Conference PaperPDF Available

Ravnanje učiteljev v primeru opravičevanja otrok pri športni vzgoji

Authors:
  • Faculty of Education Koper, University of Primorska

Abstract

The aim of research was to figure out what is teacher's behaviour in cases of excusing pupils from physical education. Teachers involved in sample were teaching 9 and 10 years old children (2nd triennium of primary school). Methods of basic statistics were used. Results showed that the level of excused pupils were low. Pupils who had doctor's excuse for physical education participated at physical education as well. Teachers individualise lessons, but they usually use very simple ways of individualisation. Key words: excusing, physical education, 2nd triennium, elementary school teacher
http://www.otrokvgibanju.si/Media/ZBORNIK%20_OGV_2012_zv.pdf
Otrok v gibanju za zdravo staranje, 2012, str. 185 - 193
RAVNANJA UČITELJEV V PRIMERU OPRAVIČEVANJA OTROK PRI ŠPORTNI
VZGOJI
TEACHER'S BEHAVIOUR IN CASES OF EXCUSING PUPILS FROM PHYISCAL
EDUCATION
Vesna Štemberger, Pedagoška fakulteta, Ljubljana, Slovenija; Mitja Krajnčan, Pedagoška
fakulteta, Koper, Slovenija; Mojca Odar, Pedagoška fakulteta, Ljubljana, Slovenija, Damir
Knjaz, Kineziološki fakultet, Zagreb, Hrvaška
IZVLEČEK IN KLJUČNE BESEDE
Z raziskavo smo želeli ugotoviti, kako ravnajo učitelji, ki poučujejo športno vzgojo učence v
drugem triletju (starost otrok od 9 do 12 let) v primeru opravičevanja otrok pri športni vzgoji.
Uporabljene so bile metode osnovne statistike. Rezultati so pokazali, da je odstotek delno ali
popolno opravičenih učencev nizek. Učitelji v večini primerov učence, ki so zdravniško
opravičeni, vključijo v pouk športne vzgoje. Pouk športne vzgoje pa večinoma
individualizirajo na najbolj enostaven način.
Ključne besede: opravičevanje, športna vzgoja, 2. triletje, razredni učitelj
The aim of research was to figure out what is teacher's behaviour in cases of excusing pupils
from physical education. Teachers involved in sample were teaching 9 and 10 years old
children (2nd triennium of primary school). Methods of basic statistics were used. Results
showed that the level of excused pupils were low. Pupils who had doctor's excuse for physical
education participated at physical education as well. Teachers individualise lessons, but they
usually use very simple ways of individualisation.
Key words: excusing, physical education, 2nd triennium, elementary school teacher
UVOD
Delež otrok s prekomerno telesno težo v zadnjih letih strmo narašča (Le Masurier & Corbin,
2006; Hedley in sod., 2004; Rychtecky, 2007; Lobstein &Frelut, 2003; Jackson-Leach &
Lobstein, 2006; Janssen in sod. 2005; Wang & Lobstein, 2006; Planinšec & Pišot, 2004;
Leskošek, Strel & Kovač, 2010; Bučar Pajek in sod., 2005; Završnik & Pišot, 2005). S
porastom deleža otrok s prekomerno telesno težo se pomembno zvišuje tudi število kroničnih
nenalezljivih bolezni med otroki in mladostniki (Hlastan-Ribič in sod., 2011; Kumanyika in
sod., 2002; Kelishadi, 2007; Zajec in sod., 2012; Lopez in sod., 2006; Štern, 2007). Vsi
podatki kažejo na to, da sta pomanjkanje gibanja in neprimerna prehrana glavna krivca za
nastalo stanje (Wrotniak in sod. 2006). Čeprav je družina primarna celica, v kateri se
oblikujejo odnosi in stališča, imajo tudi učitelji v šoli velik in pomemben vpliv na oblikovanje
odnosa do športa ter na vzgajanju in izobraževanju o pomenu športa in gibanja. V poznih letih
prejšnjega stoletja je prevladoval evropski trend pomembnosti redne športne vzgoje v šolah
pri preprečevanju nezdravega življenjskega sloga. Danes, ko je stanje še bolj alarmantno, pa
dobiva športna vzgoja čedalje bolj obrobno vlogo (Marshall & Hardman, 2000; Wrotniak in
sod., 2006). Ker je za marsikaterega otroka in mladostnika šolska športna vzgoja edina oblika
organizirane športne aktivnosti, bi morala biti le ta izvajana redno in v obsegu, ki je
predpisan. Poleg tega pa bi moral biti tudi otrok pri športni vzgoji aktiven, pri čemer bi morali
doseči, da bi se opravičevanje otrok pri športni vzgoji znižalo do ravni, ko bi bili športne
vadbe (ne pa tudi pouka športne vzgoje) opravičeni samo bolni otroci ali otroci po preboleli
bolezni.
Učenec ima pravico in dolžnost prisostvovati pouku, ki je prilagojen njegovim posebnostim,
kar je opredeljeno tudi v Pravilniku o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli (2004),
Učenec je lahko iz zdravstvenih razlogov oproščen sodelovanja pri določenih urah pouka in
drugih dejavnosti šole (15. člen Pravilnika …, 2004). Starši morajo v tem primeru razredniku
predložiti mnenje in navodilo zdravstvene službe. Učenec mora tudi v primeru, ko je oproščen
sodelovanja pri posamezni uri pouka, uri prisostvovati in opraviti naloge, ki ne ogrožajo
njegovega zdravstvenega stanja in jih sme opravljati skladno z navodili zdravstvene službe.
Če učenec zaradi zdravstvenih razlogov ne more opravljati nobene naloge, mora šola zanj
organizirati nadomestno dejavnost (15. člen Pravilnika …, 2004).
Če pri ostalih predmetih še upoštevamo razvojne značilnosti otrok in odstopanja v razvoju
posameznika, pa pri športni vzgoji temu ni vedno tako. Rezultati (Štemberger, 2003) kažejo,
da pouk športne vzgoje diferencira le polovica vprašanih učiteljev, individualizira pa ga le
38,8%. To pa je lahko en od razlogov, zakaj se učenci pri športni vzgoji opravičijo.
Opravičevanje pri pouku športne vzgoje, kljub jasno zapisanem 15. členu Pravilnika (2004)
pomeni, da otroci pri uri športne vzgoje niso aktivni, delajo, kar želijo, se učijo za drug
predmet ali jih celo sploh ni v vadbenem prostoru (Kovač & Jurak, 2011; Jurak & Kovač,
2011; Jurak in sod., 2005).
Opravičevanje je v pravilnikih zelo natančno opredeljeno, opredeljene so tudi dolžnosti
učitelja, ki pa jih ti mnogokrat (ne)zavedno kršijo in dovolijo opravičevanje brez ustreznega
opravičila, s tem pa hote ali nehote podpirajo pasivnost učencev in iskanje izgovorov za
neudeležbo pri športnovzgojnem procesu. Zato smo želeli z raziskavo ugotoviti, kako ravnajo
učitelji, ki poučujejo športno vzgojo učence v drugem triletju (starost otrok od 9 do 12 let) v
primeru opravičevanja otrok pri športni vzgoji.
CILJI RAZISKAVE
-Ugotoviti, koliko otrok 4. in 5. razreda 2. triletja je pri športni vzgoji popolnoma ali
delno (zdravniško) opravičenih.
-Ugotoviti, kako ravnajo učitelji v primeru, ko se otrok opraviči pri športni vzgoji.
-Ugotoviti, ali učitelji sodelujejo s starši in/ali zdravnikom v primeru opravičevanja
otrok pri športni vzgoji.
HIPOTEZE
H1: Delež popolnoma zdravniško opravičenih učencev (za daljše ali krajše časovno obdobje)
je manj kot 1% vseh učencev, vključenih v vzorec.
H2: Delež delno zdravniško opravičenih učencev (za daljše ali krajše časovno obdobje) je
manj kot 5% vseh učencev, vključenih v vzorec.
H3: Učenec, ki je popolnoma zdravniško opravičen, v večini primerov pri urah športne vzgoje
sedi in opazuje pouk.
H4: Učenec, ki je delno zdravniško opravičen, v večini primerov pri urah športne vzgoje
sodeluje kot pomočnik pri pripravljanju in pospravljanju prostora.
H5: Učitelji se o opravičevanju otrok pri športni vzgoji večinoma posvetujejo s starši.
VZOREC MERJENCEV
V vzorec je bilo vključenih 161 razrednih učiteljev z območja celotne Slovenije, ki so
poučevali v 4. ali 5. razredu drugega triletja osnovne šole. Učitelji so poučevali skupaj 3016
učencev v 4. (starost otrok v povprečju 9 let) ali 5. (starost otrok v povprečju 10 let) razredu,
od tega je bilo 1450 deklic (48,1%) in 1566 dečkov (51,9%).
VZOREC SPREMENLJIVK
Vprašalnik za učitelje je prirejen vprašalnik raziskave o opravičevanju v višjih razredih
osnovne šole ter srednji šoli (Jurak, Kovač & Strel, 2004a, 2004b). Vprašalnik za učitelje je
vseboval 17 vprašanj. Večino vprašanj je bilo zaprtega tipa. Vprašalnik je bil razdeljen na 4
tematske sklope: osnovni podatki, poznavanje vpliva športne vadbe na otrokov razvoj in
zdravje, zdravniška opravičenost (popolna in delna) ter ostalo opravičevanje.
ORGANIZACIJA MERITEV
Zbiranje podatkov je potekalo v času rednega pouka v mesecih oktober, november in prvi
polovici decembra 2011.
METODE OBDELAVE PODATKOV
Podatke smo obdelali s programom SPSS 18.0 za Windows. Uporabljene so bile metode
osnovne statistike (frekvenca in odstotek odgovorov).
REZULTATI IN RAZPRAVA
Delež popolnoma opravičenih učencev za daljše obdobje (več kot 3 mesece) je 0,3%. Delež
popolnoma opravičenih učencev za krajše obdobje (manj kot 3 mesece) pa 2,7%.
Delež delno opravičenih učencev za daljše obdobje je 0,4%. Delež delno opravičenih učencev
za krajše obdobje je 1,1%.
Popolnoma opravičeni učenci imajo zdravniško opravičilo, na podlagi katerega pri športni
vzgoji ne smejo izvajati nobenih gibalnih nalog. Delno opravičeni učenci imajo zdravniško
opravičilo, na podlagi katerega so opravičeni sodelovanja le pri nekaterih gibalnih nalogah.
Število delno ali popolnoma opravičenih učencev je pričakovano nižje, ko govorimo o
daljšem časovnem obdobju, saj je največkrat povezano z dolgotrajnimi boleznimi ali
okvarami, ki pa jih med učenci ni veliko. Predvidevamo lahko, da je število delno oziroma
popolnoma opravičenih učencev za krajše obdobje povezano s prehladnimi obolenji in
kratkotrajnimi boleznimi, ki jih prebolijo otroci.
V primerjavi z rezultati iz leta 1973 (Vučetič-Zavrnik, 1974) je odstotek popolnoma
opravičenih učencev nižji (leta 1973 je bilo popolnoma opravičenih 3% osnovnošolcev).
Kovačeva (1995) in Kovač & Jurak (2011) navajata, da je bilo v začetku devetdesetih let
popolnoma opravičenih 1% osnovnošolcev, vendar pa ne najdemo podatka, ali gre za
opravičenost za daljše ali krajše obdobje šolskega leta. Prav tako se ti rezultati nanašajo na
učence zadnjih razredov osnovne šole in ne na mlajše učence, ki so vključeni v naši raziskavi.
Zato primerljivih podatkov pravzaprav nimamo.
Glede na dobljene rezultate lahko sprejmemo 1. in 2. hipotezo, saj sta deleža popolnoma
opravičenih učencev in delno opravičenih učencev nižja od pričakovanih vrednosti.
Učitelji učence, ki so popolnoma zdravniško opravičeni v 65,2% primerih zaposlijo z učenjem
teoretičnih vsebin, pripravo didaktičnih gradiv za športno vzgojo (plakati, učni lističi, vadbeni
kartoni) ali jim učenci pomagajo pri organizaciji vadbe (sodnik, zapisnikar). Učenec je sicer
lahko zaradi zdravstvenih razlogov popolnoma opravičen sodelovanja pri vzgojno-
izobraževalnem delu, kar pa ni niti potrebno niti zaželeno. Že učni načrt za športno vzgojo iz
leta 1998 (Kovač, Novak, 1998) kot novost navaja teoretične vsebine. Teoretične vsebine pri
športni vzgoji so pomembne zato, ker otrok odgovor na vprašanje KAKO izvesti posamezno
nalogo pri športni vzgoji največkrat vidi (ob ustrezni demonstraciji, ki jo spremlja še otrokom
primerna razlaga), velikokrat pa ne dobi odgovora na vprašanje ZAKAJ nekaj dela, zakaj je
športna vzgoja pomembna, zakaj je pomembno, da se tudi v prostem času ukvarja s športom
(Štemberger, 2004). Rezultati raziskave (Jurak in sod. 2003) kažejo, da so otroci, ki so bili
vključeni v njihovo raziskavo nekoliko bolj športno dejavni, kot otroci, vključeni v raziskavo,
opravljeno leta 1993 (Strel in sod. V: Jurak in sod., 2003). Avtorji menijo, da je pozitiven
premik nastal med drugim tudi zaradi osmišljevanja različnih športnih dejavnosti učencem
(prav tam, str. 57). Zato lahko učitelj tudi učencu, ki je popolnoma zdravniško opravičen,
poišče vsebine, s pomočjo katerih lahko realizira zastavljene cilje, otrok pa tako aktivno
sodeluje v vzgojno-izobraževalnem procesu. Kljub visokemu odstotku učiteljev, ki so
odgovorili, da za učence organizirajo učenje teoretičnih vsebin oziroma izdelavo didaktičnih
plakatov, materialov ipd., pa lahko v dobljene rezultate upravičeno dvomimo. Rezultati
raziskave (Štemberger, 2011) kažejo, da učitelji teoretičnih vsebin ne vključujejo v
načrtovanje športnovzgojnega procesa, torej lahko sklepamo, da jih niti ne izvajajo. Izkušnje
pa žal kažejo celo na to, da učitelji sploh ne vedo, da so teoretične vsebine pri športni vzgoji
tako rekoč obvezen sestavni del vzgojno-izobraževalnega procesa. Bolj realen je odgovor, da
učenci, ki so popolnoma zdravniško opravičeni, pomagajo pri športni vzgoji kot sodniki,
zapisnikarji in podobno. V starosti 9 in 10 let so učenci že dovolj zreli in imajo dovolj znanja,
da jih učitelj lahko prosi za tovrstno pomoč.
Drug najpogostejši odgovor, da učenec v času športne vzgoje sedi ob robu telovadnice
(29,8%), je s strokovnega vidika nesprejemljiv, saj je učitelj dolžan učencu prilagoditi pouk
tako, da lahko pri njem sodeluje glede na svoje znanje, sposobnosti in zdravstveni status.
Torej ne bi smeli učenci v nobenem primeru pasivno prisostvovati pouku.
Učitelji, ki so zapisali odgovor »drugo« (9,2%), so dodatno pojasnili, kaj pri uri športne
vzgoje dela popolnoma opravičen učenec, in sicer: Igra se z igračami, riše, barva. Z otrokom
se ukvarja spremljevalka (otrok s posebnimi potrebami). Bere knjigo. Če mora res mirovati
(huda astma v krajšem obdobju), lahko bere: športne revije in časopise, knjige ali kaj drugega.
Zapisane odgovore bi lahko umestili tudi v kategorijo »otrok sedi ob robu telovadnice«, saj
navedene dejavnosti niso v nobeni povezavi s športnovzgojnim procesom.
Glede na dobljene rezultate 3. hipotezo zavračamo, saj učitelji popolnoma opravičene učence
zaposlijo z učenjem teoretičnih vsebin oziroma kot pomočnike pri vadbi.
Učenci, ki imajo delno zdravniško opravičilo, so opravičeni sodelovanja le pri nekaterih
vsebinah, zato nas je zanimalo, ali učitelji to upoštevajo. Kar 73,1% učiteljev je odgovorilo,
da učencem individualno prilagodijo pouk. 25,2% učiteljev je odgovorilo, da učenec, ki je
delno opravičen, pri športni vzgoji ne sodeluje. 2,3% učiteljev pa odgovarja, da imajo delno
opravičeni učenci enak program kot ostali učenci. Glede na odgovore lahko sklepamo, da
večina učiteljev za individualizacijo pouka uporablja preferenčni model individualizacije
(70,7%) (Strmčnik, 2001), predvsem v smislu zmanjšanja obremenitve in podaljšanjem časa
učenja. Izbira enakih vsebin (58,6%), pri čemer učitelj izpusti vsebine, ki jih učenec ne sme
izvajati, se sklada z vrsto opravičila, ki jo ima otrok, vendar pa to ni primer individualizacije,
ki bi si jo želeli. Tretji način prilagoditve (znan tudi kot kompenzatorni model), je podobno
ustrezen kot preferenčni model, saj učitelj išče nadomestne vsebine, ki jih lahko izvaja otrok
(24,2%). Kljub temu, da imajo otroci delna zdravniška opravičila, pa nihče od učiteljev,
vključenih v vzorec, ne uporablja remedialnega modela (odstranjevanje vzrokov učnih
deficitov in oblikovanje posebno ugodnega učnega okolja), predvsem ne vključujejo učencev
v dopolnilni pouk, ki je namenjen učencem z gibalnimi, učnimi, zdravstvenimi ali
vedenjskimi težavami (Učni načrt, 2011). Nihče od učiteljev pa ni odgovoril, da delno
opravičeni učenci pri športni vzgoji sodelujejo kot pomočniki, zaradi česar zavračamo 4.
hipotezo.
Starši morajo v primeru zdravniškega opravičevanja otroka pri športni vzgoji, učitelju
predložiti mnenje in navodila zdravstvene službe (15. člen Pravilnika o pravicah in dolžnostih
učencev, 2004), vendar rezultati raziskave (Štemberger & Krpač, 2009) kažejo, da manj kot
20% zdravniških opravičil vključuje tudi navodila za delo. Zato še toliko bolj preseneča
odgovor, da učitelji s starši in zdravnikom sodelujejo le v 10,7%, medtem ko učitelji samo s
starši sodelujejo v 53,6%. Negativno pa preseneča odgovor, da se kar 35,7% učiteljev v
primeru zdravniškega opravičila otroka, ne posvetuje ne s starši ne z zdravnikom. Glede na
izkušnje iz prakse lahko domnevamo, da učenci teh učiteljev pri športnovzgojnem procesu v
času, ko imajo zdravniška opravičila, ne sodelujejo. 5. hipotezo lahko glede na dobljene
rezultate sprejmemo.
ZAKLJUČEK
Opravičevanje mlajših učencev (2. triletje) pri športni vzgoji do sedaj v Sloveniji ni bilo
predmet raziskav, saj naj bi to obdobje še predstavljajo čas, ko učenci z veseljem obiskujejo
športno vzgojo. Večina raziskav se tudi usmerja v analizo opravičevanja učencev, manj pa se
jih ukvarja z dejanskim ravnanjem učiteljev pri športni vzgoji v primerih, ko se učenci
opravičijo. Zato rezultatov raziskave ne moremo primerjati z rezultati drugih raziskav, zaradi
majhnosti vzorca pa jih tudi ne moremo posploševati. Kljub temu pa se kažejo nekatere
tendence, na katere bi morali biti v prihodnje pozorni, in sicer:
-delež popolnoma in delno opravičenih učencev je od 0,3% do 2,7% (odvisno od vrste
in trajanja opravičila). V primerjavi z rezultati Kolarjeve (2010) je število opravičenih
učencev višje, vendar prave primerjave ne moremo narediti, saj je Kolarjeva
analizirala izdana opravičila dispanzerja, mi pa smo podatke o opravičilih pridobili od
učiteljev, ki razpolagajo z vsemi opravičili, ki jih prinesejo učenci. Glede na število
učencev, ki jih poučujejo učitelji, vključeni v vzorec, je število tistih, ki imajo
zdravniško opravičilo, relativno nizko (od 8 do 82 vseh od skupaj 3016 učencev in
učenk). Žal pa nimamo podatka o vzrokih za zdravniška opravičila, zato natančnejša
analiza števila opravičenih učencev ni mogoča.
-Učitelji športnovzgojni proces večinoma prilagajajo učencem na različne načine, še
vedno pa tretjina učencev v času, ko imajo zdravniško opravičilo, pasivno spremlja
pouk.
-Individualizacija športnovzgojnega procesa poteka večinoma skozi preferenčni model,
ki je najbolj enostaven.
-Učitelji se glede prilagajanja vadbe v večini primerov posvetujejo s starši, ne pa tudi z
zdravnikom.
Ravnanja razrednih učiteljev v primeru opravičevanja otrok pri športni vzgoji so pričakovana,
zato je potrebno vložiti več napora v osveščanje in izobraževanje učiteljev o možnostih
prilagajanja športnovzgojnega procesa učencem, ki so delno ali popolno zdravniško
opravičeni.
LITERATURA
1) Bučar Pajek, M., Strel, J., Kovač, M. & Pajek, J. (2005). Changes of body mass index
and prevalence of obesity for schoolboys aged 7 to 10 years. V 10th Annual Congress
of the European College of Sport Science. European College of Sport Science.
2) Hedley, A. A., Ogden, C. L., Johnson, C. L., Carroll, M. D., Curtin, L. R., Flegal, K.
M. (2004). Prevalence of Overweight and Obesity Among US Children, Adolescents,
and Adults, 1999-2002. JAMA: The Journal of the American Medical Association.
29(23), 2847 - 2850. doi:10.1001/jama.291.23.2847
3) Hlastan-Ribič, C., Djomba, J. K., Blaznik, U., Zaletel-Kragelj, L. & Maučec-Zakotnik,
J. (2011). Prehranjevalne navade - dejavnik tveganja za kronične nenalezljive bolezni.
V Skela, B. (ur.) Zbornik predavanj z recenzijo 4. mednarodna znanstvena konferenca
s področja raziskovanja v zdravstveni negi in zdravstvu (str. 138 146). Jesenice:
Visoka šola za zdravstveno nego.
4) Jackson-Leach, R., Lobstein, T. (2006), Estimated burden of paediatric obesity and co-
morbidities in Europe. Part 1. The increase in the prevalence of child obesity in
Europe is itself increasing. International Journal of Pediatric Obesity, 1, 26–32. doi:
10.1080/17477160600586614
5) Janssen, I., Katzmarzyk, P. T., Boyce, W. F., Vereecken, C., Mulvihill, C., Roberts, C.,
Currie, C., Pickett, W. and The Health Behaviour in School-Aged Children Obesity
Working Group (2005). Comparison of overweight and obesity prevalence in school-
aged youth from 34 countries and their relationships with physical activity and dietary
patterns. Obesity Reviews. 6, 123–132. doi: 10.1111/j.1467-789X.2005.00176
6) Jurak, G., Kovač, M. (2007). Priporočila za izpeljavo športnovzgojnega proecsa:
opravičevanje, učenje plavanja, športni oddelki in spremljava telesnega in gibalnega
razvoja. Univerza v Ljubljani: Fakulteta za šport. Zveza društev športnih pedagogov
Slovenije.
7) Jurak, G. & Kovač, M. (2011). Opravičevanje med poukom športne vzgoje v osnovni
šoli. Didactica Slovenica. 26 (4), str. 18 – 31.
8) Jurak, G., Kovač, M., Strel, J. (2004a). Vprašalnik OPR_OS_P. Nosilec: Didaktika
športne vzgoje, Fakulteta za šport.
9) Jurak, G., Kovač, M., Strel, J. (2004b). Vprašalnik OPR_OS. Nosilec: Didaktika
športne vzgoje, Fakulteta za šport.
10) Jurak, G., Kovač, M., Strel, J., Starc, G. (2005). Analiza opravičevanja pri športni
vzgoji. Šport, letnik 53(3), 13 – 20.
11) Jurak, G., Kovač, M., Strel, J., Majerič, M., Starc, G., Filipčič, T. & Štihec, J. (2003).
Preživljanje poletnih počitnic otrok in mladine z vidika ukvarjanja s športom.
Ljubljana: Fakulteta za šport.
12) Kelishadi, R. (2007). Childhood Overweight, Obesity, and the Metabolic Syndrome in
Developing Countries. Epidemiologic Reviews. 29 (1), 62- 76. doi:
10.1093/epirev/mxm003.
13) Kolar, B. (2010). Opravičila od pouka športne vzgoje. V Dolinšek, J. (ur.), Zbornik
Otrok in šport. XX srečanje pediatrov (str. 65-66). Maribor: Univerzitetni klinični
center.
14) Kovač, M. (1995). Oprostitev od pouka športne vzgoje. Zdravstveno varstvo, 34 (1/2),
11 – 13.
15) Kovač, M., Novak, D. (1998). Učni načrt – športna vzgoja. Ljubljana: Ministrstvo za
šolstvo, znanost in šport. Zavod za šolstvo Republike Slovenije.
16) Kovač, M. & Jurak, G. (2011). Opravičevanje pri športni vzgoji. V ospredju – dekleta.
Šport mladih, 19 (163), 30 – 31.
17) Kumanyika, S., Jeffery, R.W., Morabia, A., Ritenbaugh, C., Antipatis, V. J. (2002).
Obesity preventive: the case for action. International Journal of Obesity. 26 (3), 425-
436. doi: 10.1038/sj/ijo/0801938
18) Le Masurier, G. & Corbin, C. B. (2006). Top 10 Reasons for Quality Physical
Education. JOPERD, 77(6), 44-53. Pridobljeno s
http://www.aahperd.org/naspe/publications/teachingtools/upload/top10reasonsforqualit
ype.pdf
19) Leskošek, B., Strel, J. & Kovač, M. (2010). Overweight and obesity in Slovenian
schoolgirls, 1991-2006. Collegium antropologicum. 34 (4), 1303 – 1308.
20) Lobstein, T., Frelut, M. L. (2003). Prevalence of overweight among children in
Europe. Obesity Reviews, 4 (4), 195–200. doi: 10.1046/j.1467-789X.2003.00116
21) Lopez, A. D., Mathers, C. D., Ezzati, M., Jamison, D. T. & Murray, C. JL. (2006).
Global and regional burden of disease and risk factors, 2001: sistematic analysis of
population health data. The Lancet, 367 (9524), 1747 – 1757.
22) Marshall, J. & Hardman, K. (2000). The State and the Status of Physical Education in
Schools in International Context. European Physical Education Review, 6 (3), 203
229.
23) Planinšec, J. & Pišot, R. (2004). Gibalna dejavnost, prekomerna telesna teža in
debelost pri otrocih (Physical activity, overweight and obesity in children). V Pišot, R.
(ur.) Zbornik izvlečkov in prispevkov 3. mednarodni simpozij Otrok v gibanju (str. 1 –
11). Koper : Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče.
24) Pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli. Uradni list RS, št. 75/2004.
25) Rychtecky, A. (2007). Active Lifestyles of Young People - Benefits and Outcomes.
Chapter 11. V W. D. Brettschneider in R. Naul (ur.), Obesity in Europe: young
people's physical activity and sedentary lifestyles (str. 199-218). Sport Sciences
International.
26) Strmčnik, F. (2001). Didaktika: osrednje teoretične teme. Ljubljana: Znanstveni
inštitut Filozofske fakultete.
27) Štemberger, V. (2003). Zagotavljanje kakovosti športne vzgoje v prvem vzgojno-
izobraževalnem obdobju devetletne osnovne šole. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,
Pedagoška fakulteta.
28) Štemberger, V. (2004). Teoretične vsebine pri športni vzgoji v prvem triletju. V Kovač,
M. (ur.) Zbornik referatov / 17. strokovni posvet športnih pedagogov Slovenije (str. 64
– 69). Ljubljana : Zveza društev športnih pedagogov Slovenije.
29) Štemberger, V. (2011). Analiza načrtovanja športnovzgojnega procesa. V Manfreda
Kolar, V., Sicherl Kafol, B. & Skribe Dimec, D. (ur.), Specialne didaktike kaj nas
povezuje in kaj ločuje (str. 181 200). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška
fakulteta.
30) Štemberger, V., Krpač, F. (2009). Analiza opravičevanja študentov oddelka za razredni
pouk Pedagoške fakultete pri vajah Didaktike športne vzgoje. V Kovač, M. & Rot, A.
(ur.) Zbornik 22. strokovnega posveta športnih pedagogov Slovenije (str. 127 133).
Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije.
31) Štern, B. (2007). Zgodnje odkrivanje in celostna obravnava otrok in mladostnikov, ki
jih ogrožajo kronične nenalezljive bolezni, v osnovni zdravstveni dejavnosti :
izhodišča za obravnavo izbranih zdravstvenih tem. Ljubljana : CINDI Slovenija.
32) Učni načrt športna vzgoja. Športna vzgoja. Ministrstvo RS za šolstvo in šport,
Zavod RS za šolstvo. 2011.
33) Vučetič – Zavrnik, L. (1974). Vzroki oprostitve od šolske telesne vzgoje v SR Sloveniji.
Ljubljana: VŠTK.
34) Wang, Y., Lobstein, T. (2006). Worldwide trends in childhood overweight and obesity.
International Journal of Pediatric Obesity, 1 (1), 11–25. doi:
10.1080/17477160600586747
35) Wrotniak, B., H., Epstein, L., H., Dorn, J., M., Jones, K. E., Kondilis, V. A. (2006).
The Relationship Between Motor Proficiency nad Physical Activity in Children.
Pediatrics, 118 (6), e1758 – e1765. doi: 10.1542/peds.2006-0742
36) Zajec, J., Videmšek, M., Štihec, J., Karpljuk, D., Tušak, M. & Meško, M. (2012).
Življenjski slog vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev kot element subjektivnih
teorij (The lifestyle of pre-school teachers and their assistents as an element of
subjective theories). Zdravstveno varstvo, 51 (2), 95 – 104.
37) Završnik, J. & Pišot, R. (2005). Zdravstveno stanje in gibalna/športna aktivnost v
povezavi z zdravjem otrok in mladostnikov. V Završnik, J. & Pišot, R. (ur.)
Gibalna/športna aktivnost za zdravje otrok in mladostnikov (str. 91 109). Koper:
Univerza na Primorskem. Znanstveno-raziskovalno središče. Inštitut za kineziološke
raziskave. Založba Annales.
ResearchGate has not been able to resolve any citations for this publication.
ResearchGate has not been able to resolve any references for this publication.