ArticlePDF Available

The Roman stone monuments of Slovenian Carinthia

January 2006

Authors:

Saša Djura Jelenko

Koroški pokrajinski muzej

Julijana Visočnik

Nadškofijski arhiv Ljubljana

The article discusses all presently known Roman stone monuments from the present day Slovene Carinthia: from the Meža, the Drava, and the Mislinja valleys. Prevailing are monuments from the settlement of Stari trg near Slovenj Gradec / Colatio, those from the excavation of Dr. Hans Winkler between 1909 and 1912, and from the graveyard of Zagrad near Prevalje. The entire area belonged to the administrative area of Celeia. The monuments are distributed geographically, in the alphabetical order as set in Arheološka najdišča Slovenije (ANS1) from 1975.

Content uploaded by Julijana Visočnik

Content may be subject to copyright.

345

Rimski kamniti spomeniki slovenske Koroške

Rimski kamniti spomeniki slovenske Koroške*

Saša DJURA JELENKO in Julijana VISOČNIK

Arheološki vestnik 57, 2006, str. 345-415

Izvleček

V članku so obravnavani vsi dosedaj znani rimski kamniti

spomeniki z današnje slovenske Koroške: iz Mežiške, Dravske

in Mislinjske doline. Prevladujejo spomeniki iz naselbine Sta-

ri trg pri Slovenj Gradcu / Kolaciona (Colatio), z izkopavanja

dr. Hansa Winklerja v letih 1909-1912 in z grobišča Zagrad pri

Prevaljah. Celotno območje je spadalo pod upravo Celeje (Celeia).

Kamni so razvrščeni geografsko, po vrstnem redu, kot ga uva-

jajo Arheološka najdišča Slovenije (ANSl) iz leta 1975.

Ključne besede: slovenska Koroška, Norik, antika, rimska

poselitev, kipi, reliefi, napisni kamni, epigrafika

Abstract

The article discusses all presently known Roman stone

monuments from the present day Slovene Carinthia: from the

Meža, the Drava, and the Mislinja valleys. Prevailing are mon-

uments from the settlement of Stari trg near Slovenj Gradec /

Colatio, those from the excavation of Dr. Hans Winkler be-

tween 1909 and 1912, and from the graveyard of Zagrad near

Prevalje. The entire area belonged to the administrative area

of Celeia. The monuments are distributed geographically, in

the alphabetical order as set in Arheološka najdišča Slovenije

(ANSl) from 1975.

Keywords: Slovene Carinthia, Noricum, antiquity, Roman

settlement, statues, reliefs, inscription slabs, epigraphy

KIPI IN RELIEFI

Uvod

Na pobudo Marjete Šašel Kos sem leta 2003

opravila avtopsijo rimskih kamnitih spomenikov Koro-

ške. Ob obdelavi arheološkega gradiva z izkopavanj

dr. H. Winklerja1 sem leta 2004 pregledala še kam-

ne, ki jih hrani Deželni muzej v Gradcu. Istega leta

so zaradi obnove Koroške osrednje knjižnice dr. Franca

Sušnika potekala restavratorsko-konservatorska dela

nagrobnih spomenikov z grobišča Zagrad pri Pre-

valjah in posameznih kamnitih najdb iz občine Ravne

na Koroškem, ki so jih do takrat hranili v lapidari-

ju KPM, enota Ravne. Lapidarij so po obnovi pre-

stavili v kapelo gradu Ravne.

Kot kažejo v članku obravnavani kamni, lahko

na podlagi števila spomenikov izpostavimo dve večji

lokalni žarišči rimske poselitve, to sta Stari trg in

Zagrad. Obe lokaciji sta nanizani ob glavni cesti

Celeia-Virunum, ki je bila zgrajena za časa Klavdi-

ja. Najdbe iz Kolacione segajo od sredine 1. do

začetka 5. st., raziskan je del svetišča, več stano–

vanjskih objektov, del zgodnjeantičnega grobišča

ter nekaj temeljev stavb na pobočju grajskega hriba.2

* Plod dela za članek sta bila tudi razstava in katalog z naslovom Kamni govorijo (Koroški pokrajinski muzej, maj 2006).

1 Pregled Winklerjeve rokopisne zapuščine, ki jo hranijo v celovškem muzeju, arhivu oddelka za arheologijo, je pokazal, da

je bilo pri izkopavanjih svetišča, grobišča in stanovanjskih objektov v Starem trgu kamnitih spomenikov več, kot je bilo do sedaj

znano in objavljeno. Večinoma so sicer le bežno omenjeni in skromno opisani, vendar skupaj z ostalimi najdbami bistveno do-

polnjujejo naše vedenje o rimski Kolacioni, prim. Djura Jelenko 2004.

2 Egger 1914; Strmčnik-Gulič 1981; Strmčnik-Gulič 1984; Djura Jelenko 1997b; Djura Jelenko 2004.

346 Saša DJURA JELENKO in Julijana VISOČNIK

Grobišče iz Zagrada sodi po dosedanjih odkritjih

v 2. in 3. st., medtem ko pripadajoča naselbina še

ni odkrita. Poleg velikega števila najdb govori o

pomembnosti neodkrite naselbine še razdalja med

Kolaciono in Juenno, ki je znašala 22 rimskih milj

(ok. 32 km), ter lociranost Zagrada na sredino;

idealna razdalja med postajališči ob glavnih ces-

tah je bila ok. 8 milj (12 km). Zagrad bi tako lah-

ko definirali kot postajališče (mutatio) ob pomembni

državni cesti Celeia-Virunum, kjer so popotniki lahko

prenočili in zamenjali vprežno živino. Postajališče

se je moralo nahajati blizu meje med celejskim in

virunskim teritorijem. Neimenovana naselbina je

bila tako zadnja, ki je pripadala Celeji,3 Juenna

pa prva, ki je sodila k Virunu.4 Nagrobniki so znani

še iz Dovž,5 kjer izvirajo z območja znane in delno

raziskane vile rustike, osamljene kmetije pa sme-

mo pričakovati še v Završah,6 Šentjanžu,7 Kotljah

z okolico ter na Ravnah. Ali gre za takšen primer

tudi na Legnu, oz. Mislinjski Dobravi, bodo poka-

zale nadaljnje raziskave.8 Kamni, ki izvirajo z ob-

močja med Muto in Radljami, kažejo na manjši

zaselek tudi v tem delu Dravske doline. Da tod ni

živelo samo civilno prebivalstvo, dokazujejo ime-

na in upodobitve umrlih vojakov oz. oficirjev.9

Petina spomenikov je vzidana v cerkvah, dobro

petino hrani Deželni muzej v Gradcu, pomemb-

nejši zbirki pa se nahajata še v lapidariju KPM -

3 Poljana mogoče že pod upravnim območjem Juenne (Virunum). Prim. še: Šašel Kos 2001, 203.

4 Prim. še Šašel Kos 2001, 203.

5 CIL III 5105; ILJug 365 in kamnito korito. Glej v drugem delu (Rimski napisi) napisa št. 4 in 5.

6 CIL III 5106-5109. Glej v drugem delu napise št. 6-9.

7 CIL III 5700, AIJ 4. Glej v drugem delu napisa št. 1 in 2.

8 Pomisleki se porajajo zaradi barona Czöerniga, ki je na svojem posestvu na Galenhofu zbiral rimske kamne: Hypnos iz

Šmartna, nagrobna plošča CIL III 5104, pokrov sarkofaga iz Legna.

9 Torzo kipa oficirja (Zagrad), CIL III 5105 (Dovže); CIL III 5106 (Završe) in AIJ 9 (Stari trg). Glej v drugem delu napise

št. 4, 7 in 22.

Sl. 1: Zemljevid najdišč rimskih kamnitih spomenikov na slovenskem Koroškem.

Fig. 1: Site map of Roman stone monuments in Slovene Carinthia.

347

Rimski kamniti spomeniki slovenske Koroške

tako na Ravnah kot v Slovenj Gradcu. Pomemb-

nejše objave, ki so zajele kamnite spomenike s

Koroške, so raziskave Stanka Pahiča10 in Jarosla-

va Šašla.11

Med spomeniki prevladujejo preproste nagrob-

ne plošče z napisi. Posebnost na našem območju

predstavljajo reliefne plošče in okrašeni kvadri -

deli nagrobnih kapelic z grobišča Zagrad. S svojo

obliko izstopata tudi reliefni plošči z nišo, v kate-

ri sta upodobljena pokojnika iz Završ12 in Legna,

ki so drugače značilne za območje Flavije Solve.13

Zaenkrat na našem območju ne poznamo najdbe

nagrobnih portretnih medaljonov. Z izjemo pepelnice

iz Črne in odlomka preklade z napisom iz Kola-

cione, ki sta izdelana iz peščenca, ter apnenčastih

polvaljev in podstavkov iz Kolacione,14 so vsi os-

tali spomeniki izdelani iz belega pohorskega mar-

morja. Brančurnikov sarkofag15 je izdelan iz rdečka-

stega marmorja, ki verjetno izvira iz marmoloma

Kraig pri Celovcu.

Zahvala

Na tem mestu se za pomoč pri obdelavi nena-

pisnih kamnov zahvaljujem dr. Bojanu Djuriću,

ki je tudi pregledal besedilo, in Aleksandri Nesto-

rović. Posebno zahvalo za podatke o spomenikih

iz Zagrada dolgujem dr. Franzu Glaserju in Lil-

jani Suhodolčan. Zahvaljujem se tudi dr. Erichu

Hudeczku, ki mi je omogočil dostop do kamnov

in vpogled v dokumentacijo, ki jo hrani Deželni

muzej v Gradcu, Miri Strmčnik-Gulič, ki mi je

posredovala podatke o prekladi z napisom iz Ko-

lacione, dr. Ireni Lazar za podatke o nagrobni

plošči iz Doliča ter Vesni Koprivnik za informa-

cije o levu, ki ga hrani Pokrajinski muzej Mari-

bor. Pri delu na terenu mi je bila v veliko pomoč

Tina Britovšek. Hvala tudi številnim informator-

jem in vsem ostalim, ki so kakorkoli sodelovali

pri tem projektu.

KATALOG

Kratice

d.: debelina.

IzA ZRC SAZU: Inštitut za arheologijo Znanstveno razisko-

valnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

KPM: Koroški pokrajinski muzej.

OE: Območna enota.

pr.: premer.

prim.: primerjaj.

š.: širina.

v.: višina.

ZVKDS: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Črna

1. Pepelnica (sl. 2)

V Prodnikovi zbirki, v kateri so zbrani večino-

ma etnološki predmeti, se nahaja tudi rimska

pepelnica. V kovačiji Rakeš v Črni so jo upora-

bljali za kaljenje železa. V kovačiji, ki danes ne

stoji več, je bilo korito v lasti več rodov (najmanj

200 let). Zbirko je KPM prevzel leta 1992. Pepel-

nica je shranjena v lapidariju v Slovenj Gradcu

(inv. št. 2390).

Opis: Preprosta pepelnica iz peščenca, na kate-

ri so sledovi klesarskega orodja, je v celoti ohran-

jena. Odtisi kalečih železnih palic so nastali se-

kundarno. Vidna sta dva poševna utora na daljši

zunanji stranici in znotraj v vogalih, pokončno na

dno korita. Novejša je poškodba od udarca s kla-

divom.

Mere: 34 x 91 x 50,5 cm, notranje mere dna 22

x 27 x 62,5 cm.

Literatura: neobjavljeno.

10 Pahič 1968; Pahič 1977.

11 Šašel 1953.

12 CIL III 5106.

13 Modrijan, Weber 1965, št. 235, 105; Hudeczek 2004, 46, 48, št. 23, 25.

14 Glej napise v drugem delu.

15 Glej v drugem delu napis št. 13 (CIL III 6522).

Sl. 2: Črna. Pepelnica. Foto: Tomo Jeseničnik.

Fig. 2: Črna. Cinerary urn. Photo: Tomo Jeseničnik.

348 Saša DJURA JELENKO in Julijana VISOČNIK

Mislinja

Zgornje Dovže

2. Korito

S. Pahič16 je med terenskim pregledom leta 1952

izvedel, da je posestnik Anton Pušnik na svoji njivi

v Zgornjih Dovžah17 pred drugo svetovno vojno

našel kamnito korito. Korito je v prag svoje hiše

vzidal Antonov brat Vinko. Hiša ne stoji več. Dr.

H. Winkler18 je ob izkopavanjih vile rustike leta

1909 na mestu najdbe korita označil lego rimske-

ga grobišča. Vila rustika leži ob sotočju Turičnice

in Dovžanke in v neposredni bližini omenjene kmetije.

Korito je pogrešano.

Literatura: Pahič 1977a, 40; Djura Jelenko 1995, 84, op. 7;

Pahič 1998a, 49, op. 20; Djura Jelenko 2001a, 20.

Nagrobni plošči iz Dovž sta datirani v 1. in 2.

st., kar potrjujejo tudi ostale najdbe.19

Muta

3. Odlomek pokrova pepelnice ali čela grobni-

ce v obliki edikule z orlom (sl. 3)

Nagrobnik je vzidan v južno steno rotunde sv.

Janeza, desno od vhoda. S. Pahič20 navaja, da je

bil v cerkev vzidan v ”povojnem obdobju”. Zava-

rovan je z nadstreškom.

Na Muti so leta 1850 ob povodnji odkrili večje

število bronastih novcev ptolemejskih vladarjev in

rimskih cesarjev Trajana, M. Avrelija in Galijena,

o katerih je že leto dni kasneje poročal R. Kna-

bl.21 Nad novci je ležal odlomek preklade,22 po–

vodenj pa je razkrila še ostanke rimske ceste.

Opis: Ohranjen je odlomek pokrova pepelnice

ali čela grobnice iz belega pohorskega marmorja

z osrednjim trikotno oblikovanim poljem čela, ki

se na desno stran nadaljuje v gladki stranski plošči.

Niša z reliefnim likom orla je umeščena v zgorn-

jem delu plitvega zatrepa. Lik orla je pri glavi

nekoliko odkrušen, manjka del krila na levi stra-

ni. Orel gleda v levo in ima razprta krila. Peresa

so stilizirana in postavljena v ravnih geometrič-

nih linijah. Upodobljen je s sprednje strani. Kamen

je bil prvotno bolj zazidan (širina je dosegla zgolj

38 cm).

Mere: 41 x 65 cm, š. zatrepa 38,5 cm, v. relie-

fnega klesanja 4 cm, v. vzidave 82,5 cm od tal.

Literatura: Pahič 1965a, 149 (sl.); Pahič 1967, 27, 29 (sl.);

Pahič 1968, 30, 32 (sl.), 47; Pahič 1970, 10 (sl.), 11; Pahič

1975, Muta. - V: ANSl, 274; Pahič 1977a, 37, 52, Muta 1; Pahič

1984, 18, 16 (sl.); Pahič 1998b, 466 (sl.), 467.

Starejša literatura: Knabl 1851, 182; JJ 39, 1851, 12;23 Kna-

bl 1852a, 23; Pratobevera 1854, 113; Pratobevera 1856, 177-

178; Pichler 1865, 211-212; JJ 71, 1883, 23; Kraft 1935, 114-

115; Saria 1939, 137.

Orel, Jupitrov zvesti spremljevalec, je lahko

upodobljen simbolno - kot spoštovanje državne

oblasti,24 motiv pa so često uporabili tudi na na-

grobnikih prezgodaj umrlih.25 Podobno oblikovan

orel kot na muški pepelnici je znan npr. z grobnih

stel v Lipnici in Miklavžu pri Mariboru.26 Orel je

prikazan tudi na čelnem korcu iz Kolacione.27

Prevalje

Poljana pri Prevaljah

Sl. 3: Muta. Orel. Foto: Tomo Jeseničnik.

Fig. 3: Muta. An eagle. Photo: Tomo Jeseničnik.

16 Pahič 1998, 49, op. 20.

17 Parc. št. 73 k. o. Šentilj pod Turjakom.

18 Djura Jelenko 2004, sl. 49.

19 Glej v drugem delu napisa št. 4 (CIL III 5105) in 5 (ILJug 365). Za ostale najdbe glej Djura Jelenko 1995.

20 Pahič 1970, 10.

21 Knabl 1851, 182.

22 Knabl (1851, 182) omenja tudi odlomek preklade z znakoma L in S; na osnovi te notice jo Pahič vključi v svoj seznam

rimskih kamnov (Pahič 1977a, 52), čeprav je izgubljena.

23 Nepregledana literatura: Eckhel ms. 6, 15; Wiener Jahrb. A. B. 45, 1829, 65; JJ 39, 1851, 12; Kandler ms; Knabl 1862,

Sylloge; LV ? 1831 A. B. p. 22; Wiener Jahrb. A. B. 55, 22.

24 Lahko je povezan s padlim vojakom, prim. Harl 2003, 346.

25 Piccottini tako navaja pokrov otroškega sarkofaga z upodobitvijo orla iz prve polovice 3. st. (Piccottini 1994, št. 672a, sl.

88). Znan je tudi z Enijeve grobnice v Šempetru (Kolšek 1972, 53, 66).

26 Modrijan, Weber 1965, 48, št. 176 (Lipnica), 101, št. 104 (Miklavž pri Mariboru).

27 Djura Jelenko 2004, 62, sl. 39.

349

Rimski kamniti spomeniki slovenske Koroške

4. Obdelani kvadri

Poleg nagrobnika28 in republikanskega srebrni-

ka (101 pr. n. št.) omenja J. Šašel še nekaj kosov

obdelanih kvadrov.

Literatura: Šašel 1954, 67.

Zagrad pri Prevaljah

5. Plošče s profiliranim robom, kvadri, polval-

ji, zidni venci (napušči), odlomki stebrov (sl. 4)

Kot poroča Klagenfurter Zeitung,29 so julija leta

1860 na področju Zagrada30 odkrili dvajset večjih

obdelanih kamnov iz belega marmorja,31 med nji-

mi dele zidnih vencev (napušče). M. F. Jaborn-

egg32 omenja podatek o odkritju okroglega ajdov-

skega templja v bližini Meže. Leta 188933 so po-

leg temeljev okrogle stavbe omenjeni še polkrožni

odlomki stebrov. F. Kenner34 na podlagi poročila

konservatorja O. Frankla dodaja, da je bilo odkri-

tih več obdelanih antičnih kvadrov z reliefi ali brez,

ki so jih dvignili iz Meže ali pa so bili opaženi v

njeni neposredni bližini. Po informaciji tovarnar-

ja Franca Lahovnika naj bi devet do enajst obde-

lanih kvadrov vzidali v Lahovnikovo brusilnico za

les, še šestnajst drugih naj bi O. Frankl videl ležati

v bližini tovarne.35 Med njimi še posebej izpos-

tavlja enega.36 Po pričevanju gostilničarja Hriber-

nika naj bi bilo od leta 1860 odkritih petdeset takšnih

kamnov,37 ki so bili najdeni delno v strugi Meže

delno pa v tovarniškem kanalu med jezom Meže

in mostom na razdalji cca. 50 m. J. Šašel38 jih je

leta 1953 naštel še okoli trideset.

Porabljeni so bili kot pragovi hiš (gostilna Brančur-

nik, Zagrad), vrtne mize ali klopi (Lahovnik, Pre-

valje; Krivograd, Zagrad), vzidani v stene (v bivši

tovarni lesovine in lepenke, kjer je bilo uničenega

že dokaj materiala in kjer so po pripovedovanju vzidani

tudi nekateri reliefni kosi) ali sicer porabljeni (kot

ogelni odbijači) pri Brančurniku in v tovarni (cca.

deset kosov). Nekaj je vzidanih v Brančurnikovem

mostu v Zagradu. Pri popravljanju tovarniškega

vodovoda, nekako na sredini med kapelico ob cesti

in tovarniškim poslopjem, so delavci na globini 1,7

m naleteli na velik kamnit kvader, ki ga niso izkopali.39

Literatura: Šašel 1953, 16, 18, sl. 6; Šašel 1954, 67; Pahič

1965c, 38; Pahič 1967, 25; Pahič 1968, 25, 53; Pahič 1975,

Zagrad. - V: ANSl, 275; Pahič 1977a, 22 (mutatio), 28, 61, Zagrad

11; Šašel Kos 2001, 202.

Starejša literatura: Vermischte Nachrichten. - Klagenfurter

Zeitung 178 (4. 8. 1860), 719. Jabornegg-Altenfels 1870, 131;

Österreichische Kunst-Topographie I, 1889, 13, 213, 223; Kenner

1902a, 154; Kubitschek 1903, 243; KLDB, 1937, Zagradi 157.

6. Reliefna plošča z dvema figurama (sl. 5)

Ploščo prvič omenja s sliko F. Kenner leta 1902.40

Do leta 1987 je bila vgrajena v vodnjak pred Gim-

nazijo Ravne,41 nakar so jo prestavili v lapidarij

ravenskega muzeja. Od leta 2005 se nahaja v ka-

peli gradu Ravne. KPM, enota Ravne (inv. št. 757).

28 Glej še v drugem delu napis št. 11 (CIL III 11650).

29 Vermischte Nachrichten. - Klagenfurter Zeitung 178 (4. 8. 1860), 719.

30 Zemljišče današnje tovarne Paloma, tovarne lepenke Prevalje, d. d. (pred tem tovarna lesovine in lepenke). V bližini tovar-

ne je leta 1865 stal obrat za predelavo smrekove skorje, po letu 1870 je Peruzzi iz Črne postavil žago ob Plešivčnikovem mostu

(kasneje Brančurnikov most). Od 1894. leta je postal lastnik žage Franc Lahovnik, ki je v letih 1896/97 zgradil tovarno bele

lesovine. Njegovi dediči so tovarno 1906. prodali grofu Thurnu. Glej v: Oder 1992, 125. V nadaljevanju omenjeni nagrobniki iz

Zagrada (od št. 5 do 13) izvirajo s tega območja.

31 Jabornegg-Altenfels 1870, 131, poroča, da so iz apnenca.

32 Glej op. 31.

33 Österreichische Kunst-Topographie I (1889) 13, 223.

34 Kenner 1902a, 154.

35 Kubitschek 1903, 243. Kubitschek jih je ob svojem obisku videl le še šest.

36 V moznici se je ohranila svinčena plomba.

37 Kenner 1902a, 154 (omenja, da so to kamni brez napisov); Kubitschek 1903, 243-244.

38 Šašel 1953, 18.

39 Šašel 1953, 19, sl. 1.

40 Kenner 1902a, 154, sl. 2. Istega leta tudi Redlich 1902, 36.

41 Nekdanji Delavski muzej Ravne.

Sl. 4: Zagrad. Plošče in kvadri. Fototeka KPM, enota Ravne,

Maks Dolinšek.

Fig. 4: Zagrad. Slabs and cubes. Photo archive of KPM, unit

Ravne, Maks Dolinšek.

350 Saša DJURA JELENKO in Julijana VISOČNIK

Opis: Skoraj v celoti ohranjeni reliefni plošči iz

marmorja manjkata zgornji del in spodnji levi vo-

gal. Sprednja stran je dokaj poškodovana in obru-

šena od vode. Hrbtna ploskev je grobo izboklinas-

ta, s točkastimi sledovi klesarskega orodja, stran-

ske ploskve so gladke. Reliefna plošča predstavlja

nagrobnik z dvema figurama. Manjkata obe glavi.

Postavi sta na pol obrnjeni druga k drugi. Mož je

upodobljen v togi z razgaljenim desnim ramenom,

ob njegovi desni je ženska, sedeča na stolu z rav-

nim naslonom in polkrožnim zaključkom. Žena je

upodobljena en face. Desno roko ima pokrčeno v

naročju, komolec leve roke je uprt v nogo, z dlanjo

se opira ob brado oz. lice. Obrnjena je na pol v

levo, glava, ki manjka, je verjetno sklonjena na levo.

Tudi mož je upodobljen en face, z malenkostnim

okretom v desno. Opira se na desno nogo, v desni-

ci, ki visi prosto ob boku, drži zvitek, preko slabo

ohranjene levice visi konec toge. V sredini med obema

figurama v višini 66 cm od spodnjega roba je vklesana

okrogla moznica (pr. 3 cm), ki je predrta.

Mere: 147 x 127,5 x 3,9 cm (z reliefnim kle-

sanjem), v. reliefnega klesanja 19,5 cm, teža cca.

800 kg.

Literatura: Šašel 1953, 19, sl. 9; Pahič 1965c, 38; Pahič

1968, 25, 53; Pahič 1977a, 28, 60, Zagrad 1.

Starejša literatura: Kenner 1902a, 154; Redlich 1902, 36;

Kenner 1902b, 394, sl. 2 (Aichdorf); Kubitschek 1903, 245s;

KLDB 1937, Zagradi 157.

Žena v sedečem položaju predstavlja žalujočo

ženo, na kar kaže drža njenih rok.42 Mogoče sta

uprizorjena starša, ki žalujeta za otrokom. Podo-

ben stol s polkrožnim zaključkom je upodobljen

na friznem sarkofagu iz Hajdine.43 Na podlagi tipa

toge lahko spomenik datiramo v 2. st.44

7. Odlomek nagrobnika s pisarjem (sl. 6)

Nagrobnik naj bi izviral iz Zagrada.45 Kot po-

roča R. Badjura,46 je bil že pred letom 1922 hran-

jen v parku pri ”rimskem vrelcu” v Kotljah. V lapidarij

ravenskega muzeja so ga prestavili leta 1987. Od

leta 2005 je shranjen v kapeli gradu Ravne. KPM,

enota Ravne (inv. št. 743).

Opis: Ohranjena je spodnja polovica nagrobni-

ka iz marmorja. Manjka tudi levi bočni del v vi–

šini ciste. Osnovna ploskev bloka je jamasto ugla-

jena, enako leva bočna, ki nosi močne sledove

klesarskega orodja, desna bočna ploskev je glad-

ka. Na dnu stojne ploskve je moznica. V profilu je

upodobljen mož v tuniki, pisar, stoječ na vboče-

nem podstavku, z desno nogo se opira na okroglo

z bukraniji in girlandami okrašeno cilindrično cisto

(capsa). Z levico in desnico drži preko kolena razvit

zvitek. Spomenik je obrušen od vode. Na podstavku

je vklesan mlajši napis: J. Cäsar (male tiskane črke).

Mere: 186 x 73 x 33 cm (z reliefnim klesanjem),

na dnu d. 41 cm, v. reliefnega klesanja 8,5 cm.

Literatura: Šašel 1953, 19, sl. 11; Šašel 1954, 67; Pahič 1965a,

38; Pahič 1967, 25; Pahič 1968, 25-26, 53; Pahič 1975, Za-

grad, Kotlje. - V: ANSl, 275; Pahič 1977a, 28, 60, Zagrad 2;

Šašel Kos 2001, 203.

Starejša literatura: Badjura 1922-1923, 500; KLDB 1937,

Kotlje 151, Zagradi 157.

Spomeniki z upodobitvijo pisarja so značilni

predvsem za podeželje in mesta južnega dela No-

rika.47 Opozarjajo lahko na poklic pokojnika, večkrat

pa na nivo omike, izobrazbe imetnika groba. Motiv

Sl. 5: Zagrad. Plošča z dvema figurama. Foto: Tomo Jeseničnik.

Fig. 5: Zagrad. Slab with two figures. Photo: Tomo Jeseničnik.

42 Prim. Amedick 1991, t. 53: 1; 56: 1; 69: 2; 70: 2; 71: 2 s prizori objokovanja (conclamatio).

43 Djurić 2001, 47, sl. 1.

44 Goette 1989, 42-45, 49-50.

45 Tako je navedeno v inventarni knjigi KPM, enota Ravne. Vendar pa so na Preškem vrhu v bližini Kotelj odkrili marmorne

kose, od katerih se je ohranila le plošča z reliefom delfina in trizobom (glej spodaj). Ko so na Rimskem vrelcu 1877 gradili novo

poslopje, so menda odkrili ostanke ”rimskega kopališča” (Ravnik 1932a, 4). Po tradiciji je tam stal samostan belih sester. Pri

odkopavanju so naleteli na njegovo temeljno zidovje. Rimske ostaline omenjajo tudi v Podgori, južno od Kotelj, v: KLDB 1937,

Kotlje, Podgora 151. Prim. še: Šašel 1953, 19. Posamične najdbe rimskih novcev omenjata Ravnik (Ravnik 1932b, 3, ki omenja

celo ”castellum Romanum”) in Šašel (Šašel 1954a, 156).

46 Badjura 1922-1923, 500.

47 Grassl 1992, 453, 454.

351

Rimski kamniti spomeniki slovenske Koroške

Sl. 6: Zagrad. Nagrobnik s pisarjem. Foto: Tomo Jeseničnik.

Fig. 6: Zagrad. Tombstone with a scribe. Photo: Tomo Jeseničnik.

izhaja iz keltskega običaja komunikacije z umrlim

s pomočjo posmrtnih pisem, ki so jih prilagali v

grob.48 Librarija z Globasnice G. Piccottini49

postavlja v sredino 2. st.

Nagrobnik pisarja lahko datiramo v sredino oz.

drugo polovico 2. st.

8. Kvader z reliefom nimfe (sl. 7)

Kvader je, kot poroča J. Daimer,50 26. 6. 1900 Sl. 7: Zagrad. Kvader z reliefom nimfe. Foto: Tomo Jeseničnik.

Fig. 7: Zagrad. Cube with a nymph relief. Photo: Tomo Jeseničnik.

48 Grassl 1992, 454.

49 Piccottini 1994, št. 659, sl. 84. Upodobljen je tudi na Vindonijevi grobnici v Šempetru, glej v: Kolšek 1972, 49.

50 Daimer 1901, 126. Višina kamna tu 1,05 m. Prim. še Frankl 1901, 31, kjer gre skoraj za isto poročilo.

352 Saša DJURA JELENKO in Julijana VISOČNIK

odkrila povodenj. Kamen so našli v strugi Meže

pri braniku Brančurnikovega mostu. Predstavlja

del grobnice. Sprva je stal v parku pred gimnazi-

jo,51 od leta 1987 je v lapidariju ravenskega muze-

ja. Leta 2005 so ga prestavili v kapelo gradu Rav-

ne. KPM, enota Ravne (inv. št. 758).

Opis: V celoti je ohranjen kvader iz belega

pohorskega marmorja z upodobitvijo ženske na

prednji strani. Vogali kvadra so zaobljeni in v vodi

obrušeni. Stranice so lepo obdelane in gladke.

Upodobljena je gola ženska z gostimi na kratko

pristriženimi lasmi, ki stoji na vbočeni bazi, izde-

lani v obliki zgornjega roba žrtvenika. Levico ima

dvignjeno za glavo, z njo podpira spodnji del amfore,

ki je obrnjena navzdol, z desnico jo drži za ročaj.52

Težo nosi na desni nogi. Nad žensko je reliefno

nakazana edikula. Prednja stran je rahlo vboče-

na. Dno kvadra je povsem ravno, v njem je vkles-

ana moznica.53

Mere: 145 x 40,5 x 50 cm (z reliefnim klesanjem),

v. reliefnega klesanja 4 cm, teža cca 800 kg.

Literatura: Šašel 1951, 5 (sl.); Šašel 1953, 19, sl. 10; Pahič

1965a, 38; Pahič 1968, 25, 53; Pahič 1977a, 28, 61, Zagrad 9;

Šašel Kos 2001, 203.

Starejša literatura: Daimer 1901, 126 (Sagradi); Frankl 1901,

31; Kubitschek 1903, 243, 246s, sl. 59, 60 (na sl. 59 v ospredju

še en obdelan kamen); KLDB 1937, Zagradi 157.

Ženska z amforo predstavlja vodno nimfo. Vrč

z vodo54 simbolizira izvir, vrelec, na grobu pokoj-

nika je obujal v ponovno rojstvo. Kvader z nimfo

sodi v začetek 3. st.

9. Odlomek reliefne plošče (sl. 8)

Odlomek reliefne plošče so dolgo hranili na

hodniku Ravenske knjižnice,55 nato v Gimnaziji

Ravne. Od leta 2005 se nahaja v kapeli gradu Ravne.

KPM, enota Ravne (inv. št. 4794).

Opis: Ohranjen je odlomek zgornjega desnega

vogala reliefne plošče iz marmorja. Na desni boč-

ni ploskvi, ki je ravna, so opazni rahli sledovi

klesarskega orodja. Od reliefa je ohranjena upo-

dobitev ramena in leve nadlakti človeške figure.

Plošča kaže sledove obrušenosti od vode. Na zad-

nji strani poteka na spodnji tretjini po celi dolžini

plošče vodoraven utor.

Mere: 56 x 49 x 11 cm (brez reliefnega klesanja),

v. reliefnega klesanja 8,5 cm.

Literatura: Šašel 1953, 17, sl. 5; Pahič 1965a, 38; Pahič 1968,

25, 53; Pahič 1977a, 28, 60, Zagrad 6; Šašel Kos 2001, 203.

Starejša literatura: KLDB 1937, Zagradi 157.

Glede na ostale spomenike možna datacija v

drugo polovico 2. ali v 3. st.

10. Torzo kipa oficirja (sl. 9)

Po poročanju C. Toldta56 je kip jeseni 1903. leta

ob povečani visoki vodi razkrila Meža. Iz struge

ga je rešil lastnik gostilne Brančurnik. Koroško

zgodovinsko društvo ga je odkupilo julija 1904. V

Celovcu je označen kot izvirajoč iz Dobje vasi pri

Prevaljah. Deželni muzej v Celovcu (inv. št. 275).

Park Minimundus, Celovec.

Opis: Manjkajo glava in noge od kolena navz-

dol ter spodnji del desne roke od komolca navz-

dol. Kip iz marmorja v naravni velikosti upodablja

nižjega rimskega oficirja (centurio?). Desna roka

je dvignjena v položaj govornika. Oblečen je v tu-

niko, prek katere mu od pasu visijo usnjeni resasti

prameni, z levico drži težek vojaški plašč (paluda-

mentum), ki mu sega preko ramen in hrbta. Prsi

Sl. 8: Zagrad. Odlomek plošče z ramenom. Foto: Tomo Jeseničnik.

Fig. 8: Zagrad. Fragment of a slab with a shoulder. Photo: Tomo

Jeseničnik.

51 Glej op. 41.

52 Takšno rekonstrukcijo je objavil Kubitschek (Kubitschek 1903, sl. 60). Šašel omenja možnost, da si z levico popravlja lase

in v desnici drži zrcalo (Šašel 1951, 5).

53 Kubitschek 1903, 246. Kubitschek omenja na zgornji strani štiri moznice, kar ne drži, če gre za isti kamen.

54 Prim. M. Kyrkou, LIMC VIII 2 (1997) 584, sl. 3; 585, sl. 8; 9b.

55 Glej op. 41.

56 Toldt 1905, 25. Sklicuje se na Franklovo poročilo.

353

Rimski kamniti spomeniki slovenske Koroške

mu pokriva spodaj listasto narezan oklep, ob le-

vem boku nosi meč, pritrjen na širok službeni pas

(balteus), ki sega prek desne rame. Na prsih nosi

odlikovanje (phalera). Za glavo ni jasno, kako je

bila pritrjena. Kip je na hrbtni strani gladko zaobljen.

Mere: 116 x 68 cm, od ramena do ramena š.

56 cm.

Literatura: Šašel 1953, 18, sl. 7; Šašel 1954, 67; Pahič 1965a,

38; Pahič 1967, 25s, (sl.); Pahič 1975, Zagrad. - V: ANSl, 275;

Pahič 1968, 25 (sl.), 53; Pahič 1977a, 28, 60, Zagrad 5, sl. 30;

Starejša literatura: Österreichische Kunst-Topographie I, 1889,

13, 213, 223; Luschin 1905, 248; Toldt 1905, 25; Egger 1921,

54, sl. 30; Egger 1927, 5; KLDB 1937, Zagradi 157.

Najdbe oklepne plastike na rimskem podeželju

so redke. T. i. ”noriški vojak” iz Celeje je datiran

v konec 3. oz. začetek 4. st.57 R. Egger58 umešča

kip iz Zagrada v konec 3. st., omenja ga tudi O.

Harl,59 ki napačno navaja, da nosi sagum.

11. Relief žalujočega Atisa in Erota (sl. 10)

Plošča je bila, kot poroča M. F. Jabornegg,60

najdena med leti 1860 in 1865 v Zagradu, ob vznožju

Barbarinega hriba in v neposredni bližini tovar-

ne, ob kopanju gramoza. Najmanj od leta 1870 je

bila vključena v Rosthornovo zbirko61 v Celovcu.

Relief je bil že v času Kubitschkovega poročanja62

vzidan v zunanjo steno hleva ob Rosthornovi palači

v Celovcu, kjer je bil vse do druge svetovne voj-

ne.63 W. Kubitschek64 domneva enake (vbočene)

podstavke kot pri plošči z lebdečima nogama in

kvadru z nimfo. Plošča je shranjena v Deželnem

muzeju v Celovcu, zavedena pod ”Aichdorf, St.

Barbara im Miesstal” (neinventarizirana).

Opis: Marmorna plošča je odlomljena v spod-

njem delu, manjkata tudi desni rob plošče in zgornji

levi vogal. Reliefno izdelan zamišljeno stoječ Atis

si podpira glavo z desnico, komolec podpira leva

roka. Pogled obrača proti levi, oblečen je v hiton

in bogato naguban plašč, ki sega do gležnjev. Na

glavi nosi frigijsko pokrivalo. Z leve je s telesom

proti njemu obrnjen gol krilat Erot, ki v predse pokrčeni

levici drži okroglo cilindrično posodo, pokrito z rahlo

Sl. 9: Zagrad. Torzo kipa oficirja. Fototeka IzA ZRC SAZU.

Fig. 9: Zagrad. Torso of the statue of an officer. Photo archive

of IzA ZRC SAZU.

57 Kolšek 1994, 33, sl. 6. Glej še: Djurić 2004, 172.

58 Egger 1927, 5.

59 Harl 2003, 357, sl. 5.

60 Jabornegg-Altenfels 1870, 131, CCCXXXVII, t. 9.

61 Österreichische Kunst-Topographie I (1889) 13 (Rosthorn, kasneje Canaval).

62 Kubitschek 1903, 248.

63 Palača Rosthorn je bila ob bombnem napadu leta 1943 močno poškodovana. Ni povsem jasno, ali je prišel relief v Deželni

muzej že med vojno ali leta 1960, ko so palačo podrli. Za podatek se zahvaljujem dr. F. Glaserju.

64 Kubitschek 1903, 248. Glej še spodaj relief z lebdečima nogama.

Sl. 10: Zagrad. Relief Atisa in Erota. Fototeka Landesmuseum

Kärnten, Klagenfurt.

Fig. 10: Zagrad. Relief of Attis and Eros. Photo archive of

Landesmuseum Kärnten, Klagenfurt.

354 Saša DJURA JELENKO in Julijana VISOČNIK

presegajočim koničnim pokrovom. Obraz ima obrnjen

k prednji, neohranjeni strani spomenika. V škatli

nosi nakit za pokojnico. Krila ima izrazita, razprta

in razmeroma visoko postavljena. Atis in Erot sta

brez nog (plošča v spodnjem delu manjka), Atis je

brez gležnjev, Erotu manjka del od kolen navzdol.

Kamen je na robovih zelo poškodovan, prav tako

sta obrušeni obe glavi figur.

Mere: 111 x 98 x 18 cm.

Literatura: Šašel 1953, 17 sl. 4 (napačna reprodukcija); Pahič

1965a, 38; Pahič 1967, 25s; Pahič 1968, 25, 53; Pahič 1977a,

27s, 60, Zagrad 7.

Starejša literatura: Jabornegg-Altenfels 1870, 131, CCCXXXVII,

T. 9, karta (St. Barbara); Österreichische Kunst-Topographie I,

1889, 13, 213, 223; Kubitschek 1903, 243, 248, sl. 62; Egger

1921, 55; KLDB 1937, Zagradi 157.

Atis, vsako pomlad na novo rojeni ljubimec Ki-

bele, je na grobovih često prikazan kot simbol žalovanja

oz. pričakovanega vstajenja. Na plošči je upodobljen

brez svojih simboličnih znamenj, kot so vijolice, bakla

in pastirska palica (pedum),65 prav tako nima

prekrižanih nog.66 Spomenik je datiran v 3. st.

12. Sarkofag

Na istem mestu,67 kjer so našli Brančurnikov

sarkofag,68 je oče takratnega lastnika gostilne

Brančurnik, g. Filip Hribernik, v začetku 20. st.

opazil še en sarkofag, ki pa je ostal v strugi Meže.

Podatek je objavil Redlich.69 V okolici so opazili

še več marmornih kosov. Verjetno je še vedno zasut

v strugi Meže.

Literatura: Šašel 1953, 19; Pahič 1977a, 60, Zagrad 4; Šašel

Kos 2001, 204.

Starejša literatura: Redlich 1902, 36; Kenner 1902a, 154;

Kubitschek 1903, 243; KLDB 1937, Zagradi 157.

13. Odlomek obdelanega kamna (sl. 11)

Stožčast odlomek je vzidan kot branik na se-

verovzhodni strani poslopja ”priprava snovi” v

Palomi, tovarni lepenke Prevalje, d. d. Pred leti

so ga hoteli odstraniti, poškodovali so zunanjo

površino, vendar ga niso mogli prestaviti. Dom-

nevno gre torej za večji kos. Še v letih 1987/88 so

ob gradbenih delih na ”lesnem prostoru”, na skrajnem

jugozahodnem delu tovarne, na ozkem platoju, kjer

se Meža približa hribu in kjer je včasih samo nekoliko

višje stal jez Lahovnikove žage, v gradbeni jami

delavci opazili obdelane kamne.

Opis: Stožčast, polkrožno oblikovan marmorni

kamen.

Mere: 49 x 59 x 23 cm, ostalo zazidano.

Literatura: ista kot pod št. 5.

Ravne na Koroškem

Preški Vrh70

14. Nagrobna plošča z reliefom delfina in tri-

zobom (sl. 12)

Ploščo z reliefom delfina so našli v zgodnjih

šestdesetih71 letih 20. stoletja pri kopanju peska

na zahodni strani ceste Kotlje-Ravne, južno od kmetije

Srebot, Preški Vrh 8. Zaradi peskokopa je bilo

najdišče povsem uničeno, ležalo pa je tik ob dom-

nevni trasi rimske ceste Kolaciona-Juenna. Ob re-

liefu delfina so, kot poroča S. Pahič,72 odkrili še

več marmornih kamnov. Sedem let je plošča vel-

jala za pogrešano. Od leta 1977 so jo imeli pri

Kranjčevih na Poljani 55, 1987 leta je bila pre-

stavljena v lapidarij ravenskega muzeja. Od leta

Sl. 11: Zagrad. Odlomek obdelanega kamna. Foto: Tomo Jeseničnik.

Fig. 11: Zagrad. Fragment of a worked slab. Photo: Tomo Jeseničnik.

65 Prim. še: Cambi 2003, 520.

66 Prim. Bauchhenss 1997.

67 Za Lahovnikovo brusilnico za les.

68 Glej še v drugem delu napis št. 13 (CIL III 6522).

69 Redlich 1902, 36.

70 Tudi Prežki Vrh.

71 Parc. št. 313/1 k. o. Preški Vrh. Pahič napačno navaja leto 1970 (Pahič 1977c, 246).

72 Pahič 1977c, 246; Pahič 1977a, 53, Preški Vrh 2.

355

Rimski kamniti spomeniki slovenske Koroške

2005 se nahaja v kapeli gradu Ravne. KPM, eno-

ta Ravne (inv. št. 3315).

Opis: V celoti ohranjena plošča z reliefom delfi-

na in trizobom je izdelana iz pohorskega marmor-

ja in predstavlja del nagrobne stele. Delfin je us-

merjen navzdol in levo, rep ima polmesečasto obli–

kovan. Trizob je obrnjen navzgor, ročaj se v spod-

njem delu končuje z odebelitvijo, v srednjem delu

je povsem zabrisan. Nad čelom, desno od očesa in

pod glavo so prikazane tri plavuti. Lom čez ploščo

poteka navpično preko repa, trupa in vratu delfi-

na. Sledove površinskih poškodb kaže tudi glava delfina

in del pod njo. Sledovi klesanja so ohranjeni na bočnih

stranicah, zadnja stran je še bolj razbrazdana. Plošča

je oblikovana tako, da je zgornji zadnji rob tanjši.

Desni vogal sprednje stranice je poševno zaobljen.

Mere: 100,5 x 46,5 x 24 cm, v. delfina 76 cm,

v. reliefnega klesanja 2 cm.

Literatura: Pahič 1977a, 38, 53, Preški Vrh 1, 2, sl. 13; Pahič

1977c, 246; Pahič 1998b, 574, 577 (sl.); Šašel Kos 2001, 204.

Upodobitve delfinov73 so v antični umetnosti

pogoste in raznolike. Posebno mesto ima delfin v

nagrobnem kultu kot simbol preobrazbe. Velja za

spremljevalca duš v kraljevstvo mrtvih. Pokojnika

preko vode odpelje na otok blaženih. Na Koroškem

sta delfina v paru upodobljena še v zaklinkih stele

iz Vuzenice74 in v osrednjem delu zatrepa nagrob-

ne stele iz Kolacione.75 Grobni oltar iz Flavije Solve76

s trizobom in parom delfinov je datiran v 2. st.

Ravne na Koroškem

15. Kip leva (sl. 13)

Kip so našli leta 1963 pripadniki predvojaške

vzgoje na aluvialni terasi južno od Meže, v zahod-

nem delu takratnih obratov železarne pri kopanju

zaklonov.77 V muzeju na Ravnah je od leta 1972.78

Sl. 12: Preški Vrh. Nagrobna plošča z delfinom. Foto: Tomo

Jeseničnik.

Fig. 12: Preški vrh. Funerary slab with a dolphin. Photo: Tomo

Jeseničnik.

73 O delfinu v: E. Diez, s. v. Delphin. - Reallexikon für Antike und Christentum III (1957) 673.

74 Glej še v drugem delu napis št. 34 (ILJug 1178).

75 Djura Jelenko 2004, sl. 21. Glej kamen št. 29.

76 Modrijan, Weber 1965, 64, št. 258.

77 Severovzhodni vogal hale za nože (Železarna Ravne). Danes je na tem mestu 4 m narite nasipne zemljene plasti.

78 Glej op. 41.

Sl. 13: Ravne. Kip leva. Foto: Tomo Jeseničnik.

Fig. 13: Ravne. Statue of a lion. Photo: Tomo Jeseničnik.

356 Saša DJURA JELENKO in Julijana VISOČNIK

Avgusta leta 1978 je bil odtujen, vendar ponovno

najden in vrnjen v muzej 11. 8. 1989. Od leta 2005

je postavljen v kapeli gradu Ravne. Kip leva,79 ki

ga hranijo v Mariboru, je verjetno njegov pendant,

mogoče pripada isti grobnici, saj je bil najden v

neposredni bližini, ujemata se tudi v velikosti. KPM,

enota Ravne (inv. št. 759).

Opis: Marmorni kip leva je močno obrušen od

vode. Prednji del brezoblične glave je poškodovan,

griva je reliefno obdelana. Noge niso izoblikova-

ne, v skupni kladi masivno prehajajo v podnožje,

katerega zadnji del je odlomljen.

Mere: 48 x 59 x 19 cm, teža cca 50 kg.

Literatura: Pahič 1965a, 38; Pahič 1966, 203 (sl.), 204; Pahič

1967, 25; Pahič 1968, 26; Pahič 1977a, 33, 53, Ravne na Koroškem

2; Pahič 1998b, 583 (sl.); Šašel Kos 2001, 202.

16. Kip leva, plošče (sl. 14a,b)

Kip je bil, kot poroča Jutro, najden 25. 11. 1937

na prostoru nove valjarne.80 Odkril ga je g. Jevš-

nikar pri obdelovanju zemlje. Poleg leva je odkril

še slemenasto klesano marmorno ploščo v veli-

kosti 120 x 50 cm, na spodnji strani rahlo izdol-

beno. Leva in ploščo je shranil pri sebi doma.

Izkopanine si je ogledal arhivar mariborskega muzeja

g. Franjo Baš. Pri tem je opravil tudi ”poizkusni

prekop”. Naletel je na ”ogelni zid”, na marmorno

ploščo, ki je bila čisto enaka že izkopani, ter dro-

bec opeke, kar naj bi kazalo na rimsko stavbo. Njegov

levji pendant je bil odkrit nedaleč vstran, oba pa

kar 2 km navzdol od Zagrada. Obrušenost od vode

je lahko nastala zaradi neposredne bližine Meže

oz. njenega delovanja. Tudi sicer so z Raven zna-

ne priložnostne najdbe, kot so bronasta fibula (Pot

ob Suhi 9), odlomki opek in lončenih posod, menda

pa celo del rimskega mozaika.81 Tod mimo je potekala

trasa rimske ceste. J. Šašel82 po pripovedovanju

domačinov povzema podatke o najdbi slemenasto

klesane apnenčaste plošče (50 x 60 cm). Kip se

nahaja v Pokrajinskem muzeju Maribor (inv. št. A

2315).

Opis: Marmorni kip leva je obrušen od vode.

Glava je brez obličja, noge v skupni kladi preha-

jajo v podnožje, ki je bolje ohranjeno kot pri nje-

govem pendantu iz ravenskega muzeja. Griva je

reliefno obdelana, kip je grobo izdelan. Prednje

noge kažejo sledove reliefne obdelave.

Mere: 53 x 59 x 21 cm.

Sl. 14a,b: Ravne. Kip leva. Foto: Tomo Jeseničnik.

Fig. 14a,b: Ravne. Statue of a lion. Photo: Tomo Jeseničnik.

Literatura: Šašel 1954a, 156; Šašel 1954, 68; Pahič 1965a,

38; Pahič 1966, 204, 203 sl. (napačen datum najdbe); Pahič

1967, 25, 26 (sl.); Pahič 1968, 26, 27 (sl.); Pahič 1975, Ravne

na Koroškem. - V: ANSl, 276; Pahič 1977a, op. 65, 33, 53, Ravne

na Koroškem 1; Pahič 1998b, 583 (sl.); Šašel Kos 2001, 202.

Starejša literatura: Jutro 18, Odkritje rimske stavbe v Guš-

tanju, št. 276, 26. 11. 1937, str. 3.

Oba leva verjetno pripadata isti grobnici, kjer

sta bila postavljena kot njena čuvaja. Leva pa lah-

ko vidimo tudi kot simbol nepremagljive smrti. S.

Pahič83 predvideva, da izhajata iz Zagrada, čemur

nasprotujejo odkriti temelji na mestu najdbe.84

79 Odkrit 1937 leta, glej naprej.

80 Glej op. 79, v območju parcele 432 k. o. Ravne, last Jeklarne (Železarna Ravne).

81 Šašel 1954a, 156. Prav tako s parcel 432 in 430, takrat last Jeklarne.

82 Šašel 1954a, 156, parcela 432, k. o. Ravne.

83 Pahič 1966, 204.

84 Jutro 18 (26. 11. 1937), 3.

357

Rimski kamniti spomeniki slovenske Koroške

Slovenj Gradec

Stari trg - Kolaciona

17. Monolitni steber (sl. 15)

Steber danes služi kot osrednji nosilni steber v

ladji cerkve sv. Pankracija na Grajskem griču85 v

Starem trgu. Cerkev je datirana v sredino 13. st.86

Prvi je o njem poročal J. C. Hofrichter.87 D. Trsten-

jak88 je zaradi stebra domneval rimski tempelj na

mestu cerkve. Dr. H. Winkler89 je omenil, da so v

najstarejšem, kvadratnem delu cerkve sv. Pankra-

cija vsi štirje vogali v celoti zgrajeni iz belih mar-

mornih kvadrov (rimske spolije iz Kolacione). Skupaj

z W. Kubitschkom sta ob ogledu cerkve ugotovi-

la, da sta baza in kapitel omenjenega stebra mlaj-

ša, in postavila domnevo, da korintski kapitel, ki

ga je odkril dr. H. Winkler v Kolacioni, pripada

temu stebru.90 R. Egger,91 ki povzema Winklerje-

va odkritja, predvideva, da mogoče izvira z območja

parcele 201 v Starem trgu (tempelj). Na stebru je

bila narisana mlajša podoba sv. Gregorja Velike-

ga, ki so jo v šestdesetih letih 19. st. odstranili. R.

Badjura92 piše celo o Mitrovem templju na mestu

gradu in cerkve, od koder naj bi izviral tudi steber

z rimskim kapitelom.

Opis: Marmorni steber je sestavljen iz baze s

kvadratnim podstavkom, iz okroglega trupa in iz

čašastega kapitela. Baza in kapitel sta srednjeveš-

ka. Vsak teh delov je sestavljen iz enega kosa. Površina

stebra je povsem zglajena. Po odstranitvi baročne

prevleke kapitela leta 195693 se je pokazal starej-

ši kapitel, ki je bil svojčas rdeče pobarvan. Ob stiku

s trupom stebra ima kapitel tenak, žlebasto izpod-

rezan prstan.

Mere: Na bazi stoji 5,06 m visok monolitni trup

stebra, ki se navzgor enakomerno zožuje, tako da

se njegov spodnji obseg 229 cm ob vrhu zmanjša

na 200 cm. Od prstana do vrha krovne plošče je

kapitel visok 80 cm.

Literatura: Zadnikar 1956, 160s, sl. na str. 163, 165; Zad-

nikar 1959b, 26, 27 (sl.); Pahič 1977a, 56, Stari trg 9; Zadni-

kar 1982, 504-515, 509 (sl.); Djura Jelenko 1997a, 170; Pahič

1998a, 56 (sl.), 59; Djura Jelenko 2004, 17 sl. 11.

Starejša literatura: Hofrichter 1858, 122; Trstenjak 1882,

591s; Egger 1914, Bbl. 64; Badjura 1922-1923, 484.

18. Odlomek stebra

Med rimskimi najdbami, ki jih je slovenjgraški

župnik J. Soklič pridobil v dar od dr. H. Winkler-

ja in izvirajo iz Kolacione, je tudi del stebra iz

marmorja.94 Pogrešan.

Literatura: o Sokličevi zbirki: Kolar 1954, št. 3-4, 15; Djura

Jelenko 1997a; Strmčnik-Gulič 1999.

Neobjavljeno.

19. Oltar (?) (sl. 16; 17)

Pokončni kamen valjaste oblike je bil najden

pred 7. 6. 1909.95 Odkrit je bil v neposredni bližini

Sl. 15: Kolaciona. Monolitni steber. Foto: Tomo Jeseničnik.

Fig. 15: Colatio. Monolithic pillar. Photo: Tomo Jeseničnik.

85 Glej v drugem delu napisno ploščo št. 19 z grajskega griča (Pankracij).

86 Zadnikar 1956, 161.

87 Hofrichter 1858, 122.

88 Trstenjak 1882, 591-592. Meni, da je bil steber prepeljan iz Ogleja.

89 Djura Jelenko 2004, 17.

90 Djura Jelenko 2004, 17, sl. 11, op. 55.

91 Egger 1914, 64. Prim. še: Pahič 1998, 59; Djura Jelenko 1997a, 170.

92 Badjura 1922-1923, 484.

93 Zadnikar 1959b, 27, sliki na str. 26.

94 KPM, Sokličev arhiv, 21. 6. 3. (inventarna knjiga).

95 Kamni od št. 19 do 23 so bili najdeni na parc. št. 201 k. o. Stari trg, vulgo Petrič.

358 Saša DJURA JELENKO in Julijana VISOČNIK

oltarja AIJ 5.96 Dr. H. Winkler97 ga je opredelil

kot obcestni robnik. Glede na lego je domneval,

da sta oba kamna iz istega časa. Najdbi sta sprožili

začetek Winklerjevih raziskav v Starem trgu (tempelj).

Hrani Deželni muzej v Gradcu, depo lapidarija

Eggenberg (neinventariziran).

Opis: Valjast marmorni oltar (?) z rahlo za–

obljenim zaključkom na vrhu je v spodnjem delu

odlomljen. Obroč je spodaj trojno profiliran in

deloma odkrušen.

Mere: 51,5 x pr. zgoraj 16, pr. spodaj 17, pr.

obroča spodaj 18,5 cm.

Literatura: Djura Jelenko 2004, 11, sl. 5; 6.

Upodobitve podobnih oltarjev (?) zasledimo na

gemah. V Starem trgu je bil leta 1996 odkrit železni

pečatni prstan s podobo Kastorja in konja. Za konjem

je prikazan podoben oltar,98 na katerem morda gori

ogenj. Prstan je datiran v drugo polovico 1. oz. 2.

st. V neposredni bližini odkriti oltar AIJ 599 je datiran

v 2. ali 3. st.

Sl. 16: Kolaciona. Kamni. Rokopisna zapuščina dr. Hansa Wink-

lerja, Landesmuseum Kärnten, Klagenfurt.

Fig. 16: Colatio. Slabs. The manuscript legacy of Dr. H. Wink-

ler, Landesmuseum Kärnten, Klagenfurt.

Sl. 17: Kolaciona. Oltar (?). Foto: Tomo Jeseničnik.

Fig. 17: Colatio. An altar (?). Photo: Tomo Jeseničnik.

96 Glej v drugem delu napis št. 27 (AIJ 5).

97 Winklerjeva skica v: Arhiv KPM, fond dr. H. Winklerja, 1. 21. 2.

98 Zaradi višine opredeljen kot steber, v: Djura Jelenko 1997c, 132, sl. 1; t. 1.

99 Glej v drugem delu napis št. 27.

359

Rimski kamniti spomeniki slovenske Koroške

20. Korintski kapitel stebra (sl. 16; 18)

Kapitel večjega stebra so odkrili skupaj z deli

porušenega stebra. Najden je bil v neposredni bližini

zgoraj omenjenih oltarjev. V graški muzej100 je prišel

leta 1915. R. Egger101 je domneval, da pripada

monolitnemu stebru v cerkvi sv. Pankracija. Izko-

pavanja dr. H. Winklerja (tempelj 1910). Hrani

Deželni muzej v Gradcu, depo lapidarija Eggen-

berg (inv. št. 5).

Opis: Korintski marmorni102 kapitel je na vrhu

plošče (abakus) hrapav, preperel. Trije vogali plošče

so odkrušeni. Kalat (kalathos) je v plitvem reliefu

okrašen z akantovim listjem. Na zgornji površini

abaka so se ohranili sledovi klesarskega orodja.

bližini prvega podstavka (β) je naletel na več ap-

nenčastih lomljencev, na mestu četrtega podstav-

ka za steber pa so odkrili približno deset obdela-

nih peščenjakov. Izkopavanja dr. H. Winklerja (tem-

pelj 1910). Podstavek je verjetno ostal na mestu

najdišča.

Opis: Sredina apnenčastega podstavka je bila

zapolnjena s kamni in malto. Z zunanje strani je

bil uokvirjen s profiliranimi marmornimi kosi. Stebra

ni bilo. Sodeč po proporcih je bila baza del več-

jega stebra.

Mere: 55 cm, plinta (kvadratna plošča pod ste-

brom) 130/130 cm.

Literatura: Pahič 1977a, 20; Djura Jelenko 2004, 11, sl. 6; 7.

Starejša literatura: Egger 1914, Bbl. 64, 65.

22. Votivni figuri s podstavkom (sl. 20; 21)

Manjša votivna figura je bila, kot kaže, odkrita

skupaj s pripadajočim profiliranim podstavkom (sl.

20). S. Pahič po R. Eggerju107 povzema podatek

o najdbi ”malega torza, ostankov gub oblačila kipa”.

Torzo se verjetno nanaša na tu omenjeno figuro.

Izkopavanja dr. H. Winklerja (tempelj 1910). Hrani

Deželni muzej v Gradcu (inv. št. 14852).

Opis: Marmorna figura je obdelana s prednje

strani, glava in spodnji del manjkata. V trupu je

vsekana 4 mm široka in 1,4 cm globoka luknja, ki

je verjetno služila za pritrditev glave. Roko drži

počez čez trebuh (v naročju). V bližini te figure

je dr. H. Winkler odkril Domicijanov novec.

Mere: 8 x 4 x 3,5 cm.

Sl. 18: Kolaciona. Korintski kapitel. Foto: Tomo Jeseničnik.

Fig. 18: Colatio. Corinthian capital. Photo: Tomo Jeseničnik.

Mere: 28 cm, abakus 72,5/72 cm, pr. stebra 52

cm, obseg 171 cm, v. abaka 10 cm, teža cca 200 kg.

Literatura: Pahič 1977a, 20, 24, 56, Stari trg 8; Modrijan,

Weber 1979/81, 71, št. 5; Djura Jelenko 2004, 11, sl. 5, 6.

Starejša literatura: Egger 1914, Bbl. 64; Das Lapidarium. -

JJ 103-104, 1916, 37.

Preračunana višina stebra bi znašala okoli 5 m,

kar ustreza proporcem višine stebra v cerkvi sv.

Pankracija in odkriti bazi v templju Kolacione.

21. Podstavek (baza) stebra (sl. 19)

Vzidan in kaneliran podstavek stebra je ležal

samo meter vstran od odkritega korintskega kapi-

tela.103 R. Egger10 4 je opisal, da je bil z zunanje

strani uokvirjen s profiliranimi marmornimi kosi.

Domneval je, da spada morda k monolitnemu stebru

v cerkvi sv. Pankracija. Okoli podstavka je dr. H.

Winkler med drugim odkril ostanke pilumov.105 V

bližini te baze je odkril še tri podstavke,106 ki so

bili postavljeni v isti liniji, v smeri sever - jug. V

Sl. 19: Kolaciona. Podstavek stebra. Rokopisna zapuščina dr.

Hansa Winklerja, Landesmuseum Kärnten, Klagenfurt.

Fig. 19: Colatio. Pillar base. The manuscript legacy of Dr. H.

Winkler, Landesmuseum Kärnten, Klagenfurt.

100 JJ 103-104, 1916, 37. Našteti so še: votivna ara iz apnenca, AIJ 8 ter več polvaljev - kamnitih zaključkov grobne ograje.

101 Egger 1914, 64.

102 Kapitel je iz marmorja (Winklerjev podatek) in ne iz peščenjaka (Modrijan, Weber 1979/81, 71, št. 5).

103 Djura Jelenko 2004, sl. 6.

104 Egger 1914, 64.

105 Djura Jelenko 2004, 11.

106 Djura Jelenko 2004, 14, sl. 6.

107 Egger 1914, 68.

360 Saša DJURA JELENKO in Julijana VISOČNIK

Sl. 21108 prikazuje dva manjša odlomka - podstavek

ter del reliefno obdelanega kamna. Mogoče so to

omenjeni ostanki gub oblačila kipa.109

Mere: v. manj kot 10 cm.

Literatura: Pahič 1977a, 41; Djura Jelenko 2004, 12, sl. 6;

9; 10; t. 1: 2.

Starejša literatura: Egger 1914, Bbl. 68.

Miniaturno marmorno figuro poznamo iz dvorca

Betnava.110 Kipec je skoraj v celoti ohranjen in

prikazuje prsato ženo, hermo z dolgimi lasmi in

pasom, s katerega visijo dolgi trakovi.

je bil odkrit oltar AIJ 7,112 posvečen Marsu. Izko-

pavanja dr. H. Winklerja (1910). Pogrešano.

Opis: Dr. H. Winkler opisuje odkritje ”manjše-

ga kosa podstavka, del figure (mogoče na sl. 20),

kos napušča ter precejšnje število marmornih od-

lomkov: dele z letvičastim okrasom, odlomke napisnih

kamnov s posameznimi ohranjenimi črkami (sl.

16), vogale oltarjev ter odlomek glave - marmorne

figure s čelnim trakom in kodri”.

Literatura: Djura Jelenko 2004, 14, sl. 6.

24. Trije podstavki

V jugozahodnem vogalu templja je dr. H. Winkler

9,60 m od zahodnega zunanjega zidu odkril tri slabo

ohranjene podstavke kipov, ki so stali paralelno

na zahodni zunanji zid templja. Postavljeni so bili

ob robu ceste, ki je vodila v tempelj. Izkopavanja

dr. H. Winklerja (1910).

Mere: 30-40 x 105 x 105 cm.

Literatura: Djura Jelenko 2004, 15, sl. 6.

Starejša literatura: Egger 1914, 64, Fig. 2.

25. Kapitel stebra (sl. 16 - desno spodaj)

Kapitel stebra je dr. H. Winkler skupaj z osta-

limi kamnitimi najdbami iz templja poslal v graški

muzej. Izkopavanja dr. H. Winklerja (1910?). Hrani

Deželni muzej v Gradcu. Pogrešan.

Opis: Kapitel z deloma odkrušenim abakom ima

sodeč po sl. 16 na kalatu okras akantovih listov.

Mere: cca 30 x 20 cm.

Literatura: Pahič 1977a, 20; Djura Jelenko 2004, sl. 5

Datiramo ga lahko v 2. oz. 3. st.

26. Oltar (?)

Oltar (?)113 naj bi bil odkrit v petdesetih letih

20. st. ob gradnji stare hiše (Areh) na parc. št.

206 k. o. Stari trg. Hranjen v privatnem lastništvu,

neznano kje.

Mere: cca 30 x 30 x 30 cm.

Literatura: Djura Jelenko 1997b, 119, op. 9.

27. Utež

Dr. H. Winkler je med izkopavanji naselbine leta

1911 v objektu II odkril utež. Pogrešana.

Opis: Marmorna okrogla utež v obliki pogače.

Mere: 8 x pr. 20 cm.

Literatura: Djura Jelenko 2004, 25.

Starejša literatura: Egger 1914, 72.

Med ostalimi najdbami v tem objektu dr. H.

Winkler navaja fibulo tipa Aucissa.

Sl. 20: Kolaciona. Figura s podstavkom. Rokopisna zapuščina

dr. Hansa Winklerja, Landesmuseum Kärnten, Klagenfurt.

Fig. 20: Colatio. Figure with a base. The manuscript legacy of

Dr. H. Winkler, Landesmuseum Kärnten, Klagenfurt.

Sl. 21: Kolaciona. Odlomek figure s podstavkom. Rokopisna

zapuščina dr. Hansa Winklerja, Landesmuseum Kärnten, Kla-

genfurt.

Fig. 21: Colatio. Fragment of a figure with a base. The manuscript

legacy of Dr. H. Winkler, Landesmuseum Kärnten, Klagenfurt.

108 Djura Jelenko 2004, sl. 6; 10.

109 Pahič 1977a, 41.

110 Modrijan, Weber 1965, 99, št. 100.

111 Djura Jelenko 2004, sl. 6.

112 Glej v drugem delu napis št. 28.

113 Djura Jelenko 1997b, 119, op. 9.

23. Različni odlomki

Na območju templja111 so odkrili več različnih

kamnitih odlomkov. V njihovi neposredni bližini

361

Rimski kamniti spomeniki slovenske Koroške

28. Štiri plošče (sl. 22; 48)

Zraven nagrobnika AIJ 8114 je dr. H. Winkler v

bogatem zidanem grobu I med drugim odkril tudi

štiri obdelane, vendar nedokončane marmorne

plošče. Izkopavanja dr. H. Winklerja (1911). Plošče

so pogrešane.

Opis: Neglajene, spredaj ravne, zadaj polkrožne

marmorne plošče so imele luknje za spone. Ob

straneh so bile plošče ravno obklesane.

Literatura: Djura Jelenko 2004, 33, sl. 17; 30.

Grob z žganim pokopom je datiran v drugo

polovico 1. st.

29. Zgornji del nagrobne stele (sl. 22; 23)

V zidanem grobu I je odkril še odlomek zgorn-

jega levega zaklinka marmorne stele z upodobitvijo

delfina. Izkopavanja dr. H. Winklerja (1911). Hrani

Deželni muzej v Gradcu (inv. št. 17?) .115 Trenut-

no založen.

Opis: Na trikotnem marmornem odlomku na-

grobne stele je vzdolž preloma (60 cm) izklesan

Sl. 22: Kolaciona. Plošče, polvalji, odlomek stele. Rokopisna zapuščina dr. Hansa Winklerja, Landesmuseum Kärnten, Klagen-

furt.

Fig. 22: Colatio. Slabs, halfcylinders, a fragment of a stele. The manuscript legacy of Dr. H. Winkler, Landesmuseum Kärnten,

Klagenfurt.

114 Glej v drugem delu napis št. 23.

115 Domnevno gre za spomenik, ki je omenjen pri Pahiču (1977a, 24, 56, Stari trg 3).

Sl. 23: Kolaciona. Odlomek nagrobne stele z delfinom. Foto–

teka Landesmuseum Joanneum, Graz.

Fig. 23: Colatio. Fragment of a funerary stele with a dolphin.

Photo archive of Landesmuseum Joanneum, Graz.

delfin. Delfin je usmerjen navzdol in v levo, manjka

mu zaključek repa. Prikazane so tri plavuti.

Mere: Dolžina stranic: 40 x 42 x 60 cm (po

Winklerju).

362 Saša DJURA JELENKO in Julijana VISOČNIK

Literatura: Pahič 1977a, 24, 56, Stari trg 3; Djura Jelenko

2004, 33, sl. 21.

Starejša literatura: Egger 1914, Bbl. 75.

30. Odlomek reliefnega kamna (sl. 22)

V zidanem grobu I je ležal tudi manjši odlomek

z ostankom reliefa. Izkopavanja dr. H. Winklerja

(1911). Pogrešan.

Opis: Na desni strani marmornega kamna je

upodobljena stoječa ptica, na levi pa del vitičastega

okrasja.

Literatura: Djura Jelenko 2004, 33.

31. Polvalji (sl. 22)

V zidanem grobu I in v poslopju na ”njivi 7/8”

je dr. H. Winkler odkril več polvaljev. R. Egger116

omenja tudi ostanke podboja. Izkopavanja dr. H.

Winklerja (1911 - zidan grob I in 1912). Hrani Deželni

muzej v Gradcu. Pogrešani.

Opis: Odlomki apnenčastih polvaljev.

Mere: 20 x 60 x 85 cm (največji ohranjen).

Literatura: Pahič 1977a, 15, 24, 56, Stari trg 10, 11; Djura

Jelenko 2004, 30, 33, 56, sl. 17; 33.

Starejša literatura: Egger 1914, Bbl. 74; Das Lapidarium. -

JJ 103-104, 1916, 37.

32. Dekorativni element grobne arhitekture (sl. 24)

Med izkopavanji zgodnjeantičnega grobišča je

bil odkrit odlomek dekorativnega elementa grob-

ne arhitekture. Ležal je v kamniti groblji z ostanki

žlindre in odlomki staljenega stekla, ostanki del-

avnice iz predvidoma 3. ali prve polovice 4. st.

Sekundarno je bil uporabljen kot gradbeni element.

Delavnica je ležala med zidanima grobovoma III

in IV.117 Zraven je ležal še manjši polkrožno obde-

lan kos marmorja z moznico. Izkopavanja KPM,

Stari trg - grobišče 2004. KPM (inv. št. 2530).

Opis: Dekorativni element grobne arhitekture

v obliki vaze iz marmorja (iz katere izmed grob-

nic) z moznicama (2,7 x 2,0 in 3,2 x 2,7 cm) na

zgornji in spodnji strani.

Mere: 33 x 16 x 18 cm.

Literatura: neobjavljeno.

Glede na sekundarno lego verjetna zgodnejša

datacija v 1. oz. 2. st.

Šmartno pri Slovenj Gradcu

Medviršek / Legen

33. Pokrov sarkofaga

Dr. H. Winkler118 je v svoj popotni dnevnik zapisal

podatek: ”Pri M. Vučinjaku, p. d. Medviršek, je

kot stopniščni kamen uporabljen pokrov sarkofa-

ga. Se vidi.” Stara hiša, kjer je bil menda kot podest

pred vhodom sicer lesenih stopnic uporabljen pokrov

sarkofaga, ne stoji več. Kamen je izginil neznano

kam. Lastnica posestva je bila v letu 1863 Ana

Vaukan iz graščine Galenhof, od koder izvira več

rimskih kamnov.

Literatura: neobjavljeno.

Galenhof / Legen

34. Fragment ovršja nagrobnika s portretno nišo

(sl. 25)

Nagrobnik je bil menda najden v 19. st. J. C.

Hofrichter119 je leta 1861 objavil, da je bil v oko-

Sl. 24: Kolaciona. Dekorativni element. Foto: Tomo Jeseničnik.

Fig. 24: Colatio. A decorative element. Photo: Tomo Jeseničnik.

116 Egger 1914, 74.

117 Glej skico v Djura Jelenko 2004, sl. 16.

118 Arhiv KPM, fond dr. H. Winklerja, 1.4.

119 Hofrichter 1861, 312.

363

Rimski kamniti spomeniki slovenske Koroške

lici Dobrove na Jauschnigbergu najden rimski kamen,

ki ga je gospod baron pl. Czörnig spravil v svoji

graščini Galenhof. Leto dni kasneje120 je J. C.

Hofrichter poslal Zgodovinskemu društvu ”tri kopije

rimskega nagrobnika z Jauschnigberga”, ki jih je

sam narisal. S. Pahič121 po F. Ferku122 povzema,

da bi lahko šlo za gozdno območje Jevšnikovega

brega južno od Dovž. Verjetno gre prav za omen-

jeni nagrobnik.123

Do leta 1945 je bil vzidan v graščini Galenhof.

Slovenjgraški župnik J. Soklič124 je spomenik po

eksploziji graščine leta 1945 našel med razvalina-

mi. Dal ga je vzidati v severno steno cerkve Sv.

Duha v Slovenj Gradcu.125

Opis: Odlomek lahko pripada nagrobni plošči

z nišo ali pa je del stele, pod katerim lahko priča-

kujemo napis. Ohranjen je zgornji desni vogal.

Marmorni nagrobnik je predstavljal doprsno po-

dobo moža in žene v polkrožni niši. Reliefno je

upodobljeno doprsje moža v tuniki, čez levo rame

mu pada plašč (sagum). Ovalni obraz obdajajo lasje,

ki segajo čez ušesa. Nos je zrabljen (odlomljen?).

Pred poškodbo je bil ohranjen tudi levi zgornji vogal

z upodobitvijo ženske glave (J. Soklič). Površina

je močno načeta ter sivo črno prevlečena (posle-

dica požara - eksplozije). V spodnjem delu odlomka,

pod rameni moža, je kamen po polovici vertikal-

no odlomljen.

Mere: 71 x 64 cm, v. reliefnega klesanja do 10

cm. Vzidan je 210 cm od tal.

Literatura: Šašel 1951, 5 (sl., izvirajoč iz okolice Legna);

Pahič 1967, 25; Pahič 1968, 24, 46, 47, 50; Pahič 1975, Legen.

- V: ANSl, 276 (Pahič tu kot Hofrichterjev spomenik domneva

CIL III 5104); Pahič 1977a, op. 85, 51, Mislinjska Dobrava;

Pahič 1995, 81, op. 12; Djura Jelenko 1997a, 169 s; Pahič 1998a,

56 (sl.); Šašel Kos 2001, 200.

Starejša literatura: Hofrichter 1861, 312-313 (in der Gegend

Dobrava am Jungschnigberge); Hofrichter 1862, 29; Pichler 1867,

karta (kot najdišče vrisana Mislinjska Dobrava); Ferk 1897, 21.

Nošnja plašča tipa sagum je značilna za sever-

sko in poznejše obdobje, pri čemer je sagum z resami

(nacefranim robom) postal moden v času Septi-

mija Severa.126 Žal ni jasno, ali je na obrazu upo-

dobljena brada.

Šmartno pri Slovenj Gradcu

35. Kip Hypnosa / Somnusa (sl. 26)

Leta 1956 so pri gradnji nove ceste med cerkvi-

jo sv. Martina in župniščem odstranili kapelico -

grobnico. Na mestu kapelice so takrat postavili

kip Hypnosa, za katerega se ne ve, od kod izvira.

V bližini je stala graščina Galenhof, v kateri so

hranili še druge rimske marmorne spomenike. Hrani

Nadžupnijski urad Šmartno pri Slovenj Gradcu.

Opis: Marmorni kip predstavlja dečka - Hyp-

nosa, ležečega na podstavku. Ohranjena je leva

polovica polne plastike - s kipom na podstavku,

noge so odlomljene. Odkrušen je tudi spodnji del

zadnjega levega vogala podstavka, ki je zglajen z

vseh strani. Kip predstavlja ležečo postavo pri

počitku, z deško glavo in telesom mladeniča, ki

leži na desnem boku. Deček ima glavo naslonjeno

na okrašeni blazini, pod glavo ima spodvito desno

roko. Leva roka mu sloni na boku, z njo drži pred

sabo in v višini boka cvetno korono. Čez nedrja

ima ogrnjeno tkanino. Kip ima dve manjši novejši

poškodbi, eno v predelu levega ramena, drugo v

predelu popka.

Sl. 25: Legen. Odlomek ovršja nagrobnika. Foto: Tomo Jeseničnik.

Fig. 25: Legen. Fragment of a tombstone acroterion. Photo:

Tomo Jeseničnik.

120 Hofrichter 1862, 29.

121 Pahič Topografski zapisi 27. 5. 1977, arhiv KPM.

122 Ferk 1897, 21, kjer piše: ”Der Fundort des Römersteines beim Kalkbruch ist nicht bei Verladen, auch nicht bei Smaker,

sondern gegenüber Douže - zwischen beiden.”

123 Nagrobnik CIL III 5104 je bil objavljen že leta 1852 v: Knabl 1852b, 116, 117. Glej še spodaj.

124 KPM, Sokličev arhiv 1.2.3. (sl.). Napis na zadnji strani: Rimski relief sem našel pred razvalinami - zdaj vzidan v cerkvico

sv. Duha.

125 Pahič 1977a, 51, Mislinjska Dobrava.

126 Harl 2003, 344, 345.

364 Saša DJURA JELENKO in Julijana VISOČNIK

Mere: 24 x 54 x 19,5 cm, v. podstavka 6,7 cm,

v. blazine 6,5, cm, v. dečka (pri ramenu) 17 cm.

Literatura: neobjavljeno.

Bog spanja, Hypnos je vsaj v zgornjem, ohran-

jenem delu prikazan brez značilnih atributov.127

Cvetna korona128 je bila verjetno postavljena v sredini

kipa, katerega celotna dolžina bi potemtakem znašala

okoli 90 cm. Frizura dečka je bila v modi v tra-

janskem obdobju.129

Turiška vas

36. ”Rimski marmorni odlomek”

Dr. H. Winkler130 je v svojem popotnem dnev-

niku navedel podatek, da je ”v Turiški vasi odkriti

rimski marmorni odlomek sedaj pri Štalekarju v

Golavabuki”. Za kamen je leta 1950 izvedel tudi

J. Šašel.131

Literatura: Djura Jelenko 1997a, 168.

Djura Jelenko

RIMSKI NAPISI

Uvod

Na začetku leta 2004 sem dobila katalog koro-

ških kamnitih spomenikov, ki ga je sestavila M.

Šašel Kos in dopolnila S. Djura Jelenko. Rimske

napise z območja današnje slovenske Koroške sem

opremila s komentarji in jih pripravila za objavo

po kriterijih epigrafske stroke.

V veliki meri gre za preproste nagrobnike (izje-

ma je spomenik Juliji Kalandini, kjer je nad na-

pisnim poljem še portret para v niši; nekoliko

nenavaden pa je tudi primer iz Zg. Dovž, kjer gre

za dolg napis, kakršnega bi pričakovali na steli).

Posebno omembo si zaslužijo tudi najdbe iz zida-

nega groba I (Colatio), kjer gre za večjo grobno

arhitekturo. Poleg že omenjenih napisov so zasto-

pani še oltarji (Jupitru Depulsorju, Jupitru Doli-

henu, Marsu), ki glede na majhno število razmeroma

dobro odražajo razširjenost kultov na tem področju.

Nagrobne formule so preproste, kar na eni strani

govori v prid zgodnjemu datiranju, na drugi pa ne

smemo obiti dejstva, da so spomeniki nastali na

območju, ki je bilo relativno oddaljeno od mest-

Sl. 26: Šmartno pri Slovenj Gradcu. Kip Hypnosa. Foto: Tomo Jeseničnik.

Fig. 26: Šmartno pri Slovenj Gradcu. Statue of Hypnos. Photo: Tomo Jeseničnik.

127 Mak, rog, krila kragulja, kuščar. Prim. C. Lochin, LIMC V/2 (1990) 404-406, sl. 15; 17; 20; 22; 23; 28; 29a; 30-32.

128 Prim. Piccottini 1984, 341. Cvetna korona kot atribut žalujočega genija.

129 Prim. frizuro na bronastem kipu iz Ljubljane in komentar v: Goette 1989, 42-43.

130 Arhiv KPM, fond dr. H. Winklerja, 1.4.

131 J. Sokliča sprašuje, ali je kaj izvedel o onem rimskem kamnu na Golavabuki, v: Djura Jelenko 1997a, 168.

365

Rimski kamniti spomeniki slovenske Koroške

nih središč in s tem tudi od središč romanizacije.

Veliko napisov bi tako lahko datirali v obdobje od

konca 1. do sredine 2. st., kar je gotovo zanimivo

dejstvo, saj je romanizacija tudi že na tem območju

morala doseči zavidljivo raven. Ostali sodijo v čas

od druge polovice 2. do 3. st.

Keltska imena in izpeljanke iz njih so dobro

zastopana, a tudi delež latinskih je velik. Na napi-

su iz Radelj pa se pojavita še imeni, ki bi naj bili

germanskega izvora (Gannicus, Mannus?).

Na tem mestu bi se rada iskreno zahvalila vsem,

ki so mi s strokovnimi nasveti pomagali pri nasta-

janju tega članka, še prav posebej pa Saši Djura

Jelenko, dr. Marjeti Šašel Kos in dr. Milanu Lovenjaku.

KATALOG

Dravograd

1. Nagrobna plošča za Celata (sl. 27)

Pri kopanju grobov na pokopališču okoli cerkve

so naleteli na debel zid, rimske novce in nagrob-

no ploščo, ki naj bi jo g. Mušič, župnik v Šentjanžu,

leta 1831 poslal v graški muzej.132

Plošča je hranjena v graškem deželnem muze-

ju, depo lapidarija Eggenberg (inv. št. 55).133

Opis: Nagrobna plošča z dvojno profiliranim robom

okvirja je ohranjena v celoti. Napisno polje je poglo-

bljeno. Poševno čez ploščo potekajo žile, ob stra-

neh zunanjega roba okvirja pa so vidni poševni sledovi

klesarskega orodja. Na plošči je mogoče videti tudi

sledove vzidave (malta, barve); na njeni zgornji strani

je v ploščo zvrtana luknja. Črke so ozke.

Mere: 58,5 x 45 cm. V. črk: 4-5,5 cm.

Celatus Tertul(l)i (filius)

annorum C vibu=

s! fecit sibi et suis.

Successa Successi (filia)

5 annorum CI.

Prevod: Celat, Tertulov sin, star sto let, je za

življenja naredil sebi in svojim, Sukcesa, Sukceso-

va hčera, stara sto eno leto.

Literatura: CIL III 5700; RISt 397.

Pahič 1967, 27; Pahič 1968, 29, 45, 52-53; Pahič 1975,

Dravograd. - V: ANSl, 273; Pahič 1977a, 58; Modrijan, Weber

1981, 98 št. 55; Pahič 1995, 81 op. 10, 84.

Starejša literatura: Alterthümer. - JJ 20, 1831, 10-11; Mu-

char 1844, 93-94; Knabl 1854, 153-154; Knabl Ms. 1668, 114v;

Knabl Sylloge 1862, št. 365; Steiner 1862, 478 št. 3251.134

Vse črke N so nagnjene v desno, vsi Aji so brez

prečne haste, vsi Oji pa so pomanjšani.

2 Od tretje črke V je ohranjen samo zgornji del

leve poševne haste, ki je povišana.

3 F in prvi I sta povišana. Od prve črke T je

ohranjen samo desni del prečne haste.

4 Prvi črki S in V sta močno zabrisani.

5 Od črke I, ki je nekoliko poševna, je ohranjen

samo njen zgornji del.

I. Kajanto135 postavlja ime Celatus med latin-

ska imena, izpeljana iz participa perfekta (glago-

la celo - skrijem, prikrijem, tajim). Ker pa cel- nastopa

tudi v keltskih imenih, bi ime lahko bilo tudi kelt-

skega izvora.136 Ime Success-us/-a je pogosto v južnem

Noriku.137 Ime Tertullus, ki je pomanjševalnica imena

Tertius, najdemo povsod, še posebej v provincah

s keltskim prebivalstvom in v Italiji.138 Beseda vibus

v drugi vrstici nastopa namesto vivus; zamenjavanje

črke b in v je pogost pojav, ki je izpričan tudi na

napisih (AIJ 38, CIL III 143671). Za navedbe vi-

sokega števila let glej komentar pri napisu št. 6.

Glede na nagrobno formulo sodi napis v drugo

polovico 1. ali prvo polovico 2. st.

Sl. 27: Dravograd. Nagrobna plošča za Celata. Foto: Tomo

Jeseničnik.

Fig. 27: Dravograd. Tombs tone for Celatus. Photo: Tomo Jeseničnik.

132 Alterthümer. - JJ 20, 1831, 10-11; Knabl 1854, 153-154.

133 Modrijan, Weber 1981, 98 št. 55: ga po pomoti uvrstita med napise iz okolice Ptuja, saj naj bi ga našli pri Št. Janžu na

Dravskem polju (Starše).

134 Glej op. 23.

135 Kajanto 1965, 350.

136 Lochner von Hüttenbach 1989, 53.

137 Prim. s št. 4, op. 156.

138 Onomasticon IV, 116.

366 Saša DJURA JELENKO in Julijana VISOČNIK

Šentjanž

2. Nagrobna plošča za Publija Elija Junija (sl. 28)

Plošča je bila vzidana v vzhodno steno cerkve

sv. Janža blizu Dravograda. Pri zadnji obnovi cerkve

leta 2002/2003 so jo sicer izzidali, a jo še vedno

hranijo v cerkvi.

Opis: Nagrobna plošča iz belega marmorja je

ohranjena v celoti. Napisno polje je v profilira-

nem okvirju. Pravilne črke imajo poudarjene zak-

ljučke. Med besedami so trikotna ločilna znamenja.

Mere: 43 x 54 cm. V. črk: 5-4 cm.

P(ublius) Ael(ius) Iunius

v(ivus) f(ecit) sibi et Nem=

et(a)e Nigellionis

f(iliae) con(iugi) et Vibio f(ilio)

5 an(norum) XVII.

Prevod: Publij Elij Junij je za življenja postavil

(nagrobnik) sebi, ženi Nemeti, Nigelionovi hčeri,

in sinu Vibiju, staremu sedemnajst let.

Literatura: AIJ 4; ILLPRON 1873.

Pahič 1967, 27; Pahič 1968, 29, 52; Pahič 1975, Št. Janž

pri Dravogradu. - V: ANSl, 273; Pahič 1977a, 28 op. 67, sl. 23;

Pahič 1995, 82, 83 sl., 84.

Ligatura: 3 LI, NI.

5 Vrstica je pomaknjena navznoter. Dodana je

bila naknadno in je plitvo vgravirana.

Imperialni gentilicij Aelius in prvo ime (praeno-

men) Publius običajno povezujemo s cesarjem

Hadrijanom. Osebe, ki jim je cesar podelil

državljanstvo, so dobile tudi njegovo prvo in družinsko

ime. Osebno ime (cognomen) Iunius je prav tako

latinsko, v Noriku je kot družinsko ime precej pri–

ljubljeno.139 Nigellio je latinsko osebno ime (tvor-

ba na -io),140 ki je pogosto pri sužnjih in osvobo-

jencih, ker ima rahlo pejorativen prizvok. Izpel-

jan je iz Nigellus, kar je pomanjševalnica imena

Niger.141 V Noriku je izpričan še primer imena z

enim l: Nigelio (RIST 22). Nemeta je redko kelt-

sko ime;142 koren Nemet- se pojavlja tudi kot prvi

del sestavljenih keltskih imen.143 Ime Vibius se pojavlja

kot družinsko in kot osebno ime. Razširjeno je

predvsem po zahodnem delu imperija; tudi v Noriku

in Panoniji je razmeroma pogosto.144

Glede na prvo in družinsko ime (Publius

Aelius) sodi napis v prvo pol. 2. st.

Mislinja

Dolič

3. Nagrobna plošča za Bardona145 (sl. 29)

Kot poročata V. Kolšek in P. Petru, je Ivan Potočnik

leta 1938 ob cesti proti Vitanju pri poglabljanju

jarka ob Temenikovi hiši št. 56 naletel na zgornjo

polovico nagrobne plošče,146 ob kateri je bilo več

kamnitih kock. Spomenik je shranjen v Pokrajin-

skem muzeju v Celju (inv. št. L 37).

Sl. 28: Šentjanž. Nagrobna plošča za Publija Elija Junija. Fototeka

IzA ZRC SAZU.

Fig. 28: Šentjanž. Tombstone for Publius Aelius Iunius. Photo

archive of IzA ZRC SAZU.

139 Onomasticon II, 208.

140 Kajanto 1965, 37.

141 Kajanto 1965, 228.

142 Onomasticon III, 97.

143 Prim. s št. 9, op. 197 in 198.

144 Onomasticon IV, 165-166.

145 Zaradi večje verjetnosti, da je plošča pripadala ožjemu območju Kolacione, je uvrščena v ta sklop napisov, čeprav danes

kraj, kjer je bila najdena, ne spada več h Koroški.

146 Kolšek, Petru 1956, 13.

Sl. 29: Dolič. Nagrobna plošča za Bardona. Foto: Viktor Berk,

fototeka PM Celje.

Fig. 29: Dolič. Tombstone for Bardo. Photo: Viktor Berk, Pho-

to archive of PM Celje.

367

Rimski kamniti spomeniki slovenske Koroške

Opis: Ohranjen je zgornji del pokončne nagrob-

ne plošče iz belega pohorskega marmorja. Napisno

polje obdaja profiliran okvir, ki je odbit z leve, spodnje

in desne strani. Na napisnem polju so neznatni ostanki

malte. Črke so pravilno klesane, vendar na desni

strani in na poškodovanih delih že nekoliko slabše

vidne. Velikost črk se veča od zgoraj navzdol.

Mere: 28 x 50,5 x 10 cm. V. črk: 4-5 cm.

Bardo

Primi f(ilius)

viv(u)s f(ecit) si=

[bi] et [–––]

––––––

Prevod: Bardon, Primov sin, je za življenja postavil

(nagrobnik) zase in ...

Literatura: ILJug 367; ILLPRON 1903.

Kolšek, Petru 1956, 13; Petru, Kolšek 1958/59, 34 sl.; Pa-

hič 1967, 27; Pahič 1968, 28, 50; Pahič 1975, Spodnji Dolič.

- V: ANSl, 295; Pahič 1977a, 29, 56; Pahič 1977b, 74.

2 Med drugim I in F je trikotno ločilno znamenje.

3 Od prve črke V je ohranjen samo zgornji del

desne poševne haste, od prvega S pa zgornji lok

in obrisi spodnjega. Pri črki F sta ohranjeni zgornja

in srednja prečna hasta.

4 Od druge črke je ostal le poudarjen zaključek

haste (I), od tretje (E, F, T) pa del zgornje prečne

haste.

Ime Bardo, ki je keltskega izvora,147 je bilo do

sedaj izpričano le v Noriku.148 To ime se je ohra-

nilo tudi v bližini na napisu iz Skomerske Hudin-

je (AIJ 13).

Spomenik sodi v drugo polovico 1. ali na zače-

tek 2. st.

Zgornje Dovže

4. Nagrobni napis za Vibena in njegovo družino

(sl. 30)

Kot opisuje R. Knabl, so napis odkrili leta 1835

na posestvu Pavla Pušnika v Zgornjih Dovžah.149

Leta 1859 so ga vzidali v cerkev sv. Ilije v Šentilju

pod Turjakom. Ob obnovi cerkve v 50-ih letih 20.

st. so ga iz zidu južne kapele prestavili v južno

steno zvonika. S. Pahič poroča, da so na omenje-

nem posestvu odkrili ostanke vile rustike,150 iz notice

iz Jutra (30. 11. 1932) pa je mogoče razbrati, da

so naleteli tudi na ostanke rimskega grobišča (žare,

meči, razne posode) z obokanimi grobovi.151 S. Pahič

domneva, verjetno na podlagi Ferkovega poroči-

la, da so takrat tu lomili apnenec iz osamelih žil.152

Opis: Pravokotna pokončna nagrobna plošča153

iz belega pohorskega marmorja je odlomljena na

desni strani in spodaj. Napisno polje obdaja pro-

filiran okvir, ki je ohranjen samo na levi strani in

zgoraj. Čez zgornjo tretjino plošče poteka pošev-

no žila, ki je rahlo popačila napis od druge do

pete vrstice. Na površini kamna so na več mestih

vidni ostanki malte, kar kaže na sekundarno upo-

rabo kamna kot gradbeni člen. Morda so bili tak-

rat odklesani manjkajoči deli kamna. Črke so pravilno

klesane in razen na poškodovanih mestih dobro

vidne. Med besedami so trikotna ločilna znamenja.

Mere: 63,5 x 44,5 cm. V. črk: 5,5-2 cm.

147 Holder, Sprachschatz I, 347-348.

148 Onomasticon I, 270.

149 Knabl 1867, 182-183.

150 Pahič 1967, 26.

151 B. G. 1932, 3.

152 Pahič 1977a, 15 op. 6: Ferk, Ferien-Tagebuch, 1897.

153 Zaradi izredne dolžine napisa ne gre za običajno pravokotno ploščo, dopušča se možnost, da je ta napisni kamen prav-

zaprav stela.

Sl. 30: Zgornje Dovže. Nagrobni napis za Vibena in njegovo

družino. Foto: Tomo Jeseničnik.

Fig. 30: Zgornje Dovže. Funerary inscription for Vibenus and

his family. Photo: Tomo Jeseničnik.

368 Saša DJURA JELENKO in Julijana VISOČNIK

Vibenu[s]

Vindonis [f(ilius)]

v(ivus) f(ecit) s(ibi) et Secconi[ae]

Vetullae con[iugi]

5 pientissimae an[nor(um)? –––]

et Secconio Vibio [fil(io)]

mil(iti) c(o)hor(tis) II praet(oriae) a(nnorum)

X[–––]

et Secconio eqis [–––?] / Urso[–––?]

Victori annor(um) [–––]

10 et Seneciano Sever[o–––?] / mil[iti? –––]

Vi[b]eni fil(io) an[nor(um) –––]

[–––]ATVRM[–––]

[–––]ONI[–––]

––––––?

Prevod: Viben, Vindonov sin, je za življenja postavil

sebi in Sekoniji Vetuli, najbolj predani ženi, stari

... , in sinu Sekoniju Vibiju, vojaku druge pretori-

janske kohorte, staremu ... let, in Sekoniju (?)

Viktorju, staremu (?), in Senekijanu, Vibenovemu

sinu, staremu ...

Literatura: CIL III 5105, ILLPRON 1775.

Betz 1953, 728 št. 40; Zadnikar 1959a, 115; Pahič 1967,

26; Pahič 1968, 27; Pahič 1975, Zgornje Dovže. - V: ANSl, 274;

Pahič 1977a, op. 6, 47 sl. 7; Pahič 1995, 83 sl. - 85; Pahič

1998a, 42 sl., 49; Šašel Kos 2001, 200-201 sl. 4.

Starejša literatura: Knabl Ms. 1668, 108v; Knabl 1867, 182-

183; Egger 1914, 61-62.

Ligature: 3 ET in NI; 5 MAE; 6 ET; 7 AE. T

longae: 4, 7, 8, 9, 10.

Ločilna znamenja so povsod razen: 1, 2, 6, 10,

12, 13.

4 Med VETULLAE in CON je slabše ohranje-

no ločilo.

7 Nad rimskim številom II je prečna hasta. Od

zadnje črke X sta ohranjena samo dela zgornje in

spodnje leve poševne haste.

8 Za SECCONIO sledita v širini vrstice podpi-

sani dve besedi, v. črk 1 cm. Pri URSO manjka

desni del črke O.

10 Za SENECIANO sta v širini vrste podpisani

dve besedi. Za zgornjo besedo SEVE sledi še ena

črka, od katere je ostala samo pokončna hasta (R?).

11 Prve tri razpoznavne črke (V, I, E) so slabo

ohranjene.

12 Ohranjenih je pet črk, prva in tretja sta skoraj

nerazpoznavni (lahko bi bili A in V).

13 Branje treh ohranjenih črk (O, N in I ?) je

negotovo.

Več navedenih imen je keltskih ali izpeljank iz

keltskih imen, ki so pogosta v Noriku in Panoniji:

Senecianus, Vibenus,154 Vindo. Ime Vindo155 je raz-

širjeno predvsem v Noriku in Panoniji; velikokrat

nastopa kot del sestavljenih keltskih imen.15 6 Sec-

conius je psevdogentilno ime, izpeljano iz keltske-

ga korena: Secco-. V osmi in deseti vrstici sta v širi-

ni vrstice podpisani dve besedi, ki sta bili najverjet-

neje vgravirani naknadno, povezava z ostalim na-

pisom namreč ni jasna. Oba naknadna vpisa lahko

povežemo z vojaškim življenjem; equis lahko stoji

namesto eques (konjenik) ali še verjetneje namesto

equiso (konjski hlapec), kar se nanaša na osebo z

imenom Urso. V drugem primeru je imenu Severus

dodana oznaka miles, torej vojaku Severju. M. Šašel

Kos (2001, 200) zato dopušča možnost, da so ta

dva kasnejša vpisa dodali moški člani iste družine,

ki so se udejstvovali v vojski.

Sekonij Vibij157 je bil vojak druge pretorijanske

kohorte. Pretorijance so v zgodnjem obdobju re-

krutirali le iz Italije, od začetka 2. st. naprej tudi

že iz nekaterih provinc - med njimi tudi iz Norika,

od Septimija Severa dalje pa so bili predvsem iz

Panonije.158

Preprosta nagrobna formula kaže na drugo

polovico 1. ali začetek 2. st.

Spodnje Dovže

5. Nagrobna plošča za Atelovda in njegovo ženo

(sl. 31)

Kot poroča S. Pahič, je kmet Franc Uršej pri

jesenskem oranju okoli leta 1940 našel nagrobno

ploščo.159 Po pričevanju domačinov so pri oranju

večkrat naleteli na ostanke zidov (ruševine, kamen,

opeka).160 S. Pahič, J. Šašel in L. Bolta so ploščo

odkrili 28. 10. 1952 pod vretenom stiskalnice za

sadje. Leta 1962 je bila plošča ob ponovnem og-

ledu že vzidana v južno steno cerkve sv. Urha (Ulrika)

v Zgornjih Dovžah. Ob obnovi cerkve junija 1994

so ploščo vzeli iz stene, nazaj v južno steno so jo

vzidali leta 2003.

Opis: Spodnji del pravokotne nagrobne plošče

iz belega pohorskega marmorja je poševno odbit.

Ta lom je poškodoval besedilo od četrte vrstice

naprej. Napisno polje obdaja profiliran okvir, ki

je ohranjen z leve, desne in zgornje strani. Na kamnu

154 Za razširjenost imena Vibenus prim. zemljevid v Scherrer 2002, 60-61.

155 Onomasticon IV, 172.

156 Šašel 1955a, 129-132 (= Opera selecta, 1992, 44); isti članek glej tudi za ime Succesus.

157 Za ime Vibius prim. z napisom št. 2.

158 Šašel 1972, 474-480 (= Opera Selecta, 1992, 379-385).

159 Pahič 1998, 47.

160 Pahič 1967, 26.

.....

...

369

Rimski kamniti spomeniki slovenske Koroške

so ostanki malte od vzidave. Črke so pravilno klesane,

vendar so v spodnjem desnem delu plošče že sla-

bo vidne. Na napisnem polju je tudi več poškodb

(luknje), ki otežujejo branje napisa. Med beseda-

mi so trikotna ločilna znamenja.

Mere: 49 x 63 x 9 cm. V. črk: 5-3,5 cm.

Ateloudo

Sabini fil(io)

ann(orum) C et

Boniatae Tu[toris]

5 f(iliae) ux(ori) an[n(orum) –––]

Atin[–––]

[–––]

Prevod: Atelovdu, Sabinovemu sinu, staremu sto

let in ženi Boniati, hčeri Tutorja, stari ... let, postavil

Atin ... .

Literatura: ILJug 365, ILLPRON 1774.

Šašel 1954b, 352; Pahič 1967, 26; Pahič 1968, 27; Pahič

1975, Spodnje Dovže. - V: ANSl, 274; Pahič 1977a, 29, 47, Dovže

2, sl. 8; Pahič 1977b, 87; Pahič 1995, 85; Pahič 1998a, 45 sl.,

47; Šašel Kos 1994, 107; Djura Jelenko 2000, 25; Djura Jelen-

ko 2001a, 20; Šašel Kos 2001, 200, 202.

I longae: 2, 6.

3 Zgornji del črke E je odbit.

4 Od črke V je ohranjen samo zgornji del.

5 Od N je ohranjen le zgornji del stika prve

pokončne in poševne haste.

6 Od T naprej črkam manjkajo spodnji deli. Od

naslednje črke sta ohranjena samo zgornja dela

dveh pokončnih hast, najverjetneje gre za N.

Ime Ateloudus, ki ima tipičen keltski element

Ate-, je znano samo s tega napisa.161 Za imenom

sledi navedba let: C - sto. Na napisih se pojavljajo

zaokrožena števila, ki navajajo leta življenja, raz-

meroma pogosto pa se najde tudi število sto in

več. To dejstvo nemalo preseneča, saj je v povprečju

bila življenjska doba veliko krajša kot danes. Šte-

vilo sto bi po eni strani lahko pričalo o nekom, ki

je dočakal res lepo starost, po drugi pa so črko C

nekateri razlagali kot c(irciter) - približno. Ko šte-

vilu sto ne sledi nobeno število, o tej rešitvi ne

moremo govoriti.162 Boniat-us/-a je keltsko ime, ki

se pojavlja samo v Noriku in Panoniji,163 še pose-

bej pogosto na območju Celeje in Viruna.16 4 Tu -

tor je pogosto ime, najbolj razširjeno v Noriku.165

Zaradi preproste nagrobne formule bi lahko napis

uvrstili v drugo polovico 1. st.

Šentvid pri Završah

6. Nagrobna plošča za Frontino (sl. 32)

Kot poroča R. Knabl,166 je ploščo našel kmet

Barth Pristounik leta 1851 na prostoru med cer-

kvijo sv. Vida in ruševinami gradu Valdek. Na to

mesto se najbrž nanaša Knablova notica167 o sle-

dovih zidovja, ki so pri kmetiji opazni še danes.

Župnik Andrej Zug je dal leta 1852 kamen vzidati

v obzidje pokopališča okoli cerkve sv. Vida, levo

od vhoda. Člani etnološke skupine Mladinskega

raziskovalnega tabora Mislinja 1998 so jo našli na

tleh ob cerkvenem obzidju, izzidano in trikrat

prelomljeno. Od 28. 8. 1998 je plošča shranjena

v lapidariju KPM v Slovenj Gradcu (inv. št. 2392).

Opis: Leva polovica plošče iz belega pohorske-

ga marmorja je ohranjena v treh fragmentih. Na-

pisno polje obdaja preprost profiliran okvir, ki je

ohranjen zgoraj, spodaj in na levi strani. Zaradi

preloma med prvo in drugo vrstico so črke na tem

mestu delno poškodovane. Pravilne kvadratne črke

so že precej obrabljene.

Sl. 31: Spodnje Dovže. Nagrobna plošča za Atelovda in nje-

govo ženo. Foto: Tomo Jeseničnik.

Fig. 31: Spodnje Dovže. Tombstone for Ateloudus and his wife.

Photo: Tomo Jeseničnik.

161 Onomasticon I, 193. Prim. z imenom Atepomarus - Lovenjak 1997, 64.

162 Szilágyi 1962, 298-299. O problemu pričakovane življenjske dobe v antiki ter epigrafsko izpričanih stoletnih v Emoni,

sosednjem Noriku in Panoniji podrobno piše M. Šašel Kos, ki ugotavlja, da stoletniki na omenjenem prostoru niso redki (Šašel

Kos, Centenerians in the Emona Area and the Adjacent Norican and Pannonian Regions, v tisku).

163 Onomasticon I, 309.

164 Šašel 1954b, 351-353 (= Opera Selecta, 1992, 35-37).

165 Onomasticon IV, 135.

166 Knabl 1852b, 101.

167 Prav tam.

370 Saša DJURA JELENKO in Julijana VISOČNIK

Mere: 57 x 52,5 x 5 cm. V. črk: 6,5-4,5 cm.

Fron[–––?]

fili[ae –––?]

Coune[rtus ––– f(ilius)]

coni(ugi) v(ivus) f(ecit) [et –––]

5 nae f(iliae) f(?) an(norum) I[–––].

Prevod: Ženi Frontini (?), (?) hčerki, je za živ-

ljenja postavil Kounert, sin (?) ... in …

Literatura: CIL III 5108; AIJ 12 ; ILLPRON 1782.

Pahič 1967, 26; Pahič 1968, 45, 53; Pahič 1975, Gornji Dolič.

- V: ANSl, 273; Pahič 1975, Št. Vid nad Valdekom. - V: ANSl,

274; Pahič 1977a, 32, 48; Pahič 1995, 86; Pahič 1998a, 43, 47;

Djura Jelenko 1998, 10.

Starejša literatura: Knabl 1852b, 101; Steiner 1862, 470 št.

3238; Knabl Ms. 1668, 162v; Knabl Sylloge, 1862, št. 529.168

1 Od črke N je ohranjena samo spodnja polo-

vica prve navpične haste.

2 Črki FI sta skoraj docela izbrisani.

3 Od črke E je ohranjen le levi spodnji vogal.

5 Za AN je opazna še ena navpična hasta (I?).

Ohranjeni sta dve ločilni znamenji.

Najverjetnejša dopolnitev prve vrstice je Fron–

tina, kar je pogosto latinsko ime.169 Counertus170

je keltsko ime, ki se pojavlja v Noriku in v galskih

provincah.171 Na napisih se pojavljajo tudi sorod-

na imena: Covinertus, Cobnertus, Comnertus.

Druga polovica 1. ali prva polovica 2. st.

7. Nagrobna stela za Julijo Kalandino in njene-

ga soproga (sl. 33)

Kot poroča R. Knabl,172 je bil kamen odkrit sredi

19. st. Vzidan je v pokopališčni zid cerkve sv. Vida

nad Valdekom, desno od vhoda.

Opis: Stela iz pohorskega marmorja je ohranje-

na v celoti. Nad podolgovatim napisnim poljem,

ki ga obdaja profiliran okvir, je dvojna niša s

polkrožnim zaključkom. V niši sta upodobitvi

pokojnikov. Pokojnica ima čez ušesa segajočo

skodrano frizuro. Oblečena je v rimsko nošo, des-

na roka pa je pokrčena. Z iztegnjeno desno dlan-

jo drži moža za roko. Levo roko naslanja na moževo

desno ramo. Na zapestju desne roke nosi zapest-

nico. Mož ima rahlo skodrano pričesko, ki se končuje

nad ušesi, in kakor njegova žena odbit nos. Oblečen

je v togo, čeznjo ima ogrnjen plašč, ki mu visi preko

leve roke in je z broško spet pod desnim rame-

nom. V levici drži listino kot znak državljanskih

Sl. 32: Šentvid pri Završah. Nagrobna plošča za Frontino. Foto:

Tomo Jeseničnik.

Fig. 32: Šentvid pri Završah. Tombstone for Frontina. Photo:

Tomo Jeseničnik.

168 Glej op. 23.

169 Onomasticon II, 152.

170 Lochner von Hüttenbach 1989, 63.

171 Onomasticon II, 81.

172 Knabl 1852b, 98-99.

Sl. 33: Šentvid pri Završah. Nagrobna stela za Julijo Kalandi-

no in njenega soproga. Foto: Tomo Jeseničnik.

Fig. 33: Šentvid pri Završah. Funerary stele for Iulia Calandi-

na and her husband. Photo: Tomo Jeseničnik.

371

Rimski kamniti spomeniki slovenske Koroške

pravic. Na reliefu žene in po robovih stele so ostanki

malte, kar kaže na sekundarno uporabo kamna.

Prva vrstica je napisana na vmesnem polju, ki ločuje

napisno polje od reliefnega. Kvadratne črke so

pravilno klesane, a mestoma že slabo vidne. Tri-

kotna ločilna znamenja so majhna, verjetno so nekoč

stala za vsako besedo.

Mere: 85 x 77,5 cm. V. črk: 2,5-4 cm.

D(is) M(anibus).

Iul(ia) Calandina vi(va) f(ecit) si(bi) et

Sacroni(o) Verino con(iugi) kar(issimo)

vet(erano) leg(ionis) II Ita(licae). Custos ar=

5 mor(um) o(biit) an(norum) L.

Prevod: Bogovom Manom. Julija Kalandina je

za življenja postavila (nagrobnik) sebi in Sakroni-

ju Verinu, najdražjemu soprogu, veteranu 2. italske

legije, orožarju, ki je umrl star 50 let.

Literatura: CIL III 5106; AIJ 11; ILLPRON 1980.

Pahič 1967, 26-27 sl.; Pahič 1968, 28 sl., 53; Pahič 1975,

ANSl, 1975, Št. Vid nad Valdekom. - V: ANSl, 274; Pahič 1977a,

32, 61; Pahič 1995, 87 sl. 89; Pahič 1998a, 44 sl., 47.

Starejša literatura: Knabl 1852b, 98-99; Knabl 1859, 124;

Steiner 1862, 467 št. 3234; Knabl Ms. 1668, 162r; Knabl Syl-

loge, 1862, št. 526.173

Ligature: 2 ND;4 VE, IT; 5 AN. Vse črke O so

ozke.

3 Od prvega N je ohranjen samo zgornji zak-

ljuček haste in njeno spodnje nadaljevanje. Spod-

nji del drugega C je poškodovan.

4 Črke so obrabljene predvsem v delu II ITA.

Nad II je vklesana daljša prečna hasta. Manjkata

spodnja dela tretjega T in črke R.

Začetna formula D M se v provincialnem okolju

začne pojavljati ob koncu 1. st. Ime Calandina (Ca-

lendinus, Kalandinus, Kalandina) bi naj bilo izpe–

ljano iz Kalendae - prvi dan v mesecu;174 ker pa je

izpričana predvsem na območju z večinskim kelts-

kim prebivalstvom, je verjetneje, da je ta imenska

družina keltskega izvora.175 Kot navaja Holder, je

Sacronius lahko keltskega izvora;176 pojavi se le še

v enem primeru v Dalmaciji177 (CIL III 14943). Verinus

je pogosto latinsko ime.178 V samem besedilu napi-

sa je treba opozoriti še na dve nedoslednosti. Be–

seda carissimo je zapisana z začetnim k namesto c,

kar je dokaj pogost pojav, ki je posledica izgovorja-

ve črke c. Pričakovali pa bi tudi, da bo služba cus-

tus armorum navedena v dativu in ne nominativu.

2. italsko legijo je ustanovil Mark Avrelij leta

165 ali 166 med vojno z Markomani.179 Kmalu po

ustanovitvi je bila poslana v Norik (168/169 ali

malo kasneje), kjer je imela svoj prvi vojaški ta-

bor na strateško dobro lociranem kraju v Ločici

blizu Celja, da bi lahko preprečila dostop iz Pano-

nije v Emono in naprej. Tukajšnjemu namenu ni

služila dolgo, že Komod jo je namreč prestavil v

Lavriak. Še v času taborjenja v Ločici naj bi si

pridobila naziva pia in fidelis, saj so v okolici ta-

bora - na Vranskem - našli opeko s tema nazivoma.180

Glede na omembo 2. italske legije brez nazivov

pia in fidelis, lahko napis datiramo v čas tik pred

to podelitvijo nekako med 175 in 185. To potrjuje

tudi frizura po vzoru Favstine, ki jo ima pokojnica.181

8. Nagrobna plošča za Kotulija in njegovo družino

(sl. 34)

Kot poroča R. Knabl, so ploščo našli leta 1851

v Šentvidu nad Valdekom, kjer je v cerkvi služila

kot oltarna miza.182 To funkcijo na istem mestu

opravlja še danes.

Opis: Desni zgornji vogal pokončne nagrobne

plošče iz belega marmorja je odlomljen, vendar

napisno polje ni poškodovano. Sveži lom poteka

v spodnjem levem vogalu plošče, čez sedmo in osmo

vrstico. Napisno polje obdaja z vseh strani profi-

liran okvir, na obrobju katerega so ohranjeni pli-

tvi sledovi klesarskega orodja. Ponekod so po okvirju

ohranjeni sledovi malte ter posamezne kaplje črne

in zelene prekrivne oljne barve. Desna stran plošče

je bolj obrabljena, zato je okvir skorajda v isti ravni

kot napisno polje. Profilacija okvirja je najbolje

ohranjena v spodnjem delu plošče. Klinasto vre-

zane črke so ostre, pravilne, besede pa ločene s

trikotnimi ločilnimi znamenji.

Mere: 63 x 49 cm. V. črk 5,5-3,5 cm.

Cotulia

Rusci f(ilius) v(ivus)

fe(cit) si(bi) et

Asediae

5 Maximi f(iliae)

173 Glej op. 23.

174 Kajanto 1965, 219.

175 Lochner von Hüttenbach 1989, 42.

176 Holder, Sprachschatz II, 1282.

177 Onomasticon IV, 42.

178 Onomasticon IV, 158, 159.

179 Več o zgodovini 2. italske legije, glej Winkler 1971, 85-138.

180 Novejša dognanja so zbrana v Lőrincz 2000, 145-149.

181 Harl 2003, 351.

182 Knabl 1852b, 100-101.

372 Saša DJURA JELENKO in Julijana VISOČNIK

co(niugi) et Restu=

tae f(iliae) an(norum) XX

et Boniae Successi f(iliae).

Prevod: Kotulija, Ruskov sin, je za življenja postavil

(nagrobnik) sebi in soprogi Asediji, Maksimovi

hčerki, in hčeri Restuti, stari 20 let ter Boniji,

Sukcesovi hčeri.

Literatura: CIL III 5107; ILLPRON 1981.

Pahič 1967, 26; Pahič 1968, 28, 53; Pahič 1975, Št. Vid

nad Valdekom. - V: ANSl, 274; Pahič 1977a, 32, 61, Završe 2;

Pahič 1995, 86; Pahič 1998a, 43 sl., 47.

Starejša literatura: Knabl 1852b, 100-101; Knabl Ms. 1668,

162v; Knabl 1862, Sylloge, št. 528; Steiner 1862, 469 št. 3237.18 3

Ligature: 1 LI; 6 ET; 8 ET.

2 Srednja prečna hasta pri F je zlizana (isto se

ponovi v peti in sedmi vrstici).

7 Pri črki F manjka krajša prečna hasta. Druga

črka X sega na obrobje.

8 Drugi I je na robu okvirja, F pa že izven

napisnega polja.

Asedia, Bonia in Cotulia so najverjetneje keltska

imena. Asedia184 je izpričana samo v tem primeru.185

Ime Bonia in sorodne različice se pojavljajo le v

Noriku in Panoniji.186 Holder obravnava ime Cotu-

lia kot moško ime na -a.187 Maxim-us/-a188 in Res-

tut-us/a189 sta zelo pogosti latinski imeni. Ime Ruscus190

je izpričano le v Noriku. I. Kajanto191 dopušča

možnost, da gre za latinizirano obliko keltskega

Rudscus. Za ime Succesus glej napis št. 1.

Nagrobna formula kaže na drugo polovico 1.

ali 2. st.

9. Nagrobna plošča za Sekundina (sl. 35)

Kot poroča R. Knabl,192 so ploščo odkrili leta

1851. Trenutno je vzidana v glavni oltar cerkve sv.

Vida v Šentvidu nad Valdekom.

Opis: Poškodovan je samo zgornji desni vogal

nagrobne plošče iz belega marmorja. Napisno polje

na vseh straneh obdaja profiliran okvir. Zaradi vlage

je beli marmor dobil rdečkasto rjavo površino. V

spodnjem delu plošče so kaplje oljne barve in nekaj

drobcev malte. Črke so pravilno klesane in lepo

vidne. Besede v prvih petih vrsticah so dosledno

ločene s trikotnimi ločilnimi znamenji.

Mere: 58 x 64,5 cm. V. črk 6-5 cm (1.-5. vrsta);

2,6-2 cm (6., 7. vrsta).

Secundinus

Pallonis f(ilius) et

Cupita

Nemetonis f(ilia) et

5 Secundina f(ilia) an(norum) XXV

et Nertomariae Avitae nept(i)

an(norum) XXX.

Prevod: Sekundin, Palonov sin, in Kupita, Ne-

metonova hči, in hči Sekundina stara 25 let ter za

nečakinjo Nertomarijo Avito staro 30 let.

Literatura: CIL III 5109; ILJug 366; ILLPRON 1982.

Šašel 1954c, 21 sl. 1; Pahič 1967, 26-27 sl.; Pahič 1968-

1969, 80 sl. 5; Pahič 1968, 28-29 sl., 53; Pahič 1975, Št. Vid

Sl. 34: Šentvid pri Završah. Nagrobna plošča za Kotulija in

njegovo družino. Foto: Tomo Jeseničnik.

Fig. 34: Šentvid pri Završah. Tombstone for Cotulia and his

family. Photo: Tomo Jeseničnik.

183 Glej op. 23.

184 Sorodna so imena Adsedius, Adsedo, Adsedomarus, ki se pojavljajo samo na področju Norika. Adsedius CIL III 5107; Adsedo

CIL III 5291; Adsedomarus CIL III 5291; prim. z Onomasticon I, 28.

185 Holder, Sprachschatz I, 246.

186 Onomasticon I, 309.

187 Holder, Sprachschatz I, 1149.

188 Onomasticon III, 70-77.

189 Onomasticon IV, 27-29.

190 Onomasticon IV, 36.

191 Kajanto 1965, 336. Prim. z napisom št. 11.

192 Knabl 1852b, 99.

373

Rimski kamniti spomeniki slovenske Koroške

nad Valdekom. - V: ANSl, 274; Pahič 1977a, 32, 61, Završe 3;

Pahič 1995, 88; Pahič 1998a, 43 sl., 47.

Starejša literatura: Knabl 1852b, 99; Knabl Ms. 1668, 162r;

Knabl 1862, Sylloge, št. 527; Steiner 1862, 468 št. 3235.19 3

Ligature: 4 NI in ET; 5 AN in XV; 6 NE (dvakrat),

MA, AE (dvakrat). 6: T longae.

1 Odbit je zaključek desne haste črke V in del

zgornjega loka pri črki S. Omenjeni črki sta napi-

sani stikajoče.

5 Desni del števila V je vklesan že izven napis-

nega polja.

Osebno ime (cognomen) Avit - us/-a spada med

najbolj razširjena imena.194 Ime Cupit -us/-a sodi

k skupini imen, ki so tvorjena iz latinskega parti-

cipa perfekta (glagola cupio - želim, hočem); raz-

prostira se predvsem po območjih, poseljenih s

keltskim prebivalstvom, najpogosteje v Noriku.195

Razlog velikega števila izpričanih primerov prav

na tem območju je morda v izgovorjavi, ki je bila

sorodna keltskim imenom na Cou- ali Cob-.196 Imena

Nemeto, Nertomaria in Pallo so keltska. Nemeto se

v Noriku pojavi dvakrat197(CIL III 4945, 5109),

pogosto je rabljen kot prvi člen sestavljenih kelt-

skih imen.198 Nertomari -us/-a je psevdogentilno

ime, sestavljeno iz dveh tipičnih keltskih elemen-

tov: nerto in mar; gre za edini primer ženske obli-

ke imena, v moški se ime pojavi še po enkrat v

provincah Gallia Belgica in Pannonia (Štatenberk

pri Trebelnem: ILSl 1, 85; RINMS 145).199 Ime Pal-

lo200 je izpričano le v tem primeru. Ime Secundin

-us/-a201 je izpeljano iz Secundus.

Spomenik sodi v drugo polovico 1. ali prvo

polovico 2. st.

Muta

Spodnja Gortina

10. Odlomek nagrobne plošče

Odlomek je vzidan v pragu glavnih vrat v cer-

kvi sv. Petra na Ribičjem pri Muti. Betonska tla

nove lesene lope ga danes povsem zakrivajo.

Opis: Ohranjen je fragment nagrobne plošče iz

belega marmorja z odlomljeno levo stranjo.

Mere: 150 x 35 x 24 cm.

––––––

[–––]e[–––]

[–––]s l[–––]

[vixit] an(nos) XX

5 [–––?] Dubit[–––]

[–––] fili(i)s

––––––

Prevod: ... živel 20 let ... sinovom ...

Literatura: AIJ 3; ILLPRON 1783.

Stele 1923, 144-145; Šašel 1954a, 155; Pahič 1965b, 160;

Pahič 1967, 27; Pahič 1968, 30; Pahič 1970, 10; Pahič 1975,

Spodnja Gortina. - V: ANSl, 274; Pahič 1977a, 28, 48, Gortina;

Pahič 1984, 17-18.

2 S in L sta zelo nerazločna, namesto črke S bi

mogel stati tudi E.

5 Morda gre za ime iz korena Dubit- (npr. Du-

bitanus, Dubitatius, Dubitatus ...).202

Zaradi pomanjkljivih podatkov natančna data-

cija ni mogoča.

Prevalje

Poljana pri Prevaljah

Sl. 35: Šentvid pri Završah. Nagrobna plošča za Sekundina.

Foto: Tomo Jeseničnik.

Fig. 35: Šentvid pri Završah. Tombstone for Secundinus. Pho-

to: Tomo Jeseničnik.

193 Glej op. 23.

194 Onomasticon I, 231-234.

195 Onomasticon II, 88.

196 Lochner von Hüttenbach 1989, 66.

197 Onomasticon III, 97.

198 Nemetogena (CIL XIII 603); Sen(n)emetomara (ILJug 325, ILSl 1, 69).

199 Onomasticon III, 99.

200 Onomasticon III, 121.

201 Onomasticon IV, 58, 59.

202 Mócsy 1983, 108.

374 Saša DJURA JELENKO in Julijana VISOČNIK

11. Nagrobna plošča za Kvinkta (sl. 36)

Prvotno najdišče ni znano. Do leta 1990 je bila

vzidana v oltarju cerkve sv. Janeza Krstnika na

Poljani, kjer so jo odkrili leta 1881.203 Pri obnovi

cerkve so ploščo odstranili, shranil jo je ključar

na svojem posestvu.

Od aprila leta 1992 se nahaja v lapidariju KPM

v Slovenj Gradcu (inv. št. 2391).

Opis: Manjkata zgornji levi in spodnji desni vogal

plošče iz belega pohorskega marmorja. V zgorn-

jem delu je plošča prelomljena na dva dela, a zlep-

ljena. Napisno polje ima odklesano obrobje. Na

robovih in na zadnji strani nagrobne plošče so

ohranjeni sledovi malte. Lom med fragmentoma

poteka čez prvo in drugo napisno vrstico. Črke so

pravilno klesane, a deloma že slabo vidne.

Mere: 82,5 x 92,5 x 15,5 cm. V. črk: 10-7,5cm

(1.-4.vrstica), 6-6,5 cm (5. vrstica), 5,5-6 cm (6.

vrstica).

Quincto

Rudsci f(ilio) et

Atecinae

Sinomari f(iliae)

5 coniugi, p(arentes) et f(ilii) f(iliaeque)

et Viriae Taeti f(iliae).

Prevod: Starši ter sinovi in hčere (so postavili)

Kvinktu, Rudskovemu sinu, in ženi Atecini, Sino-

marovi hčeri, ter Viriji, hčerki Teta.204

Literatura: CIL III 11650; ILLPRON 1944.

Šašel 1954, 67; Pahič 1965c, 38; Pahič 1967, 26; Pahič 1968,

27, 48; Pahič 1975, Poljana. - V: ANSl, 275; Pahič 1977a, 27,

53; Pahič 1998b, 596 sl.; Djura Jelenko 1999, 24 sl. 41; Šašel

Kos 2001, 204.

Starejša literatura: Hirschfeld 1881, 223 št. 3.

I in T longae: 1, 2, 3, 4.

2 Zaradi loma so poškodovane zadnje štiri črke.

5 Ločilni znamenji sta pred in za ET.

Ime Atecina se pojavi le v tem primeru,205 po

značilnem keltskem elementu ate- lahko ime uvr-

stimo med keltska.206 Tudi Viria je najverjetneje

manj pogosto keltsko ime.207 Quinctus je pogosto

latinsko osebno ime (cognomen).208 Za ime Rud-

scus glej primer št. 9. Tudi ime Sinomarus je ses-

tavljeno keltsko ime,209 saj je element mar-210 ti-

pičen za keltska imena (prim. s št. 18). Ime Tae-

tus je v Onomasticonu (IV, 136) in pri Holderju

(Sprachschatz II, 2023-2024) pomotoma zabeleženo

kot Tutus.

Glede na preprosto nagrobno formulo bi lahko

napis datirali v drugo polovico 1. ali v 2. st.

Mežica

12. Odlomek nagrobne plošče (sl. 37)

Odlomek je vzidan v prag pri glavnih vratih na

zahodni strani gotske cerkve sv. Lenarta na Platu,

južno od Prevalj (Zagrad).

Opis: Ohranjen je zgornji del plošče iz belega

pohorskega marmorja, ki je odlomljena na vseh

straneh. Plošča je položena kot prag pri vhodu v

cerkev, z napisnim poljem obrnjenim navzgor. Na

vrhu ohranjenega napisnega polja je moznica. Zgornji

del napisnega polja v višini 53 cm je brez napisa,

v spodnjem delu je ohranjena samo ena vrstica

napisa (del črke V).

Mere: 72 x 24 x 12 cm. V. črke 15 cm.

[–––]v[–––]

Sl. 36: Poljana pri Prevaljah. Nagrobna plošča za Kvinkta. Foto:

Tomo Jeseničnik.

Fig. 36: Poljana near Prevalje. Tombstone for Quinctus. Pho-

to: Tomo Jeseničnik.

203 Hirschfeld 1881, 223 št. 3.

204 Branje 5. in 6. vrstice po ILLPRONu: 4 Sinomari f(iliae), 5 coniugi p(arentes) et f(ilii) f(iliaeque), 6 T[a]ti f(iliae).

205 Onomasticon I, 192.

206 Evans 1967, 142-145; prim. še z imenom Ateloudus - primer št. 5!

207 Onomasticon IV, 175.

208 Onomasticon IV, 18.

209 Onomasticon IV, 84.

210 Evans 1967, 223-228.

375

Rimski kamniti spomeniki slovenske Koroške

Literatura: AIJ 1.

Šašel 1954, 68; Pahič 1965c, 38; Pahič 1967, 26; Pahič 1968,

25, 48; Pahič 1975, Sv. Lenart na Platu. - V: ANSl, 275; Pahič

1977a, 28 op. 67, 53; Šašel Kos 2001, 204.

Črka s poudarjenim zaključkom, ki je ohranjen

zgolj na levi prečni hasti, je lepo klesana. Zgornji

del desne prečne haste je odlomljen.

Zaradi pomanjkljivih podatkov datacija ni mogoča.

Zagrad pri Prevaljah

13. Brančurnikov sarkofag (sl. 38)

Sl. 37: Sv. Lenart na Platu. Odlomek nagrobne plošče. Foto:

Tomo Jeseničnik.

Fig. 37: Sv. Lenart na Platu (St Leonard na Platu). Fragment

of a funerary slab. Photo: Tomo Jeseničnik.

211 Jabornegg-Altenfels 1870, 131. Že leta 1860 pa so v Klagenfurter Zeitung (4. 8. 1860), 719, poročali o odkritju arheološ-

kega najdišča v Zagradu.

Sl. 38: Zagrad. Brančurnikov sarkofag. Foto: Tomo Jeseničnik.

Fig. 38: Zagrad. The Brančurnik’s sarcophagus. Photo: Tomo

Jeseničnik.

Sarkofag so odkrili leta 1870211 v strugi Meže,

blizu mostu pri Brančurniku ter ob domnevni tra-

si rimske ceste Colatio-Iuenna. Postavljen je pred

gostilno Brančurnik (KPM - enota Ravne, inv. št.

761), desno od vhoda, nedaleč od t. i. Brančur-

nikovega mostu pri Prevaljah. Na začetku 20. st.

je F. Hribernik nekoliko nižje v Meži opazil še en

sarkofag (in več drugih marmornih kosov), ki ga

niso nikoli potegnili iz reke.

Opis: Del sarkofaga je iz rdečkastega marmorja,

verjetno iz kamnoloma Kraig v okolici Viruna.

Ohranjen je spodnji del prednje strani, ki je razč-

lenjen z reliefom in napisnim poljem, ostale strani-

ce so le grobo uglajene. Napisno polje je obdano s

profiliranim okvirjem š. 10 cm, ki je ohranjen samo

v spodnjem delu. Ohranjeni so ostanki dveh vrstic

napisa, predzadnja in zadnja. Levo in desno od polja

je listast ornament (akant, ohranjen le levo spodaj),

pod njim je geometrijski ornament prepletajočih

se trakov v obliki krogov. Notranja stran sarkofaga

je prepredena z gostimi podolžnimi sledovi klesarskega

orodja. Moznica v spodnjem desnem vogalu napis-

nega polja je kasnejša. Novejši lom se začenja nav-

pično po sredi sarkofaga, pri koncu črke R.

376 Saša DJURA JELENKO in Julijana VISOČNIK

Mere: 102 x 221 x ok. 81 cm. V. črk 6-7 cm.

––––––

M[–––]

fecerunt.

Prevod: ... so naredili.

Literatura: CIL III 6522; AIJ 2; ILJug 362; ILLPRON 1979.

Černetič 1952, 25 sl.; Šašel 1953, 18 sl. 8; Šašel 1954, 67;

Leber 1960, 642; Cermanović 1965, 98 št. 3 sl. 1; Pahič 1965c,

36, 38; Pahič 1967, 25 sl., 26; Pahič 1968, 25-26 sl., 53; Pahič

1975, Zagrad. - V: ANSl, 275; Pahič 1977a, 27-28, 60, Zagrad

3; Pahič 1998b, 581, 584 sl.; Djura Jelenko 1999, 24 sl. 42;

Djura Jelenko 2002, 15 sl.; Djura Jelenko 2001b, 30, Zagrad,

sl.; Šašel Kos 2001, 203-204.

Starejša literatura: Jabornegg-Altenfels 1870, 131; Redlich

1902, 35; Kenner 1902a, 154; Kenner 1902b, 394 sl. 3; Ku-

bitschek 1903, 242-245; Ložar 1934, 140 sl. 13.

Na začetku predzadnje vrstice je ohranjena zgolj

prva črka M, in še ta ne v celoti. Zadnja pokonč-

na hasta črke je ohranjena samo v osrednjem delu.

V zadnji vrstici je ohranjena samo spodnja polo-

vica besede fecerunt.

Sarkofag sodi najverjetneje v 2. ali 3. st.

14. Napisni kamen

V Mežiški dolini, še posebej od Zagrada naprej,

so našli veliko antičnih kamnitih ostankov. Med

njimi je tudi kos,212 ki so ga uporabili za del vrat-

nega podboja. Kamen je omenjen le na tem mestu,

kasneje ni o njem več nobene sledi.

––––––

vivi fecerunt.

Prevod: ... naredili za življenja.

Literatura: Österreichische Kunst Topografie I, 1889, 223.

15. Odlomek reliefne plošče (sl. 39)

Plošča je bila najdena v Zagradu, na zemljišču

že omenjene tovarne lepenke,213 najverjetneje v strugi

Meže oziroma ob njej v izkopanem tovarniškem

kanalu med jezom in Brančurnikovim mostom.

Dolgo so jo hranili na hodniku Ravenske

knjižnice, nato nekaj časa pred Gimnazijo Rav-

ne, od leta 1985 v muzeju na Ravnah, od 1987

pa v lapidariju (KPM - lapidarij na Ravnah, inv.

št. 3316). Od leta 2005 je razstavljena v kapeli

gradu Ravne.

Opis: Ohranjen je odlomek spodnjega desnega

vogala reliefne plošče iz belega pohorskega mar-

morja. Na odlomku so vidni reliefno stopalo in

goli meči lebdeče postave, ki se s prsti desne noge

dotika zgornjega valjastega podolžnega roba na-

pisnega polja. Na sredini hrbtne ploskve sta dve

jamasti moznici (zgornja: 4 x 5 x 3,5 cm), 12 cm

pod njo pa še ena (4 x 3,5 x 3). Sprednja desna

stran reliefnega dela je odluščena in počena, prav

tako spodnji desni vogal napisne plošče. Počena

je tudi naprej vzdolž sprednjega zgornjega dela

reliefne plošče. Napisno polje je omejeno na zgornji

in desni strani. Črke so povsem izlizane. Ohran-

jene so najmanj tri vrstice napisa. Okrašena plošča

je stala najbrž v grobni kapelici. Plošča je zelo

obrušena od vode.

Mere: 91 x 104 x 24 cm (debelina brez reliefne-

ga klesanja).

Literatura: Šašel 1953, 17 sl. 3; Pahič 1965c, 38; Pahič 1968,

53; Pahič 1977a, 28, 61, Zagrad 8; Šašel Kos 2001, 203.

Starejša literatura: Kubitschek 1903, 247-248 sl. 61; KLDB,

1937, Zagradi 157.

16. Napisna plošča

Vzidana je v tovarni lepenke,214 kjer je ni bilo

mogoče prebrati ali prepisati.

Literatura: Pahič 1965c, 38; Pahič 1968, 53; Pahič 1977a,

28, 61, Zagrad 10; Šašel Kos 2001, 203.

Starejša literatura: Kubitschek 1903, 244-245; KLDB 1937,

Zagradi 157.

212 Österreichische Kunst Topografie I (1889) 223.

213 Glej op. 30.

214 Prav tam.

Sl. 39: Zagrad. Odlomek reliefne plošče. Foto: Tomo Jeseničnik.

Fig. 39: Zagrad. Fragment of a relief slab. Photo: Tomo Jeseničnik.

377

Rimski kamniti spomeniki slovenske Koroške

Radlje ob Dravi

Radlje

17. Nagrobna plošča za Ganika (sl. 40)

Ploščo so odkrili na polju Johanna Eichholzer-

ja med cesto in reko Dravo l. 1832, jugovzhodno

od trga. Pozneje jo je skupaj s posestvom pridobi-

la družina Beuk in jo leta 1855 podarila graškemu

muzeju.215 A. Muchar216 pa poroča, da so jo od-

krili pri vodnjaku v Radljah leta 1830.

Spomenik hrani graški deželni muzej v depoju

lapidarija Eggenberg (inv. št. 111).

Opis: Preprosti marmorni plošči s poglobljenim

napisnim poljem manjkata desni zgornji in levi

spodnji vogal. Napis se nahaja v zgornji polovici

plošče. Na plošči so sledovi vzidave, na njeni zgornji

strani pa je zvrtana luknja. V osrednjem delu plošče

pod napisnim poljem je poškodba. Pokončne črke

so ozke. Med besedami so uporabljena trikotna

ločilna znamenja.

Mere: 58 x 71 x 12 cm. V. črk: 9 cm (1.vrstica);

7 (2. vrstica); 5,5-6 (3.vrstica).

Gannico Manni

filio fili(i) et