Vsak človek je enkraten. Zato moramo psihoterapijo prikrojiti enkratnosti posameznikovih potreb, ne pa ga skušati stlačiti v Prokrustovo posteljo hipotetičnih teorij o človeškem vedenju.« Milton H. Erickson (v Zeig in Gilligan, 1990, str. xix) 1 UVOD: OD HIPNOZE PREKO HIPNOTERAPIJE DO HIPNOPSIHOTERAPIJE 1.1. »Nočem. da bi me bolelo«: primer hipnopsihoterapije Miltona H. Ericksona Ker je bil psihiater in psihoterapevt Milton Hyland Erickson (1901-1980) najpomembnejši inovator na področju uporabe hipnoze v terapevtske namene v njeni celotni zgodovini (Haley, 2022; Možina, 2022), začenjam s kratkim prikazom primera iz njegove prakse. Ericksona so prosili, naj pomaga ženski, ki je zbolela za rakom in trpela skrajno hude bolečine. Metastaze so se razširile v pljuča ter po kolkih in medenici. Tudi morfij in drugi narkotiki niso zalegli, da bi ji ublažili neznosne bolečine. Ko je Erickson skupaj z lečečim zdravnikom vstopil v Cathyjino sobo, je začela s trpečim glasom ponavljati dva stavka: »Nočem, da bi me bolelo. Nočem, da me preplašite. Nočem, da bi me bolelo. Nočem, da me preplašite…« Stara je bila samo šestintrideset let in je imela tri otroke, najstarejši je dopolnil sedem let. Vedela je, da ji ostaja samo še par mesecev življenja. Erickson je takoj pritegnil njeno pozornost: »Ampak moralo vas bo boleti. Moral vas bom preplašiti. Moralo vas bo boleti. Moral vas bom preplašiti. Vendar samo malo.« Nato je Erickson Cathy sugeriral, naj ostane budna od vratu navzgor, medtem ko naj njeno telo zaspi. S prizvokom nujnosti v glasu ji je rekel: »Ne vem, zakaj. Ne vem, kaj to pomeni. Vendar vas mora začeti srbeti na podplatu.« Cathy, ki si je obupno želela olajšanje bolečine, se je sugestiji uprla: »Mi je žal, ampak ne morem razviti srbenja. Vse, kar lahko čutim, je odrevenelost pete.« Erickson je na vljuden način izrazil svoje obžalovanje, da ji ni uspelo razviti srbenja in ji nato sugeriral, naj se odrevenelost postopno razširi po celem stopalu, nogah, medenici in po možnosti do vratu. Ko se je občutek odrevenelosti povzpel do prsnega koša, je Erickson opazil: »Na mestu, kjer so vas operirali, je še vedno sveža rana. Mi je žal, ampak te bolečine ne morem odstraniti.« Cathy je sprejela njegovo obžalovanje in mu oprostila njegov »neuspeh«. Oba sta se strinjala, da je preostala bolečina dovolj majhna, da jo bo lahko prenašala. To srečanje je bilo konec februarja in do konca avgusta istega leta, ko je padla v komo in kmalu nato umrla, je bila večinoma brez bolečin. (Short, Erickson in Erickson, 2006, str. 63) 1 Tekst je bil objavljen kot poglavje v knjigi Možina, M. (2022). Hipnopsihoterapija. V N. Podgornik Pulec (ur.), Sodobne metode v psihoterapiji in energijski psihologiji (str. 127-191). Faculty of Social Sciences, University of Ss. Cyril and Methodus in Trnava. 2 Mag. Miran Možina, dr. med., spec. psihiater in psihoterapevt, supervizor in učni terapevt, je direktor ter vodja izobraževanja iz sistemske psihoterapije in hipnopsihoterapije na ljubljanski podružnici Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja (SFU Ljubljana). Je tudi strokovni vodja ambulante za otroke in mladostnike v okviru Psihoterapevtske ambulante SFU Ljubljana. Pri svojem kliničnem delu že 35 let uporablja hipnozo.