ThesisPDF Available

Proces profesionalizacije babištva v Sloveniji

Authors:
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Ana Polona Mivšek
Proces profesionalizacije babištva v Sloveniji
Doktorska disertacija
Ljubljana, 2012
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Ana Polona Mivšek
Mentorica: izr. prof. dr. Majda Pahor
Somentorica: red. prof. dr. Valentina Hlebec
Proces profesionalizacije babištva v Sloveniji
Doktorska disertacija
Ljubljana, 2012
Proces profesionalizacije slovenskega babištva
POVZETEK
Teoretična izhodišča
Profesionalizem v večini zahodnih držav predstavlja močno kulturno metaforo; status,
h kateremu stremi večina poklicnih skupin. Profesionalci/strokovnjaki so pripadniki
poklicne skupine s posebnim statusom v družbi. Profesionalizacija, ki jo poklicna
skupina doseže na podlagi profesionalnega projekta, je strategija uveljavljanja
poklicnih skupin, da bi dosegli status profesije oz. stroke. Poklici so v sistemu profesij
soodvisni, čeprav avtonomni na svojem področju.
Poklici, ki so prvi dosegli status profesije (pravo, medicina, teologija), predstavljajo
prototip stroke. Na podlagi njihovih atributov se presoja o stopnji profesionalizma
posamezne stroke. Zlasti pomembne tradicionalne karakteristike profesije (t. i.
»starega profesionalizma«) so etika, moč in strokovno znanje.
Ker se koncept profesionalizma spreminja skladno z družbenimi razmerami, zgolj
elementi starega profesionalizma niso dovolj, da bi bil določen poklic opredeljen za
profesijo. Vse pomembnejši postajajo odnosni elementi (t. i. »novi profesionalizem«),
kot so reflektivna praksa, medpoklicno sodelovanje ter partnerstvo z uporabniki.
Status profesije si poklic pridobi na podlagi mnenja nosilcev moči v javnosti – laične
in strokovne. Izjemnega pomena je torej, kako strokovnost določene poklicne skupine
ocenjujejo uporabniki in sorodne strokovne skupine.
Namen
Namen raziskave je bil oceniti značilnosti profesionalizma slovenskega babištva
glede na ključne elemente starega in novega profesionalizma, ki jih opredeljuje
literatura. Cilj je bil tudi ugotoviti, kako profesionalizem slovenskih babic drugače
ocenjujejo sorodne stroke – medicinske sestre ter ginekologi-porodničarji. Zanimalo
nas je tudi, ali na stopnjo profesionalizma posameznika v večji meri vplivajo njegove
osebne karakteristike ali delovni pogoji oz. zaposlitvena institucija, v kateri deluje.
Metodologija
Uporabljena je bila deskriptivna metoda. Raziskovalni inštrument je bil vprašalnik;
glede na šest osnovnih konceptov so bila vprašanja oblikovana v šest matric
(vsebinskih nizov).
Raziskava je bila izvedena na treh vzorcih: babicah, medicinskih sestrah, zaposlenih
v istih okoljih kot babice, in ginekologih-porodničarjih, ki z babicami sodelujejo. V
skupini babic je bil uporabljen slučajni vzorec, v primeru medicinskih sester
sistematični vzorec, v primeru ginekologov-porodničarjev pa popis. Zanesljivost in
veljavnost inštrumenta je bila okrepljena z uporabo vprašanj raziskovalnih
inštrumentov, ki so bili že testirani v drugih raziskavah ter so dosegli dobre rezultate.
Raziskava je upoštevala principe raziskovalne etike, da bi ohranili integriteto
sodelujočih v raziskavi.
Podatki so bili obdelani s statističnim programom SPSS. V procesu analize so bile
najprej izračunane osnovne statistične mere za vsako od treh skupin posebej. Z
analizo variance (ANOVA) ter testom hi-kvadrat smo ugotavljali, v katerih trditvah se
odgovori raziskovanih treh skupin statistično razlikujejo. V drugi fazi so bile iz
vprašalnika estrahirane trditve, ki so bile za vse tri raziskovane skupine enake, z
najboljšim rezultatom Cronbach α. Izračunan je bil Likertov indeks. V nadaljevanju je
bila na tej preččeni bazi podatkov izvedena multipla regresija za ugotavljanje vpliva
neodvisnih spremenljivk na posamezne elemente profesionalizma med skupinami
anketirancev. Testirali smo vpliv individualnih (neodvisni spremenljivki starost in
izobrazba) in organizacijskih oz. strukturnih elementov (nivo zdravstvenega varstva
zaposlitvene inštitucije) udeležencev na percepcijo za profesionalizem pomembnih
elementov.
Rezultati z razpravo
Na anketo se je odzvalo 50,1 % anketiranih babic, 48,8 % medicinskih sester,
zaposlenih v porodnišnicah oz. zdravstvenih domovih, in 29,4 % ginekologov-
porodničarjev. Večina anketirancev v skupini medicinskih sester in babic je bila
ženskega spola (98 %), medtem ko so bili anketiranci v skupini ginekologov-
porodničarjev po spolu bolj enakomerno porazdeljeni (43 % moški, 57 % ženske).
Približno polovica v anketi sodelujočih medicinskih sester in babic je bila stara do 40
let, druga polovica pa med 40 in 60 let. V nasprotju s tem so bili anketiranci v skupini
ginekologov-porodničarjev starejši; le četrtina je bila starih manj kot 40 let (26,2 %).
Večina babic in medicinskih sester je imela končano srednjo ali dodiplomsko šolo
(98,4 % babic, 98 % medicinskih sester); le redki anketiranci teh dveh skupin so
nadaljevali študij na podiplomskem nivoju (1,62 %). V tem pogledu se je skupina
ginekologov-porodničarjev od njih bistveno razlikovala, saj so imeli vsi dokončan
podiplomski študij (vsaj specializacijo). Najpogosteje so bili anketiranci zaposleni v
porodnišnici (59,6 %). Na drugem mestu je bila zaposlitev v zdravstvenem domu
(31,6 %). V porodnišnicah je bilo najpogostejše področje dela babic porodni blok
(53,7 %), v zdravstvenih domovih pa so bile babice v približno enaki meri zastopane
v okviru patronažne službe (50 %) in ginekoloških ambulant (40,6 %). Najpogostejša
delovna področja medicinskih sester zaposlenih v porodnišnicah so bila poporodni
oddelek, intenzivna nega in terapija novorojenčkov, oz. delo na več oddelkih
izmenično »kroženje« oz. »drugo« (anestezija, operativni blok ipd.), medtem ko je
večina medicinskih sester, zaposlenih v zdravstvenih domovih, delovala v
patronažnih službah (71,4 %). Ginekologi-porodničarji v porodnišnici so v večini
»krožili« (68,6 %); torej delali na različnih oddelkih, v zdravstvenih domovih pa so bili
zaposleni le v okviru ginekoloških ambulant.
Glede na šest bistvenih elementov profesionalizma študija kaže naslednje rezultate:
ZNANJE V literaturi o profesionalizmu je pomembnost teoretičnega znanja močno
poudarjena za prerast poklicne skupine v stroko. Zaskrbljujoče je, da je s strani vseh
anketirancev pomen babiškega teoretičnega znanja nizko ocenjen, praktične
spretnosti pa visoko cenjene. V vseh treh skupinah jih namreč le nekaj več kot
polovica (55 % ginekologi-porodničarji, 59 % babice, 67 % medicinske sestre) meni,
da je za opravljanje babiškega poklica potrebna vsaj diploma visoke šole. Njihov
odnos verjetno temelji na prepričanju, da so za babištvo praktične spretnosti bolj
pomembne od teoretičnih osnov (58 % ginekologi-porodničarji, 60 % medicinske
sestre, 63 % babice). Pri tej izjavi se kažejo bistvene razlike tudi glede na izobrazbo
anketirancev iz skupine babic in medicinskih sester (udeleženci raziskave z višjo
izobrazbo se bolj zavedajo pomena teoretičnega znanja). Le približno dobra polovica
(51 % medicinske sestre, 61 % babice, 63 % ginekologi-porodničarji) vseh
anketirancev meni, da je znanje in delo babic specifično ter da se bistveno razlikuje
od zdravstvene nege in porodništva, kar je ključno za opredelitev poklicne skupine
kot stroke. Tudi veliko babic meni, da so babice porodniške medicinske sestre. Glede
na trenutno vlogo babic v sklopu porodnišnic je verjetno njihovo stališče prežeto z
izkušnjo močne hierarhične ureditve bolnišnic in uveljavljene doktrine. V sklopu teh
organizacij, katerih razvoj in smernice pišejo zdravniki, je uveljavljanje avtonomnega
babištva oteženo oz. nemogoče.
ETIKA Za profesionalizem je bistveno delovanje v javno dobro. Profesionalno
uveljavljanje je lažje za poklicne skupine, ki predstavljajo oz. varujejo vrednote
družbe. Družina in zdravje sta pomembni vrednoti. Potemtakem bi babištvo, ki ju
združuje in ohranja, moralo imeti status stroke. Velika večina anketirancev (94 %
medicinske sestre, 98 % babice, 99 % ginekologi-porodničarji) meni, da je babištvo
izjemno pomembno za družbo. Zanimivo je, da so družbeno korist babištva za
malenkost bolje ocenili ginekologi-porodničarji kot pa babice same. Čeprav so
anketiranci ocenili babištvo kot izjemno pomembno za družbo, so v smislu
družbenega spoštovanja anketirane babice dokaj pesimistične – 34 % jih meni, da
družba ne ceni dela babic in 40 % jih trdi, da bolj kot babištvo družba ceni druge
zdravstvene poklice. Pojasnilo za to bi bilo domnevna nespecifičnost babiškega
znanja, ki se na določenih točkah prekriva z zdravstveno nego, ponekod pa s
porodništvom in ginekologijo. Zaradi tega se uporabniki ne zavedajo razlike med
babicami, medicinskimi sestrami ter ginekologi-porodničarji, kar posledično pomeni
manjše zavedanje javnosti o pomenu babiške stroke. Pomemben pogled
profesonalizma predstavlja tudi etičen odnos do uporabnikov storitev. Vse babice
trdijo, da svoje delo opravljajo v skladu s profesionalnim kodeksom etike (100 %).
Niso pa vse tako trdno prepričane o etičnosti svojih kolegic (10 %), kar potrjuje
dejstvo, navajano v literaturi o profesionalizmu, da kodeks etike sam po sebi ne
zagotavlja etičnosti strokovnjakov. Velik pomen v tem pogledu igra profesionalizem
posameznika, ki temelji na reflektivni praksi, ter nadzor strokovnega združenja.
MOČ – Reflektivna praksa in občutek odgovornosti sta močno povezana in ključnega
pomena za avtonomijo strokovnjaka. Kljub temu da so minimalne pristojnosti babice
jasno zapisane v definiciji babice po International Confederation of Midwives in
zakonsko predpisane s sektorsko direktivo EU o reguliranih poklicih (36/2005/EEC),
se babice ne čutijo avtonomne ter v 58 % menijo, da nimajo vpliva na organizacijo in
potek lastnega dela. Večina anketiranih medicinskih sester vidi babice kot
samostojne profesionalke (81 %). V malo manjši meri jih kot avtonomne ocenjujejo
ginekologi-porodničarji (67 %). Glede na to da je za prerast poklica v stroko nujno
tudi, da jih priznavajo sorodne skupine, se v tem pogledu babištvo precej slabo
odreže. 83 % babic se strinja, da so kompetentne za spremljanje fizioloških
nosečnosti, porodov in puerperija, za kar jih pooblašča evropska pa tudi slovenska
zakonodaja. Temu oporeka 29 % medicinskih sester ter več kot polovica (55 %)
ginekologov-porodničarjev. V skladu s tem več kot tri četrtine anketiranih babic (78
%) želi višjo stopnjo odgovornosti pri opravljanju svojega poklica. Zanimivo pa je, da
ginekologi-porodničarji njihovo željo po večji samostojnosti ocenjujejo bistveno
drugače. Razlika med njihovim mnenjem in mnenjem medicinskih sester ter babic je
statistično značilna (p=0,007). Skoraj polovica ginekologov-porodničarjev (43 %)
namreč meni, da si babice pri svojem delu ne želijo večje odgovornosti. Iz pregleda
literature je razvidno, da ima profesionalna organizacija pomembno vlogo v procesu
profesionalizacije določene poklicne skupine; predvsem je njena trdnost in stabilnost
ključna za profesionalno avtonomijo. Strokovno združenje je tisto, ki za svoje člane
lobira pri državi in jih predstavlja v javnosti. Babiški strokovni organizaciji torej ni v
prid podatek, da 67 % babic meni, da Sekcija medicinskih sester-babic ne poskrbi
zadosti za poklicno skupino. Predvsem gre za to, da babice menijo, da nimajo
zadostnega vpliva na sooblikovanje strategije razvoja babištva.
SODELOVANJE Z UPORABNIKI – Sodelovanje z uporabniki je eden pomembnih
elementov novega profesionalizma, ki spodbuja odnosne elemente (empatija, skrb,
refleksija) in je zato po mnenju strokovnjakov primeren zlasti za uveljavljanje ženskih
poklicev, ki elementom starega profesionalizma (moč, monopol, avtonomija) niso
mogli zadostiti. Babištvo v svoji filozofiji stalno poudarja pomen žensko osrediščene
skrbi za kakovostne babiške storitve. Tako babice v večini (90 %) odgovarjajo, da v
obravnavi podpirajo informirano odločitev ženske tudi v primeru, če je nasprotujoča
doktrini inštitucije, v kateri so zaposlene. Da ženska osrediščenost ostaja le na
deklarativni ravni, kaže 100 % strinjanje s trditvijo »hitro vidim problem svoje
varovanke in možne rešitve ter izberem najboljšo možnost zanjo«. Razlog je lahko
nedoslednost, ki je posledica družbeno zaželenih odgovorov ali pa gre vzrok iskati v
nizki stopnji avtonomije babic. Skoraj tri četrtine (73 %) anketirancev namreč navaja,
da večkrat ženskam ne morejo ustreči, ker pri strokovnih odločitvah niso samostojne
in morajo slediti usmeritvam doktrine institucije.
MEDPOKLICNO SODELOVANJE – Drugi pomemben element novega
profesionalizma je medpoklicno sodelovanje. Da je slednje sploh možno, je
pomembno, da so stroke, ki med seboj sodelujejo, v enakovredni poziciji. Več kot
polovica (64 %) medicinskih sester meni, da so babicam enakovredne. Povsem
nasprotno je stališče ginekologov-porodničarjev – le-ti v 66 % mislijo, da jim babice
niso enakovredne. S strani babic se ne čutijo ogroženi; menijo, da babice ne
ogrožajo njihovega področja dela (99 %). Prav nasprotno pa babice v 48 % trdijo, da
se čutijo poklicno ogrožene s strani ginekologov-porodničarjev, čeprav večinsko
trdijo, da so v odnosu z njimi samozavestne (87 %). Percepcija stopnje ogroženosti s
strani sorodnih strok je pomembna za oceno profesionalizacije poklicne skupine.
Poleg ogroženosti s strani ginekologov-porodničarjev se četrtina (26 %) babic čuti
ogroženih tudi s strani medicinskih sester; verjetno gre za posledico slabo
opredeljenega področja dela, saj se na področju skrbi za žensko in otroka babištvo
zdravstvena nega in porodništvo ter ginekologija na več točkah prekrivajo.
REFLEKTIVNA PRAKSA – Tretji element novega profesionalizma je reflektivna
praksa. Gre za notranjo evalvacijo lastne aktivnosti; nekakšno personalizirano etiko
strokovnjaka. Vse babice menijo, da svoje delo strokovno opravljajo. Za presojo
kakovosti lastnega strokovnega dela je babicam najpomembnejše mnenje uporabnic
(91 %), redkeje to preverjajo pri kolegicah (76 %) oz. svojih nadrejenih (62 %).
Refleksija in presojanje kakovosti ter strokovnosti dela sta pomembna tudi za
ravnanje v primeru strokovne napake. Velika večina babic (96 %) misli, da za primer
strokovne napake niso dobro zavarovane. Pritrjuje jim 86 % medicinskih sester, ki so
v podobni situaciji. Zdravniki so v tem pogledu bolj kritični (65 %); domnevno zato,
ker zaradi nizke stopnje avtonomije babištva oni prevzemajo večji del odgovornosti v
primerih obporodnih zapletov. To izkazuje tudi njihovo 53 % strinjanje s trditvijo, da v
primeru strokovne napake babice ne prevzamejo potrebnega deleža odgovornosti.
V izračunih regresije se je izkazalo, da strukturni oz. organizacijski elementi nimajo
vpliva na pojmovanje profesionalizma anketirancev. Kljub temu da testirane
neodvisne spremenljivke pojasnijo le majhen delež variance, rezultati kažejo, da je
dojemanje pomembnosti določenih elementov profesionalizma anketirancev vezano
na individualne karakteristike; predvsem starost (v povezavi z delovnimi izkušnjami).
Bistvenega pomena je torej spreminjanje oz. oblikovanje poklicne identitete
posameznikov.
Sklep
Generalna ugotovitev raziskave je, da slovensko babištvo po ocenah vseh treh
anketiranih skupin v tem trenutku ne dosega uveljavljenih kriterijev profesionalizma
stroke. Močan dejavnik je etičnost, najšibkejša pa sta znanje in avtonomija.
Predvsem so potrebne spremembe v zavesti babic glede odnosa do uporabnikov
babiških storitev ter sodelavcev v zdravstvenem timu, odnosu do strokovnega
teoretičnega znanja glede prevzemanja odgovornosti za strokovne odločitve ter
oblikovanje strategije za politično uveljavitev stroke.
Glavno priporočilo raziskave se osredotoča na dve ključni dejavnosti, in sicer dejavno
spreminjanje izobrazbene strukture babic v praksi ter nadaljnje raziskovanje in
longitudinalno sledenje spremembam v percepciji babic ter sorodnih strokovnih
skupin glede profesionalizma babištva, obenem pa bi bilo potrebno izvesti tudi
raziskavo o oceni profesionalizma babic s strani uporabnic.
Ključne besede: profesionalizacija, novi profesionalizem, babištvo, zdravstvena
delitev dela
Professionalization of Slovenian midwifery
ABSTRACT
Background
In the western countries, professionalism means a cultural metaphor; a status that
majority of occupations strive for. Professions attain special social status.
Professionalization is a strategy that an occupational group achieves actively through
a professional project. Professions are interdependent in the system of professions,
however they are autonomous for their own scope of work.
Traditional professions (law, medicine, theology), present the prototype of profession.
On the basis of their characteristics, other occupations are evaluated as professions
or semi-professions. Traditional attributes that are emphasised are knowledge, ethics
and autonomy – these are the elements of »old professionalism«. The concept of
professionalism depends on social circumstances, therefore elements of »new
professionalism« are becoming also important in the professionalization of the
occupations – these are reflective practice, interprofessional collaboration and
partnership with clients.
Occupation gains status of a profession on the basis of the acknowledgement of
those social groups that hold social power – lay and professional. It is therefore
crucial how the professionalism of the occupational group is seen by clients and
related professional groups.
Purpose
The aim of the study is to estimate the professionalism of Slovenian midwifery, on the
basis of the elements of old and new professionalism. The goal was also comparison
of the opinions about Slovenian midwifery professionalization from the aspect of
different professional groups that collaborate with midwives – nurses and physicians
(gynaecologists, obstetricians). We also wanted to define whether the
professionalism is more affected by personal/individual characteristics or more
influenced by organizational/structural factors.
Methodology
Descriptive method was used. Research tool was a questionnaire; on the basis of the
six elements of professionalism, we formed six matrices of questions.
The study was performed on three different groups – Slovenian midwives, nurses
and physicians that work with them. In the group of midwives random sample, in the
case of nurses’ systematic sample and with the physicians an inventory sample was
used.
We tried to attain better reliability and validity of the research tool with the use of the
questions from the research tools tested in other studies and was pilot tested.
The researcher followed the principles of research ethics, to maintain the integrity of
the respondents.
Data were processed with the SPSS programme. In the process of the analysis first
the basic statistical measures were calculated for each group of the respondents.
With ANOVA and chi square test we compared the opinions of those groups. In the
second stage, we extracted statements that were common for all three groups and
gave best results of Cronbach α test. On these statements first the Likert index was
calculated. In the last stage of the analysis the multiple regression was performed on
these data. We tried to define the effect of certain independent variables on each of
the elements of professionalism and compare their influence among groups of
respondents. For the individual characteristics, we tested the independent variables
of age and educational level. As a structural independent variable, we tested level of
the health service of the institution where individual works.
Results and discussion
Response rate was 50,1% in the midwifery group, 48,8% in the group of nurses and
29,4% in the group of physicians. In the group of nurses and midwives, majority of
respondents were women (98%), while in the group of physicians there was more
43% of male and 57% of female respondents. Approximately half of all midwives and
nurses that returned the questionnaire were younger than 40, the other half was 40-
60 years old. In the group of physicians only 26,6% of respondents were younger
than 40. The majority of nurses and midwives finished secondary or high school
(98,4% midwives and 98% nurses) and only few of them are studying in the
postgraduate level (1,62 %). On the other hand all of the physicians have finished
postgraduate education. Majority of respondents worked in the hospitals (59,6 %) or
in the primary health service (31,6 %). The most common place of work for midwives
was delivery room (53,7 %), while in the primary health service they were working
mostly in the community service (50%) or in the gynaecology dispensaries (40,6%).
Nurses in the maternity hospitals were most often working on the postpartum wards
or neonatal wards, while those in the primary health services most often worked in
the community service (71,4 %). Physicians in the maternity hospitals mainly did not
had permanent working place; they »circulated« (68,6 %) – worked every day on
different wards. Those in the primary health care settings were employed only in the
gynaecological dispensaries.
With regard to six elements of professionalism the results were:
KNOWLEDGE – Esoteric body of knowledge is considered as very important for the
professionalization of the occupation in the literature. It is therefore concerning that
the importance of theoretical midwifery knowledge was underestimated by the
majority of the respondents. Only 55% of physicians, 59% of midwives and 67% of
nurses thought midwives would need at least BSc in order to practice midwifery. 58%
of physicians, 60% of nurses and 63% of midwives considered practical midwifery
skills as more crucial. In this statement statistically significant differences were found
regarding to the educational level of the respondents; those with higher level of
education were more aware of the importance of the theoretical background for the
profession. Approximately half of the respondents (51% of nurses, 61% of midwives
and 63% of physicians) thought that midwifery knowledge is specific – different than
obstetrics and nursing, however this is crucial in formation of profession. In fact many
midwives defined themselves as obstetrical nurses. Their aspect is probably result of
their perception, due to their actual working role and past experiences in the strictly
hierarchical environments. In the institutions that are medically directed is enforcing
of midwifery aggravated.
ETHICS – Professions work for social welfare. Enforcement of occupational groups
that preserve social values is easier. Health and family are commonly accepted
social values. Accordingly should midwifery hold professional status. Vast majority of
respondents (94% of nurses, 98% of midwives and 99% of physicians) thought
midwifery is important for the society. Interestingly obstetricians and gynaecologist
were even more positive in this statement than midwives themselves. Midwives, on
the contrary, in 34% thought that society does not appreciate their work and in 40%
said that they prefer other health professionals to midwives. It could be concluded
that midwifery is not visible enough, since the scope of midwifery practice is not
transparently separated from nursing and obstetrics, therefore clients and
consequently public are unaware of the role of midwives. Important issue in the
professionalism is also ethical relationship towards the clients. All midwives claimed
that they practice ethically (100%), however 10% of them were not so convinced
about the ethical behaviour of their colleagues. This confirms the statement from the
literature that the existence of the code of ethic does not assure ethical behaviour of
all members of professional group. In this respect individual professionalism, based
on reflective practice is more important than peer review and the sanctions of the
professional association.
AUTONOMY AND POWER – Reflective practice and sense of responsibility are very
important for the autonomy of the professional. Despite the fact that the basic
midwifery competences are clearly defined by the definition of International
Confederation of Midwives and legally prescribed by the European Union directives
(36/2005/EEC) and Slovenian legislation, midwives do not feel autonomous. In 58%
of cases felt they cannot influence on their work. On the contrary majority of nurses
(81%) thought midwives are independent health professionals. Only 67% of
physicians agreed with this statement. Professional status of the group must be
acknowledged also from related professions – agreement with the statement about
basic midwifery competencies tested this opinion. 83% of midwives thought they are
competent of managing normal pregnancy, birth and postpartum period. 29% of
nurses and 55% of physicians disagreed. According to their opinion, 78% of
midwives wish greater responsibility. Physicians see this completely different – 43%
of them disagree. Difference between the opinion of obstetricians, gynaecologists
and nurses, midwives is statistically significant (p=0,007).From the literature review it
is obvious that professional association plays very important role in the professional
project of the occupational group; its stability is crucial for professional autonomy.
Professional association negotiates with the state for the position of its professionals
and presents the professional values to society. 67% of Slovenian midwives thought
that their professional association does not provide for them properly. To a great
extent this was because they feel unable to influence its decisions and strategy in
order to cooperate in the development of their profession.
PARTNERSHIP WITH CLIENTS – Partnership with clients is one of the key elements
of the new professionalism, which emphasizes above all relation characteristics
(empathy, care, reflection) and therefore some think it is especially appropriate for
female professional projects. Midwifery philosophy emphasizes the meaning of
women centred care. In accordance 90% of midwives claimed they assure informed
decision to clients and support them in their decision even it is against the doctrine of
the institution where they work. This is not in compliance with their 100% agreement
with the statement »Usually I can quickly see where my client’s problem is and I
decide the best solution for it«. The reason for this inconsistence could be socially-
desired answers or lack of autonomy. Almost 73% of midwives claimed that they
sometimes cannot meet women’s expectations, since they are not independent in
their professional decisions.
INTERPROFESSIONAL COLLABORATION – The second important element of new
professionalism is interprofessional collaboration. In order to enable interprofessional
cooperation it is necessary that professions are in equal position. 64% of nurses
thought they are equal to midwives. Completely opposite is the opinion of physicians
– 66% of them claimed midwives are not equal to them. They do not think midwives
endanger their scope of practice (99%). On the contrary, midwives in 48% felt their
scope of work is jeopardized by the obstetricians and gynaecologists. Despite that
they claimed they are self-confident in the relations with them (87%). Perception of
threat from related professions is important for the estimation of professionalism of
occupational group. Beside the threat from physicians, 26% of midwives felt
professionally endangered also by the nurses. Such perception can be the result of
unclearly defined scope of practice; jurisdiction of the field of normal pregnancy,
labour and the puerperium.
REFLECTIVE PRACTICE – The third element of the new professionalism is reflective
practice; inner evaluation of professional action that can be described also as
personalized ethic of the professional. All midwives claimed their work is
professional. In order to estimate the quality of own professional work they usually
seek and consider the opinions of clients (91%), more rarely colleagues (76%) or
superiors (62%). Reflection and estimation of quality and expertize are also important
in case of professional misconduct. Majority of midwives (96%) thought they are not
secured enough for such cases. 86% of nurses agreed. Physicians are more critical
(65%) probably because currently they are held responsible in case of complications.
Half of them (53%) also claimed that midwives do not contract the necessary share of
responsibility when it comes to uncertain circumstances.
Multiple regression showed that structural factors did not play role in the
professionalism of the respondents. Individual characteristics were more important,
however they explain only a small share of variance; especially age (in connection
with working experiences) was shown to play a role in several cases. It is therefore
crucial to influence professional identity of individual midwives in order to raise the
professionalism of the group as a whole.
Conclusion
General conclusion of the study is that Slovenian midwifery, by the estimation of
representatives of all three groups, is not attaining the established criterions of
professionalism. Strong characteristic is ethic; the weakest are professional
knowledge and autonomy. Changes in the consciousness of midwives regarding their
relationship towards clients and colleagues in the medical team, their attitude towards
theoretical knowledge, acceptance of professional responsibility and development of
the profession are necessity.
The main recommendations derived from the study focus on two key spheres of
activity: active modification of educational structure of midwives and further
investigation in sense of longitudinal study of perception of midwives and other health
professional groups regarding the professionalism of midwifery. The study of
perception of clients would also be appropriate.
Key words: professionalization, new professionalism, midwifery, medical division of
labour
KAZALO
1UVOD ..................................................................................................................... 19
2 PREGLEDLITERATURE………………………………………………………………...23
2.1 DRUŽBENA DELITEV DELA ......................................................................... 23
2.1.1 Poklic ........................................................................................................... 28
2.1.2 Profesija ....................................................................................................... 30
2.1.1.1 Sociološki pogledi na profesije ............................................................ 32
2.1.1.1.1 Funkcionalistični pogled ................................................................ 33
2.1.1.1.2 Interakcionistični pogled ............................................................... 36
2.1.1.1.3 Ostale perspektive ........................................................................ 38
2.1.1.2 Prihodnost profesij .............................................................................. 42
2.2 PROFESIONALIZEM IN PROFESIONALIZACIJA ......................................... 45
2.2.1 Profesionalizem............................................................................................ 45
2.2.2 Profesionalizacija ......................................................................................... 48
2.2.3 Preoblikovanje poklica v profesijo ................................................................ 51
2.2.1.1 Profesionalni projekt ............................................................................ 52
2.3 KARAKTERISTIKE PROFESIJE ................................................................... 58
2.3.1 Elementi »starega« profesionalizma ............................................................ 59
2.3.1.1 Znanje in pristojnosti ........................................................................... 61
2.3.1.2 Etika in javno dobro ............................................................................. 66
2.3.1.3 Avtonomija in družbena moč ............................................................... 69
2.3.2 Elementi »novega« profesionalizma ............................................................ 74
2.3.1.1 Povezovanje z uporabniki ................................................................... 75
2.3.1.2 Medpoklicno sodelovanje .................................................................... 78
2.3.1.3 Reflektivna praksa ............................................................................... 81
2.4 INTERAKCIJA ZDRAVSTVENIH STROK NA PODROČJU SKRBI ZA
ŽENSKE V REPRODUKTIVNEM OBDOBJU ........................................................... 84
2.4.1 Poklicno uveljavljanje medicine porodništva in ginekologije ...................... 85
2.4.2 Poklicno uveljavljanje zdravstvene nege ...................................................... 90
2.4.3 Poklicno uveljavljanje babištva ..................................................................... 94
2.4.1.1 Primer dobre prakse poklicne uveljavitve babištva Kanada ........... 100
3 METODOLOGIJA RAZISKAVE……………………………………………………….109
3.1 Raziskovalna vprašanja in hipoteze ter namen raziskave ............................ 109
3.2 Raziskovalni inštrument ............................................................................... 111
3.2.1 Razvoj raziskovalnega inštrumenta ............................................................ 113
3.3 Etičnost raziskovanja ................................................................................... 117
3.4 Vzorec .......................................................................................................... 118
3.4.1 Vzorčenje ................................................................................................... 118
3.5 Zbiranje podatkov ........................................................................................ 123
3.6 Analiza ......................................................................................................... 128
4REZULTATI Z RAZPRAVO…………………………………………………………….132
4.1 Demografski podatki .................................................................................... 132
4.2 Rezultati v odnosu do parametrov profesionalizma ..................................... 138
4.2.1 Znanje ........................................................................................................ 138
4.2.2 Etika ........................................................................................................... 147
4.2.3 Moč in avtonomija ...................................................................................... 153
4.2.4 Sodelovanje z uporabniki ........................................................................... 162
4.2.5 Medpoklicno sodelovanje ........................................................................... 170
4.2.6 Reflektivna praksa ...................................................................................... 177
4.3 Omejitve raziskave in priporočila za nadaljnje raziskave . Error! Bookmark not
defined.
5 SKLEP ......................................................... ERROR! BOOKMARK NOT DEFINED.
6LITERATURA ....................................................................................................... 203
7STVARNO KAZALO…………………………………………………………………….233
8IMENSKO KAZALO……………………………………………………………………..236
PRILOGA A.1: VPRAŠALNIK……………………………………………………………238
PRILOGA A.2: STRUKTURA VPRAŠALNIKA ....................................................... 259
PRILOGA A.3: SHEME VPRAŠANJ ....................................................................... 273
PRILOGA A.4: IDEALNI ODGOVORI NA VPRAŠALNIK ....................................... 280
PRILOGA B: VZORČENJE ..................................................................................... 300
PRILOGA C.1: OPOMNIK ...................................................................................... 304
PRILOGA C.2: PROŠNJA GLAVNIM MED.SESTRAM .......................................... 306
PRILOGA Č: DEMOGRAFIJA UDELEŽENCEV RAZISKAVE ................................ 308
PRILOGA D.1: POVPREČJA IN STANDARDNI ODKLONI.................................... 316
PRILOGA D.2: ANOVA........................................................................................... 320
PRILOGA D.3: PEARSONOV TEST HI KVADRAT ................................................ 328
PRILOGA E: STAT.ZNAČILNE RAZLIKE V ODGOVORIH SKUPIN ...................... 336
PRILOGA F: LIKERTOV INDEKS .......................................................................... 340
PRILOGA G: CRONBACH TEST IN OSNOVNE ZNAČILNOSTI INDEKSA ........... 342
PRILOGA H.1: OPISNA STATISTIKA BAZE ZA MULTIPLO REGRESIJO ............ 347
PRILOGA H.2: MULTIPLA REGRESIJA ................................................................ 349
SEZNAM TABEL
Tabela 2.1: Avtonomija babiške dejavnosti–pregled po evropskih državah……………70
Tabela 3.1: Teoretični koncepti in indikatorji glavnih elementov profesionalizma…114
Tabela 3.2: Demografski podatki oseb, ki so testirale vprašalnik ..........................1166
Tabela 3.3: Znani podatki o raziskovanih skupinah. ..............................................1200
Tabela 3.4: Anketirani zdravstveni domovi in porodnišnice v Sloveniji. .................1222
Tabela 3.5: Kronološki potek izvedbe raziskave ....................................................1277
Tabela 4.1: Starost in spol anketirancev treh raziskovanih skupin. .......................1344
Tabela 4.2: Stopnja izobrazbe in dokončane šole anketirancev treh raziskovanih
skupin ....................................................................................................................1355
Tabela 4.3: Institucija, leta in področje zaposlitve anketirancev treh raziskovanih
skupin ....................................................................................................................1366
Tabela 4.4: Delovno mesto in službeni položaj anketirancev treh raziskovanih skupin
..............................................................................................................................1377
Tabela 4.5: Stališča anketirancev glede znanja prvega parametra profesionalizma
slovenskega babištva ............................................................................................1399
Tabela 4.6: Stališča anketirancev glede etike drugega parametra profesionalizma
slovenskega babištva ............................................................................................1488
Tabela 4.7: Stališča anketirancev glede avtonomije tretjega parametra
profesionalizma slovenskega babištva ................................................................... 154
Tabela 4.8: Stališča anketirancev glede sodelovanja z uporabniki četrtega
parametra profesionalizma slovenskega babištva .................................................. 163
Tabela 4.9: Stališča anketirancev glede medpoklicnega sodelovanja petega
parametra profesionalizma slovenskmedicinaega babištva ...................................1711
Tabela 4.10: Stališča anketirancev glede reflektivne prakse šestega parametra
profesionalizma slovenskega babištva ..................................................................1799
SEZNAM SLIK
Slika 2.1: Kontinuum poklic profesija ................................................................... 355
Slika 2.2: Profesionalni projekt ............................................................................... 544
Slika 2.3: Strategije socialnega zapiranja ............................................................... 566
Slika 4.1: Odgovori vseh treh anketiranih skupin na vprašanja o babiškem znanju
primerjalno z idealnim tipom ................................................................................... 147
Slika 4.2: Odgovori vseh treh anketiranih skupin na vprašanja o babiški etiki
primerjalno z idealnim tipom ..................................................................................1522
Slika 4.3: Odgovori vseh treh anketiranih skupin na vprašanja o babiški
avtonomiji/moči primerjalno z idealnim tipom ........................................................1600
Slika 4.4: Odgovori vseh treh anketiranih skupin na vprašanja o odnosu babic do
uporabnic babiških storitev primerjalno z idealnim tipom ..................................... 16969
Slika 4.5: Odgovori vseh treh anketiranih skupin na vprašanja o poklicnem
sodelovanju babic s sorodnimi strokami primerjalno z idealnim tipom ...................1766
Slika 4.6: Odgovori vseh treh anketiranih skupin na vprašanja o babiški reflektivni
praksi primerjalno z idealnim tipom .......................................................................1811
Slika 5.1: Povzetek ocene stanja profesionalizma slovenskega babištva. .............1833
19
1 UVOD
Profesionalizacija poklicev predstavlja enega temeljnih konceptov v sociologiji dela in
sociologiji profesij (Ritzer 1971). Pojasnjuje namreč logiko raznih sprememb na ravni
družbe: družbene delitve dela, socialne stratifikacije, delovanja trga delovne sile ipd.
(Pavlin 2007, 14). Profesionalizem v večini zahodnih držav predstavlja močno
kulturno metaforo (Leicht in Fennell 2001, 7); status, h kateremu stremi večina
poklicnih skupin. Tendenca profesionalizacije je med poklicnimi skupinami tako
močna, da Freidson (1971, 35) pri uveljavljanju poklicev govori o socialnem gibanju
20. stoletja. Tudi v babištvu določena skupina pripadnikov želi status profesije,
vendar pa ob tem trči v uveljavljeno hierarhijo zdravstvene delitve dela.
Profesionalizem lahko definiramo tako v odnosu do strank/uporabnikov/klientov, ne
moremo pa tudi mimo odnosne ravni profesija – država (država namreč nudi stroki1
legitimen način jurisdikcije nad posameznim področjem ter finančna sredstva) in
mimo odnosa med profesijami oz. med stroko in drugimi poklicnimi skupinami (na kar
se nanaša predvsem koncept profesionalnega projekta). Kot piše Abbott (1988, 141):
»Dominantne profesije so lahko močne le toliko, kolikor jim to dopustijo uporabniki
njihovih storitev oz. v kakršni meri jim to dovoljuje država.« Čeprav so vse tri
odnosne ravni enako pomembne, se avtorica v doktorski nalogi osredotoča le na
odnos med babištvom in sorodnimi poklicnimi skupinami (zdravstveno nego in
medicino – porodništvom in ginekologijo). Nobena od strok namreč ni izolirana
entiteta, pač pa je stroka definirana v odnosu z drugimi v t. i. sistemu profesij. Odnosi
z drugimi poklicnimi skupinami igrajo ključno vlogo pri profesionalizaciji določenega
poklica (Abbott 1988, 18, 59). Težnja profesionalne skupine je pridobitev spoštovanja
in zaupanja sorodnih strok ter vzpostavitev kolegialnega odnosa (Rochester 1988,
311).
Stopnjo profesionalizma stroke lahko proučujemo na makro ravni (razmerje stroka –
družba), lahko pa zadevo gledamo z mikro ravni (uporabnik – strokovnjak). Pri
profesijah se navadno osredotočamo na makro raven. Govorimo torej o stroki kot
1Avtorica termina stroka oz. strokovnjak uporablja kot sinonima za izraza profesija oz. profesionalec.
20
institucionalizirani obliki določene dejavnosti, ki je za družbo pomembna (Leicht in
Fennell 2001, 90). Kljub temu da stroke in posameznih članov profesije ne moremo
enačiti – saj se po mnenju avtorjev stroka lahko ponaša z dobro razvitim kodeksom
etike, kar pa ne pomeni, da so visoko etični tudi vsi pripadniki stroke (Ritzer 1973 v
Saks 1995, 13) – pa makro nivo vseeno odraža mikro situacijo; mnenja in stališča
posameznikov, torej vseh članov določene stroke. V nadaljevanju predstavljena
avtoričina raziskava je posnetek stanja o profesionalnosti stroke babištva; zbir mnenj
predstavnikov vseh treh raziskovanih strok. Individualna stališča pripadnikov stroke
niso zanemarljiva; profesija namreč ne nastane, temveč jo oblikujejo posamezniki z
močnim občutkom pripadnosti (Abbott 1988, 79, 81). Reprezentativen vzorec
pripadnikov stroke torej lahko oriše stališče poklicne skupine, zato se je avtorica v
doktorski nalogi odločila, da stopnjo profesionalizacije babištva oceni na podlagi
mnenj posameznikov – članov stroke babištva, zdravstvene nege in medicine2. Na
podlagi njihovih mnenj želi ugotoviti splošne značilnosti profesionalizma slovenskega
babištva; posploševanje teče od konkretne k splošni ravni.
Ker je profesija definirana predvsem na podlagi dela, ki ga opravlja (Abbott 1988, 19,
20), doktorska naloga najprej osvetli osnovne koncepte, kot so delitev dela, nastanek
poklicev in oblikovanje specialnih vrst poklicev – profesij. Na podlagi različnih
perspektiv, ki so se oblikovale skozi zgodovino sociologije profesij, poskuša osvetliti
in opredeliti pojma profesionalizem in profesionalizacija.
V razpravi o medpoklicnih odnosih na področju zdravstva ne moremo mimo
konceptov moči (»power«) in spola (»gender«) (Ule 2003, 224, 243). Področje
zdravstva je tipično področje odnosov med različnimi poklici, ki tekmujejo za
samostojno vlogo pri ponujanju zdravstvenih storitev uporabnikom (Leicht in Fennell
2001, 132). Vrednotenje posameznega poklica s strani drugih strok pri tem igra
pomembno vlogo. Navadno se profesije, ki med sorodnimi strokami uživajo najvišji
status, ponašajo tudi z družbeno najboljšim statusom (Abbott 1988, 118). Doktorska
naloga zato v nadaljevanju opiše profesionalni projekt in podrobno razdela strategije
2Avtorica v nadaljevanju za pripadnike babištva uporablja termin babica, za pripadnike zdravstvene nege termin
medicinska sestra, za pripadnike medicine termin zdravnik, za pripadnike medicine, specialiste ginekologije in
porodništva, pa termin ginekolog-porodničar. Mišljeni so tako moški kot ženski pripadniki poklicev.
21
uveljavljanja podrejenih (subordiniranih) poklicnih skupin oz. podreditvene tehnike
dominantnih skupin. Še posebej se osredotoči in osvetli koncept »ženskega
profesionalnega projekta« (Witz 1992), kar je v odnosu babištvo (stroka, kjer
prevladujejo ženske) – medicina (stroka, ki velja za klasično patriarhalno profesijo) še
posebej aktualno.
Sledi predstavitev elementov starega profesionalizma, določenih na podlagi
značilnosti uveljavljenih tradicionalnih profesij, kot so npr. medicina, pravo in
teologija. Vsekakor se v današnjem času ne moremo omejiti zgolj na klasične
atribute profesionalizma, saj so v primerjavi s sodobnimi trendi zastareli.
Predstavljajo namreč vrednote, ki v zdravstvenem sistemu postmoderne družbe niso
več aktualne: avtoriteto, zapiranje, monopol, nadzor in dominacijo (Pahor 2006, 35).
Zato poleg elementov starega profesionalizma avtorica v nabor karakteristik profesije
vključi tudi elemente t. i. novega profesionalizma (Davies 1996b, 137-140).
Avtorica vse splošne težnje profesionalizma izpelje na primeru proučevanih strok v
doktorski nalogi (medicina, zdravstvena nega in babištvo); predhodno predstavljene
procese profesionalizacije skuša prezrcaliti na stanje v zdravstvenem sistemu.
Naslednje poglavje zato oriše konkretne primere profesionalnih projektov – medicine
(porodništva in ginekologije), zdravstvene nege in babištva. V kratkem so podani
glavni zgodovinski mejniki v profesionalnem razvoju porodništva in ginekologije, ki jih
avtorica primerja s profesionalnim projektom medicinskih sester ter babic. Prikazati
želi različnost, a obenem soodvisnost vseh vpletenih profesij. Teoretični del zaključi s
primerom dobre prakse profesionalnega uveljavljanja babištva v Kanadi.
V empiričnem delu je uvodoma predstavljena metodologija raziskave. Metodološko
poglavje se deli v podpoglavja o razvoju raziskovalnega inštrumenta, vključno z
upoštevanjem veljavnosti in zanesljivosti, vzorčenja, etičnih konceptov študije ter
izvedbe raziskave. Konča se s predstavitvijo statistične analize. Poglavje Rezultati z
diskusijo poleg demografskih podatkov udeležencev raziskave obravnava izsledke
študije. Razdeljeno je na šest elementov profesionalizma, določenih v pregledu
literature – tako starega (moč, znanje, etika) kot novega (reflektivna praksa,
sodelovanje strokovnjakov z uporabniki storitev, medpoklicno sodelovanje). V
22
razpravi avtorica primerja značilnosti babiškega profesionalizma, ki ga je proučevala
študija, in teoretične opredelitve, ki so predstavljene v teoretskem ogrodju prvega
dela doktorske naloge. Sinteza želi ugotoviti stopnjo profesionalizma slovenskih
babic. Poleg tega pa avtorico zanima tudi razhajanje stališč o profesionalizmu
babištva s strani različnih anketiranih strok. Z multiplo regresijo poskuša odgovoriti na
vprašanje, ali so pomembnejše individualne karakteristike posameznikov ali
strukturne značilnosti delovnih organizacij za stališča o profesionalizmu. Poglavje
vključuje tudi kritično identifikacijo omejitev raziskave ter priporočila za uveljavljanje
poklica v bodoče, v povezavi z možnostmi za nadaljnje raziskovanje.
Nalogo avtorica sklene z razmišljanjem o upravičenosti tendence profesionalizacije
babištva ter z mislijo o prihodnosti stroke babištva.
23
2 PREGLED LITERATURE
Razpravo o profesionalizmu in profesionalizaciji je nujno začeti pri osnovnih pojmih,
kot so družbena delitev dela, poklic in posebne oblike poklicev profesije. Pojma
poklic in profesija sta tesno povezana s človekovim delom in njegovo delitvijo, ki je
rezultat napredujoče diferenciacije družbenega sistema.
Celotno polje proučevanja sociologije dela temelji na konceptih družbene in
tehnološke delitve dela, ki predstavljajo teoretsko osnovo poklicni strukturi in
družbeni stratifikaciji. Sociologija profesij je le del področja sociologije dela.
2.1 DRUŽBENA DELITEV DELA
Termin »delo« opisuje vse aktivnosti, ki jih ljudje izvajamo. Večina teh dejavnosti ni
plačana. Beseda »zaposlitev« bolj natančno odraža koncept dela, o katerem
govorimo v nadaljevanju, kljub temu da je v literaturi največkrat poimenovan »delo«
(Pahl 1984, 19). Pojem dela je družbeno konstruiran in potemtakem spremenljiv;
analitiki dela se strinjajo, da je zato enotno definicijo dela težko podati (Kanjuo
Mrčela 2002, 30). Na splošno bi delo lahko opredelili kot proizvodno družbeno
dejavnost (Svetlik 1988, 10), ki se opravlja znotraj okvira družbenih odnosov, in
strukturira sfero nujnosti (Holmer in Karlson 1997 v Kanjuo Mrčela 2002, 30) ter je
cenjena in prinaša določeno vrsto nagrad (Ransome 1999, 21).
Pojem dela nosi dve različni konotaciji – pozitivno (delo je bistvo človeka, človekove
humanosti, družbenosti in simbol osebne vrednosti) (Kanjuo Mrčela 2002, 31;
Freidson 2001, 107) ter negativno konotacijo (napor, trpljenje, sredstvo za
kaznovanje, vir razlikovanja in ustvarjanja neenakosti med ljudmi) (Kanjuo Mrčela
2002, 31). O osnovnih oblikah delitve dela v različnih družbah lahko govorimo že od
prazgodovinskih primitivnih skupnosti dalje, kjer se je delo delilo predvsem glede na
spol in starost (Freidson 2001, 18). Vendar pa je bila delitev dela odvisna tudi od
socialnih dejavnikov, ne le od bioloških karakteristik. Na neenako pojmovanje
posamezne dejavnosti je prav tako vplival kraj izvajanja (zasebno, javno) in dejstvo,
24
ali je bila dejavnost dominantna v odnosu do drugih poklicnih skupin (navadno na
podlagi zahtevnejših znanj in spretnosti) (Rueschemeyer 1986, 1, 31).
Čeprav sta o družbeni delitvi dela ter o širšem konceptu, ki vključuje tudi socialno
diferenciacijo, pisala že Platon in Ksenofon (Freidson 2001, 42), so se s temi procesi
začeli bolj usmerjeno ukvarjati analitiki v 19. in 20. stoletju, ki so želeli razumeti
evolucijo družbe. V 18. stoletju je skupaj z industrijsko revolucijo namreč prišlo do
veliko bolj prefinjene diferenciacije dela in aktivnosti – t. i. kvalitativnih razlik v delitvi
dela – od relativne enostavnosti do hitro napredujoče kompleksnosti dela
(Rueschemeyer 1986, 13). Durkheim je trdil, da sta delitev dela in družbena
stratifikacija posledica raznovrstne družbene strukture (Durkheim 2002, 262), prav
nasprotno pa je menil Herbert Spencer, ki je delitev dela videl kot predpogoj za
izmenjavo ter nastanek organiziranih skupnosti (Freidson 2001, 40). Delitev dela je
tehnično gledano specializacija delovnih vlog (Rueschemeyer 1986, 13); koncept, ki
predpostavlja niz mehanizmov za koordinacijo odnosov oz. opravil (Freidson 1971,
24). Durkheim se s samimi mehanizmi ni ukvarjal, ampak jih je štel za samoumevne
(Freidson 1971, 24; Durkheim 2002, 3567), kot soodvisnost elementov za
funkcionalnost celote.
Adam Smith je zagovarjal tezo, da so povezave med posameznimi poklici svobodne;
izmenjave potekajo na podlagi tekmovanja med pripadniki poklicev. Kritiki so njegovo
idejo poimenovali »Crusoe-ekonomija« (Lavoie 1999, 44). Weber je za glavni
mehanizem koordinacije med specialnostmi opredelil birokracijo in s tem uveljavil
pojem t. i. »zapovedane ekonomije« (»command economy«). Njegova ideja je
temeljila na Marxovi ideji hierarhične ureditve družbe (Marx 1963, 135). V
postindustrijskem času se je pojavila nova oblika mehanizma povezav med
poklicnimi skupinami. Ta je bila značilna za industrijske družbe v poznem 20. stoletju,
ki so se soočale z velikimi spremembami v vzorcih dela kot odraz družbenih
sprememb tega časa (ekonomski vzponi in padci, ženska gibanja in posledično
vključevanje žensk v javno sfero dela, razvoj tehnologije itd.) (Pahl 1984, 1). V teh
primerih so nadzor in koordinacijo izvajali člani profesije, zato govorimo o
»profesionalni avtoriteti«, ki je bila rezultat družbenih in političnih akcij določene
poklicne skupine (Freidson 1971, 2426). Tudi v tem primeru je hierarhija obstajala,
25
le da so medsebojne odnose in meje določili pripadniki poklicne skupine. V
medsebojnem odnosu so bili povezani horizontalno (dopolnjujoče, sodelovalne
dejavnosti) kot tudi v vertikalnem smislu (podrejenost oz. nadrejenost na podlagi
značilnosti ekspertnega znanja ter funkcionalnosti odnosa, ki izvira iz omenjenega
ekspertnega znanja) (Freidson 2001, 5556). Tako je profesija prepričala ostale, da
je kompetentna, dobronamerna in zaupanja vredna ter si s tem omogočila
samoregulacijo in avtonomijo za delitev dela; hierarhija znotraj poklica je ostala,
vendar so vodilna mesta zasedali strokovnjaki in ne menedžment. Organizacija dela
je bila radikalno drugačna kot v obdobju po industrijski revoluciji; odražala je osnovni
trend postindustrijske dobe, kjer storitve prednjačijo pred dobrinami (Freidson 1971,
2426).
Definicijo dela, iz katere sta bila osnovana koncepta delavca in dela 20. stoletja, so
pomembno oblikovali trije analitiki Durkheim, Marx in Weber (Kanjuo Mrčela 2002,
32). Čeprav je Durkheim avtor, na katerega dela se navezuje večina polemik o
družbeni delitvi dela, je bil Marx tisti, ki predstavlja osnovo za izpeljavo nadaljnjih
teoretičnih analiz na temo družbene delitve dela (Rueschemeyer 1986, 11).
Durkheim je opisoval procese, ki so na nek način spodbudili večjo produkcijo dobrin
in racionalizirali delo (Rueschemeyer 1986, 19; Saks 1995, 13), a kot je rekel Marx,
na račun enormne škode za človeka kot posameznika (Coser 2002, XII). Marx je na
problematiko gledal pesimistično; delo v pogojih kapitalizma je ocenjeval kot vir
dehumanizacije in odtujitve človeka (Kanjuo Mrčela 2002, 32), predvsem v smislu
družbene stratifikacije in neenakosti med kapitalisti in proletariatom. Marx je bil tisti, ki
je definiral razred kot bistven element dinamike družbenih sprememb (MacDonald
1995, 45). V svojih zgodnjih delih je zavračal idejo, da bi se ljudje vse svoje življenje
ukvarjali le z eno specialno dejavnostjo (Freidson 2001, 52). Na družbene razrede ni
gledal zgolj kot na skupine ljudi, ki opravljajo podobno dejavnost, pač pa je govoril
tudi o njihovi kolektivni zavesti in akciji na podlagi podobnih okoliščin in možnosti
(Marx 1867 v Rueschemeyer 1986, 32). Predvidel je, da bo delavski razred s
skupnimi odločitvami nekoč lahko vplival na produkcijo dobrin in s tem na lastno
dejavnost (Freidson 2001, 52), kar se je v primeru profesij tudi uresničilo.
Neomarksisti, novejša izpeljava Marxovih idej, so zavzemali stališče, da je
26
kapitalistična ureditev zagotovila razmere, ki so povzdignile določena znanja in
posledično določene dejavnosti/poklice, jim s tem zagotovile moč in prestiž,
pripadnikom pa omogočile napredovanje v višje sloje družbe (Davis-Floyd in Johnson
2006, 416).
Popolnoma drugače je delitev dela in socialno neenakost pojmovala funkcionalistična
struja (v veljavi zlasti prvi dve desetletji po 2. svetovni vojni), ki je bila naravnana bolj
optimistično in se je osredotočala zlasti na porazdeljenost prestiža. Njihov osnovni
teorem je bil, da delitev dela, mišljena predvsem kot poklicna specializiranost,
pogojuje drugačno vrednotenje poklicnih skupin, glede na avtonomnost oz.
podrejenost drugim. Posledično imajo drugačen družbeni status. Neenaka
porazdelitev materialnih in nematerialnih dobrin je po njihovem mnenju nujna za
funkcioniranje družbe, saj tiste z nižjim statusom motivira za doseganje boljšega
položaja in s tem viša njihovo učinkovitost. Družba ima po mnenju funkcionalistov
skupne ideale, h katerim stremijo vse poklicne skupine. Družbena neenakost na nek
način torej spodbuja družbeno kohezivnost in integriteto oz. solidarnost
(Rueschemeyer 1986, 3233).
Temeljni predstavniki te struje sta bila Parsons in Weber, opirali pa so se tudi na
Durkheima (Pahor 2006, 29). Durkheim (2002) je svojo teorijo naslonil na temelje
družbene stratifikacije. Izraz »delitev dela« je uporabljal v pomenu strukturnega
razločevanja družbenih sistemov. Za zgled mu je služila funkcionalna diferenciacija
poklicnih skupin, vendar pa je uveljavljena dognanja nadgradil s tipološkim
razlikovanjem med segmentarno i