna, 1958, 426). Vrtna zasnova

pa je – kot je vidno na načrtu iz leta 1958 (PAK, OLO,

1031) – pravzaprav povzemala shemo, ki jo prikazuje

že franciscejski kataster; severozahodno od objekta so

se vile krožne poti, med katerimi je raslo različno ze-

lenje.

Po drugi svetovni vojni je objekt pripadel jugoslo-

vanski oblasti, ki mu je kmalu namenila hotelsko in

turistično namembnost. Že leta 1953 so pri arhitektu,

ki je danes znan po izgradnji in predelavi mnogih pro-

tokolarnih objektov v povojnem času, naročili načrte

za prenovo oz. predelavo objekta v hotel. Vinko Glanz

je izdelal načrte za stavbo samostana, ki je bila zajeta

v kompleks »kopališča pri sv. Nikolaju« (PAK, OLO,

815). Investitor projekta je bilo gostinsko podjetje

Triglav, adaptacija te stavbe pa je bila namenjena pred-

vsem »za potrebe gostinstva, kot depandansa bodoči

centralni zgradbi v kopališču« (PAK, OLO, 815). V prit-

ličju so bili: vhodni atrij na jugu (z dvojnim stopniščem

in vodnjakom), kuhinja (postrežba je bila možna tudi

27 K umiku od celotnega projekta je nemara vplivala tudi smrt pogosto bolehne žene v letu 1947 in dejstvo, da nista imela otrok. Po njeni

smrti je zapustil Valdoltro ter se preselil v Koper, v palačo na Belvederju. Zaradi neugodnih okoliščin je kmalu zapustil Koper in živel pri

svojih dveh sestrah – Francesci v Trstu in Nicolini v Bologni (Comisso, 1998, 55–56; Blasi, 2003, 66).

Slika 9: Na

rt preureditve nekdanje pala

e v hotel Konvent iz leta 1956, kjer je vidna tudi ureditev oblikovanega

vrta, vklju

no z glavno teraso na zahodu (PAK, OLO, 1029)

Figure 9: A 1956 plan for the rearrangement of the former palace into the Konvent Hotel, showing the designed

garden and the west terrace (PAK, OLO, 1029)

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 25 · 2015 · 3

Ines UNETIČ: ZGODOVINA NEKDANJE PLEMIŠKE PALAČE IN NJENIH VRTOV V VALDOLTRI ..., 609–624

V začetku 20. stoletja je stavbni kompleks v An-

karanu še vedno služil kot letna rezidenca ter kot se-

dež kmetijskega posestva. Med kmetijskimi pridelki je

bilo pomembno tudi vino, na kar nakazuje predvsem

skrb Piera Madonizze, ki si je (verjetno v poznem 19.

in zgodnjem 20. stoletju) dopisoval z mnogimi stro-

kovnjaki za gojenje vina ter se je pogumno spoprijel

s problemom, ki je težil tudi druge istrske vinograd-

nike. V tistem času se je namreč močno razširila trtna

uš. Ta problem naj bi Piero Madonizza rešil z uvedbo

nove, ameriške trte. Usmeril se je tudi v preučevanje

kemijskega gnojenja in je prve poskuse na tem pod-

ročju omogočil pod vodstvom priznanega strokovnjaka

profesorja Gerosa (Almerigogna, 1958, 432). Predvsem

uspešna je bila družina s prodajo žita. »Graner de Ma-

donizza« so odjemali predvsem na območju Istre, žito

pa je bilo mleto v različnih mlinih (tudi v Rižani). To

cvetočo obrt je ostro prekinila prva svetovna vojna in

po letu 1915 ni več zaživela.25

V prvi polovici 20. stoletja je družina Madonizza

želela razširiti družinsko podjetje iz kmetijskega na

turistično področje. V Valdoltri so nameravali urediti

velik hotelski kompleks s palačo, hotelom in vilami za

goste v parkovno urejeni obmorski krajini. Za načrto-

vanje tega kompleksa je bil zaslužen arhitekt Giovanni

Madonizza (1882–1968),26 ki je leta 1907 dokončal

študij arhitekture in gradbeništva na Dunaju ter se je

nato izpopolnjeval še v Münchnu. Njegova arhitek-

turna dela so se ohranila predvsem v Trstu, znan pa

je tudi po sodelovanju pri gradnji spomenika Viktorja

Emanuela II. oz. Altare della Patria v Rimu. Giovanni je

bil med drugim tudi predsednik društva Società Capi-

distriana di Navigazione. To društvo je s svojimi mno-

gimi parniki prevažalo Tržačane v kopališče S. Nicolò

(pod letno rezidenco družine Madonizza) in sosedn-

je morsko zdravilišče (na mestu današnje ortopedske

bolnišnice), kar je arhitekta najverjetneje spodbudilo

k oblikovanju ideje o urejenem stanovanjskem in ho-

telskem kompleksu v Valdoltri. Kopališče S. Nicolò je

bilo tedaj polno obiskovalcev, urejeno in členjeno z

drevoredi in travniki, polnile so ga tudi različne napra-

ve in (preproste in družinske) hišice, ki jih je Giovanni

sam načrtoval. Da bi lahko uresničil svoj projekt, je

moral Giovanni Madonizza najti drug prostor za veli-

ko družinsko kmetijsko posest. Na območju Rižane je

uredil dve kmetijski gospostvi, ki sta pridelovali žito in

sadje ter se ukvarjali tudi z živinorejo. V Valdoltri pa

je počasi začel nastajati turistični kompleks – tu naj

bi stali velik hotel, urejena plaža, apartmaji, penzioni,

golf igrišče, tenis igrišča, mlekarna, velika trgovina oz.

tržnica, kjer bi prodajali domače pridelke Tržačanom,

pomol bi bil urejen za parnike ter bi služil kot marina.

Giovanni Madonizza je že zgradil vile, ki so bile tedaj

zelo cenjene – bodisi zaradi njihove izredne gradnje

bodisi zaradi same lokacije v čudovitem in zdravilnem

okolju (Comisso, 1998, 55–56). Vendar pa celotnega

Slika 8: Pogled na pro

elje preurejenega hotela, na

rt iz leta 1953 (PAK, OLO, 815)

Figure 8: A view of the façade of the renovated hotel, a plan from 1953 (PAK, OLO, 815)

25 Almerigogna, 1958, 428. Pri trgovanju je očetu Nicolòju pomagal Piero Madonizza.

26 Giovanni je bil zadnji moški potomec družine Madonizza, sin že večkrat omenjenega Piera in bratranec Antonia Madonizze, pravnika

in politika ter aktivnega podpornika italijanske oblasti (Le onoranze, 1930, 457; Comisso, 1998, 55–56).

620

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 25 · 2015 · 3

Ines UNETIČ: ZGODOVINA NEKDANJE PLEMIŠKE PALAČE IN NJENIH VRTOV V VALDOLTRI ..., 609–624

prizidek na severni strani, ki je povezan s stavbo hote-

la, in posledično ustvarja gospodarsko dvorišče za ne-

kdanjo palačo, večjih dimenzij ter deluje stavbno bolj

homogeno kot predlog Bitenca. Mihevc je na zahodni

strani hotela razširil prostor restavracije – prizidal je na-

mreč pritlično krilo restavracije in arkade ob objektu,33

tako pa je pridobil na zahodu veliko teraso s plesiščem,

ki jo je obogatil tudi z orkestrskim paviljonom in jo po-

kril z lahkotno kovinsko pergolo (Budkovič in Koželj,

2011, 236–237).34 Že leta 1960 je Mihevc prestavil

glavni vhod na vzhodno stran hotela oz. je tu uredil

recepcijo, istočasno pa je arhitekt Rudi Kolenc zasteklil

atrij (PAK, KP 712.29, 639). Pozornost je posvetil tudi

interjerju, kjer prevladuje vidna opeka, značilna za Mi-

hevca. Posebnost predstavlja predvsem modra dvorana,

ki ima strop obložen s keramiko – to pa so ročno posli-

kali študenti arhitektovega seminarja (Budkovič, Koželj,

2011, 237). Mihevc je v Ankaranu zaznamoval velik

del počitniškega naselja ob nekdanjem samostanu, saj

je oblikoval in uredil še taverno, apartmaje in turistična

naselja – depandanse Cedra, Weekend ter Bor. Večina

objektov je bila realizirana med letoma 1960 in 1966.35

Mihevčevo prisotnost na območju počitniškega naselja

Ankaran lahko zasledimo tudi v vikend naselju pod

hotelom, ki so ga zgradili leta 1958, saj je v letu 1960

tu urejal poti med objekti. Na situacijskem načrtu teh

letnih hišic je vidna tudi shema hotela Konvent z vrtom,

kot je bila predvidena po zgoraj opisanih načrtih. Vidna

je členitev terase, plesišče, višja drevnina in diagonalno

potekajoča pot, ki na tej shemi povezuje cvetličnjak in

pot, vodečo do morja (PAK, KP 712.29, 370). Situacijski

načrt nakazuje ureditev, ki je bila predvidena v načrtih

iz 1958. leta, a kot lahko vidimo še danes, so v šestde-

setih letih vnesli v projekt več sprememb. Oblikovani

vrt, ki je tako nastal (oz. velika terasa s plesiščem za ho-

telom, ki jo spremljajo ozelenjene terase), pa nima po-

sebnega povezovalnega koncepta. Drugače pa velja za

arhitekturni del počitniškega naselja v Ankaranu, ki ga

Slika 10: Ureditveni na

rt po

itniškega naselja v Anka-

ranu, ki je bil izdelan po razširitvi po

itniškega naselja

z Mihev

evimi projekti (Budkovi

, Koželj, 2011, 231)

Figure 10: A plan for the arrangement of a holiday vil-

lage in Ankaran. The plan was made after the expansion

of the holiday village according to Mihevc’s architectu-

ral projects (Budkovi

in Koželj, 2011, 231)

Slika 11: Situacijski na

rt vikend hišic pod hotelom

Konvent iz leta 1958 (PAK, KP 712.29, 370)

Figure 11: A situation plan of the weekend houses be-

low the Konvent Hotel from 1958 (PAK, KP 712.29,

370)

33 Arkade je k palači prizidal tudi na vzhodni strani.

34 Opisana dela naj bi bila večinoma izvedena okoli leta 1962 (Budkovič, Koželj, 2011, 236–237).

35 Okoli leta 1960 je Mihevc uredil dva apartmajska niza, ki stojita za hotelom oz. ob cesti, ki iz magistralne ceste vodi k hotelu. Po zasnovi

sta niza, imenovana depandansi Bor, podobna depandansam Cedra, ki so nastale dve leti kasneje. Depandanse Weekend so zgradili

leta 1961 in so razporejene na višje ležeči terasi za hotelom, gre za enonadstropne apartmajske nize, ki so kombinacija lokalnih in

modernističnih elementov ter so uspešen primer stika arhitekture in naravnega okolja. Okoli leta 1962 je Mihevc oblikoval šest enonad-

stropnih in razgibanih apartmajskih nizov imenovanih Cedra, ki ležijo v zelenem predelu za hotelom oz. za depandansami Weekend.

Stavbe so sicer skoraj enake motelu (danes sta to vili Oliva in Tamara) v turističnem naselju Belvedere nad Izolo, ki ga je Mihevc zasnoval

leta 1964. Istega leta je bil v Ankaranu zgrajen gostinski objekt ob morju – taverna, ki so ji kasneje na severozahodno stran dodali manjši

paviljon sladolednega vrta. Taverna ob morju ima tudi veliko zunanjo teraso in plesišče, po zasnovi pa spominja na restavracijo hotela

Konvent. V letih 1960, 1965, 1975 so nastali še apartmaji Oljčna pot, ki stojijo v blagem pobočju nad lokalno cesto na vzhodnem robu

Ankarana (Budkovič, Koželj, 2011, 231–232, 234, 240, 242, 244–245).

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 25 · 2015 · 3

Ines UNETIČ: ZGODOVINA NEKDANJE PLEMIŠKE PALAČE IN NJENIH VRTOV V VALDOLTRI ..., 609–624

na vrtu), jedilnica, garderoba za goste, sanitarije in

cerkev, preurejena v bar. V prvem nadstropju so bile

sobe za goste (z eno ali dvema posteljama, s kopalni-

co ali samo z umivalnikom v sobi) ter zajtrkovalnica

(prostor nad kuhinjo). V tehničnem poročilu projekta,

spisanem 4. maja 1953, je zapisano tudi priporočilo,

da se zamenja konstrukcija stropov, ostrešje in kriti-

na ter da se odstrani zunanji in notranji omet. Objekt

bi v notranjosti na novo ometali, zunanja fasada pa

bi ostala v kamnu (le fuge bi zapolnili z malto). Tako

bi hotel pridobil že kar rustikalno ali, mogoče bolje

rečeno, »plečnikovsko« podobo. Glanz se z oblikova-

nim vrtom ob objektu ni ukvarjal, očitno pa je, da je

bil predviden kot prostor strežbe in bi ga v ta namen

morali vsaj deloma tlakovati. Vendar pa tovrstni detajli

v tehničnem poročilu niso zajeti. Glančev načrt ni bil

realiziran in miniti je moralo še nekaj let, da so začeli

nekdanjo plemiško palačo preurejati v hotel.

Leta 1956 so nastali novi načrti za adaptacijo zgrad-

be Konvent – investitor je bil tedaj gradbeno podjetje

Turist, projektant pa arhitekt Anton Bitenc (PAK, OLO,

1029).28 Te načrte so morali sicer dopolniti – tako so leta

1958 predložili nove, a vsebinsko enake načrte (PAK,

OLO, 1031).29 Zasnova celotnega hotela na teh načrtih

je nekoliko spremenjena (glede na predhodne Glančeve

načrte) – poleg starega južnega vhoda v objekt je bil se-

daj urejen še vhod z vzhodne strani, kjer bi obiskovalec

vstopil v gostišče. Pritličje je bilo podobno kot pri Glan-

čevih načrtih tudi tu namenjeno gostilniški rabi (kuhinja

je bila pomaknjena bolj v ozadje, urejeni so bili mno-

gi spremljevalni prostori kot na primer vrtnarska loža,

predviden je bil nočni bar s posebnim vhodom, dodani

so bili tudi prizidki itn.), cerkveni prostor pa je bil pred-

viden za lapidarij oz. za muzej in po potrebi kot banket-

na dvorana. Severno od obstoječega objekta bi zgradili

prizidek, ki bi obrobljal tlakovan trg, zasnovan podobno

kot atrij v palači – z arkadami in vodnjakom na sredi-

ni. Prostori v tem prizidku bi bili namenjeni upravi in

servisu (PAK, OLO, 1029; PAK, OLO, 1031).30 Velikega

pomena za hotel je bila predvsem zahodna terasa, kjer

so poleg strežbe na prostem želeli ponuditi še orkester,

prostor za ples in sprehode po vrtu (glej Sliko 9). Strežba

bi potekala na ožjem in dvignjenem delu terase tik ob

palači, pod tem platojem pa je bilo predvideno plesišče

s prostorom za orkester, manjši del zunanje restavracije

pa bi bil urejen tudi na odmaknjenem delu terase z le-

pim razgledom na morje. Dostop na teraso bi bil mogoč

iz hotela, iz južne in zahodne »vrtne« strani terase ali

prek stopnic tik ob palači (danes je stopnišče, ki vodi

na plato restavracije, odmaknjeno od stavbe). Terasa bi

bila v veliki meri tlakovana z betonskimi ploščami, de-

loma posuta s peskom in deloma zasejana s travo oz.

ozelenjena. Meje terase bi še vedno določali starejši, še

obstoječi vrtni zidovi,31 poti, ki bi teraso členile, pa bi

v glavnem tekle vzporedno z vrtnimi zidovi, le osred-

nja pot bi diagonalno povezovala severni del terase in

stopnišče, ki je iz terase vodilo proti morju. »Zeleni«

del terase bi predstavljala večja drevesa, preprosta oze-

lenitev ter zelenjavni vrt. Ta bi bil urejen na severnem

delu terase, omejen bi bil z gosto živo mejo ter člen-

jen s pravilno oblikovanimi gredicami in potmi, ki bi

najverjetneje vodile do vodnjakov. V načrtih iz poznih

petdesetih let je označeno tudi obstoječe drevje, med

katerimi prepoznamo že omenjene cedre. Zdi pa se, da

so s časom nekaj dreves tudi odstranili, saj danes ne

vidimo več v poročilu iz leta 1957 omenjenih murv in

kostanjev (na Sliki 9 lahko tudi vidimo, da je bilo nekdaj

na terasi za objektom več dreves bližje stavbi). Zahodno

teraso je bogatil še ohranjen vrtni vodnjak med cedrami.

Na južni strani te terase in objekta so tudi predvideli

preprostejšo ozelenitev z drevjem in grmovnicami, ki bi

jo – pred južnim vhodom v palačo – lepšal še vodnjak

(PAK, OLO, 1029; PAK, OLO, 1031). Kot je zapisano v

naslednjem poročilu k načrtom, je arhitekt Bitenc želel

čim manj posegati v sam objekt, kar kaže na njegovo

upoštevanje in spoštovanje kulturnih spomenikov, ka-

terih pronicljivo obnavljanje mu je prineslo tudi velik

sloves. Tako so bile spremembe manjšega merila, fasade

tudi ni spreminjal, edino na severni strani hotela bi do-

dal prizidek (PAK, OLO, 1031).

Predstavljeni načrti so bili osnova za adaptacijo ho-

tela Konvent, ki je bila z odločbo odobrena 25. marca

1958 (PAK, KP 712.29, 369). Kot se zdi, so izvedli neka-

tere načrtovane spremembe, a nekaj je tudi novih, ki so

večinoma sledile v šestdesetih letih. Arhitekt, ki je v tem

desetletju zaznamoval hotelski objekt in večji del počit-

niškega naselja v Ankaranu, je bil Edo Mihevc.32 Neka-

ko od leta 1960 do leta 1966 je na hotelskem objektu

izvedel več del, ki sicer deloma sledijo idejam iz let

1956–1958, a se od teh tudi razlikujejo. Tako je njegov

28 Kot projektanta sta navedena tudi arhitekta Edvard Ravnikar in Justina Hruševar, na projektu pa je delala tudi Alenka Lenarčič (PAK, OLO,

1029).

29 Kot projektant je zabeležen tudi Miloš Hohnjec (PAK, OLO, 1031).

30 Za ureditev celotne okolice objekta je bil izdelan poseben načrt v šoli profesorja Ravnikarja (načrt naj bi se nahajal na mestnem ljud-

skem odboru v Kopru) ter je bil tudi osnova za določanje lokaciij novih počitniških hišic (PAK, OLO, 1031).31 Danes lahko

še vedno vidimo starejši zidec, ki predstavlja zunanji rob današnjega hotelskega vrta. Kasneje (verjetno v šestdesetih letih) so očitno

dodali notranji podporni zid, ki omejuje današnji plato restavracije.

32 Arhitekt Mihevc je bil vse od leta 1946 pa do upokojitve leta 1981 profesor na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Imel je zelo obsežen

življenjski opus in je tako, predvsem na slovenski obali, zapustil mnogo arhitekturnih del. V svojem delu je sledil ameriškim in italija-

nskim zgledom sodobne arhitekture, zato je bilo njegovo ustvarjanje drugačno od njegovih sodobnikov in vodilne Ljubljanske šole za

arhitekturo, ki so se naslanjali predvsem na švicarsko in skandinavsko smer v sodobni arhitekturi. Njegova dela na Obali so bila drugačna

kot ostala dela (predvsem za Ljubljano), saj je tu iskal bogastvo tradicije sredozemskih mest, beneške in istrske arhitekture (Budkovič in

Koželj, 2011, 13–14, 21).

621